Jedro

Glede na to, da se skladno s 17. členom ZPP pristojnost presoja glede na trditve tožeče stranke v fazi tožbe oziroma v primeru ugovora o nepristojnosti tudi na podlagi trditev v ugovoru, ne drži, da je bila toženi stranki odvzeta možnost izjaviti se na navedbe tožeče stranke v odgovoru na ugovor. Tožena stranka je tista, ki je vložila ugovor o nepristojnosti in v njem je imela možnost zatrjevati neobstoj slovenske jurisdikcije, zato je sodišče prve stopnje, glede na to, da se je postopek začel s predlogom za izdajo evropskega plačilnega naloga, upravičeno toženi stranki omogočilo vložitev prve obrazložene vloge, s katero je lahko odgovorila na ugovor o nepristojnosti oziroma utemeljila obstoj slovenske jurisdikcije. Tako je bilo obema strankama omogočena pravica izjaviti se o mednarodni pristojnosti.

Distribucijska pogodba, s katero se distributer zaveže, da bo od principala kupoval blago, ki ga bo potreboval za zadovoljitev povpraševanja svojih strank, principal pa se zaveže, da bo distributerju, ki ga je v ta namen sam izbral, prodajal blago, in ki zlasti vsebuje posebne pogoje glede distribucije prodanega blaga, je pogodba o opravljanju storitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je za nadaljnje odločanje v zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju v zvezi z evropskim plačilnim nalogom opr. št. Plg 10/2016, pristojno sodišče v Republiki Sloveniji (Okrožno sodišče v Kranju) (I. točka izreka). Evropski plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. 10/2016 z dne 14. 12. 2016 je v celoti razveljavilo (II. točka izreka) in sklenilo, da bo o tožbenem zahtevku ter o stroških odločalo Okrožno sodišče v Kranju v pravdnem postopku (III. točka izreka).

2. Zoper sklep je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru o nepristojnosti tožene stranke ugodi in odloči, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v zadevi, razveljavi opravljena pravdna dejanja ter zavrže predlog za izdajo evropskega plačilnega naloga oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani postopek se je začel s predlogom tožeče stranke za izdajo evropskega plačilnega naloga, v katerem je tožeča stranka navedla, da se njen zahtevek nanaša na odpravnino ob prenehanju distribucijske pogodbe na podlagi smiselne uporabe 833. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče je evropski plačilni nalog izdalo, zoper njega pa je tožena stranka vložila ugovor in hkrati podala tudi ugovor o nepristojnosti slovenskega sodišča. Navajala je zlasti, da razmerje med strankama izvira iz (večkratnih) individualnih prodajnih pogodb, pri čemer so bile dobave (prevzem) blaga opravljene na Slovaškem v skladu s klavzulo Ex Works (EXW) ulica A, Slovaška, kar je navedeno tudi na vsakem računu, ki ga je tožena stranka izdala tožeči stranki.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je podana pristojnost slovenskega sodišča, ker je ocenilo, da je tožeča stranka nedvomno za toženo stranko izvajala tudi druge storitve in ni šlo zgolj za razmerje na podlagi prodajnih pogodb. Zato je uporabilo drugo alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (BU I), ki določa, da se za kraj izpolnitve zadevne obveznosti šteje kraj, kjer so bile storitve opravljene in to je v konkretnem primeru Republika Slovenija (RS).

