8. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata 20. februarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 75/2004 z dne 5. 4. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cpg 332/2003 z dne 25. 2. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. I Pg 144/2002 z dne 20. 5. 2003 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke pritožnice (v gospodarskem sporu tožnice), s katerimi je zahtevala razveljavitev javne dražbe o prodaji stečajne dolžnice družbe C. C., d. o. o., V., kot pravne osebe, razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene na podlagi javne dražbe, in vrnitev vplačane varščine. Višje sodišče je njeno pritožbo zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo njeno revizijo. Odločilo je, da pritožnica uveljavlja zmoto o vrednosti predmeta prodajne pogodbe in ne zmote o njenih lastnostih, pri čemer vrednost predmeta ni njegova lastnost, ker je odvisna od ponudbe in povpraševanja. Ker se z javno dražbo ugotovi tržna in ne prava vrednost predmeta, je po mnenju Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni ugodilo predlogu za postavitev izvedenca, ki naj bi ugotovil pravo vrednost dražbenega predmeta.

Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da ji je Vrhovno sodišče kršilo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ker je na podlagi napačnega materialnopravnega stališča o bistveni zmoti potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da je dokaz s postavitvijo izvedenca nepotreben. Stališče Vrhovnega sodišča, po katerem vrednost predmeta ni njegova lastnost in zato ne more biti predmet pravno relevantne zmote, naj sicer ne bi bilo napačno, vendar naj bi bilo v obravnavanem primeru neustrezno. Šlo naj bi namreč za zmoto o bistvenih lastnostih predmeta, ki je pravno upoštevna. Pri tem se pritožnica sklicuje na stališče nemške pravne teorije. Pojasnjuje, zakaj naj bi bila pogodba o uporabi letališke infrastrukture in v njej določena uporabnina bistvena lastnost pravne osebe in da uporabnine na podlagi vpogleda v pogodbo sama ni bila sposobna izračunati. Zato je v dokaz opravičljivosti zmote predlagala postavitev izvedenca.

B.

3.Pritožnica izpodbijani sodbi očita kršitev 23. člena Ustave, vendar iz vsebine ustavne pritožbe izhaja, da zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz te pravice namreč med drugim izhaja pravica stranke, da v postopku predlaga izvedbo dokazov. Vendar ta pravica ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi za odločitev v sporu niso odločilni, teh dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da sodišče prepričljivo obrazloži, zakaj dokaznemu predlogu stranke ni sledilo. Ob upoštevanju navedenih izhodišč sledi, da je očitek pritožnice neutemeljen. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je Vrhovno sodišče (enako kot sodišče prve stopnje) ugotovilo, da zmota ni opravičljiva in da je prava vrednost stečajne dolžnice kot pravne osebe nepomembna. V obravnavanem primeru je to stališče razumno in s pravnimi argumenti utemeljilo že sodišče prve stopnje, v izpodbijani odločitvi ga je sprejelo tudi Vrhovno sodišče, pri tem pa pojasnilo, zakaj je bila zavrnitev dokaznega predloga sodišča prve stopnje pravilna. S tem je sodišče v konkretnem primeru zadostilo zahtevam, ki v zvezi z izvajanjem dokazov izhajajo iz 22. člena Ustave. V samo pravilnost presoje sodišč v zvezi z (ne)opravičljivostjo zmote pa se Ustavno sodišče ne more spuščati, ker ni naloga Ustavnega sodišča presojati, ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ki na raven človekovih pravic ne sega. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zgolj dejstvo, da se pritožnica s stališčem sodišča ne strinja oziroma meni, da je neustrezno, pa za utemeljitev zatrjevane kršitve Ustave ne zadošča.

4.Ker očitno ne gre za kršitev pravice iz 22. člena Ustave, kot jo zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

5.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim

sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić