Jedro

V skladu s sodno prakso, obračunavanje rednih mesečnih prevzemov gotovine po četrti alinei tar. št. 16 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Pravilnik) ni dopustno, če gre za ravnanja, ki kažejo na uresničevanje dogovora med dolžnikom in izvršiteljem o obročnem plačilu, ki ima za posledico učinek soroden odlogu izvršbe. Dogovor o obročnem odplačevanju je dopusten le neposredno med upnikom in dolžnikom, če pa se dolžnik sam odloči, da vztraja pri delnem plačilu neposredno izvršitelju, pa mora izvršitelj prevzeti tudi delno plačilo, a je tudi tovrstno ravnanje nujno presojati tudi z vidika zahteve, da se dolžniku ne sme povzročati nepotrebnih stroškov, kot določa prvi odstavek 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. V tem primeru mora biti dolžnik s strani izvršitelja posebej opozorjen, da ni dolžan plačati izvršitelju in da lahko plača neposredno upniku, pred prevzemom gotovine pa mora biti tudi obveščen o konkretni višini stroškov, ki ga bodo bremenili (pojasnilna dolžnost).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da glasi: „Dolžnik mora upniku v roku osem dni od vročitve tega sklepa povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 17,84 EUR.“

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka ugotovilo, da je dolžnica pri izvršitelju delno poplačala terjatev, in sicer: dne 29. 12. 2021 v znesku 100,00 EUR in dne 22. 4. 2022 v znesku 300,00 EUR. V točki II izreka je dolžnici naložilo, da mora upniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 214,20 EUR, medtem ko je v točki III izreka v presežku zavrnilo upnikov predlog za povrnitev stroškov.

2. Zoper odločitev o zavrnjenih stroških izvršitelja v točki III izreka se je upnik pravočasno pritožil in navedel, da mu ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje ni priznalo 50 točk, ki jih je izvršitelj obračunal za prevzem dolžničinega prostovoljnega plačila. Povrnitev stroškov je upnik zahteval samo za en prevzem gotovine, sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi napisalo, da bi zahtevanje in priznavanje povrnitev stroškov za prevzem vsakega posameznega plačila povzročilo le naraščanje izvršilnih stroškov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep popravi tako, da se upniku priznajo dodatni izvršilni stroški v celotni višini, to je 232,04 EUR. V pripravljalni vlogi z dne 12. 2. 2022 je pravočasno, to je v pritožbenem roku, zahteval še povračilo pritožbenih stroškov.

3. Dolžnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijanega dela sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je predlog upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov izvršitelja, povezanih s prevzemom gotovinskega plačila dolžnice zavrnilo brez obrazložitve, zakaj upnik v obravnavani zadevi ni upravičen do povračila teh stroškov. Citiralo je del 8. in 11. točke obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 79/2018 z dne 5. 2. 2018 ter del 6. točke obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Ip 211/2017 z dne 31. 5. 2017 brez razlage, kako so stališča pritožbenih sodišč v teh dveh primerih uporabljiva v obravnavani zadevi. Upnik v pritožbi pravilno opozarja, da se 10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa nanaša na povsem drugačno situacijo, kot je v obravnavani zadevi, saj je šlo v zadevi III Ip 79/2018 za primer, ko je izvršitelj priglasil stroške za več posameznih prevzemov gotovine, do katerih po presoji pritožbenega sodišča ni bil upravičen, medtem ko jih je v obravnavani zadevi priglasil le za en prevzem gotovine.

7. V zvezi z 11. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče dodaja, da si mora upnik res prizadevati, da v izvršilnem postopku ne prihaja do nesorazmernih stroškov, torej je treba presojati sorazmernost nastalih stroškov in posebnosti ter specifičnosti konkretnega primera, česar sodišče prve stopnje zgolj s citiranjem tega dela obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Ip 211/2017 ni storilo. Enako velja za nadaljnjo obrazložitev sodišča prve stopnje, saj stroški delnega plačila dolga pri izvršitelju niso vedno dodatni nepotrebni stroški, s katerimi se kaznuje dolžnika, res pa si mora upnik prizadevati da do njih ne pride in dolžniku ponuditi možnost, da terjatev delno poravna pri njem namesto pri izvršitelju.

8. V skladu s sodno prakso,1 obračunavanje rednih mesečnih prevzemov gotovine po četrti alinei tar. št. 16 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Pravilnik) ni dopustno, če gre za ravnanja, ki kažejo na uresničevanje dogovora med dolžnikom in izvršiteljem o obročnem plačilu, ki ima za posledico učinek soroden odlogu izvršbe. Dogovor o obročnem odplačevanju je dopusten le neposredno med upnikom in dolžnikom, če pa se dolžnik sam odloči, da vztraja pri delnem plačilu neposredno izvršitelju, pa mora izvršitelj prevzeti tudi delno plačilo, a je tudi tovrstno ravnanje nujno presojati tudi z vidika zahteve, da se dolžniku ne sme povzročati nepotrebnih stroškov, kot določa prvi odstavek 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. V tem primeru mora biti dolžnik s strani izvršitelja posebej opozorjen, da ni dolžan plačati izvršitelju in da lahko plača neposredno upniku, pred prevzemom gotovine pa mora biti tudi obveščen o konkretni višini stroškov, ki ga bodo bremenili (pojasnilna dolžnost).

9. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z zgoraj navedenimi kriteriji opravilo presojo potrebnosti stroška prevzema gotovine za izvršbo v obravnavani zadevi. Iz poročila izvršitelja z dne 25. 5. 2022 (list. št. 41 spisa) izhaja, da je izvršitelj 1. 12. 2021 na naslovu dolžnice poskušal opraviti rubež, nato pa je 29. 12. 2021 na TRR prejel nakazilo dolžnice v znesku 100,00 EUR. Nato je rubež poskušal opraviti še 4. 4. 2022, 22. 4. 2022 pa je na TRR ponovno prejel nakazilo dolžnice v znesku 300,00 EUR. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni posebej ukvarjalo z vprašanjem, ali okoliščine v obravnavani zadevi kažejo na to, da bi dolžnica z izvršiteljem sklenila dogovor o obročnem plačilu dolga, ter ali je bila dolžnica pred plačilom seznanjena, da se lahko stroškom izogne, če dolg plača neposredno upniku. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da zgoraj opisane okoliščine bolj kot na dogovor o obročnem plačilu kažejo na to, da posamezen poskus rubeža očitno pomeni določeno obliko pritiska na dolžnico in s tem uspeh s predlaganim sredstvom izvršbe, to je rubežem in prodajo dolžničinih premičnin, medtem ko iz spisa ne izhaja, da bi izvršitelj dolžnico obvestil o tem, da je plačevanje terjatve izvršitelju povezano s stroški, ki se jim dolžnica lahko izogne, če dolg plača neposredno upniku. Vendar pa glede na dejstvo, da je izvršitelj obračunal in upnik zahteval povrnitev stroškov le za en prevzem gotovine (v celotnem obračunu 232,04 EUR stroškov izvršitelja gre le za 17,84 EUR oziroma 7,69% priglašenih stroškov pri skupno 400,00 EUR prevzete gotovine), pritožbeno sodišče zaključuje, da v konkretnem primeru upniku in izvršitelju ni mogoče očitati, da dolžnico kaznujeta z dodatnimi nepotrebnimi stroški, oziroma da gre za nesorazmerne stroške.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugodilo in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ točko III izreka izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je upniku priznalo in dolžnici naložilo v plačilo še zgoraj navedene stroške v znesku 17,84 EUR, ki predstavlja razliko do že priznanih stroškov, kot izhaja iz izreka tega sklepa. V kolikor bo v nadaljevanju postopka prišlo do ponovnih prostovoljnih plačil dolžnice in do ponovnih zahtev upnika za povračilo stroškov izvršitelja za prevzem teh plačil, pa bo moralo sodišče prve stopnje to zahtevo presojati v skladu z zgoraj navedeno sodno prakso in tam opisanimi kriteriji.

11. V zvezi z naložitvijo zgoraj navedenih stroškov dolžnici v plačilo pritožbeno sodišče pripominja, da na tako odločitev sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ne vpliva dejstvo, da se je izvršitelj v skladu s tretjim odstavkom 38.c člena ZIZ že poplačal iz prejetih plačil dolžnice, kar je navedel tudi na obračunu stroškov. Pri odločitvi o naložitvi stroškov v plačilo dolžnici ne gre za ponovno dolžnost dolžnice, da plača te stroške, pač pa za upoštevanje osnovnega pravila, da izvršilne stroške v skladu s prvim odstavkom 38. člena ZIZ plača upnik in da mora dolžnik v skladu s petim in osmim odstavkom 38. člena ZIZ upniku povrniti njegove potrebne stroške šele na njegovo zahtevo, o kateri odloči sodišče. Tretji odstavek 38.c člena ZIZ res določa, da se izvršitelj na podlagi dokončnega obračuna oziroma sklepa sodišča poplača iz izterjanega denarnega zneska, vendar se lahko poplača le za stroške, ki so bili dolžniku naloženi z izvršilnim naslovom, ki učinkuje zanj. To pa je le sklep sodišča, ki ga izda o upnikovi zahtevi za povrnitev njegovih stroškov in z njim naloži dolžniku plačilo teh stroškov.2 Dejstvo, da je bilo plačilo stroškov izvršitelja opravljeno še pred njihovo odmero, pa lahko dolžnica kot ugovor prenehanja terjatve uveljavlja v tem ali kateremkoli drugem izvršilnem postopku, v kolikor bi na podlagi sklepa sodišča prve stopnje ali tega sklepa upnik zahteval izterjavo v izreku navedene terjatve.3

12. O pritožbenih stroških upnika bi moralo pritožbeno sodišče odločiti na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in jih naložiti v plačilo dolžnici, vendar iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje te stroške s sklepom I 100/2021 z dne 16. 8. 2022 že naložilo dolžnici v plačilo, zato odločitev pritožbenega sodišča o teh stroških ni bila potrebna.

1 Predvsem sklepi Višjega sodišča v Mariboru I Ip 873/2018 z dne 7. 2. 2019, I Ip 388/2019 z dne 27. 6. 2019 in I Ip 631/2020 z dne 11. 11. 2020. 2 Tako sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 952/2016 z dne 21. 11. 2016. 3 Tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 300/2016 z dne 19. 2. 2016.