Jedro

Tožnikova pogodba o zaposlitvi ne vsebuje določbe, iz katere bi izhajalo, da je posledica tožnikove razrešitve s funkcije direktorja tudi prenehanje njegove pogodbe o zaposlitvi (t.i. klavzula o povezanosti). Določba, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za določen čas trajanja mandata, ne zadošča za stališče, da pogodba o zaposlitvi preneha avtomatično z razrešitvijo s funkcije direktorja. Delovno razmerje bi zato tožniku lahko prenehalo zgolj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka tožniku pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala, je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka dne 20. 9. 2012 nezakonito odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, št. ... z dne 6. 6. 2011 (točka I izreka) in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 21. 9. 2012 do 5. 11. 2013 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga za ta čas prijavi v sistem socialnih zavarovanj, mu obračuna bruto nadomestilo plače, zmanjšano za prejemke, ki jih je tožnik v tem času prejel kot plačilo za delo, tako da je dolžna nadomestilo plače za julij 2013 obračunati v pripadajočem bruto znesku, zmanjšanem za bruto znesek 3.391,61 EUR, od obračunanih bruto zneskov nadomestil plačati prispevke za socialno varnost in davke, tožniku pa izplačati neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. v mesecu za neto nadomestilo plače preteklega meseca do plačila, vse v roku 15 dni (točka III izreka). Višji ali drugačen tožbeni zahtevek - da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 20. 9. 2012 in da še traja vse do 2. 6. 2016 z vsemi pravicami in obveznostmi, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za čas od 6. 11. 2013 do 2. 6. 2016 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v sistem socialnih zavarovanj in obračunati bruto nadomestilo plače, plačati prispevke za socialno varnost in davke ter mu izplačati neto nadomestilo plače z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, da mu je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati nadomestilo plače za čas od 21. 9. 2012 do 5. 11. 2013 v zneskih, višjih od prisojenih, z zahtevanimi zamudnimi obrestmi - je zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške v znesku 1.647,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka V izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. da izpodbijani del sodbe spremeni. Navaja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z razrešitvijo, saj je v pogodbi o zaposlitvi v 6. členu izrecno določeno, da pogodba preneha brez odpovednega roka s prenehanjem razloga, s katerim je bila sklenjena. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena skladno z določili Zakona o delovnih razmerjih, saj celotni drugi del Zakona o javnih uslužbencih za delavce tožene stranke ne velja. Drugi odstavek 24. člena Zakona o javnih agencijah pa napotuje na uporabo ZJU samo glede razrešitve direktorja, ne pa tudi glede njegovega delovnopravnega položaja po razrešitvi. Izpodbijana sodba razen trditve o drugačnem delovnopravnem položaju razrešenega direktorja od ostalih delavcev javne agencije tudi nima nikakršnih razlogov, zato ji gre očitati pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka meni, da položaj razrešenega direktorja javne agencije ni v ničemer drugačen od položaja razrešenega direktorja gospodarske družbe.

Tožnik v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Prav tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 3. 6. 2011 do 2. 6. 2016 za opravljanje dela na delovnem mestu direktor. Dne 20. 9. 2012 je bil razrešen s funkcije direktorja in odjavljen iz obveznih zavarovanj. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je za pravilno rešitev spora potrebno na podlagi drugega odstavka 24. člena Zakona o javnih agencijah (ZJA; Ur. l. RS, št. 52/2002 in nadalj.) upoštevati določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki napotujejo na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), in zaključilo, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

V pritožbi tožena stranka navaja, da v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar po vsebini pomeni očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni utemeljen. Izpodbijana sodba po zaključku pritožbenega sodišča vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, pri čemer iz pritožbe niti ni razvidno, katera odločilna dejstva naj bi manjkala, delovnopravni položaj razrešenega direktorja pa je lahko le vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja na stališču, da je tožniku pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za določen čas, prenehala veljati s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena, torej z razrešitvijo tožnika s funkcije direktorja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni dne 6. 6. 2011, navedeno, da je bil tožnik dne 3. 6. 2011 imenovan za direktorja tožene stranke za dobo petih let, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za določen čas, in sicer od 3. 6. 2011 do 2. 6. 2016, ter da se sklepa zaradi ureditve medsebojnih pravic in obveznosti v skladu z 72. členom ZDR(1) (1. člen pogodbe). V 6. členu pogodbe o zaposlitvi je določeno, da preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, s katerim je bila sklenjena. Šesti člen določa še, da pogodba lahko preneha, če se pred potekom časa o tem sporazumeta pogodbeni stranki ali če nastopijo drugi razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZDR.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da tožnikova pogodba o zaposlitvi ne vsebuje izrecne določbe, iz katere bi izhajalo, da je posledica tožnikove razrešitve s funkcije direktorja tudi prenehanje njegove pogodbe o zaposlitvi (t. i. klavzula o povezanosti). Zgolj določba, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za določen čas trajanja mandata ne zadošča za stališče, da pogodba o zaposlitvi preneha avtomatično z razrešitvijo s funkcije direktorja. Tudi določbe 6. člena pogodbe o zaposlitvi takšne določbe nimajo in gre pravzaprav za prepis zakonskega določila prvega in drugega odstavka 77. člena ZDR. Delovno razmerje bi zato tožniku lahko prenehalo zgolj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka tožniku pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala in tudi ni upoštevala obveznosti, ki jih ima kot delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu (81., 83., 84., 86., 87. člen ZDR), je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav iz sicer deloma napačnih razlogov. Drugi odstavek 24. člena ZJA, ki določa, da se za razrešitev direktorja smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja javnih uslužbencev, se namreč uporablja le za razrešitev direktorja, ki je statusnopravno dejanje in predmet presoje upravnega sodišča, ne pa tudi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi direktorju, ki je delovnopravno dejanje in predmet presoje delovnega sodišča. Ker tožnikova pogodba o zaposlitvi nima izrecne določbe, iz katere bi izhajalo, da z razrešitvijo preneha tudi delovno razmerje, je potrebno za prenehanje pogodbe o zaposlitvi upoštevati določbe ZDR. Drugi del ZJU, ki ureja tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi, namreč za delavce javne agencije ne velja (prvi odstavek 22. člena ZJU).

Glede na to, da prenehanje tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni bilo vezano na njegovo razrešitev z mesta direktorja, tudi ni mogoč zaključek, da bi imela odprava odločbe o razrešitvi tožnika s strani Upravnega sodišča (sodba v zadevi, opr. št. I U 1642/2012, z dne 22. 10. 2013) za posledico tudi odpravo morebitnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnika. Ker dejanje razrešitve in prenehanje delovnega razmerja nista neposredno povezana s pogodbenim določilom, se tako za prenehanje pogodbe o zaposlitvi kot tudi za morebitno ponovno vzpostavitev delovnega razmerja zahteva akt delodajalca, ki je v primeru prenehanja odpoved pogodbe o zaposlitvi, v primeru ponovne vzpostavitve pa ponovna sklenitev pogodbe o zaposlitvi, za katero mora obstajati volja obeh pogodbenih strank.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožnik z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogel, zato skladno s 155. členom ZPP sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

(1) Ta določa, da če poslovodna oseba ali prokurist sklepa pogodbo o zaposlitvi, lahko v pogodbi o zaposlitvi stranki ne glede na drugi odstavek 7. člena ZDR drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas, delovnim časom, zagotavljanjem odmorov in počitkov, plačilom za delo, disciplinsko odgovornostjo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.