Jedro

V obravnavani zadevi je odločilno, da je obstajalo soglasje o tem, da bo financiranje (posojanje denarja za točno določen namen) potekalo po etapah ("projektno") in da morajo biti za vsako izpolnjene posebne predpostavke - za veljavnost vsake posamezne pogodbe (povezane s skupnim, že omenjenim namenom) morajo biti izpolnjene posebne predpostavke, in če slednje niso podane, lahko odpade tudi pogodbeni temelj celotnega posla (ali okvirne pogodbe z odloženim pogojem).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik je dolžan toženki povrniti 42.529,20 € pritožbenih stroškov, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo 10.367.547,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 12. 2011 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (točka I. izreka). Tožnik je dolžan toženki plačati 130.984,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

2. Zoper tako odločitev se pravočasno, po pooblaščenki, pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V obsežni pritožbi tožnik uvodoma uveljavlja kršitev zmotne uporabe materialnega prava v delu, v katerem je sodišče prve stopnje razsodilo, da ni podana tožnikova aktivna stvarna legitimacija zadev zahtevka, ki presega 23.076,96 EUR. Pritožba nato obširno razlaga stališče, zakaj meni, da je med odstopnikom in prevzemnikom šlo za polni odstop terjatve v poplačilo in ne zgolj za prenos golega procesnega upravičenja za izterjavo odstopnikove terjatve do toženke. Tožnik nadalje navaja, da sodišče prve stopnje niti v tretjem sojenju ni dosledno upoštevalo vseh napotkov pritožbenega sodišča in ni odpravilo vseh procesnih pomanjkljivosti glede dejanskega stanja, na katerega je bilo opozorjeno v razveljavitvenem sklepu z dne 12. 10. 2016. Sodišče je kršilo tožnikovo ustavno pravico in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko se v razlogih sodbe ni argumentirano opredelilo do tožnikovih trditev, da je toženka že v aprilu 2007 imela na voljo vse podatke, ki jih je potrebovala, da bi z odstopnikom sklenila krovno pogodbo o projektnem financiranju, katere del je bila posojilna pogodba kot ena od treh izvedbenih pogodb potrebnih za uresničitev krovne pogodbe. Poznejši dogodki so v bistvu pomenili le akte postopne realizacije krovne in posojilne pogodbe in ti so: sklenitev kupnih in leasing pogodb, pogodbe o stavbni pravici, dogovori odstopnika z dobavitelji in izvajalci za delno kritje stroškov gradnje s kompenzacijami, pridobitev gradbenega dovoljenja, promocija projekta, toženkine pisne izjave, da je odstopniku odobrila posojilo v višini 6.200.000,00 EUR, kreditna pogodba med odstopnikom in N., katere sopodpisnica je bila tudi toženka, in nazadnje pogajanja in sklenitev tripartitne gradbene pogodbe ter začetek gradnje in toženkine obljube njenega nadaljevanja ob sklenitvi kreditne pogodbe z dne 11. 11. 2009. Iz teh okoliščin izhaja, da je bila ustna posojilna pogodba res sklenjena v aprilu 2007. Razen navedenega so tudi izpovedbe prič K., D., T. v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožba nato obširno povzema, katera dejstva so po mnenju tožnika postala v postopku priznana dejstva, saj jih toženka ni pravočasno zanikala. Ta dejstva bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, ne glede na to, ali sta priči C. in I. izpovedali drugače oziroma sta zanikali tožnikove trditve. Ker je sodišče v tem delu vneslo v dejanski stan tudi dejstva, ki so del izpovedb prič C. in I., ne pa hkrati sestavine toženkine trditvene podlage, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP. Sodišče je kršilo tudi ustavno opravilo o prekluziji glede navajanja novih dejstev s strani toženke. Toženka je šele 30. 12. 2016 v pripravljalni vlogi podala nedopustno novoto, da je opustila sklenitev posojilne pogodbe tudi zaradi odstopnikove plačilne nezmožnosti. Res je, da je vloga pred zaključkom glavne obravnave navajala nekatera dejstva, ki so bila znak poslabšanja odstopnikove likvidnosti, vendar nikoli ni podala navedbe, da bi odstopila od pogajanj za sklenitev posojilne pogodbe oziroma od njene ustne izpolnitve zaradi slabega ali poslabšanega finančnega stanja odstopnika. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da toženki ni mogoče očitati niti nepoštenih pogajanj, kar je posledica pomanjkljive dokazne ocene, ker sodišče ni upoštevalo od tožnika zatrjevane in s pričami K. in Ž. potrebno dejstvo, da tega pogoja odstopnik ni mogel izpolniti zato, ker mu toženka ni izročila pisne posojilne pogodbe, s katero bi se legitimiral pri izvajalcih del kot plačilno sposoben investitor. Pritožba navaja, da v zvezi z dejstvi, ki jih je toženka izpostavila kot znake odstopnikove plačilne nesposobnosti, so vsa nastopila po sklenitvi zavezujoče ustne posojilne pogodbe, čigar obstoj dokazujejo listine, ki jih je toženka sama sestavila (A50 uvod B12 in 3. točka B16) oziroma podpisala (točka 17 priloge A52). Zato bi morala toženka, če so ji ta dejstva onemogočala doseči namen posojilne pogodbe, zahtevati njeno sodno razvezo zaradi spremenjenih okoliščin, pa tega ni storila. Pritožba poudarja, da sta lahko pogodba o projektnem financiranju in posojilna pogodba lahko veljavno sklenjeni tudi ustno, razen če se pogodbeni stranki sporazumeta o posebni obliki kot pogoju veljavnosti njune pogodbe. Pritožba nato poudarja posamezna dejstva in dokaze zanje, vse v zvezi z vprašanjem obličnosti sklenitve posojilne pogodbe. Tožnik poudarja, da je bilo s strani toženke nezanikano dejstvo, da je odstopnik po pridobitvi gradbenega dovoljenja vztrajno zahteval od toženke, da se sestavi tudi pisno posojilno pogodbo, ki jo je nujno potreboval kot "pisno garancijo", da mu bo toženka, ko za to pride čas, dala na razpolago dogovorjeno vsoto denarja, ki je sam ni imel, da je z njo lahko plačal izvajalcem opravljena gradbena dela in da bi se lahko pri izvajalcih legitimiral kot plačilno sposoben investitor. Očitno je toženka že takrat začela z vzpostavljanjem dodatnih pogojev enostransko spreminjati ustno posojilno pogodbo in iskati načine, da za več mesecev odloži izpolnjevanje pogodbene obveznosti. Zaključek sodišča, da je eden od glavnih razlogov, da do toženkinega financiranja izgradnje odstopnikovega projekta ni prišlo, odstopnikova neizpolnitev dogovorjenih pogojev preprosto ne drži, saj teh pogojev sam ni mogel izpolniti, saj ni mogel izvajati z dodatnimi pogoji določenih gradbenih del, izvajalci pa jih niso hoteli izvajati brez odstopnikove predložitve pisne posojilne pogodbe predvsem zato, ker so bili ti dodatni pogoji dogovorjeni in vezani le na terminski plan, ki je bil sestavni del gradbene pogodbe, ki jo je odstopnik dne 30. 10. 2008 sklenil z družbo G. GP G. P., d.d. P. Ta pogodba pa je bila v juniju 2009 sporazumno razvezana v času pogajanj za sklenitev nove tripartitne gradbene pogodbe z družbo S. G. d.o.o. V njej pa naenkrat teh pogojev ni bilo več. Če bi ti pogoji še veljali, bi jih toženka zagotovo vnesla v končno besedilo te pogodbe. Ne drži niti že sklepanje sodišča, da naj bi toženka odstopila od pogajanj, ker se je to odstopnikovo finančno stanje poslabšalo, saj ni šlo za pogajanja, temveč za vprašanje izpolnitve toženkine že prevzete zaveze, dati odstopniku posojilo v višini 5.300.000,00 EUR in drugič, toženka je začela postavljati odstopniku dodatne že omenjene pogoje za črpanje tega kredita še v januarju 2009, ko je bilo odstopnikovo finančno stanje zelo dobro. Pritožba nato povzema izpovedbe prič C., K., V. in navaja, da teh izpovedb sodišče sploh ni analiziralo, niti jih ni dokazno ocenilo. Pritožba tezo, da je šlo za toženkino financiranje celotnega projekta, ne pa le njegovih posameznih faz, utemeljuje tudi z izpovedbo priče B., zaslišane v kazenskem postopku. S tem pritožba ponovno utemeljuje svojo tezo, da sta se toženka in odstopnik že v aprilu 2007 sporazumela v vseh bistvenih sestavinah posojilne pogodbe. Če ne bi bilo predhodno sklenjene krovne pogodbe, vključno s posojilno pogodbo, kot virom sredstev za izvedbo nameravane gradnje, odstopnik zagotovo ne bi kupil gradbenega zemljišča ter ga takoj prodal toženki in ga od nje vzel v finančni leasing, izključno z gradnjo z izgovorjeno stavbno pravico, saj lastnih sredstev za gradnjo ni imel, kar je bilo toženki dobro znano že od vsega začetka. Pritožba nato poudarja še vsebino pisne izjave z dne 25. 9. 2009 in z dne 26. 3. 2009 ter 17. 2. 2009. Prav tako se sklicuje na izjavo priče C. s sestanka z dne 17. 2. 2009, kjer je: "Povedal, da ima toženka odobren kredit odstopnikov za financiranje gradnje v višini 6.200.000,00 EUR." Prav tako se poudarja izjava priče I. z glavne obravnave z dne 30. 6. 2014 v kazenski zadevi, kjer je navedel: "Ja, ustavilo se je tam, da B. S. ni uspel najti nekoga, ki bi tu prevzel tudi določene finančne obveznosti do tega projekta." Tožnik v pritožbi znova očita sodišču, da se ni ukvarjalo z njegovim pravnim stališčem, da je bila tripartitna gradbena pogodba z dne 24. 9. 2009 veljavno sklenjena in da je zavezovala toženko, ki jo je bila dolžna izpolniti v celoti kot se je glasila. To je pomenilo obveznost toženke, da odstopniku kot naročniku gradbenih del, katerih izvajalec je bila tretja pogodbenica družba S. G. zagotovi, da del pogodbene vrednosti teh del v višini 2.465.504,66 EUR plačuje po izvajalčevih mesečnih situacijah z virmanskimi nakazili na osnovi podpisanih asignacij med naročnikom izvajalcem in financerjem projekta s sredstvi iz naslova odobrenih sredstev financerja projekta (K. L. d.o.o.)." Te obveznosti toženka ni izpolnila niti delno, čeprav je odstopnik kot upnik na to večkrat pozval. Pritožba nato citira oziroma navaja predpostavke pogodbene obveznosti v primeru kršitve pogodbe ter v zvezi s tem ponovno navaja vrsto dejstev, zaradi katerih meni, da so predpostavke kršitve pogodbene obveznosti podane. Ob tem povzema tudi časovno kronologijo dejstev. Podrobneje se nato znova ukvarja s tezo o tem, da je bila tripartitna gradbena pogodba veljavno sklenjena in podrobno navaja dejstva ter dokaze, s katerim to stališče utemeljuje. Ob koncu pritožbe opisuje še srečanje iz novembra meseca 2009 ter v zvezi z okoliščinami o sestavinah kreditne pogodbe datirane z dne 11. 11. 2009 (priloga A71). Sodišču očita tudi nekritičnost v zvezi z omenjeno kreditno pogodbo, ki jo je vzelo kot podlago za oceno, da se je toženka trudila obdržati projekt in zaključiti financiranje, saj odstopnik tega zneska, ki je predmet te pogodbe, ni dobil, temveč je toženka s tem zneskom oziroma zneskom 900.000,00 EUR le poravnala svojo obveznost do N. po kreditni pogodbi z dne 26. 3. 2009. Zato predlaga in meni, da je smotrno, da pritožbeno sodišče opravi obravnavo, na njej ponovi predlagane dokaze ter nato spremeni izpodbijano sodbo tako, da odloči, da je podana pravna podlaga tožbenega zahtevka, nato pa v zvezi z dejstvi in dokazi, ki se nanašajo na višino tožbenega zahtevka, zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje in priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je vložila odgovor na pritožbo. V njem navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP ter, da je pritožbena graja, ki posamezne dele izpovedb in listinskih dokazov iztrga iz celotnega konteksta izpovedb oz. pisnega gradiva, zato neutemeljena. V nadaljevanju navaja, da je tožbeni zahtevek iz zatrjevane pogodbe iz leta 2007 že zastaral. Glede aktivne legitimacije tožnika in cesijske pogodbe navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala ničnost te pogodbe, zaradi neobstoja oz. neprimerljivosti terjatve tožnika do odstopnice. V zvezi s tem uveljavlja tudi kršitev, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem stečajne upraviteljice, niti ni njegove zavrnitve obrazložilo. Nato navaja dejstva v zvezi s trditvami tožnika o neprerekanih dejstvih pomanjkljivi trditveni podlagi toženke, glede sklenitve krovne in posojilne pogodbe ter pogajanj in posebej izpostavlja, da je tožnik v pritožbi spregledal dokazno oceno izvedenih dokazov, predvsem priče B. C., navaja pa tudi izpovedbe prič I., K., V., B., T., Ž. ter citira več listinskih dokazov. Pritrjuje tudi materialnopravni razlagi sodišča prve stopnje glede uporabe 12. člena OZ in v ugotovitvi, da ni podano protipravno ravnanje toženke, zato predlaga, da se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

