Jedro

Za izdajo začasne odredbe mora obstajati neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo. V obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen, saj pravno razmerje, ki ga izpostavljata upravna akta, ni neposredna podlaga zatrjevani škodi, ampak je to ravnanje ZZZS, na katerega se zahtevana upravna akta ne nanašata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zaradi molka organa, ker Ministrstvo za zdravje tudi po ponovnem pozivu ni odločil o njeni zahtevi za spremembo dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti z dne 23. 6. 2006 v delu, ki se nanaša na osebo, ki opravlja zdravstveno dejavnost v okviru tožnice kot gospodarske družbe (d. o. o.), ter za spremembo odločbe o podelitvi koncesije za opravljanje javne službe na področju interne medicine z dne 26. 9. 2005 glede osebe, ki pri tožnici - koncesionarki za opravljanje javne službe na področju interne medicine - to službo opravlja. Predlagala je, naj sodišče s sodbo spremeni oba navedena upravna akta v delu, ki se nanaša na izvajalca zdravstvenih storitev.

2. Tožnica je obenem s tožbo predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odločbo o podelitvi koncesije spremeni v 1. točki tako, da koncesijo za opravljanje javne službe na področju interne medicine, ki je podeljena tožnici, opravlja A. A., dr. med., dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti pa spremeni v 2. točki tako, da imenovana opravlja to dejavnost. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo zavrnilo, saj je menilo, da zanjo niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po ugotovitvi, da je predlagana začasna odredba enaka tožbenemu zahtevku, je zavzelo stališče, da ji ni mogoče ugoditi, saj v primeru zavrnitve tožbe ne bo mogoče odpraviti posledic izdane začasne odredbe. Ker gre za ugotavljanje pogojev za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki se mora opravljati v skladu z Zakonom o zdravstveni dejavnosti in na njem temelječih predpisih, bi šlo za posledice, ki bi „nastajale“ javnemu interesu, ki da je v tem, da se zdravstvena dejavnost opravlja v skladu s predpisi. Poleg tega tožnica tudi ni izkazala težko popravljive škode. Za svoje trditve, da ima z opravljanjem dejavnosti stroške za plače zaposlenih in da je zaradi neplačila s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) morala najeti kredit, to pa na daljši rok pomeni njeno insolventnost, ni predložila dokazov. Ker tožba ni vložena zaradi kršitve ustavnih pravic, pa niso izpolnjeni niti pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti na podlagi 66. člena ZUS-1. 3. Tožnica je zoper omenjeni sklep vložila pritožbo. Navaja, da je sodišče pri odločitvi napačno izhajalo iz gotovosti in ne iz verjetnosti obstoja zatrjevanih dejstev, zmotno pa tudi meni, da posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti, saj tega ne obrazloži. Pojasnjuje, da ji je bila podeljena koncesija, v okviru katere je zdravstveno dejavnost opravljal dr. B. B.(1), imenovanje zdravnika, ki dejavnost opravlja v družbi, pa je deklaratorne in ne konstitutivne narave. Navaja, da nemoteno opravlja zdravstveno dejavnost, to pa bo mogoče opravljati, dokler zaradi ravnanja toženke in posledično ZZZS, ki ji zaradi nespremenjenih upravnih aktov ne plačuje izvedenega programa, ne bo prišlo do njene plačilne nesposobnosti in posledično stečaja. Ker noče kršiti svojih obveznosti po koncesijski pogodbi, želi stanje urediti tako, da se bo zdravstvena dejavnost lahko nemoteno opravljala. Ne strinja se, da ni izkazala višine škode. Okoliščine in navedbe so v zadostni meri obrazložene in konkretizirane, izkustveno logično in povsem gotovo (ne zgolj verjetno) pa je, da ji nastaja nepopravljiva škoda s tem, ko se izvedeni program ne plačuje, saj ZZZS plačilo pogojuje s spremembo koncesijske odločbe in dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Predlaga, naj sodišče pritožbi ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Glede na drugi odstavek istega člena je predlagana ureditev stanja potrebna, ker bi tožnik brez nje utrpel težko popravljivo škodo, vendar pa mora sodišče pri odločanju skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba je torej nujen začasen ukrep, ki naj prepreči nastanek težko popravljive škode, ki tožniku neposredno grozi že v teku sodnega postopka, in s tem prepreči, da morebitni kasnejši uspeh v sodnem postopku zanj ne bo ostal brez pomena. To pa tudi pomeni, da mora obstajati neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo (tako Vrhovno sodišče tudi v sklepu I Up 105/2015 z dne 27. 5. 2015). Ne glede na to začasna odredba ne sme pomeniti nesorazmernega posega v javne koristi in v koristi nasprotnih strank.

