Jedro

Del zemljišča, za katerega tožnika trdita, da je njuna last, je toženka asfaltirala še preden so bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Škoda, ki jo je sodišče prve stopnje pripisalo asfaltiranju in jo ocenilo kot težko nadomestljivo, je že nastala in je začasna odredba ne more več preprečiti niti omiliti. Pogojev, da bi začasna odredba zaradi te škode ostala v veljavi, zato ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški te pravdne zadeve.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo s strani tožnikov predlagano začasno odredbo. Ugotovilo je, da sta tožnika skladno z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala tako terjatev kot grozeč nastanek težko nadomestljive škode, podan pa je bil tudi pogoj nujnosti in reverzibilnosti. V nadaljevanju postopka je ugodilo ugovoru toženke in z izpodbijanim sklepom odločitev razveljavilo in predlog tožnikov zavrnilo. Zavrnilo je tudi njun predlog za izrek denarne kazni. Ugotovilo je, da začasna odredba nastanka težko nadomestljive škode ne more več preprečiti. Ker je razveljavilo izdano začasno odredbo, je zavrnilo tudi predlog tožnikov za izrek denarne kazni.

2. Tožnika zoper takšno odločitev vlagata pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Priglašata pritožbene stroške.

Sodišču prve stopnje očitata, da je pri presoji grozeče škode upoštevalo le dejstvo, da je bilo zemljišče že asfaltirano, ne pa drugih navedb tožnikov. V predlogu sta ob sklicevanju na 4. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) in 338. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) zatrjevala tudi silo, glede škode pa tudi to, da bo zemljišče, pri katerem gre za najboljše kmetijsko zemljišče, ostalo uzurpirano, da se bo uzurpacija z asfaltiranjem stopnjevala in da bo na zavarovanem zemljišču potekala cesta. Uzurpacija ni le asfaltiranje, ampak tudi odstranjevanje travnate ruše, izkop humusne zemlje, nasutje gramoza in uporaba zemljišča za cesto. Odločitev je enostranska in v nasprotju z določbami ZKZ, kar podrobneje pojasnita. Kmetijska zemljišča so varovana tudi v 71. členu Ustave RS. Ker sklep o vsem navedenem nima razlogov, je obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Brez izdane začasne odredbe se bodo posegi nadaljevali, namen sodnega varstva pa se bo izjalovil. Glede na navedene razloge je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi predlog za izrek denarne kazni.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep sodišča prve stopnje ni obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ponovno opredeljevanje sodišča prve stopnje do ostalih navedb tožnikov v zvezi z zatrjevano težko nadomestljivo škodo ter zatrjevano grozečo silo, ni bilo potrebno. Svoje stališče in razloge o tem je navedlo že v sklepu z dne 21. 9. 2020 (list. št. 20), s katerim je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe. Tam je pojasnilo, da bi šele asfaltiranje spornega dela zemljišča, ki je sicer kmetijsko zemljišče, predstavljalo nastanek škode, ki bi pravni položaj tožnikov prizadel v takšni meri, da bi bilo posledice težko odpraviti ali jih omiliti.1 Ostalim predhodnim posegom (odstranitvi travne ruše, izkopu in nasutju gramoza), kot izhaja iz razlogov, takih posledic ni pripisalo. Navedlo je tudi razloge, zakaj meni, da pogoj grozeče sile ni izkazan.

6. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in enega od nadaljnjih pogojev2. Ker pa gre v konkretnem primeru za regulacijsko začasno odredbo, ki se poleg tega pokriva s tožbenim zahtevkom, bi morala tožnika ob upoštevanju odločitve Ustavnega sodišča v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 ter kasnejše sodne prakse3, poleg verjetnosti terjatve in pogoja reverzibilnosti, zatrjevati in izkazati, da jima bo brez izdane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda oziroma, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ter tudi to, da bo brez izdane začasne odredbe sodno varstvo, ki ga uveljavlja s tožbo, zato brez pomena.