O načinu odločanja

6. Tožnik v pritožbi predlaga, da sodišče druge stopnje razpiše narok za glavno obravnavo in na njej, zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja (sklicujoč se na določbe drugega odst. 347., drugega stavka petega odst. 348. člena ZPP), ponovi dokaze, ki jih je sodnica sodišča prve stopnje posredno izvedla na glavni obravnavi dne 10.10.2017, na podlagi tretjega odst. 302. člena ZPP, in sicer tako, da jih prebere, te dokaze pa nato taksativno našteje. Med temi dokazi so tudi izpovedbe prič, vendar tudi glede teh tožnik predlaga le branje njihovih izpovedb, natančneje listin, na katerih so te izpovedbe zapisane. Za odločitev o tem, ali je potrebno zatrjevane kršitve (če pritožba uspe vzpostaviti dvom o pravilnosti in/ali popolnosti dejanskega stanja), ki se nanašajo na dejansko podlago spora, odpraviti z razpisom pritožbene obravnave ali pa se to lahko stori na kabinetni seji senata, je odločilen spoznavni položaj obeh sodišč, ki mora biti izenačen ter (sprva začasna) ocena o obstoju teh kršitev, ki se zmeraj sprejme na seji senata (prvi in drugi odst. 347. člena ZPP). V obravnavani zadevi, ko pritožba vsebuje izjemno obsežne in podrobne trditve o tovrstnih kršitvah, je takšna ocena sicer še toliko težja, vendar je odločitev o tem, da razpis naroka za pritožbeno obravnavo ni potreben, utemeljena na podlagi zakonskih dejanskih stanov, ki so urejeni v 358. členu ZPP. Izmed šestih alinej tega člena štiri urejajo položaj, v katerem narok ni potreben. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da pritožbene trditve lahko posegajo v tri izmed njih, in sicer drugo1, tretjo2 in četrto3 alinejo. Kot pravilno poudarja tožnik v pritožbi, je že v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do procesnega položaja, ko je bil prvotni sodnik, ki je neposredno izvedel dokaze z zaslišanjem prič, nato zamenjan s sodnico; slednja se je prav z uporabo tretjega odst. 302. člena ZPP na posreden način seznanila z vsebino izvedenih dokazov z zaslišanjem prič, neposredno pa opravila le soočenja prič, vendar se glede slednjih predlaga le prebranje njihovih izpovedb. Skupni imenovalec citiranih alinej (v njih določenih zakonskih dejanskih stanovih) pa je prav v tem, da sodišču druge stopnje ni potrebno razpisati naroka za pritožbeno obravnavo, saj bo ponovno izvedlo dokaze in sprejelo dokazno oceno na enak spoznavni način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Slednje res praviloma izvaja dokaze na glavni obravnavi, vendar je v ospredju in zato bistven način seznanja z vsebino, sporočilno močjo izvedenega dokaza; listine in ogledni predmeti se preberejo oz. se ogledajo, izjave prič, izvedencev, strank pa se preberejo. Zato tudi sodišče druge stopnje, ki praviloma odloča o pritožbi brez obravnave (prvi odst. 347. člena ZPP), na kabinetni seji senata navedene dokaze izvede na popolnoma enak način, kot je to v obravnavani zadevi storilo sodišče prve stopnje. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ni sprejelo odločitve, da je potreben razpis naroka za pritožbeno obravnavo; takšno odločitev je sprejelo potem, ko je po prvotni začasni oceni, da so podane kršitve, ki segajo v dejansko podlago spora, nadaljevalo z njihovo vsebinsko obravnavo in nato ugotovilo, da jih lahko odpravi na podlagi pooblastil iz citiranih zakonskih dejanskih stanov na kabinetni seji senata.

