Jedro

V tem sporu tožnik od toženk zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ju ti povzročili zaradi nepravilnega plačevanja prispevkov za socialno varnost. Čeprav naj bi tožnikova plača, ki jo je prejel v tuji valuti, omogočala odmero invalidske pokojnine od višje pokojninske osnove, mu je bila ta odmerjena od mnogo nižje osnove. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi morali toženki po septembru 1992 plačati mesečne prispevke od dejansko izplačane devizne plače, saj za to ni pravne podlage. Ob pravilni dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da si je tožnik pri prejemanju plače v tuji valuti v času od 13. 9. 1992 do 31. 12. 1992 sam uredil pokojninsko in invalidsko zavarovanje, po 1. 1. 1993 pa je dolžnost zagotavljanja socialnega zavarovanja prevzelo podjetje drugotožene stranke s plačevanjem prispevkov po najnižji zavarovalni osnovi, kar je drugotožena stranka tudi izpolnila, toženkama ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati znesek 38.522,55 EUR in mesečno rento v višini 1.070,07 EUR ter zakonske zamudne obresti od teh zneskov od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (I. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je tožbo s tožbenim zahtevkom za plačilo zneska 96.306,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, štelo za umaknjeno in v tem delu postopek ustavilo (II. točka izreka) ter zavrnilo ugovora litispendence in pravnomočno razsojene stvari (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženkama povrniti pravdne stroške v znesku 3.072,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženkama pa naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo stroškov postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženkama. Stroške toženk je sodišče prve stopnje odmerilo z upoštevanjem vrednosti predmeta v višini 134.828,85 EUR, kljub temu da tožbe s spremenjenim tožbenim zahtevkom za plačilo 96.306,30 EUR ni presojalo po vsebini. Po stališču tožnika bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti toženkama stroške postopka z upoštevanjem vrednosti tožbenega zahtevka v višini 38.522,55 EUR, o katerem je vsebinsko odločilo v 1. točki izreka izpodbijane sodbe. Tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovora litispendence in pravnomočno razsojene stvari, vendar pri tem ni ravnalo v skladu z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka, saj je potrebovalo kar 6 let, da je odločilo o zadevi. Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje nepotrebno poudarilo dejstvo, da je v obdobju od 2001 do 2012 obravnavalo šest delovnopravnih sporov med istimi strankami, saj to z obravnavanim odškodninskim sporom nima nobene zveze. Sicer pa je sodišče prve stopnje s takšnim arbitrarnim poizvedovanjem prekoračilo svoje pristojnosti in je izpodbijana sodba iz tega razloga nezakonita. Sodišče prve stopnje ni navedlo, na podlagi katerih listinskih dokazov je ugotovilo, da je bil tožnik pri prvotoženi stranki zaposlen do 12. 9. 1992, pri drugotoženi stranki pa v obdobju od 13. 9. 1992 do 11. 2. 1999. Poleg tega se ni opredelilo do navedb tožnika, da mu pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenil s prvotoženo stranko dne 3. 10. 1990 za nedoločen čas, ni bila odpovedana, in je zato veljala vse do tožnikove invalidske upokojitve v letu 2007. Tožnik meni, da s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z drugotoženo stranko dne 13. 9. 1992 ni zakonito prenehala pogodba o zaposlitvi z dne 3. 10. 1990, sklenjena med tožnikom in prvotoženo stranko. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožniku delovno razmerje pri prvotoženi stranki prenehalo že v letu 1992, ni pravilna in nima podlage v izvedenih dokazih oziroma v odločbah sodišča prve stopnje opr. št. Pd 190/2001 in opr. št. Pd 126/2003. V tem delu izpodbijana sodba ni obrazložena niti je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na neverodostojno izpoved priče A.A., ki je zaposlen pri toženki in zato zainteresiran za izid tega spora. Tožnikova plača, ki jo je po septembru 1992 prejemal pri drugotoženi stranki, ni bila višja od plače, ki jo je pred tem prejemal pri prvotoženi stranki. Tožnik vztraja, da mu toženki nista plačevali prispevkov glede na dejansko izplačano plačo v tuji valuti. Če bi bili plačani prispevki od dejansko prejete plače, bi tožnik prejel bistveno višjo pokojnino. Zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da toženkama ni mogoče očitati protipravnosti in s tem odškodninske odgovornosti. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, je izpodbijana sodba nezakonita. Poleg tega je sodišče prve stopnje pristransko obravnavalo tožnika, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče B.B., ki bi lahko izpovedal o svojih izkušnjah v zvezi s plačevanjem prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri toženkah. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje opozarjal na dejstvo, da drugotožena stranka ne obstaja, kar je razvidno iz članka, ki ga je priložil pritožbi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženki sta odgovorili na pritožbo tožnika, prerekali sta pritožbene navedbe in predlagali zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. V tem sporu tožnik od toženk zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ju ti povzročili zaradi nepravilnega plačevanja prispevkov za socialno varnost. Čeprav naj bi tožnikova plača, ki jo je prejel v tuji valuti, omogočala odmero invalidske pokojnine od višje pokojninske osnove, mu je bila ta odmerjena od mnogo nižje osnove. Tožnik zatrjuje, da sta toženki po septembru 1992 plačevali prispevke od najnižje zavarovalne osnove in ne od plače, ki sta mu jo toženki izplačevali, zaradi česar obdobje, v katerem je prejemal plače, izplačane v tuji valuti, ni bilo zajeto v izračunu pokojninske osnove. Takrat je veljal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki je v 73. členu določal, da mora delodajalec delavcu, če utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Podobno je določal tudi prvi odstavek 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

7. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti po navedenih določbah podani vsi štirje elementi civilnega delikta; protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Za zavrnitev odškodninskega zahtevka zadošča, da sodišče ugotovi, da ni podan eden od navedenih elementov. Ob ugotovitvi, da tožnik ni dokazal, da bi toženki ravnali protipravno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati obstoja škode oziroma njenega obsega, temveč je zahtevek utemeljeno zavrnilo že na podlagi te ugotovitve. To pomeni, da ni bilo potrebe za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki naj bi izračunal višino prispevkov, ki bi jih toženki morali plačati od devizne plače in posledično prikrajšanja pri odmeri pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje takšen dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z zaslišanjem priče B.B., ki naj bi izpovedal o svojih izkušnjah v zvezi s plačevanjem prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri toženkah. Izvedba tega dokaza po oceni pritožbenega sodišča ni potrebna niti primerna za ugotovitev pravno odločilnih dejstev v tem sporu. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali sta toženki v obdobju po septembru 1992 pravilno plačevali prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tožniku in ne drugim delavcem. Zato izkušnje sodelavca s plačevanjem prispevkov pri toženkah za presojo v tem sporu niso pomembne. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje ni pristransko obravnavalo tožnika niti ni storilo bistvene kršitve določb postopka.