7. Ni sporno, da gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom, za katerega se uporabljajo določbe BU I. Sodišče pred katerim se znajde spor z mednarodnim elementom, je pri presoji ali je pristojno za odločanje ali ne, vezano na svoje domače civilno procesno pravo. Po drugem odstavku 17. člena ZPP se pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana, pri čemer mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (slovenskega sodišča). V kolikor nasprotna stranka vloži ugovor, da slovenska jurisdikcija ni podana, pa se seveda pristojnost presoja tudi na podlagi navedb v ugovoru. Obravnavani postopek se je začel na podlagi predloga za izdajo evropskega plačilnega naloga. Že iz njega izhaja, da je tožeča stranka predlog temeljila na distribucijski pogodbi oziroma njeni odpovedi (833. člen OZ), nato pa je v odgovoru na ugovor tožene stranke zoper evropski plačilni nalog in ugovor o nepristojnosti podrobneje opredelila oziroma podala trditve o spornem pravnem razmerju in sicer naj bi bila med strankama sklenjena ustna distribucijska pogodba. Sodišče EU se je v zadevi Corman-Collins SA (opr. št. C-9/12 z dne 19. 12. 2013) že opredelilo do narave distribucijske pogodbe. Navedlo je, da so distribucijske pogodbe v poslovni praksi raznovrstne, da pa je cilj vseh takih pogodb zagotavljati distribucijo proizvodov principala (karakteristična obveznost). Zato je odločilo, da je distribucijska pogodba, s katero se distributer zaveže, da bo od principala kupoval blago, ki ga bo potreboval za zadovoljitev povpraševanja svojih strank, principal pa se zaveže, da bo distributerju, ki ga je v ta namen sam izbral, prodajal blago, in ki zlasti vsebuje posebne pogoje glede distribucije prodanega blaga, pogodba o opravljanju storitev.

8. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče prve stopnje toženi stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni omogočilo, da odgovori na navedbe tožeče stranke v odgovoru na ugovor, s čimer naj bi ji bila kršena pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Navedeno ne drži. Prvi odstavek 17. člena Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog določa, da se v primeru uspešnega ugovora zoper evropski plačilni nalog postopek nadaljuje pred pristojnim sodiščem v skladu s pravili običajnega civilnega postopka, razen če bi (pa ni) tožeča stranka izrecno zahtevala, da se postopek v takem primeru zaključi. Glede na to, da se skladno s 17. členom ZPP pristojnost presoja glede na trditve tožeče stranke v fazi tožbe oziroma v primeru ugovora o nepristojnosti tudi na podlagi trditev v ugovoru, ne drži, da je bila toženi stranki odvzeta možnost izjaviti se na navedbe tožeče stranke v odgovoru na ugovor. Tožena stranka je tista, ki je vložila ugovor o nepristojnosti in v njem je imela možnost zatrjevati neobstoj slovenske jurisdikcije, zato je sodišče prve stopnje, glede na to, da se je postopek začel s predlogom za izdajo evropskega plačilnega naloga, upravičeno toženi stranki omogočilo vložitev prve obrazložene vloge, s katero je lahko odgovorila na ugovor o nepristojnosti oziroma utemeljila obstoj slovenske jurisdikcije. Tako je bilo obema strankama omogočena pravica izjaviti se o mednarodni pristojnosti in očitek o kršitvi načela kontradiktornosti ni utemeljen. Poleg tega je imela tožena stranka možnost podati svoje navedbe v tej pritožbi in pritožbeno sodišče nanje tudi odgovarja.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s toženo stranko, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo BU I v delu, v katerem je navedlo, da iz prvega odstavka 7. člena BU I izhaja, da je treba pri presoji določitve kraja izpolnitve zadevne obveznosti primarno presojati, ali gre za pogodbo o opravljanju storitev in šele nato, ali gre za pogodbo o dobavi blaga. Točka (c) prvega odstavka 7. člena BU I namreč ne privilegira pogodbe o opravljanju storitev, temveč določa le, da če ne gre za katero od najbolj tipičnih pogodb, to je pogodbo o dobavi blaga ali pogodbo o opravljanju storitev iz točke (b) prvega odstavka 7. člena BU I, se uporabi točka (a) prvega dostavka 7. člena, ki določa, da se pristojno sodišče določi po kraju izpolnitve zadevne obveznosti (točka (c) prvega odstavka 7. člena BU I). BU I torej ne določa nobene hierarhije med pogodbo o dobavi blaga in pogodbo o opravljanju storitev, zato je nasprotno stališče sodišča prve stopnje zmotno. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana odločitev vseeno pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da zahtevek v konkretnem primeru temelji na storitvah, ki naj bi jih tožeča stranka opravila po prevzemu kupljenega blaga, s čimer je pravzaprav ugotovilo, da je v konkretnem primeru zadevna obveznost distribucija kupljenega blaga in posledično pravica do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe. Posledično očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke v ugovoru o nepristojnosti, da je sporno pravno razmerje temeljilo zgolj na večih individualnih prodajnih pogodbah, ni utemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dejstvo, da je sporno pravno razmerje poleg dobave oziroma prodaje blaga obsegalo tudi nadaljnje opravljanje storitev tožeče stranke v RS, izhaja iz listinskih dokazov (A3, A6-A7, A24-A28). Tožena stranka je v pritožbi navajala, da se navedene listine nanašajo na družbe S., ki sicer sodijo v Skupino S., a imajo sedež v drugih državah in ne na Slovaškem kot tožena stranka ter so v razmerju do tožene stranke samostojne pravne osebe. Navedeno drži, vendar po oceni pritožbenega sodišča za odločitev o pristojnosti sodišča RS ni odločilno. Bistveno je namreč, da tožeča stranka v predmetnem postopku nesporno vtožuje plačilo odpravnine iz naslova prenehanja distribucijske pogodbe (833. člen OZ). Glede na to sporna terjatev temelji na zatrjevanih opravljenih storitvah tožeče stranke za toženo stranko, zato je upoštevaje drugo alinejo točke (b) prvega odstavka 7. člena BU I podana mednarodna pristojnost sodišča RS, saj so bile vse zatrjevane aktivnosti storitev tožeče stranke v zvezi z blagom, ki ga je kupila od tožene stranke, opravljene na območju RS.