7. Vendar v obravnavani zadevi ni pomembna zgolj okoliščina, da je pritožbo vložil tožnik, temveč enako pomembna tudi okoliščina, da je toženka vložila odgovor na pritožbo. Ta nima narave zgolj obrambnega sredstva, temveč je deloma tudi ofenzivne narave. Takšen je v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje o cesijski pogodbi in aktivni stvarni legitimaciji tožnika za znesek 23.076,96 €. Graja tudi razloge sodišča prve stopnje o tem, da cesijska pogodba ni nična ter uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, kajti sodišče prve stopnje ni izvedlo (in tudi ni ustrezno obrazložilo zavrnitve) dokaza z zaslišanjem stečajne upraviteljice. V preostalem delu pa je odgovor na pritožbo pomemben zato, ker toženka v njem opozarja na selektiven in pristranski način uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj tožnik poudarja zgolj dokazno oceno tistih dokazov, ki so v prid njegovi tezi. Ker očitno tudi po mnenju toženke, sodba sodišča prve stopnje ni popolna v dokazni oceni4, tudi sama poudarja vrsto dejstev in opozarja na posamezne dokaze, predvsem na izpovedbo priče C., ki je kot zakoniti zastopnik toženke bil ključna oseba pri sklepanju pogodb. Toženka pa v tistem delu odgovora na pritožbo, v katerem ne graja dokazne ocene in odločitve o cesijski pogodbi, ne predlaga izvedbe dokaza z neposrednim ponovnim zaslišanjem prič, temveč se sklicuje na njihove izpovedbe. Zato lahko sodišče druge stopnje, po potrebi, in zaradi razlogov, natančno obrazloženih v prejšnji točki obrazložitve, ponovno dokazno oceni tudi tiste dokaze, ki jih izrecno navaja toženka v odgovoru na pritožbo.

Očitki o neprerekanih, zato priznanih dejstvih

8. Napačna je ocena tožnika v pritožbi, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz prvega odst. 339. člena ZPP, v zvezi s 7. členom ZPP oz. drugim odst. 214. člena ZPP (strani 8. in 9. pritožbe). Že zgolj z uporabo jezikovne razlage je razkrit pomen drugega odst. 214. člena ZPP, saj njegov zakonski dejanski stan pogojuje učinke priznanja (zaradi nezanikanja dejstev ali zanikanja brez navajanja razlogov) še z dodatno predpostavko: “razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.“5 Toženka je že v odgovoru na tožbo podrobno zavrnila tako tožnikovo temeljno hipotezo, ter nato natančno naštela vrste pogodb, ki jih je sklenila s tožnikom in med njimi ni tripartitne gradbene pogodbe. Ni je zato, ker toženka trdi, da je ni sklenila in to tudi izrecno zapiše v odgovoru na tožbo: “Da v konkretnem primeru med toženo stranko in B. K. S. ni bilo sklenjenih drugih pogodb, kot so zgoraj izrecno navedene (alinee od a do g)....“. Da je bila „tripartitna“ gradbena pogodba sklenjena zgolj med naročnikom in izvajalcem, je izrecno navedeno v tč. G, v kateri se povzema vsebina kreditne pogodbe z dne 11.11.2009. Kar se tiče pritožbene navedbe o tem, kar je povedal C. na sestanku v mesecu februarju 2009, pa je toženka v odgovoru na tožbo odgovorila tudi na to navedbo, saj se izrecno sklicuje na „zapis sestanka z dne 17.2.2009“ in tudi izrecno trdi: “...da je med strankama bilo dogovorjeno, da se bo kredit črpal v skladu s terminskim planom gradnje in dogovorjenem denarnem toku.....Ta dogovor bi v kolikor štejemo, da je pogodba bila sklenjena imel pravno naravo odložnega pogoja.....V konkretnem primeru odložni pogoj ni bil nikoli izpolnjen.....Višina financiranja je bila dokončno določna najkasneje 29.5.2009. Do sklenitve kreditne pogodbe za črpanje sredstev v višini 5.300.000,00 € ni med toženo stranko in B.K. S. nikoli prišlo in sicer zato, ker B.K. S. ni izpolnil skupno dogovorjenih pogojev črpanja kredita “. Prav tako ni resnična pritožbena trditev o tem, da se toženka ni opredelila do navedb v zvezi s kreditno pogodbo v višini 1.220.000,00 €; te navedbe so v odgovoru na tožbo (l. št. 53) in sicer o tem, da gre za sredstva, ki morajo biti porabljena namensko in določen vrsti red poplačila (najprej poplačilo 900.000,00 € „bodoče terjatve N. do kreditojemalca“). V pritožbe se tudi ne razločuje med trditvenim in dokaznim bremenom, ko se (v kar treh alinejah) sklicuje na vlogo I.a v zvezi z omenjeno gradbeno pogodbo in plačilom opravljenih del ter, kot del trditvene podlage, ponuja lastno dokazno oceno6, ki jo je tožnik podal v tožbi. Na takšno vnaprejšnjo, subjektivno dokazno oceno tožnika, toženki ni potrebno odgovarjati, zadostiti mora le standardu obrazloženega zanikanja, pri čemer, kot to opozarja teorija, ta zahteva ne pomeni izničenja pravil o trditvenem in dokaznem bremenu7. Iz navedenih razlogov očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Očitki o prekluziji

9. Neutemeljena je pritožbena navedba o kršitvi prvega odst. 339. člena ZPP, v zvezi s šestim odst. 286. člena ZPP. Ni res, da je toženka šele v pripravljalni vlogi z dne 30.12.2016 prvič navajala:“...da je opustila sklenitev posojilne pogodbe zaradi odstopnikove plačilne nezmožnosti.......zaradi slabega ali poslabšanega finančnega stanja odstopnika.“ Tudi v tem delu zadošča že zgolj vpogled v toženkin odgovor na tožbo, v katerem se na večih mestih sklicuje na obstoj odložnega pogoja, kajti med strankama je bil sklenjen dogovor: “..da se bo kredit črpal v skladu s terminskim planom gradnje in v dogovorjenem toku.“ Trditev o tem, da: “...odložni pogoj ni bil nikoli izpolnjen...“ je nato konkretizirana s sklicevanjem na več listin, v katerih je bila obveznost odstopnice konkretizirana: - zapis sestanka z dne 17.2.2009, v delu: “...in porabi sredstev lastne udeležbe investitorja B.K. S......“, kar je nato podrobno navedeno: “.....B.K. S. projekt v izvedbi v lastni režiji finalizira do faze......V kolikor se zamakne finalizacija glede na terminski plan, se zamakne tudi pričetek črpanja sredstev K. L.“; - v zvezi s kreditno pogodbo z dne 26.3.2009, ko navaja: “....da se B.K.S. ni držal dogovorov in kredita ni namensko koristil, ker očitno ni plačal komunalnega prispevka kot je to bilo dogovorjeno....“; - zapis sestanka z dne 28.5.2009: “...navedeni odobreni znesek je mogoče črpati šele takrat, ko bodo GOI dela izvedena do dogovorjene stopnje finalizacije in na osnovi predloženega terminskega plana in denarnega toka projekta.“; - navedbe o dogovorjenem 12 mesečnem moratoriju na plačevanje obresti po dveh leasing pogodbah: “...pod pogojem, da B.K. S. do 9.6.2009 poravna vse odprte terjatve po navedenih pogodbah do tega trenutka, kar znaša skupaj 42.394,26 €......B.K.S. ni izpolnil ne pogoja, ki je bil določena za začetek črpanja sredstev odobrenega kredita in ne za moratorij ne plačevanje obresti.“ - navedbe o tem, da B.K. S. ni zmogel plačevati obveznosti: “...niti iz sklenjenih leasing pogodb, ki so bile glede na višino posla zanemarljive......“ ter, da je toženkina izpostavljenost napram odstopniku bila v letu 2009: “...že cca 1.900.000,00 € iz naslova finančnega leasinga in 1.220.000,00 € iz naslova kreditne pogodbe.“ Za vse te navedbe je toženka predlagala tudi različne vrste dokazov. Vsebina oz. pomen povzetih navedb (in predlagani dokazi zanje) je povsem jasna - odstopnica ni izpolnjevala njenih obveznosti, njen finančni položaj se je poslabševal in to je tudi temeljni ugovor toženke v tem postopku, čemu ni odstopnici dala na voljo finančna sredstva, ki jih je sicer imela v ta namen pripravljena. Če je pritožbeni očitek torej razumeti tako, da toženka ni uporabila (pravočasno) besedne zveze „plačilna nezmožnost“, je odgovor sodišča druge stopnje, da prav raznolikost in pestrost besednih zvez, ki jih nudi slovenski jezik, omogoča za isti pomen (vsebino) sporočila uporabljati različne besede (ali njihove povezave). To velja tudi v primerih, ko se uporabljenim izrazom pripisuje (išče) njihov pravni pomen (razlaga).

