Jedro

Begunec v smislu 4. odstavka 2. člena ZZVN je oseba, ki dokaže, da se zaradi nasilnega dejanja izropanja stanovanja ali stanovanjske hiše najmanj 3 mesece ni mogla vrniti na svoj dom. Tožnik je svojo vlogo oprl na to določbo, vendar okoliščin, ki so za odločitev v stvari pravno pomembne, ni dokazal (ali sta njegov oče in mati pred pobegom sploh živela skupaj, kdaj in kdo je izropal tožnikov dom), zato je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da se odločba tožene stranke odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določb 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 14.1.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote D. z dne 27.9.2002, s katero je bil tožniku v ponovljenem postopku priznan status žrtve vojnega nasilja-begunca za čas od 6.4.1941 do 8.5.1945, ter odločila, da se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. V obrazložitvi je navedla, da v obstoječem dokaznem gradivu ni podlage za sklepanje, da sta bila tožnik in njegova mati zaradi izropanja stanovanja nasilno pregnana iz svojega doma. Tako obstaja upravičen dvom v resničnost trditev, da sta tožnikova starša pred pričetkom druge svetovne vojne živela skupaj, prav tako pa ni mogoče sklepati, da sta bila tožnik in njegova mati ob aretaciji očeta izpostavljena vojnemu nasilju okupacijskih sil. Ta dejstva bo treba dodatno razjasniti ter v zvezi s tem vpogledati v matične knjige, iz katerih bo razvidno prebivališče tožnika in njegove matere v kritičnem času, ter po potrebi soočiti zaslišane priče. Prvostopenjsko sodišče se je strinjalo s sklepom tožene stranke, da v postopku na prvi stopnji niso bila zadosti razčiščena dejstva, ki so pomembna za odločitev o tem, ali je tožeča stranka upravičena do uveljavljanega statusa. Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01, 64/01 in 110/02) v 4. odstavku 2. člena namreč določa, da je begunec med drugim tudi oseba, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše od okupatorja, zaradi česar se na svoj dom ni mogla vrniti neprekinjeno najmanj tri mesece. Vendar pa izvedeni dokazi, zaslišanje prič A.E. in M.K., ter priložene listine - formular za prijavo vojne škode, izpisek iz poročne matične knjige, očetovo pismo materi ter pisna izjava F.C., tožnikovega statusa ne dokazujejo. Kot je ugotovila že tožena stranka, je za pravilno uporabo določb ZZVN treba ugotoviti, ali sta tožnikova starša v času, ko je bilo nad tožnikovim očetom izveden prisilni ukrep, živela na istem naslovu, in ali je mati s tožnikom pobegnila zaradi izropanja stanovanja v smislu določb 4. odstavka 2. člena ZZVN.

Tožnik v pritožbi navaja, da ne more predložiti natančnejših dokazov o prebivališču svojih staršev, saj Občina D. teh podatkov nima.

Nadalje navaja, da je mati pobegnila iz strahu pred aretacijo, saj so se zapori v D. polnili. Kot dokaz, kakšne razmere so takrat vladale v D., prilaga fotokopije Zbornika 800 let D. Boji so se začeli že 8.4.1941, nato je dva dni trajalo streljanje v bližini železničarske hiše, padlo pa je 23 branilcev. Ker so se aretacije vrstile, boji pa so se odvijali v bližini stanovanja, se je mati umaknila k staršem, ker se ni hotela izpostavljati nevarnosti. Po njenem pripovedovanju ve, da se v sobo ni upala vrniti iz strahu pred nasiljem in agresivnostjo Nemcev. Ko pa je prišla po obleko za očeta, je bilo stanovanje že popolnoma izropano, novo pohištvo pa ukradeno s strani očetovega sodelavca, ki ga je tudi izdal Gestapu. Tako v izropani sobi nista imela pogojev za bivanje. Resničnost teh navedb je potrdila priča A.K. Ne strinja se s ponovnim zaslišanjem prič, saj so že na prvem zaslišanju govorili resnico. Poleg tega pa ima priča G.F. 93 let in je popolnoma oglušela, priča A.E. pa je na berglah.

Zahteva, da mu sodišče prizna status žrtve vojnega nasilja, saj se zaradi izropanja stanovanja s strani okupatorjevega sodelavca na svoj dom z materjo ni mogel vrniti 4 leta.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja z razlogi v izpodbijani sodbi. Meni, da je za pravilno materialnopravno presojo tožnikovega zahtevka treba popolno in pravilno ugotoviti odločilne okoliščine. Vztraja pri odločitvi in razlogih, ki jih je navedla v svoji odločbi ter sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, saj dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred organom prve stopnje, še ne more biti zadostna dejanska podlaga za priznanje statusa, kot ga zahteva tožnik. Tožnik je namreč svoj zahtevek oprl na 4. odstavek 2. člena ZZVN, ki določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki se zaradi nasilnega dejanja izropanja stanovanja ali stanovanjske hiše najmanj tri mesece ni mogla vrniti na svoj dom. Pravno relevantnih okoliščin, ali sta tožnikov oče in mati sploh živela skupaj, kdaj in od koga je tožnikov dom izropan, podatki v spisu ne izkazujejo, saj tožnik razen potrdila o vojni škodi, ki pa izkazuje le nastalo škodo, ne pa tudi datuma nastanka, ni predložil. Zaslišane priče so glede skupnega prebivanja tožnikovih staršev dale nasprotujoče si izjave, iz listin, ki se nahajajo v spisu, pa tega dejstva tudi ni mogoče z zanesljivostjo ugotoviti. Zato se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje in tožene stranke, da odločilna dejstva niso bila ugotovljena, zaradi česar bo treba postopek dopolniti. Podlago za tako odločitev pa dajejo določbe 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožnik pa v pritožbenem postopku ne more uspeti z ugovori, da drugih dokazov glede bivališča ne more predložiti ter da z njimi ne razpolagajo niti pristojni organi. Po zakonu je namreč tožnik tisti, ki nosi dokazno breme za svoje trditve in s tem odgovornost za uspeh dokazovanja (140. člen ZUP). V njegovi dispoziciji je tudi, s kakšnimi dokaznimi sredstvi bo v ponovljenem postopku zatrjevana dejstva dokazal. Prav tako pa bo v ponovljenem postopku lahko predlagal dokaze, ki jih prilaga v pritožbi in jih pritožbeno sodišče na podlagi določb 71. člena ZUS ni moglo upoštevati.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.