Jedro

Po mnenju tožnika naj bi se sodna odločba opirala na krivo izpovedbo priče M. K. Ta pa v postopku, glede katerega se predlaga obnova postopka, sploh ni bil zaslišan kot priča. Zato se sodba ne opira na njegovo krivo izpovedbo, kot v reviziji zmotno trdi tožnik. Zato tudi obnovitveni razlog iz 4. točke 421. člena ZPP ni podan.

Izvedbo dokaza z zaslišanjem priče V. G. je predlagal tožnik že v tožbi, izvedbo dokaza z zaslišanjem priče J. pa kar nekajkrat v različnih fazah pravdnega postopka. Odločitvi obeh sodišč, da navedeni priči zato ne moreta predstavljati obnovitvenega razloga iz 9. točke 421. člena ZPP sta zato tudi po presoji revizijskega sodišča pravilni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za obnovo pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom tako odločitev prvostopnega sodišča potrdilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijski razlog bistvene kršitve določb ZPP. Najprej zatrjuje, da je vložil pravočasno pritožbo proti sklepu, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba za izločitev sodnikov Višjega sodišča v Kopru, vendar odločitve o pritožbi še ni prejel. Ne glede na to, ali je bilo pritožbi ugodeno ali ne, pa je tožnik prepričan, da v njegovi zadevi, če bi se upoštevala sodna praksa iz nekaterih odločb vrhovnega sodišča, ne bi smeli odločati sodniki Višjega sodišča v Kopru. Izločen bi moral biti tudi sodnik, ki je obravnaval predlog za obnovo. V nadaljevanju revizije (l. št. 210 do 211) tožnik opisuje, kako je do prometne nezgode prišlo in obširno povzema ugotovitve izvedencev. V obnovitvenem postopku predlagana priča J. predstavlja nov dokaz. Drugačno stališče obeh sodišč je napačno. Enako velja za pričo V. G. Izpovedba priče M. K. pa je bila lažna. Zato je tožnik podal kazensko ovadbo zaradi krivega pričanja, ki pa je bila zaradi zastaranja zavržena. Bi pa lahko sodišče v obnovitvenem postopku kljub temu kot o predhodnem vprašanju odločilo tudi o tem, ali je bilo to kaznivo dejanje storjeno. Sojenje o tožnikovem zahtevku je bilo na obeh stopnjah nepošteno. Zlasti sta sodišči ravnali nepošteno zato, ker sta s sklicevanjem na življenjske izkušnje "izničili" kar tri izvedenska mnenja. Reviziji naj se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne v novo odločanje sodišču, ki bo izven območja Višjega sodišča v Kopru.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. in 400. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko obnovi iz razlogov, ki so navedeni v 421. členu ZPP 1977. Tožnik v reviziji trdi, da je podanih kar nekaj obnovitvenih razlogov, vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta odločitvi obeh sodišč, da temu ni tako, pravno pravilni.

Tožnik najprej v reviziji obširno zatrjuje, da naj bi bil podan obnovitveni razlog iz 1. točke 421. člena ZPP 1977, vendar pa nobeden od razlogov, ki jih navaja v reviziji, ne predstavlja izločitvenega razloga iz 1. do 5. točke 71. člena ZPP 1977. Obstoj izločitvenega razloga iz 6. točke 71. člena ZPP 1977 pa je bil med postopkom res kar nekajkrat zatrjevan, vendar je bilo s posebnimi sklepi (Vrhovnega sodišča RS opr. št. Su 29/2001 z dne 27.3.2001 glede izločitve predsednika Višjega sodišča v Kopru ..., Višjega sodišča v Kopru opr. št. Su 29/2001 z dne 6.4.2001, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. Cp 9/2001 z dne 14.6.2001 glede izločitve višjih sodnikov Višjega sodišča v Kopru ... in Okrajnega sodišča v Piranu glede izločitve sodnika ...; tega sklepa sicer ni v spisu, vendar pa ga je tožnik prejel, saj je v svoji vlogi z dne 24.1.2000, ki ima l. št 188 pravdnega spisa, to sam izrečno zapisal). Povedano pomeni, da tožnikove trditve, da je v postopku sodeloval sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen oziroma, ki je bil izločen s sklepom sodišča, niso točne. Obnovitveni razlog iz 1. točke 421. člena ZPP zato ni podan.

Po mnenju tožnika naj bi se sodna odločba opirala na krivo izpovedbo priče M. K. Ta pa v postopku, glede katerega se predlaga obnova postopka, sploh ni bil zaslišan kot priča. Zato se sodba ne opira na njegovo krivo izpovedbo, kot v reviziji zmotno trdi tožnik. Zato tudi obnovitveni razlog iz 4. točke 421. člena ZPP 1977 ni podan.

Izvedbo dokaza z zaslišanjem priče V. G. (v sklepu sodišča druge stopnje očitno pomotoma G.) je predlagal tožnik že v tožbi (I. točka tožbenih trditev in dokaznih predlogov), izvedbo dokaza z zaslišanjem priče J. pa kar nekajkrat v različnih fazah pravdnega postopka (npr. na obravnavi dne 22.9.1993 - l. št. 60 pravdnega spisa; v svojem pripravljalnem spisu z dne 7.3.1994 - l. št. 80 pravdnega spisa itd.). Odločitvi obeh sodišč, da navedeni priči zato ne moreta predstavljati obnovitvenega razloga iz 9. točke 421. člena ZPP 1977 sta zato tudi po presoji revizijskega sodišča pravilni.

Ostale zelo obširne revizijske trditve, ki opisujejo, kako naj bi do škodnega dogodka prišlo, polemizirajo z dokazno oceno sodišča v postopku, ki je že pravnomočno končan, očitajo sodiščema, da sta "izničili" vsa izvedenska mnenja, v nasprotju z ugotovitvami v pravnomočni sodni odločbi prikazujejo, kako tožnik med vožnjo ni naredil nobene nepravilnosti, ter očitajo obema sodiščema "nepošteno sojenje o njegovem zahtevku", pa izpodbijano dokazno oceno sodišča v že končanem pravdnem postopku in nasprotujejo materialnopravnim zaključkom obeh sodišč, da tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni bil utemeljen. Kljub temu, da tovrstne trditve zajemajo pretežni del revizije, Vrhovno sodišče na te trditve obširneje ne odgovarja, saj zaradi nestrinjanja pravdne stranke z dokazno oceno, ki jo je naredilo sodišče v že pravnomočno končanem pravdnem postopku in nestrinjanja pravdne stranke z materialnopravno odločitvijo sodišča v pravnomočno končanem postopku, pravdnega postopka ni mogoče obnoviti na podlagi nobenega od obnovitvenih razlogov, ki so določeni v 421. členu ZPP 1977. V tem delu je zato tožnikova revizija očitno neutemeljena.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. in 400. člen ZPP 1977).