Sicer pa tožnik pri kopičenju pritožbenih razlogov prezre, da je pri relativnih bistvenih kršitvah postopka bistveno to, da obstaja vzročna povezava med očitano kršitvijo ter njenim vplivom na „zakonitost in pravilnost sodbe.“. Zato bi moral tožnik v pritožbi navajati, da je prav ta trditveni in dokazni presežek, bil odločilen za odločitev sodišča prve stopnje8, česar pa ne navaja. Nasprotno, v nadaljevanju pritožbe je ta očitek celo opredeljen kot nepomemben, saj bi naj znaki odstopnikove plačilne nezmožnosti nastopili: “...po sklenitvi zavezujoče ustne posojilne pogodbe.....“.

Pogodba o odstopu terjatve z dne 15.1.2011 (cesija)

10. Tako tožnik kot tudi toženka navajata razloge, zaradi katerih menita, da je odločitev sodišča prve stopnje o prenosu terjatve iz omenjene pogodbe na tožnika učinkovita do zneska 23.076,96 €, napačna. Sodišče prve stopnje je, na podlagi dokazne ocene pogodbe z dne 15.1.2011 ter ugotovitve, da je imel tožnik do odstopnice terjatev iz naslova neizplačanih plač v znesku 23.076,96 €, odločilo, da je tožnik v tem obsegu aktivno legitimiran za uveljavljanje te terjatve, ker ima pogodbe v tem delu naravo odstopa terjatve namesto izpolnitve (prvi odst. 425. člena OZ).

11. Odgovor na pritožbo toženke v tem delu navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov glede njenih ugovorov, da tožnik do odstopnice pred sklenitvijo cesije ni imel nobenih terjatev iz naslova neizplačanih plač in da ne pojasni, na podlagi katerih dokazov je to ugotovilo: “Pri čemer pa je toženka v 4. pripravljalni vlogi predlagala zaslišanje stečajne upraviteljice glede tožnikovih terjatev do odstopnice in finančnega stanja odstopnice v času sklenitve pogodbe o odstopu terjatve, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo, niti nikdar obrazloženo zavrnilo“.

12. Trditev o tem, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve ne drži, sodba sodišča prve stopnje ima o tem razloge v tč. 10., 11. in 12. obrazložitve. Tožnik je bil direktor in edini družbenik odstopnice; v pogodbi je v tč. „Prvič“ izrecno navedeno, da ima odstopnica do prevzemnika dolg v znesku 23.076,96 € iz naslova neizplačanih plač, ter se sklicuje na priložene plačilne listine. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo to pogodbo (listine, na katere se pogodba sklicuje, v tem postopku niso bile predložene, okoliščine, da je bil tožnik direktor odstopnice pa toženka sploh ni prerekala) ter pojasnilo tudi, da zaradi učinkov te pogodbe na terjatev (ki je z dnem podpisa pogodbe prenehala), tožnik te terjatve pravilno ni priglasil v stečajnem postopku zoper odstopnico. Očitno je na to odločitev vplivalo tudi stališče odstopnice, ki je kot stranska intervenientka zatrjevala, da ima zgolj presežek terjatve nad navedenim zneskom, drugačno pravno naravo (odstop v izterjavo; tč. 12. obrazložitve). Zato ni resnična trditev, da ni navedeno v sodbi sodišča prve stopnje, na podlagi katerih dokazov je takšna odločitev bila sprejeta. Prav ima pritožba, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo stečajne upraviteljice in da ni navedlo razlogov o tem, vendar takšno procesno ravnanje ne pomeni tudi avtomatične kršitve bodisi ustavnopravnih ali zakonsko določenih jamstev, ki izhajajo iz pravice do izjave v dokaznem postopku. Najprej je to trditev potrebno umestiti v ustrezen kontekst, iz citiranih navedb v odgovoru na pritožbo pa je jasno, da se s to trditvijo krepi le očitek, da sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovitev sprejelo, kar ni res, kot je bilo pravkar zapisano. Ob tem je potrebno še dodati, da je stečajna upraviteljica v otvoritvenem poročilu (B 27) ugotovila, da je tožnik bil zaposlen pri odstopnici (na podlagi podatkov, pridobljenih pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje OE Murska Sobota) in ga je prav zato odjavila iz zavarovanja. Nadalje je ta dokazni predlog bil lahko namenjen le vprašanjem (zatrjevanim dejstvom), povezanimi s stečajnim postopkom, ne pa tistemu, kar bi bilo bistveno, to pa je, kakšna je bila prava in resnična volja pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe dne 15.1.2011. Okoliščine o finančnem stanju odstopnice v tem času so navedene že v sami pogodbi, o tem pa je bila izvedena tudi vrsta listinskih dokazov, ki so dokazno ocenjeni v sodbi sodišča prve stopnje in tudi v sodbi sodišča druge stopnje v nadaljevanju. Sodišče druge stopnje zato meni, da lahko samo v pritožbenem postopku odpravi tudi očitek te kršitve tako, kot je to storilo, namreč podalo razloge o tem, čemu sodišču prve stopnje predlaganega dokaza ni bilo potrebno izvesti9. 13. Manj prepričljivi so razlogi sodišča prve stopnje o tem, da gre pri pogodbi v preostalem (absolutno večinskem delu glede na znesek uveljavljane terjatve) delu za odstop v izterjavo (tč. 12. obrazložitve) ter o zavrnitvi ugovorov toženke o nični pogodbi (tč. 14. obrazložitve). Sodišče druge stopnje pritožbi tožnika, v kateri se sklicuje na sodno prakso (III Ips 4/93 z dne 11.2.1993; VSL Cpg 139/2011 z dne 12.4.2012) ter na stališča v literaturi, in s tem utemeljuje lastno razlago, da je bila celotna terjatev odstopljena namesto izpolnitve in ne (absolutno večinski del) zgolj v izterjavo, ne pritrjuje. V skladu z ustaljeno razlago sodišč splošne pristojnosti je razmejitveni kriterij med dejstvi in pravom pri razlagi pogodb, da gre pri ugotavljanju prave (dejanske) pogodbene volje za dejansko vprašanje, medtem ko gre pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe za pravno vprašanje (za uporabo pogodbenega materialnega prava). Vsebina medsebojnega dogovora je torej dejstvo in zanj ne velja pravilo iura novit curia. Pogodbeno pravo postane del procesnega gradiva le, če ga tja (s pravočasnimi navedbami) uvedejo stranke10. Vse zapisano pomeni, da se torej takšna presoja lahko opravi le v okviru ugotovljenih dejstev v konkretnem primeru in šele nato opravi primerjava z razlago, ki je bila sprejeta bodisi v drugih sodnih postopkih ali primerja z razlago v literaturi. Stališča, na katera opozarja tožnik v pritožbi, niso bila sprejeta v bistveno enakih okoliščinah, kot so (oz. bi morala biti) ugotovljena v tem sodnem postopku. Za razliko od stališča sodišča prve stopnje, da kasnejša uvedba stečajnega postopka ter dvojna vloga tožnika (zakoniti zastopnik odstopnice ter fizična oseba) nista pomembni okoliščini, sodišče druge stopnje meni drugače. 14. V tretjem odst. prvega člena sta obe stranki izrecno ugotovili:“Da je finančno stanje odstopnika zaradi neizvedbe posla, Apartmajsko naselje v M. izjemno slabo, in znaša dolg podjetja na dan podpisa te pogodbe iz tega posla 1,500.000,00 EUR.“ Kot je bilo že povzeto, je izrecno tudi ugotovljeno, da znaša dolg odstopnice do tožnika 23.076,96 €. V zadnjem odstavku prvega člena se nadalje ugotavlja, da je višina terjatve do toženke izkazana v odškodninskem zahtevku z dne 10.1.2011, ki je sicer le „informativne narave“. V dokazne namene v tem postopku je bil predložen odškodninski zahtevek, sicer datiran z dnem 21.12.2011, v katerem tožnik od toženke terja plačilo 16.016.272,92 €. Na podlagi teh dejstev je torej v valutnem razmerju (med odstopnico in prevzemnikom-tožnikom) obstajal dolg le v višini že omenjenih 23.076,96 €, v preostanku, torej v absolutno večinskem delu, pa med navedenima subjektoma sploh ni obstajalo nobeno pravno razmerje. Ugotovljena dejstva in sicer v pogodbi jasno zapisano „izjemno slabo“ in nato s številko opredeljeno „1.500.000,00 €“ finančno stanje; vloga tožnika, ki je oblikoval voljo odstopnice, kot njen zakoniti zastopnik tako, da je njemu samemu, kot fizični osebi, odstopil terjatev in jo, kot sam zatrjuje, s polnim učinkom odstopa terjatve prenesel iz njenega v svoje premoženje; odstop te terjatve pa je bil pravzaprav neodplačen in tudi brez prepričljivih trditev o obstoju pravne podlage, v smislu pogodbenega namena in z njim povezanega zavezovalnega posla11; nato pa začetek stečajnega postopka 4.4.2012, pravnomočno pa zaključen dne 17.4.2015 in družba izbrisana iz sodnega registra12, se prilegajo materialnopravnemu zakonskemu dejanskemu stanu nedopustne podlage (četrti odst. 39. člena OZ) in v njem določene pravne posledice ničnosti, ki pa ni popolna temveč delna, v skladu z 88. členom OZ.

