Jedro

Ker pridobitelj pravic na podlagi pravnega posla (na primer kupec), ki obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila iztožuje, ne more (in ne sme) biti priviligiran (v ugodnejšem položaju) kot pridobitelj (kupec) nepremičnine, ki mu je oseba (prodajalec) z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom dovolila vknjižbo, mora za utemeljenost zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine po 5. točki prvega odstavka 40. člena ZZK-1 pridobitelj pravic kot tožnik poleg drugega trditi in dokazati tudi plačilo davka ter (listinsko) izpolnitev pogojev po posebnih predpisih. Nobene razumne podlage namreč ni za to, da pridobitelju v primeru spora navedenih kogentnih zakonskih obveznosti ne bi bilo potrebno trditi in dokazati kot dejanske podlage zahtevka v takem primeru. Navedeno pa hkrati pomeni, da v primeru neobstoja pisne oblike pogodbe, s katero se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, realizacija (izpolnitev pogodbenih obveznosti) ne more nadomestiti manjkajoče oblike.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da se ugovoru toženke ugodi, sklep o začasni odredbi P 447/2008-II z dne 26.2.2008, popravljen s popravnim sklepom z dne 13.3.2008, razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 26.2.2008, popravljen s popravnim sklepom z dne 13.3.2008, s katerim je sodišče prve stopnje toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev parcele št. 604, k.o. .... z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Menilo je, da toženka v ugovoru ni uspela omajati zaključkov o izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe, to je tako verjetnem obstoju zahtevka (terjatve), kot tudi ostalih pogojev iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo izdajo sklepa o začasni odredbi.

Zoper sklep se pritožuje toženka "iz vseh pritožbenih razlogov" s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče oprlo svojo odločitev na razloge, ki ne izkazujejo pogojev za izdajo začasne odredbe. Tožnik namreč niti s stopnjo verjetnosti ni izkazal, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper toženko nastala, niti ni izkazal ostalih predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ. Pri presoji obstoja terjatve se sodišče ni opredeljevalo do dejstva, da sta stranki sklenili pogodbo o naročilu, kar toženka izkazuje s pooblastilom z dne 24.2.2003. Ker tožnik ni izpolnil obveznosti, ki jih je prevzel s pooblastilom, katerega je sestavil sam, saj ni pridobil informacije o namembnosti zemljišča kot tudi ne o morebitni predkupni pravici, in tudi ni uredil vseh formalnosti pri pristojnem organu, niti sklenil prodajne pogodbe in tudi ne overil podpisa na prodajni pogodbi oziroma ni podpisal notarskega zapisa, ni mogoče govoriti o obstoju terjatve niti s stopnjo verjetnosti. Nobene kupoprodajne pogodbe ni bilo sklenjene, izpolnjeni tudi niso bili pogoji, ki veljajo za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ki predstavlja kmetijsko zemljišče in ki jih ureja Zakon o kmetijskih zemljiščih v poglavju "Promet s kmetijskimi zemljišči". Pri pridobitvi lastninske pravice zavezovalnemu pravnemu poslu sledi razpolagalni (intabulacijska klavzula), do česar pa v tem primeru niti ni moglo priti, saj do sklenitve zavezovalnega pravnega posla ni prišlo. In ker ni prišlo niti do sklenitve, niti do s strani tožnika zatrjevane realizacije (tožnik ni izvrševal posesti, temveč jo je in jo izvršuje nekdo tretji) zavezovalnega pravnega posla, je odveč vsakršno tehtanje glede obstoja same terjatve. Tako terjatev ne obstoji niti s stopnjo verjetnosti. V nadaljevanju pa graja tudi druge zaključke sodišča prve stopnje glede ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe, sploh nekonkretiziranost in navrženost trditev o nevarnosti odtujitve sporne nepremičnine.

Na pritožbo je odgovoril tožnik, ki v odgovoru meni, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Kupoprodajna pogodba je bila sklenjena, saj je bila v celoti realizirana in je zato konvalidirala. Sodišče je natančno pojasnilo, da gre med pravdnima strankama za kupoprodajno razmerje, in ne za razmerje kakšne druge vsebine. Pravilno je sodišče ocenilo tudi ravnanje toženke, ki je na podlagi ustno sklenjene kupoprodajne pogodbe opravila tudi razpolagalno pravno dejanje z namenom prenosa lastninske pravice na sporni nepremičnini, saj je izvršila vpis zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice v korist tožeče stranke, in sicer na podlagi zemljiškoknjižnega predloga z dne 3.3.2003. To dejstvo je sodišče pravilno ocenilo. Meni tudi, da je izpodbijana odločitev ustrezna zaščita tožnikovih pravic in izdana začasna odredba predstavlja prav to. V kolikor začasna odredba ne bi bila izdana, tožeča stranka ne bi imela ustreznega pravnega varstva. Zato predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča toženka v pritožbi utemeljeno opozarja na zgrešen zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti toženkinega ugovora zoper sklep o začasni odredbi glede obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe (v pravdi) za zavarovanje nedenarnega zahtevka (terjatve) je v skladu s 1. odstavkom 272. člena ZIZ verjetno izkazan obstoj zahtevka ali da bo tožniku terjatev (zahtevek) zoper toženca nastala. Tožnik v obravnavani pravdni zadevi zatrjuje, da je od toženke v letu 2003 kupil kmetijsko zemljišče, to je parcelo št. 604 k. o. .... v izmeri 6.452 m2, za dogovorjeno kupnino, ki jo je v celoti plačal (potrdilo z dne 26.2.2003, na katerem je podpis toženke notarsko overjen) ter prevzel posest parcele; kupoprodajna pogodba je bila sklenjena in realizirana, dogovorjeno pa je bilo tudi, da bo naknadno urejen prenos lastninske pravice na tožnika. Pri tem poleg ugotovitvenega zahtevka (da je lastnik navedene nepremičnine) uveljavlja tudi dajatveni zahtevek (zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo tožnika kot lastnika navedene nepremičnine). Ker ugotovitvenega zahtevka ni mogoče zavarovati (da bi iz tega naslova nastala tožniku kakšna terjatev - zahtevek - sploh ne zatrjuje), in se za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom zahteva vpis (vknjižba) v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ), je tožba glede prvega (ugotovitvenega) zahtevka nesklepčna (iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka - tretji odstavek 318. člena ZPP), saj z drugim zahtevkom prav tako listino tožnik tudi zahteva. Pri tem nesklepčnost ni odpravljiva (četrti odstavek 318. člena ZPP). Zato verjetnost terjatve v tem okviru ni podana (poleg tega, da je v takem položaju za varovanje stvarnopravnega (lastninskega) položaja tožnika predvideno pravno sredstvo zaznamba spora).