9. Tožnik je dne 11. 8. 2001 vložil tožbo za izplačilo plač in drugih terjatev iz delovnega razmerja zoper toženki in nato s spremembo tožbe v letu 2002 zahteval tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženkah od 12. 9. 1992 dalje, poziv nazaj na delo do pravnomočne odločitve o invalidski upokojitvi ter vpis delovne dobe v delovno knjižico. Tožba v zvezi z zahtevki za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in poziv nazaj na delo ter vpis delovne dobe v delovno knjižico pri toženkah je bila zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk iz drugega odstavka 83. člena ZTPDR zavržena s sklepom opr. št. Pd 190/2001 z dne 9. 12. 2002, ki je bil v tem delu potrjen s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 495/2003 z dne 27. 11. 2003, s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 152/2004 z dne 1. 2. 2005 pa je bila revizija tožnika zavrnjena. Tožnik namreč ni dokazal, da je pri prvotoženi stranki v roku petnajstih dni po prenehanju delovnega razmerja v letu 1992 in pri drugotoženi stranki v enakem roku po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 2. 8. 1998 oziroma po 11. 2. 1999, ko je na podlagi te pogodbe zaključil z delom, sprožil postopek za varstvo oziroma uveljavljanje pravic. Zato je prvostopenjsko sodišče njegovo tožbo glede priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas in vrnitve na delo utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno. Te ugotovitve izhajajo že iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 260/2007 z dne 18. 11. 2008, ki sta jo priložili toženki v tem sporu, s katero je bila zavrnjena revizija tožnika v zvezi z odločitvijo sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja dne 31. 1. 2003 in nadaljnjih zahtevkov za priznanje pravic iz delovnega razmerja po tem datumu. Tožnik zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja ne temeljijo na citiranih odločbah in da je delovno razmerje pri prvotoženi stranki trajalo vse do invalidske upokojitve v letu 2007. 10. V sporu, ki se je vodil pred Delovnim sodiščem v Kopru pod opr. št. Pd 190/2001 (Pdp 495/2003, VIII Ips 152/2004), je bilo s pravnomočno odločbo odločeno, da tožnik od 13. 9. 1992 ni bil več v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki v Republiki Sloveniji, saj je s tem dnem delovno razmerje sklenil s tujo pravno osebo, drugotoženo stranko. Tožnik v tem odškodninskem sporu zato ne more uveljavljati obstoja delovnega razmerja pri prvotoženi stranki po septembru 1992 - z zatrjevanjem, da njegov status ni bil spremenjen in da je bil vseskozi kot delavec pri njej zaposlen za nedoločen čas. Iz navedenih razlogov v obravnavanem odškodninskem sporu sodišče prve stopnje, ki je vezano na omenjeno pravnomočno sodno odločbo, niti ni smelo vsebinsko presojati tega vprašanja oziroma navedb tožnika, da pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 3. 1. 1990 ni bila odpovedana in da s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z drugotoženo stranko dne 13. 9. 1992 za določen čas tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri prvotoženi stranki. Zato izpodbijani sodbi ni mogoče očitati neobrazloženosti oziroma absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Kot protipravno ravnanje tožnik očita toženkama, da sta po septembru 1992 nepravilno plačevali prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnik neutemeljeno v pritožbi uveljavlja, da bi morali toženki te prispevke plačati od dejansko prejete plače v tuji valuti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik s pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 9. 1992 zavezal, da si bo sam uredil pokojninsko zavarovanje od prejete plače v tuji valuti. Za čas od 13. 9. 1992 do 31. 12. 1992 je tožnik odredil, da se del njegove plače nameni plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V tem obdobju je lahko tožnik kot zavarovanec in zavezanec za plačilo prispevkov sam izbral zavarovalno osnovo, čeprav je dejanska opravila s tem v zvezi prepustil sindikatu, kot izhaja iz njegove izpovedi. Od 1. 1. 1993 dalje pa se je drugotožena stranka v skladu s 57. členom Kolektivne pogodbe za pomorščake na ladjah zavezala, da bo pomorščakom s posebnimi pravicami, torej tudi tožniku, zagotovila časovno neprekinjeno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po najnižji zavarovalni osnovi. Od sklenitve kolektivne pogodbe za pomorščake dalje v januarju 1993 si tožnik ni več plačeval prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V skladu s 57. členom kolektivne pogodbe za pomorščake na ladjah, sklenjenih januarja 1993, januarja 1998 in marca 1999, jih je zanj plačevala drugotožena stranka po minimalni zavarovalni osnovi.