15. Te razlage sodišča druge stopnje ne more spremeniti niti pogodbena zaveza prevzemnika, da bo poplačal terjatve odstopnika (drugi odstavek 3. člena pogodbe), saj takšno obveznost določa že OZ (tretji odst. 425. člena). Prav zaradi takšne izrecne zakonske določbe, ne gre pritrditi pritožbi tožnika niti v primeru, če se sprejme razlaga sodišča prve stopnje (da je v omenjenem presežnem delu pogodbo razumeti kot odstop v izterjavo - tč. 12. obrazložitve). Ker ta zaveza velja tako v primeru odstopa namesto izpolnitve kot odstopa v izterjavo, ne more biti odločilno dejstvo za razlikovanje med obema vrstama odstopa. Pojasnjeno pa je že bilo, da je v obravnavani zadevi, zaradi v prejšnji točki obrazložitve navedenih dejstev, pomembno dejstvo tudi zanemarljivo majhen obstoj terjatve tožnika kot prevzemnika napram odstopnici.

16. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbi tožnika, da je aktivno stvarno legitimiran za celotno vtoževano denarno terjatev. Sprememba položaja pripadnosti terjatve ni učinkovala v celoti, temveč zgolj za znesek 23.076,96 €, kot je to sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar z drugačno razlago materialnega (pogodbenega) prava. Sodišče druge stopnje je na podlagi trditev o dejstvih in njihove dokazne ocene, na katere se je sklicevala toženka v odgovoru na pritožbo, sprejelo drugačno materialnopravno razlago, vendar tudi toženkinemu stališču o ničnosti pogodbe v celoti, ni sledilo. Da je tožnik namreč bil zaposlen pri odstopnici, je stečajna upraviteljica ugotovila na podlagi podatkov, pridobljenih pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje OE Murska Sobota (B 27), pri čemer ni sporno, da tožnik takšne terjatve ni priglasil v stečajnem postopku. Ta dejstva zadoščajo za odločitev, da je ravnal tako zaradi učinkov pogodbe o odstopu terjatve. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku pripada terjatev v tej višini, ker je bil njen prenos učinkovit, je zato pravilna.

Ali je bila v aprilu 2017 sklenjena ustna posojilna pogodba?

17. Tožnik v pritožbi jasno navede, kaj je osrednje vprašanje oz. njegova temeljna hipoteza, ki jo skuša dokazati v obravnavani zadevi, in sicer: “...da je toženka že v aprilu 2007 imela na voljo vse podatke, ki jih je potrebovala, da bi z odstopnikom sklenila krovno pogodbo o projektnem financiranju, katere del je bila posojilna pogodba, kot ena od treh izvedbenih pogodb, potrebnih za uresničitev krovne pogodbe in da poznejši dogodki, ki so v bistvu pomenili le akte postopne realizacije krovne in posojilne pogodbe, kot so.......govorijo v prid tožnikovim trditvam, da je bila ustna posojilna pogodba res sklenjena v aprilu 2007.“ (citirano iz 7. strani pritožbe).

18. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da v aprilu 2007 ni bila sklenjena „ustna posojilna pogodba“, ki bi vsebovala zavezo toženke, da bo odstopnici posodila znesek 10.000.000,00 €. Tudi za primer, če bi zatrjevani ustni dogovor med odstopnico in toženko podredili bistveno bolj ohlapnim pravilom OZ o posojilni pogodbi (569 do 578. člen), niso bile izpolnjene predpostavke za njen nastanek. Osnovni (bistveni) predpostavki takšne pogodbe sta višina posojila in čas vrnitve, nobena izmed njiju pa v zatrjevanem časovnem obdobju nista bili podani oz. natančneje, niti nista mogli biti podani. Odstopnica je namreč potrebovala finančna sredstva za točno določen namen - izgradnja počitniškega naselja13, ta pa je bil, v omenjenem časovnem obdobju, še povsem nedorečen in negotov. Celo iz listin, ki jih je kot dokaz predložila tožnica (investicijski program iz tega obdobja (marec oz. 2.4.2007, kot je pripisano na listini A 10), in toliko bolj iz listinskih dokazov toženke („Ponudba: Financiranje nabave nepozidanih stavbnih zemljišč M.“ z dne 18.7.2007 A 13), jasno izhaja, da ne obstaja soglasje volj o sklenitvi takšne pogodbe.

19. Sodišče druge stopnje pritrjuje tožniku v tistih delih pritožbe, v katerih zatrjuje, da je med odstopnico in toženko bila v letu (ne nujno v aprilu) 2007 sklenjena: “....veljavna krovna pogodba o projektnem financiranju odstopnikovega projekta...“, vendar ne v vsebini, predvsem pa ne v pravnih posledicah oz. njenih učinkih, kot jih zatrjuje tožnik v temeljni hipotezi. Izraz „projektno financiranje“, ki ga navaja pritožba in ga je navajala tudi toženka (in o njegovi vsebini izpovedala priča B., na kar se tožnik v pritožbi tudi sklicuje), v povezavi s sklicevanjem obeh pravdnih strank na vrsto pogodb, sklenjenih z že povzetim namenom financiranja, se lahko razvrsti bodisi v (pravni) okvir t.i. okvirne pogodbe14 ali (morda in) povezanih pogodb15. Sodišče druge stopnje je alternativno uporabilo oba veznika zato, ker tudi pri okvirni pogodbi obstaja povezanost večih pogodb. Vendar tovrstna teoretična vprašanja morebitnega razmejevanja, za odločitev v tej zadevi niso bistvena (zato tudi ne vprašanje zastaranja, ki ga toženka v odgovoru na pritožbo povezuje z zatrjevanji tožnika o sklenitvi pogodbe v letu 2007). Odločilno je namreč, da je v obravnavani zadevi obstajalo soglasje16 o tem, da bo financiranje (posojanje denarja za točno določen namen) potekalo po etapah („projektno“) in da morajo biti za vsako izpolnjene posebne predpostavke - za veljavnost vsake posamezne pogodbe (povezane s skupnim, že omenjenim namenom) morajo biti izpolnjene posebne predpostavke, in če slednje niso podane, lahko odpade tudi pogodbeni temelj celotnega posla (ali okvirne pogodbe z odloženim pogojem). Razlogi sodišča prve stopnje v tistih delih obrazložitve sodbe, ki zanikajo obstoj t.i. krovne pogodbe17 (tč. 22. in 25. obrazložitve, v posledici česar je nato sodišče prve stopnje presojalo še morebitno kršitev v fazi pogajanj - tč. 26. in 27. obrazložitve) so manj prepričljivi, kajti okoliščine konkretnega primera (odločilna dejstva) in upoštevaje tudi navedena strokovna stališča v literaturi, se lahko podredijo pod navedeno vrsto pogodbe. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek oblikovalo na razlagi: “Po presoji sodišča bi, v kolikor bi šteli, da je bila krovna pogodba veljavno sklenjena, morale biti obvezne sestavine posameznih pogodb, katere naj bi krovna pogodba vsebovala, vsaj določljive, če ne določene.“, v nadaljevanju pa to razlago oprlo na citiran vir (tč. 22. obrazložitve). Pritrditi gre navedbam tožnika v pritožbi, v katerih ponavlja svoje stališče o tem, da je za odstopnico, ki v letu 2007 ni imela na voljo omembe vrednih lastnih sredstev, bilo ključno to, da bo „toženka financirala celotni projekt“ in, da je tudi toženka bila pripravljena to storiti, vendar, in to je bistveno, ne brezpogojno in zagotovo ne s pogodbeno obvezo, da bo ali da je, sklenila ustno posojilno pogodbo za 10.000.000,00 €.

