Jedro

Z vidika določbe 210. člena ZD je relevantno le, v kakšnem razmerju sta bila R. in zapustnica v času njene smrti, medtem ko dejansko vprašanje, ali sta bila zunajzakonska partnerja v preteklem obdobju (davno pred smrtjo), na R. dedno pravico nima nobenega vpliva. Iz potrdila UE T. izhaja, da zapustnica ob smrti ni imela prijavljenega začasnega prebivališča na naslovu R. stalnega prebivališča, zato ni mogoče mogoče sklepati, da sta ob njeni smrti živela skupaj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se na pravdo napoti J.R., da s tožbo uveljavi zahtevek, da sodi v krog zakonitih dedičev po pokojni T. H..

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se pritožnico napoti na pravdo, da s tožbo zoper J.R., uveljavi zahtevek, da J.R ne sodi v krog zakonitih dedičev po pokojni T.H..

2. Pritožnica v pravočasni pritožbi sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno povzelo podatke iz potrdila UE T., na podlagi česar je povsem protispisno zaključilo, da naj bi bile s tem potrdilom potrjene navedbe J.R, da je z zapustnico živel na istem naslovu, zaradi česar je sodišče njegovo pravico štelo za bolj verjetno. Iz potrdila namreč izhaja, da je imela zapustnica na naslovu stalnega prebivališča J.R prijavljeno začasno prebivališče z vmesnimi večletnimi prekinitvami od 30. 3. 1994 do 30. 3. 2010 (predvsem ne zadnja tri leta pred smrtjo), in ne neprekinjeno od 22. 12. 1976 do smrti, kot to v izpodbijanem sklepu ugotavlja sodišče prve stopnje. Na podlagi potrdila je jasno le, kje sta imela zapustnica in J.R prijavljeno stalno in začasno prebivališče. Dejstvo prijave stalnega/začasnega prebivališča na določenem naslovu ne dokazuje tudi dejanskega bivanja na tem naslovu, četudi bi ga, pa se trditve J.R s potrdilom niso potrdile, ampak izkazale za neresnične. Prijava stalnega/začasnega bivališča skladno s sodno prakso tudi ni odločilno dejstvo za obstoj zunajzakonske skupnosti, temveč so odločilne predvsem druge okoliščine, ki dajejo skupnemu življenju moškega in ženske položaj zunajzakonskih partnerjev. Zapustnica je imela v posameznih letih imela prijavljeno začasno prebivališče na naslovu stalnega prebivališča J.R zato, da ji je delodajalec vračal višje stroške za prevoz na delo in z dela, a na tem naslovu dejansko ni nikoli bivala. Poleg tega je zapustnica od leta 1988 dalje živela v skupnem gospodinjstvu s svojo sestro na naslovu svojega stalnega prebivališča. Zapustnica in R nista ne živela skupaj ne imela skupnega gospodinjstva, kar je konstitutiven element zunajzakonske skupnosti. Sodišču prve stopnje očita kršitev 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. J.R v odgovoru na pritožbo zanika obstoj uveljavljanih pritožbenih razlogov in navaja, da pritožbene navedbe, da je sodišče napačno povzelo vsebino potrdila, ne morejo ovreči pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje in ugotovitev sodišča glede bistvene in smiselne vsebine tega potrdila, ki potrjuje zatrjevanje JR glede skupnega življenja z zapustnico v zatrjevanem obdobju, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena ZD). Po drugem odstavku istega člena sodišče tako ravna (med drugim) tedaj, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti npr. razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu. Na podlagi prvega odstavka 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno.

6. Čigava pravica je manj verjetna, je odvisno od dejanskih okoliščin primera. V obravnavanem primeru je sporno, ali je med zapustnico in J.R obstajala zunajzakonska skupnost, ki bi bila, če bi obstajala, podlaga za zakonito dedovanje. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb strank in opravljenih poizvedb zmotno zaključilo, da so s potrdilom UE T. o prijavljenih prebivališčih potrjene R. navedbe, da sta z zapustnico od leta 1981 dalje živela na istem naslovu, zaradi česar je štelo njegovo pravico za bolj verjetno. Iz potrdila UE T. namreč izhaja, kot pravilno opozarja pritožnica, da je imela zapustnica začasno prebivališče na naslovu R. stalnega prebivališča prvič prijavljeno šele leta 1994, nato pa v več obdobjih z vmesnimi prekinitvami le do leta 2010 in ne do smrti, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, na to napačno ugotovitev pa oprlo svojo odločitev, da šteje pravico pritožnice za manj verjetno. Z vidika določbe 210. člena ZD je relevantno le, v kakšnem razmerju sta bila R. in zapustnica v času njene smrti, medtem ko dejansko vprašanje, ali sta bila zunajzakonska partnerja v preteklem obdobju (davno pred smrtjo), na R. dedno pravico nima nobenega vpliva. (1) Iz potrdila UE T. izhaja, da zapustnica ob smrti ni imela prijavljenega začasnega prebivališča na naslovu R. stalnega prebivališča, zato ni mogoče mogoče sklepati, da sta ob njeni smrti živela skupaj, prav tako pa tega ni mogoče sklepati iz drugih, pavšalnih navedb J.R. o življenjski skupnosti z zapustnico, za katere ni predložil nobenih dokazov. Ob tehtanju okoliščin, ki jih navaja pritožnica, in tistih, na katere (tudi v odgovoru na pritožbi) opozarja R., je njegova pravica po oceni pritožbenega sodišča manj verjetna, zato je on tisti, ki bo moral v pravdi dokazati, da je v času zapustničine smrti obstajala zunajzakonska skupnost, saj bo le v takem primeru dedič po pokojni zapustnici.

7. Na podlagi obrazloženega je višje sodišče je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se na pravdo napoti J. R..

(1) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 1. 3. 2007, opr. št. II Ips 687/2005.