12. Takšen način plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v času zaposlitve pri drugotoženi stranki po septembru 1992 ni bil v neskladju s takrat veljavnimi predpisi. Iz sklepa Ustavnega sodišča RS št. U-I-203/02 z dne 4. 11. 2004, s katero je bila med drugim zavržena pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. alineje 9. člena in prvega odstavka 230. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) ter 2. alineje 14. člena, 2. alineje prvega odstavka 207. člena v delu, ki se nanaša na državljane Republike Slovenije, zaposlene v tujini, in tretjega odstavka 208. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.) izhaja, da so osnovo za obračunavanje in plačevanje prispevkov za v tujini zaposlene zavarovance določali organi, ki so bili s predpisi za to pooblaščeni. ZPIZ/92 ni vseboval posebnih določb glede plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za državljane Republike Slovenije, zaposlene pri tujih pravnih osebah. Šele s spremembo tega zakona (ZPIZ-B, Uradni list RS, št. 7/1996) je bilo za te zavarovance določena osnova za obračunavanje in plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in sicer v višini, ki so si jo sami izbrali, vendar ne nižje od najnižje pokojninske osnove (torej ne od plače). Zato tudi ni odločilno, kakšna je bila višina plače po izpovedbi priče A.A., ki jo tožnik v pritožbi neutemeljeno analizira. V 230. členu ZPIZ/92 je bilo med drugim določeno, da zavarovanci iz 2. alineje 9. člena tega zakona (torej državljani Republike Slovenije, ki so zaposleni v tujini, če so bili neposredno pred odhodom v tujino zavarovani na ozemlju Republike Slovenije oziroma so imeli pred odhodom v tujino stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije in niso za ta čas obvezno zavarovani pri tujem nosilcu zavarovanja) plačujejo prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od osnove, ki si jo sami izberejo, povečane za davke in prispevke po določeni stopnji, pri čemer izbrana osnova ne sme biti nižja od osnove, določene s tem zakonom. Navedeni člen določa le najnižjo dopustno višino zavarovalne osnove. Po stališču Ustavnega sodišča RS v citiranem sklepu višina te osnove zato ni edina možna višina zavarovalne osnove za skupino zavarovancev, v katero je spadal tožnik, saj določba niti po vsebini niti glede na njen namen nikomur ni preprečevala, da si izbere zavarovalno osnovo, ki bo omogočila odmero višje pokojnine.

13. Tožnik v pritožbi glede na navedeno neutemeljeno uveljavlja, da bi morali toženki po septembru 1992 plačati mesečne prispevke od dejansko izplačane devizne plače, saj za to ni pravne podlage. Ob pravilni dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da si je tožnik pri prejemanju plače v tuji valuti v času od 13. 9. 1992 do 31. 12. 1992 sam uredil pokojninsko in invalidsko zavarovanje, po 1. 1. 1993 pa je dolžnost zagotavljanja socialnega zavarovanja prevzelo podjetje drugotožene stranke s plačevanjem prispevkov po najnižji zavarovalni osnovi, kar je drugotožena stranka tudi izpolnila, toženkama ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

14. Glede na to, da je tožnik vložil odškodninski zahtevek zoper drugotoženo stranko in pri njem vztrajal do konca postopka na prvi stopnji, so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih trditev o neobstoju tuje pravne osebe, saj ni nobenega dvoma, da ta pravna oseba obstaja. Sicer pa je tožnik šele v pritožbi priložil pisni dokaz (članek z naslovom C., ne da bi pri tem navedel, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti prej. Zato tega dokaza pritožbeno sodišče ni upoštevalo v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu načelom hitrosti postopka (11. člen ZPP), ker je v tem sporu odločilo šele po šestih letih od vložitve tožbe, pa ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

15. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnik ni uspel dokazati, da bi toženki pri plačevanju prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ravnali protipravno, ter utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo denarne odškodnine in denarne rente.

16. Pravilna je nadalje odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku naložilo povrnitev stroškov postopka oziroma nagrade odvetnika toženih strank z upoštevanjem vrednosti predmeta 134.828,85 EUR. Ker tožnik ni doplačal sodne takse za spremembo tožbe s povišanjem tožbenega zahtevka z zneska 38.522,55 EUR na znesek 134.828,85 EUR, je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP štelo, da je tožbo v tem delu umaknil. Sodišče prve stopnje je zato izpodbijano odločitev o stroških oprlo na prvi odstavek 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške ter stroške toženk pravilno odmerilo od vrednosti spornega predmeta 134.828,85 EUR.

17. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP). Do povrnitve pritožbenih stroškov pa nista upravičeni niti toženki, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.