20. Da je med odstopnico in toženko obstajalo soglasje o t.i. „projektnem financiranju“ izhaja ne le iz večih dokaznih listin, temveč je sodišče prve stopnje takšen dokazni zaključek sprejelo tudi na podlagi izpovedbe takratnega zakonitega zastopnika odstopnice, K. K. (tč. 21. obrazložitve). Tožnik v pritožbi predlaga, da se naj prebere prepis zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo dne 23.9.2014 tudi v delu, v katerem je izpovedba navedene priče, nato pa v pritožbi delno citira tudi njegovo izpovedbo. Že v citiranem delu izpovedbe, povsem jasno pa v delu preostale izpovedbe, pa je priča potrdil to, kar je sodišče prve stopnje, sicer skopo, pa vendarle jasno zapisalo v navedeni 21. tč. obrazložitve in sicer:“Jaz sem bil praktično podpisnik teh vseh kreditnih pogodb. Jaz sem bil lastnik, pa direktor B. K. S.. Vse pogodbe sem sklepal jaz, dogovore, na vseh dogovorih sem bil prisoten, od začetka pa do, mislim, da do nekje do decembra dva devet, al pa januarja dva deset, smo imeli nazadnje stike z K. L.........definitivno, definitivno je šlo za projektno financiranje......jaz sn ga še takrat točno vprašal, če dobimo pogodbo za 10 milijonov. Je reko ne. Pogodba se ne sklepa okvirno, pogodba se sklepa za vsak posel posebej. Zaj, prava faza je nakup zemlje, se nardi nakup zemlje, pogodba, not se napiše, da je namen pač izgradnja teh apartmajev, potem pa po fazah. Pride gradbeno dovoljenje, izgradnja, pa po fazah kak je potrebno denar, tak se potem pogodbe sproti delajo.“. Ker je za nastanek pogodbe, kot je bilo že pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve, nujno potrebno soglasje volj obeh (vseh) pogodbenih strank o bistvenih sestavinah pogodb, pogodba ne more nastati, če takšnega soglasja ni. Tožnikovo prizadevanje za spremembo dokazne ocene v pritožbenem postopku, s podrobnim sklicevanjem in delnim citiranjem lastnih navedb in nato izpovedb nekaterih prič, ki se nanašajo na časovno obdobje v letu 200718, ko bi naj bila sklenjena ustna posojilna pogodba, zato tudi po presoji sodišča druge stopnje, ne morejo biti uspešna. Ob kategoričnem zanikanju toženke (in številnih dokazih, predvsem listinah, ki imajo v spoznavnem postopku še poseben pomen) omenjena zelo pomembna priča, ki je oblikovala voljo odstopnice pri sklepanju pogodb, dovolj jasno pove, da ustne posojilne pogodbe za 10.000.000,00 €, v tem časovnem obdobju, toženka nikakor ni želela skleniti. Zato tožnik v pritožbi ne more uspeti s sklicevanjem na izpovedbe drugih prič, ki niso bili stranke zatrjevane pogodbe, in njihove spoznavne možnosti o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na pogodbeno voljo strank pogodbe, zgolj posredne in omejene19. 21. V obravnavani zadevi je bistveno, da iz t.i. okvirne pogodbe izhajajoče povezane pogodbe, nikoli niso bile brezpogojne. Posamične (povezane) pogodbe, ki so bile sklenjene med različnimi subjekti, z različnimi vsebinami in obveznostmi, so bile z okvirno pogodbo povezane po namenu (t.i. osnovni causi), torej izgradnji stavb na zemljiščih, ki so bila v ta namen tudi pridobljena ter o (so)financiranju projekta s strani toženke. Sodišče prve stopnje je takšen skupen namen tudi ugotovilo (tč. 25. obrazložitve), vendar je menilo, da ugotovljena dokazno pomembna dejstva (indici) ne utemeljujejo zaključka o tem, da sta bili krovna in posojilna pogodba sklenjeni. Tožnik v pritožbi izrecno navaja in predlaga, da se vpogledajo in ponovno dokazno ocenijo nekatere listine in sicer: - dopis K. F. (I. Š.) za N. (V. V.) z dne 22.3.2007, v kateri je podana „groba ocena oz. mnenje za ekonomski del projekta“ (A8); - investicijski program B. K. S. (marec oz. 2.4.2008 - A 10); - dve kreditni pogodbi z dne 26.3.2009 (A52, B10) in z dne 11.11.2009 (A71 in B11); - dve pogodbi o finančnem leasingu z dne 1.8.2007 (A20, B8) in dne 9.9.2008 (A36, B8); - izjave N. z dne 16.12.2008 (A44) ter izjava toženke z dne 25.2.2009 (A50/B17); - zapise s sestankov z dne 17.2.2009 (B12) in 28.5.2009 (B16), pri čemer nato v obsežni pritožbi skuša utemeljiti že (večkrat) poudarjeno temeljno hipotezo. Sodba sodišča prve stopnje ima v posameznih delih obrazložitve dokazno oceno tudi teh listin (tč. 21., 24., 25., 26., 27. obrazložitve), kot tudi t.i. tripartitne gradbene pogodbe, ki jo pritožba tudi izrecno omenja na večih mestih. Predvsem sklenjene pogodbe in sicer tako kreditni kot pogodbi o leasingu20 sodijo v del omenjenih povezanih pogodb, in predstavljajo izpolnitvena ravnanja iz okvirne pogodbe. Vendar že iz vsebine obeh leasing pogodb izhaja, da obstaja dogovor (soglasje) o vrsti nadaljnjih pogojev oz. ravnanj, ki morajo biti opravljena21 in o zavezi po namenski uporabi denarnih sredstev, danih iz kreditnih pogodb22. Za odločanje v obravnavani zadevi je bistveno, da je odstopnica v celoti soglašala s sklenitvijo teh pogodb, torej tudi z dogovorjenimi pogoji.

22. Slednji so razvidni tudi iz zapisnikov sestankov z dne 17.2.2009 in 28.5.2009, na katera se pritožbe tudi izrecno sklicuje. V obeh listinah je izrecno zapisano, da ima odstopnica „odobrena“ sredstva za financiranje izgradnje apartmajskih hiš v znesku 6.200.000,00 €, vendar mora izpolniti določene pogoje. Ti se nanašajo na „porabo sredstev lastne udeležbe investitorja podjetja B. K. S. d.o.o.“ in načinih „črpanja“ teh sredstev in odobrenih sredstev toženke. Zapisano je zelo podrobno, da mora odstopnik (investitor) „projekt v izvedbi v lastni režiji finalizirati do faze, ki je na terminskem planu prikazana s finalizacijo do konca oktobra 2009 (niz objektov AB v fazi zaključevanja strojnih instalacij, niz objektov CD do gradbene faze dokončanja plošče nad I. nadstropjem). V kolikor se zamakne finalizacija glede na terminski plan, se zamakne tudi pričetek črpanja sredstev K. L.“ Zaradi navedenega je bil dogovorjena tudi sprememba „denarnega toka“ iz terminskega plana ter dogovor o tem, da odstopnik pri N. pridobi premostitveni kredit v znesku 900.000,00 € „za plačilo projektne dokumentacije in komunalnega prispevka“; dogovorjeno je bilo tudi, da bodo iz naslova kompenzacij z izvajalci, slednji lahko dobili zemljiškoknjižno dovoljenje za vknjižbo njihove lastninske pravice šele potem, ko bodo v celoti poplačane terjatve toženke do odstopnika. Kot je bilo že povzeto, je odstopnik nato pridobil denarna sredstva od N. (kreditna pogodba z dne 26.3.2009). Iz zapisnika sestanka z dne 28.5.2009 pa izhaja, da je bil dosežen še dogovor o moratoriju na plačilo zapadlih obveznosti odstopnika do toženke; da v času moratorija „oba partnerja intenzivno iščeta možnosti odprodaje projekta“. Izrecno pa je bila ponovljena zaveza, da mora odstopnik „finalizirati projekt“ do že „dogovorjene stopnje“ (ponovljena opredelitev faz iz prejšnjega sestanka) in da je od odobrenih sredstev 6.200.000,00 €, 900.000,00 € namenjenih za odplačilo kredita z dne 26.3.2009 ter, da je:“Navedeni odobreni znesek mogoče črpati šele takrat, ko bodo GOI dela izvedena do dogovorjene stopnje finalizacije in sicer na osnovi predloženega terminskega plana.....“. Odstopnik je nato dne 11.11.2009 sklenil novo kreditno pogodbo, vendar tokrat s toženko, za znesek 1.220.000,00 €. V tej pogodbi je zapisan namen kredita23, ter tudi dogovorjena njegova namenska poraba in sicer najprej poplačilo dolga iz kreditne pogodbe z dne 26.3.2009, nato: “se pokrijejo odprte neplačane obveznosti kreditojemalca do kreditodajalca. Preostanek do odobrenega kreditnega zneska se plačuje mesečno glede na zapadlost obveznosti kreditojemalca do kreditodajalca“. Kot je bilo že pojasnjeno, je bil na sestanku dne 28.5.2009 dogovorjen moratorij za plačilo odstopnikovih obveznosti kot leasingojemalec, za obdobje 12 mesecev, vendar pod pogojem, da plača do takrat odprte terjatve v znesku 42.394,26 €. Citirani dogovor iz kreditne pogodbe o pokritju odprtih postavk, se je torej nanašal tudi na ta dolg.

