Jedro

Tožnika s tožencem nista sklenila nobenega dogovora, res pa je, da je bila služnost s pravnim poslom ustanovljena in je bila ustanovljena torej v korist nepremičnine, ki sta jo kupila zatem tožnika. Če je toženec kupil nepremičnino obremenjeno s služnostjo na podlagi pogodbe, in tudi vedel, da bo sosednja nepremičnina naknadno prodana tretjemu (gospodujoča stvar), zgolj dejstvo, da ni prišlo ob tem do dogovora neposredno med sedanjima lastnikoma služeče in gospodujoče nepremičnine, po mnenju pritožbenega sodišča še ne pomeni ovire, da ne bi mogel lastnik nepremičnine, v korist katere je služnost bila ustanovljena, zahtevati na podlagi navedenih dogovorov izstavitve zemljiškoknjižne listine od toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj se ugotovi, da obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili po poti od konca parcele št. 254/10 prek parcele št. 254/9 kot služečega zemljišča, do parcele 254/4 kot gospodujočega zemljišča, vse k.o. P., v širini 3,15 m in dolžini 16,20 m, skupaj 51,03 m?, in na izstavitev zemljiškoknjižne listine s katero se bo v zemljiški knjigi vknjižila navedena služnostna pravica, kot je to določno opredeljeno v izreku izpodbijane sodbe. V posledici neuspeha je tožeči stranki sodišče naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške.

Zoper sodbo sta se tožnika pritožila. Uveljavljata vse pritožbene razloge s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, le podrejeno naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki sta jo tožnika vložila po pooblaščencu, poudarjata, da je tožeča stranka vknjižena kot lastnik parcele št. 254/4 na podlagi sklepa o dedovanju, toda to le zato, ker so dediči tedaj priznali, da imata tožnika veljaven naslov, sklenila sta namreč kupoprodajno pogodbo za parcelo tedaj št. 1355/2 k.o. P.2, ki pa še ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Dejansko je šlo za ugotovitev, da parcela ne spada v zapuščino, ker jo je zapustnik pred smrtjo odtujil. Sodišče neutemeljeno šteje, da je služnost nedoločena. To ne drži. Že v kupni pogodbi, ki jo je toženec sklenil z L.G. leta 1983 je v 1. točki izrecno zapisano, da gre za 51 m? služnostne poti in bo ta služila kot dohod do parcele 1355/2, ki jo je tudi kupil – prostor za kupce je v pogodbi prazen. Izrecno je torej omenjena služnostna pot. Opozarjata, da je zemljiška služnost ustanovljena v breme nepremičnine v korist druge nepremičnine. Ostaja torej v korist nepremičnine in ne osebe. Lastnik zemljišča se lahko menja, služnostna pravica pa ostane vpisana v breme določene nepremičnine in v korist druge nepremičnine in zato je pogodba iz leta 1983 jasna. Leta 1988 sta nepremičnino kupila tožnika, torej kasneje, še vedno pa je bil vknjižen kot lastnik parcele št. 1355/9, ki jo je L.G. prodal tožencu leta 1983, L.G. Tudi v 5. točki kupoprodajne pogodbe z dne 13.08.1988 je določeno, da prodajalec izgovori kupcu kot vsakokratnemu lastniku prodane parcele služnostno pravico poti prek parcele št. 1355/9, vpisane v vl.št. 2791 k.o. P.2 s tem, da dogovorjena služnostna pravica obsega peš hojo in vožnjo z vsemi vozili in za vse potrebe kupljene parcele in se lahko vknjiži. Zapis v kupoprodajni pogodbi z dne 13.08.1988 samo potrjuje obstoj služnostne pravice, ki je bila že določena v pogodbi leta 1983 in je pot v naravi tudi obstajala. To je potrdila priča E.G. na naroku 30.06.2006. Tožeča stranka je tudi izvrševala služnostno pravico, po poti je hodila. Sodba zato nepravilno tolmači pogodbo iz leta 1983. Že v stari kopiji katastrskega načrta za k.o. P.2. je razviden potek služnostne poti, ki je vrisan v katastrski načrt. Pot je vrisana prek parcele št. 1355/9 k.o. P.2, kljub oznaki, da bi se tam nahajal objekt. Če je sedaj prostor na poti zametan z raznimi predmeti, kar je storila tožena stranka, to ne spremeni obstoja poti in stanja služnostne pravice. Dejstvo je, da obstaja realna situacija in možnost za realizacijo služnostne poti, ki jo zahteva tožeča stranka. Objekt na parceli toženca ne more biti ovira za realizacijo pogodbe in vzpostavitev služnostne poti. Parcela 254/4 se je sicer zdaj preoštevilčila v parcelo 254/15 in 254/16, kar pa ne spremeni stanja zadeve, lastništvo ostane isto in tudi situacija na terenu se ni spremenila. Priglašata pritožbene stroške.