Glede zahtevka za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo tožnika kot lastnika navedene nepremičnine pa sta za verjeten obstoj terjatve (zahtevka) odločilni zatrjevani in nesporni dejstvi, in sicer da gre za kmetijsko zemljišče, kot tudi da naj bi manjkajočo pisno obliko pogodbe (o prenosu nepremičnin - 52. člen Obligacijskega zakonika - OZ) nadomestila realizacija (ker je bila izpolnjena pogodba, ki ji manjka oblika - 58. člen OZ). Listine, ki so podlaga za vknjižbo (pravic), določa 40. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Ta (med številnimi listinami) v 5. točki prvega odstavka določa, da se vknjižba dovoli na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga. V takem primeru sodba nadomešča zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo pridobitve pravice na podlagi pravnega posla (iz 38. člena ZZK-1), pri katerem mora biti podpis osebe, ki dovoljuje vpis, overjen (33. člen ZZK-1), le-ta (overitev) pa ni dopustna brez potrdila o plačilu davkov (37. člen ZZK-1) in listin o izpolnitvi pogojev po posebnih predpisih (na primer za kmetijska zemljišča po petem odstavku 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) odobritve upravne enote oziroma potrdila upravne enote, da odobritev ni potrebna - zaradi preverjanja spoštovanja pravil o zakoniti predkupni pravici - 38. člen ZZK-1). Ker pridobitelj pravic na podlagi pravnega posla (na primer kupec), ki obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila iztožuje, ne more (in ne sme) biti priviligiran (v ugodnejšem položaju) kot pridobitelj (kupec) nepremičnine, ki mu je oseba (prodajalec) z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom dovolila vknjižbo, mora za utemeljenost zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine po 5. točki prvega odstavka 40. člena ZZK-1 pridobitelj pravic kot tožnik poleg drugega trditi in dokazati tudi plačilo davka (razen če izjemoma ta obveznost ni zastarana, ker gre za prekluzijo, in ne zastaranje) ter (listinsko) izpolnitev pogojev po posebnih predpisih. Nobene razumne podlage namreč ni za to, da pridobitelju v primeru spora navedenih kogentnih zakonskih obveznosti ne bi bilo potrebno trditi in dokazati kot dejanske podlage zahtevka v takem primeru.

Navedeno pa hkrati pomeni, da v primeru neobstoja pisne oblike pogodbe, s katero se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, realizacija (izpolnitev pogodbenih obveznosti) ne more nadomestiti manjkajoče oblike. Po 58. členu OZ je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. In prav iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana tako v primerih pogodb, na podlagi katerih se prenaša lastninska pravica na nepremičnini kot tudi še posebej, ko gre za kmetijska zemljišča, več kot očitno izhaja, da ta ni predpisana le zaradi interesov pogodbenih strank, temveč najmanj zaradi številnih omejitev lastninske pravice pri pravnem prometu z nepremičninami (na primer z zakonitimi predkupnimi pravicami pri pri stavbnih in kmetijskih zemljiščih), kot tudi zaradi fiskalnih (davčnih) obveznosti, javnih nepremičninskih evidenc in podobno. To velja še posebej v primeru pravnega prometa s kmetijskimi zemljišči v skladu s citiranimi določbami ZKZ.

Tožba je torej tudi glede te obveznosti nesklepčna (utemeljenost tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine ne izhaja iz tožbenih trditev - tretji odstavek 318. člena ZPP), in tudi ta nesklepčnost ni odpravljiva (četrti odstavek 318. člena ZPP). Ker sodišče na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne, če iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (in gre za neodpravljivo nesklepčnost), nesklepčnost pa je vprašanje pravilne materialnopravne presoje, verjetnost zahtevka (terjatve), kot izhaja iz zgoraj navedenega in kot utemeljeno opozarja toženka v pritožbi, ni izkazana, s tem pa je utemeljen tudi pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava pri odločanju o utemeljenosti ugovora toženke zoper sklep o začasni odredbi. Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Po tretjem odstavku 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Zato je za odločitev o stroških pritožbenega postopka glede med postopkom izdane začasne odredbe pristojno sodišče prve stopnje.