23. Nesporno dejstvo v obravnavani zadevi je, da odstopnik nikoli ni izpolnil pogoja, da mora „v lastni režiji“ izgraditi („finalizirati“) objekte do „faze, ki je na terminskem planu prikazana s finalizacijo do konca oktobra 2009“. Kot je bilo že poudarjeno, je odstopnik pristajal na takšne dogovore, ki so imeli naravo odložnih pogojev za izpolnitev obveznosti toženke pri financiranju projekta. Prav zaradi takšnega soglasja pa tožnik v pritožbi ne more uspeti z večkrat ponovljeno trditvijo, da je toženka vedela, da tožnik nima, oz. ima zgolj minimalna lastna sredstva za realizacijo. Tako iz vsebine citiranih listin, kot iz drugih predloženih izhaja, da je odstopnik sicer lasten manjko finančnih sredstev skušal nadomestiti s kompenzacijskimi posli z drugimi subjekti, vendar pri tem ni bil uspešen. Opravljena so bila zgolj pripravljalna in zemeljska dela, ki jih je opravilo podjetje S. - G. d.o.o. v oktobru 2009 (v vrednosti 120.624,61 €).

Posebej o t.i. „tripartitni gradbeni pogodbi“

24. Obe pravdni stranki v pritožbenem postopku, razumljivo z nasprotnimi stališči, navajata lastno dokazno oceno glede dejstva, ali je med odstopnico in toženko ter omenjenim podjetjem S.G. d.o.o., bila sklenjena t.i. tripartitna gradbena pogodba in če je bila (kot to meni tožnik), ali je vsebovala omejujoče pogoje glede financiranja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da zakoniti zastopnik toženke te pogodbe ni podpisal, kljub temu, da jo je parafiral A. I. (tč. 27. obrazložitve). Pritožba tožnika obsežno, z navajanjem dokazov (pisne izjave in izpovedbe prič K., T., D., tožnika kot stranke, sklicevanje na samo pogodbo) ter s sklicevanjem na kreditno pogodbo z dne 11.11.2009, graja takšen dokazni zaključek sodišča prve stopnje. Toženka pa se v odgovoru na pritožbo sklicuje na izpovedbe priče C. in I., pa tudi na vsebino pogodbe, kajti prav to, da pogodba ni vsebovala pogojev iz sestankov z dne 17.2.2009 in 28.5.2009 je razlog, da C. pogodbe ni podpisal. 25. Sodišče druge stopnje razlogom sodišča prve stopnje pritrjuje. Tudi za tožnika je nesporno dejstvo, da zakoniti zastopnik toženke, to pa je bil B. C., t.i. tripartitne pogodbe ni podpisal. Stranki sta do dne 24.9.2009 (datum na pogodbi) sodelovali že več kot dve leti in v tem času tudi sklenili več pogodb, katerih izključni podpisnik je bil B. C. Da A. I. ni zakoniti zastopnik toženke, temveč (zgolj) vodja komerciale, je odstopnica vedela že vsaj od 18.7.2007, ko je prejela njegov dopis (A13). Še bolj jasna je ta razmejitev pristojnosti iz listine A14, kjer je A. I. podpisan kot sestavljalec prošnje za izdajo soglasja za sklenitev pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin, odločitev o tem, pa so v obliki sklepa sprejeli „direktor K. L. d.o.o., B. C.“ ter člana uprave N. M.S. in M. K.. B. C. je nato kot zakoniti zastopnik toženke z odstopnico sklenil še: - prodajno pogodbo št. 300/07 z dne 1.8.2007; - pogodbo o finančnem leasingu nepremičnin 1012566 z dne 1.8.2007; - prodajno pogodbo št. 334/08 z dne 9.9.2008; - pogodbo o finančnem leasingu nepremičnin 1012971 z dne 9.9.2008; - pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice z dne 18.9.2008; - pogodba o kratkoročnem kreditu z dne 26.3.2009, kjer je K. L. naveden kot „sopodpisnik“ pogodbe.

A. I. torej ni podpisal prav nobene pogodbe v imenu toženke, zato tudi njegovo sodelovanje bodisi pri sestavi pogodbe ali njenem „parafiranju“ oz. zatrjevanja, da je „I. zagotavljal, da bo začasna situacija plačana“, ne more pomeniti tega, kar tožnik vztrajno trdi - da je bila pogodba veljavno sklenjena kljub temu, da je zakoniti zastopnik toženke ni podpisal. Da na omenjeni pogodbi ni podpisa zakonitega zastopnika toženke, pa se povsem jasno vidi iz predložene pogodbe. Če te okoliščine ni opazil zakoniti zastopnik izvajalca (T.) in bi to opustitev še skušali razumeti, pa za odstopnico, iz navedenih razlogov, ni nobenega opravičila za njeno lastno neskrbno ravnanje.

Res je, da pomanjkanje podpisa na sami pogodbi nujno ne pomeni, da ni bilo doseženo soglasje volje oz. da pogodba ni bila sklenjena. Že po splošni ureditvi se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi na različne načine, torej tudi konkludentno24. Tudi glede same gradbene pogodbe velja razlaga, da je predpisana obličnost zgolj v dokazne namene, zato je lahko sklenjena tudi ustno25. Toda navedena pogodba je bila gradbena pogodba, v smislu strank in tipičnih izpolnitvenih ravnanj je bila sklenjena med naročnikom (odstopnica) in S.G. d.o.o. kot izvajalcem in to v pismeni obliki. Da je toženka s to pogodbo bila seznanjena, pa izhaja iz „Kreditne pogodbe št. 7000115“ z dne 11.11.2009; v peti alineji 1. člena je namreč zapisano:“da je kreditojemalec s podjetjem S. G. d.o.o. dne 24.9.2009 sklenil Gradbeno pogodbo št. 15-45/RJ-09 za izvedbo gradbenih del in koordinacijo obrtniško-instalacijskih del vse do pridobitve uporabnega dovoljenja na projektu iz četrte alineje prvega člena te pogodbe.“. Jasno je torej zapisano, med kom je bila pogodba sklenjena, toženka pa ni navedena kot pogodbenica. V 4. členu pa je nato natančno določeno, kako mora biti kredit v znesku 1.220.000,00 € porabljen. Tudi to pogodbo sta podpisala odstopnica in B. C., kot zakoniti zastopnik toženke. Ta pogodba je bila veljavno sklenjena, kar pomeni, da je z njo v celoti soglašala tudi odstopnica. In bistveno je, da je med to kreditno pogodbo in med pogoji, ki jih je toženka postavila odstopnici na sestanku dne 28.5.2009, vzpostavljena neposredna povezava; prav 4. člen kreditne pogodbe namreč izrecno vsebuje enak znesek kredita, ki ga je odstopnica dolžna vrniti s tem novim kreditom (900.000,00 €), v zapisniku pa tudi natančno naveden znesek dolga, ki je že nastal, v kreditni pogodbi pa dogovorjeno, da se najprej poplačajo tudi te obveznosti in za vnaprej:“Preostanek do odobrenega kreditnega zneska se plačuje mesečno glede na zapadlost obveznosti kreditojemalca do kreditodajalca.“. Zato sodišče druge stopnje ne pritrjuje navedbam v pritožbi niti v delu, v katerem tožnik trdi, da so odpadli pogoji (ker jih v t.i. tripartitni gradbeni pogodbi ni zapisanih), po katerih bi morala odstopnica „finalizirati projekt do dogovorjene stopnje“, in bi naj zato bila toženka dolžna izvajati plačila v zneskih in času (dinamiki), kot so bili dogovorjeni v omenjeni gradbeni pogodbi.