Tožnika sta tudi sama podala pritožbo. Opozarjata na kronologijo dogodkov v zvezi z nakupom nepremičnin in pridobitvijo služnostne poti. Opozarjata, da je toženec kupil parcelo z obremenitvijo, zavestno je šel v tak posel, zato se mora s tem sprijazniti, torej s služnostjo. Problem, zaradi katerega ni prišlo do vpisa je, da je bilo zemljišče tedaj družbena lastnina. Do nacionalizacije je prišlo šele leta 1994. Ovire na pot je toženec pričel postavljati približno leta 2000 (stare sode, staro opeko, kamine, staro železo, pesek, cisterno, opore za podprtje vej, figovega drevesa, nazadnje tudi tlakovce). Ob vsej tej šari so še vedno hodili. Želeli so doseči s tožencem dogovor, da bi se spoštovale določbe pogodbe in glede vpisa služnosti v zemljiško knjigo, a dogovor ni bil možen. Zato sta se tožnika obrnila na sodišče. Višje sodišče bo po pričakovanju pritožnikov samo izdalo ustrezen sklep za vpis služnosti v zemljiško knjigo. Prilagata fotografije in fotokopije prepisa zapisnika z ogleda in naroka z dne 30.06.2006. Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je pritožba neutemeljena. Je tudi žaljiva, sodišče bi lahko izreklo denarno kazen tožnikoma. Sicer pa tudi navedbe tožnikov v pritožbi dokazujejo, da gre za pravilno odločitev prvostopenjskega sodišča. Dokazni postopek je potrdil, da trase v naravi ni. Sodišče je tudi pravilno pojasnilo in obrazložilo, da tožnika nista dokazala, da se je sporna pot na podlagi kakega dogovora ali soglasja med strankami uporabljala za hojo in vožnjo. Sodišče pa je po izvedenih dokazih tudi zaključilo, da je bila pogodba s tožencem sklenjena predvsem za primer, da bi bila nepremičnina prodana tretjemu oziroma nekemu generalu, da bi imel le-ta dostop do parcele, kupil pa jo je zatem tožnik, ki ima dostop tudi z njegove, že prej kupljene parcele št. 254/8 s spodnje strani. Okoliščine po letu 1983 so se torej bistveno spremenile. Jasno je tudi, da je tožbeni zahtevek ostal kljub pozivu sodišča nezadostno določen. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Služnost se lahko ustanovi tudi s pogodbo, kot pravnim naslovom. Vendar brez vpisa v zemljiško knjigo, to je pridobitnega načina, služnost ne nastane (52. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Tožnika v zemljiški knjigi nista vpisana kot upravičenca sporne služnosti, in tudi neutemeljeno, ko se sklicujeta na dogovor, zahtevata ugotovitev obstoja stvarne pravice. V tem obsegu že zato tožbeni zahtevek ni utemeljen, stvarne pravice nimata in je lahko utemeljen le obligacijski zahtevek na izpolnitev pogodbe. To zahtevata tudi s to tožbo od toženca - izstavitev listine za vknjižbo te pravice v zemljiški knjigi. V zvezi s tem je pritrditi sicer pritožbi, ko opozarja na vsebino služnosti. Je namreč pravica uporabljati tujo stvar oziroma izkoriščati pravico ali zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini oziroma stvari (služeča stvar). Tako je določal 49. čl. v času sklepanja pogodb veljavnega ZTLR, enako sedaj glede pojma služnosti novi Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 210.členu. Stvarna služnost je tako pravica lastnika nepremičnine, to je gospodujoče stvari, da izvršuje za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost), kot konkretno trdita tožnika, da hodita in vozita po poti prek nepremičnine toženca (49.čl. ZTLR, sedaj 213.čl. SPZ). Jasno je torej, da gre za stvarno pravico na tuji stvari, ki izhaja iz odnosa dveh nepremičnin, kot pravilno opozarjata pritožnika. Če je torej sodišče ugotovilo, da je predlastnik L.G. najprej prodal tožencu eno nepremičnino in si izgovoril služnost v korist nepremičnine, ki je bila tedaj še njegova, gre za dogovor o ustanovitvi služnosti v korist nepremičnine, ki sta jo zatem kupila tožnika in v breme toženčeve nepremičnine. Res je, kot poudarja prvostopenjsko sodišče, da tožnika s tožencem nista sklenila nobenega dogovora, res pa je, da je bila služnost s pravnim poslom ustanovljena in je bila ustanovljena torej v korist nepremičnine, ki sta jo kupila zatem tožnika. Če je toženec kupil nepremičnino obremenjeno s služnostjo na podlagi pogodbe, in tudi vedel, da bo sosednja nepremičnina naknadno prodana tretjemu (gospodujoča stvar), zgolj dejstvo, da ni prišlo ob tem do dogovora neposredno med sedanjima lastnikoma služeče in gospodujoče nepremičnine, po mnenju pritožbenega sodišča še ne pomeni ovire, da ne bi mogel lastnik nepremičnine, v korist katere je služnost bila ustanovljena, zahtevati na podlagi navedenih dogovorov izstavitve zemljiškoknjižne listine od toženca.