8. Poleg tega mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (na primer sklepi I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011) zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje (peti odstavek 32. člena ZUS-1), že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da tožnica za predlagano začasno odredbo ni izkazala težko popravljive škode. Njene navedbe o stroških delovanja, o posledicah nespremenjenih upravnih aktov, ki naj bi se kazale v neplačevanju ZZZS za opravljeni program, in o najetju kredita, niso izkazane. Prav to pa je tudi stališče prvostopenjskega sodišča v 12. točki obrazložitve, ko navaja, da tožnica le zatrjuje, da ima z opravljanjem dejavnosti stroške za plače, da je zaradi neplačila s strani ZZZS najela kredit in da to na daljši rok pomeni insolventnost družbe, za kar pa ni predložila nobenih dokazov. Ker pojem „izkazanosti“ (težko popravljive škode) ne pomeni le zatrjevanja dejstev, ampak zahteva tudi predložitev dokazov, ki jih potrjujejo, pritožbeno sodišče zavrača tožničino stališče, da ji navedb ni bilo treba dokazovati, ker da so logične. To, da ji ZZZS kot koncesionarki za opravljanje zdravstvene dejavnosti ne plačuje za izvedeni program, pač ni samoumevna posledica dejstva, da je pri pravni osebi prišlo do zamenjave zdravnika, ki koncesionirano javno službo fizično izvršuje. Enako velja za njene trditve, da je morala najeti kredit. Odločanje brez dokazov bi namreč pomenilo odločanje o začasni odredbi na podlagi neizkazanih navedb. Navedeno pa ni vprašanje dokaznega standarda, s katerim mora biti izkazan nastanek težko popravljive škode, ampak dokazovanja dejstev, s katerimi se omenjena verjetnost ugotavlja. Pri tem Vrhovno sodišče dodaja, da ima tožnica v primeru kršitve obveznosti ZZZS, kolikor izvirajo iz njunega medsebojnega pogodbenega razmerja, na voljo drugo (civilno) sodno varstvo.

10. Vse navedeno pa tudi pokaže, da škoda, ki jo tožnica povezuje z neplačevanjem opravljenih storitev s strani ZZZS kot tretje osebe, ni škoda, ki bi izvirala iz pravnega razmerja, na katerega se nanaša vložena tožba zaradi molka. V obravnavani zadevi je namreč spor povezan z opustitvijo odločitve toženke o tožničinih zahtevah za spremembo dveh upravnih aktov, povezanih z navedbo osebe, ki pri tožnici, ki ima za to dovoljenje in koncesijo, izvršuje storitve javne službe, torej aktih, s katerimi ni odločeno o plačilu za opravljene storitve. Pravno razmerje, ki ga v omenjenem obsegu vzpostavljata oba upravna akta, zato ni neposredna podlaga zatrjevani škodi, ampak je to ravnanje ZZZS, na katerega se zahtevana upravna akta ne nanašata. Zato po presoji pritožbenega sodišča predlagana ureditev stanja presega okvir spornega pravnega razmerja in s tem ne izpolnjuje pogoja po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. 11. Glede na navedeno so ostale pritožbene navedbe za odločitev nebistvene. Vrhovno sodišče se zato do njih ni opredelilo in je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

12. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. (1) Iz tožbe izhaja, da se je navedeni zdravnik upokojil, njegovo delo pa naj bi nadaljevala zdravnica dr. C. C., zaradi česar je tožnica kot gospodarska družba na Ministrstvo za zdravje naslovila zahtevo za spremembo obstoječega dovoljenja in odločbe o podelitvi koncesije.