26. Tožnik v zaključku pritožbe sicer trdi, da iz te kreditne pogodbe ni dobil „nič od zneska“, nato pa prizna, da je bil poravnan njegov dolg iz prejšnje kreditne pogodbe v znesku 900.000,00 €, preostanek pa je toženka „obdržala“. Pritožba tudi v tem delu zamolči, da omenjeni znesek ni bil edini dolg, ki ga je imela do toženke, iz citirane vsebine kreditne pogodbe pa jasno izhaja, da se morajo najprej poplačati tudi ti dolgovi (4. člen). Na ta dejstva pravilno opozarja tudi toženka v odgovoru na pritožbo. Prav pa ima tudi v stališču, da tožnik ne v tem, ali kakšnem drugem postopku, ni zahteval izpolnitev obveznosti toženke iz kreditne pogodbe, če je menil, kot to navaja v tem postopku, da je toženka bila dolžna plačati račun (začasno situacijo) podjetju S. G. d.o.o..

27. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da ugotovljena odločilna dejstva ne utemeljujejo tožbenega zahtevka po nobeni pravni podlagi (predpogodbena odškodninska obveznost ali odškodninska obveznost zaradi kršitve pogodbe), zato je tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna, zato je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. V obrazložitvi sodbe se je opredelilo do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odst. 360. člena ZPP).

28. Zaradi neuspeha s pritožbo krije toženec sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Praviloma sodišče druge stopnje tudi ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, razen v izjemnih primerih26. V obravnavani zadevi je takšna izjema podana, saj je, kot je bilo pojasnjeno, odgovor na pritožbo toženke imel deloma položaj pritožbe (odgovor na pritožbo kot ofenzivno sredstvo, v op. 25. citirane odločbe Ustavnega sodišča). Tudi v preostalem delu je toženka utemeljeno opozarjala na dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jih tožnik v pritožbi ni grajal, morebitna drugačna odločitev sodišča druge stopnje pa bi lahko v primeru molka toženke imela zanjo neugodne posledice (sprememba dokazne ocene izvedenih dokazov v škodo toženke). Priznani so bili vsi priglašeni stroški v skupni višini 42.529,20 €, brezobrestno, ker zakonske zamudne obresti niso bile zahtevane (163. člen ZPP).

1 če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, pisne izjave prič iz 236.a člena tega zakona, ogledne predmete, ki so v spisu, ali posredno izvedene dokaze (217. in 218. člen, tretji odstavek 302. člena), njegova odločba pa se opira samo na te dokaze; 2 če sodišče prve stopnje ni presodilo listin, pisnih izjav prič iz 236. a člena tega zakona, oglednih predmetov, ki so v spisu, in posredno izvedenih dokazov (217. in 218. člen, tretji odstavek 302. člena), stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje; 3 če je sodišča prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, sodba pa se opira na ta dejstva; 4 Da je takšna bojazen očitna izhaja tudi iz okoliščine, da je dosedaj Višje sodišče v Ljubljani prav zaradi pomanjkljivosti glede spodnje premise sojenja, že dvakrat razveljavilo zavrnilni sodbi sodišča prve stopnje. 5 Prvi stavek drugega odst. 214. člena ZPP se v celoti glasi:“Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.“. 6 V delih, v katerih citira tudi njegovo izpovedbo. 7 Betetto N., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2010, str. 168. 8 Sodišče druge stopnje še dodaja, da v sodbi sodišča prve stopnje te besedne zveze ni našlo. 9 Da lahko sodišče druge stopnje to izjemoma naredi, je stališče tudi Ustavnega sodišča, npr.:Up-456/05-5, Up-457/05-6 z dne 5. 3. 2007: “Res je, da sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni obrazložilo, zakaj predlagana dokaza ni izvedlo, vendar je to napako sodišča prve stopnje odpravilo Višje sodišče. V obrazložitvi sodbe je pojasnilo, zakaj izvedba predlaganih dokazov za odločitev sodišča ni bila bistvena.“. 10 VSRS Sodba II Ips 50/2010 z dne 14.7.2011 in sklep III Ips 33/2011 z dne 20.12.2011. 11 Terjatev iz naslova neizplačanih plač predstavlja le 0,14 % odškodninskega zahtevka z dne 21.12.2011. V tem kontekstu je prav ta okoliščina bistveno odločilno dejstvo, saj neodplačne naklonitve pravnih oseb že same po sebi niso združljive z njihovim poslovnim namenom; o pomenu zavezovalnega posla v valutnem razmerju glej M. Juhart, OZ s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2003, 570. 12 Tem dejstvom je bistveno bolj bližji primer iz sodne prakse, v katerem je bil prav namen (podlaga) pogodbe (o odkupu terjatve) prepoznan kot: “Sklepanje pogodbe s takšnim namenom, kot ga je ugotovilo sodišče druge stopnje, predstavlja prilaščanje tujega premoženja, ki bi ga sicer morali dobiti upniki v stečajnem postopku. Takšno ravnanje je nedopustno in ga pravo ne more ščititi.“ (citirano iz tč. 18. sodbe VSRS III Ips 57/2009 z dne 29.5.2012). 13 Da je tudi namen lahko bistvena sestavina posojilne pogodbe izhaja iz 578. člena OZ, ki opustitev porabe denarja za dogovorjen namen, določa kot razlog za odstop od pogodbe. 14 N. Kranjec, P. Merc, Veljavnost in uporaba okvirne pogodbe na primeru bančnih poslov, PP št. 36/2010. 15 P. Grilc. Moderni tipi pogodb avtonomnega gospodarskega prava, Ljubljana 1996. 16 T.i. povezanost na podlagi volje strank (subjektivna povezanost oz. nedeljivost), za katero zadostuje že, da je drugi pogodbeni stranki volja prve pogodbene stranke o povezanosti pogodb le znana in pozneje odobrena; L. Varanelli, Povezane pogodbe, PP št. 26/2008. 17 Kot je bilo že pojasnjeno, se v literaturi in tudi sodni praksi pogosteje uporablja izraz „okvirna“. 18 Čeprav je celotna pritožba prepredena s takšnimi trditvami, se razlogi sodišča druge stopnje v tem delu nanašajo na posebej izpostavljene navedbe tožnika, nato pa dele izpovedb priče K. in V. (str. 12 do 15). 19 Priče D., T., Ž., njihove pisne izpovedbe ali zapisniki soočenj. 20 Pa tudi številne druge pogodbe, ki jih je odstopnica sklepala z različnimi izvajalci. 21 Npr. v obeh pogodbah o leasingu je dogovorjeno:“Izvedba projekta predstavlja izdelavo prostorskih dokumentov v kolikor še niso izdelani, pridobitev soglasij in dovoljenj glede nameravane gostote ter vrste pozidave, izdelavo projektne dokumentacije za gradnjo in pridobitev gradbenega dovoljenj, kakor tudi pripravljalna dela za gradnjo, gradnjo samo, ureditev okolja in komunalne infrastrukture in pridobitev uporabnega dovoljenja za večstanovanjske objekte, ki bodo zgrajeni na predmetu leasinga.“ (tretji odst. tč. 5.1. obeh pogodbe). 22 Tč. 1.7. 1. člena (A52) in členi 2. do 4. (A71). 23 3. člen:“Kredit je namenjen za zagon izgradnje apartmajskega naselja „N.“ M......“. 24 Glej V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str.218-220. 25 „Obličnost gradbene pogodbe je predpisana zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov.“; VSRS sodba III Ips 15/2015 z dne 20.5.2016. 26 Npr. zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; v primerih pritožbene obravnave; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi zagotovitve pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24, 7. 6. 2007; Up-43/10, 7. 4. 2011.