7. V konkretnem primeru ni izpodbijano, da je toženka sporni del zemljišča, za katerega tožnika trdita, da je njuna last, asfaltirala še preden so bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Škoda, ki jo je sodišče prve stopnje pripisalo asfaltiranju in jo ocenilo kot težko nadomestljivo, je torej že nastala in je začasna odredba ne more več preprečiti niti omiliti. Pogojev, da bi začasna odredba zaradi te škode ostala v veljavi, zato ni. Enako seveda velja tudi za škodo zaradi zatrjevane degradacije zemljišča, ki naj bi bila posledica odstranitve travne ruše, izkopa zemlje in nasutja gramoza. Tudi ta škoda (tudi če bi jo lahko opredelili kot težko nadomestljivo4) je že nastala (in sicer že pred vložitvijo začasne odredbe) in je začasna odredba posledično ne more preprečiti. Promet po tej površini pa na stanje, ki je že nastalo, ne bo vplival oziroma ga poslabšal. 8. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da dejstvo, da tožnika najmanj do pravnomočnega zaključka tega postopka oziroma do vzpostavitve prejšnjega stanja na tem delu, zemljišča ne bosta mogla uporabljati za kmetijske namene (to je pridelavo krme), ne predstavlja podlage za zaključek, da jima bo s tem nastala težko nadomestljiva škoda. Tudi če pritožbeno sodišče zanemari, da tožnika škode po višini niti nista konkretizirala, je jasno, da gre za premoženjsko škodo, ki ne bo velika. Površina spornega zemljišča je majhna (po navedbah pritožnikov gre za 160 m2), škodo v višini stroška za dokup razlike v količini pridelane krme ali pa stroška za najem drugega primerljivega zemljišča v taki površini, pa bo mogoče brez težav nadomestiti z odškodnino, prejeto od toženke.

9. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno presodilo tudi (ne)obstoj zatrjevane grozeče sile (glej točko 7 sklepa z dne 21. 9. 2020). Morebitno samovoljno poseganje toženke v lastninsko pravico tožnikov je predpostavka za uspeh s tožbo, ne more pa predstavljati sile, zaradi katere bi bilo treba izdati regulacijsko začasno odredbo. Na tako presojo ne vpliva okoliščina, da je sporno zemljišče potrditvah tožnikov najboljše kmetijsko zemljišče ter sklicevanje na določbe ZKZ in KZ-1. V tem delu tožnika tudi sicer nista ponudila nobenih trditev, ki bi zaradi ugotavljanja pogojev za izdajo začasne odredbe, narekovale uporabo v pritožbi citiranih določb teh dveh zakonov.

10. Ker težko nadomestljive škode oziroma sile tožnika ob povedanem nista izkazala, se pritožbenemu sodišču do (tudi sicer pavšalne) pritožbene trditve, da zaradi sprejete odločitve kasnejše sodno varstvo za tožnika ne bo imelo smisla, ni treba opredeljevati.

11. Ob povedanem se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 1. točke 365. člena ZPP sklep potrdilo.

12. Stroški postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe (kamor sodijo tudi pritožbeni stroški) so del pravdnih stroškov. O njih bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 Po presoji sodišča prve stopnje bi asfaltiranje povzročilo, da kvalitetnega kmetijskega zemljišča ne bo več mogoče vzpostaviti, to pa za tožnika predstavlja škodo, ki jo je težko nadomestiti. 2 Upnik mora na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, ki se na podlagi tretjega odstavka 272. člena ZIZ uporablja tudi v postopku odločanja o začasni odredbi v zavarovanje nedenarne terjatve, pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. 3 Glej na primer odločbe VSL II Cp 2986/2015, I Cp 245/2015, II Cp 599/2017, II Cp 2466/2018, II Cp 2439/2018 in II Cp 1440/2019. 4 Po presoji pritožbenega sodišča sicer ne gre za tako škodo. Tožnika nista z ničemer izkazala, da kmetijskega zemljišča, v katerega je bilo poseženo na opisan način, z odstranitvijo gramoza, nasutjem ustrezno kvalitetne zemljine in zatravitvijo, ne bi bilo mogoče sanirati v enako kvalitetno zemljišče kot prej oziroma, da bi bilo to težko. To nenazadnje priznavata tudi sama, saj od toženke s tožbenim zahtevkom in začasno odredbo zahtevata točno to.