Vendar pa je tožena stranka v postopku trdila, da tožnika po poti že dolgo več ne vozita in hodita, kot tudi, kar je trdil tudi toženec na naroku, da poti v naravi več ni. Ugotovilo je namreč, ko je ocenilo zbrane dokaze, da se je tožnik želel sicer po nakupu, torej po letu 1988, glede uporabe poti dogovoriti s tožencem, do dogovora ni prišlo, nasprotno, toženec je zatem v letu 1990 naložil na sporno pot sode, od tedaj dalje nihče poti ni več uporabljal, sedaj je več ni. Nasprotne trditve pritožnikov (da naj bi se z uporabo prenehalo šele v letu 2000) so dokazno nepodprte, dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva, ne more pritožba izpodbiti zgolj z zatrjevanjem drugačnih dejstev od ugotovljenih v sodbi. Ugotovitev glede prenehanja uporabe poti po tem ko je po neuspelih dogovarjanjih toženec nanjo postavil ovire in s tem uporabo onemogočil, pa po materialnem pravu vodi do zaključka, da služnosti tožnika, tudi če bi imela pogodbo kot pravni naslov za pridobitev in tudi če bi izposlovala vknjižbo, več ne bi imela, saj bi po zakonu prenehala. Preneha namreč stvarna služnost med drugim tudi, če se je lastnik služne stvari uprl njenemu izvrševanju in lastnik gospodujoče stvari svoje pravice tri leta zaporedoma ni več izvrševal (1. odst. 58. čl. ZTLR). Ugotovljeno pa je neizvrševanje vse od leta 1990 dalje, tožba pa je bila vložena šele leta 2002. Gre za obliko prenehanja stvarne služnosti zaradi neizvrševanja. Toženec se je izvrševanju uprl, tako, da je po neuspelih dogovorih postavil razne predmete, zaradi katerih tožnika več kot deset let služnosti nista izvrševala. Iz navedenih razlogov je pritožba tožnikov neutemeljena, glede na navedene dejanske ugotovitve je odločitev materialnopravno pravilna. Določbe ZTLR je bilo treba v tem postopku uporabiti, ker je začel pred uveljavitvijo SPZ, zato se dokonča po določbah prejšnjih predpisov (268.čl. SPZ). Ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353.čl. ZPP).

Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičena, slednje velja tudi za stroške odgovora na pritožbo, z navedbami v odgovoru na pritožbo namreč tožena stranka ni prispevala k razjasnitvi zadeve, zato ne gre za potrebne stroške in jih mora trpeti sama (154., 155. in 165. čl. ZPP).