11. Prav tako za odločitev o mednarodni pristojnosti niso odločilne pritožbene navedbe, s katerimi se je tožena stranka opredeljevala do listinskih dokazov v spisu. V ugovoru o nepristojnosti je namreč tožena stranka navajala zgolj, da pravno razmerje med pravdnima strankama temelji na večkratnih individualnih pogodbah o prodaji blaga, pri čemer je bil dogovorjeni kraj dobave blaga z Incoterms klavzulo ulica A., Slovaška, torej sedež tožene stranke. Vendar pa je ključno, da je tožeča stranka v predlogu za izdajo evropskega plačilnega naloga in v odgovoru na ugovor trdila in predložila oziroma predlagala dokaze, da je v zvezi z blagom, ki ga je kupila od tožene stranke, opravljala določene (distribucijske) storitve. To pa po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za zaključek o tem, da je podlaga zahtevka pogodba o opravljanju storitev, kar pomeni, da je slovenska jurisdikcija podana. Tožena stranka sicer v pritožbi ponavlja, da sta bili stranki v pravnem razmerju zgolj na podlagi večkratnih individualnih prodajni pogodb, vendar dejstvo, da je tožeča stranka od tožene stranke kupovala blago, še ne pomeni, da ni bila tudi njegov distributer, kar je tožeča stranka tudi trdila, vprašanje nadaljnjega postopka pa je, ali bo slednje tudi dokazala. Navsezadnje iz odpovedi pogodbenega razmerja tožene stranke (A23) izhaja, da spornega pogodbenega razmerja ni opredelila zgolj kot prodajnega, temveč je navedla, da odpoveduje katerakoli in vsa poslovna razmerja med tožečo stranko ter družbami iz S. skupine. Pritožbeno sodišče dodaja še, da se vprašanje pasivne (stvarne) legitimacije v fazi odločanja o slovenski jurisdikciji ne presoja. Ali so utemeljene trditve tožeče stranke o tem, da je za toženo stranko na podlagi dolgoročnega upniško-dolžniškega razmerja opravljala zatrjevane storitve in je posledično upravičena do odpravnine, bo odločalo sodišče v nadaljnjem pravdnem postopku in v okviru tega presojalo tudi v postopku priložene dokazne listine.

12. Tožena stranka je navajala še, da sta stranki s tem, ko sta za kraj dostave in prevzema blaga določili sedež tožene stranke (Ex Works, ulica A, Slovaška), dogovorili kraj izpolnitve zadevne obveznosti in s tem pristojnost slovaških sodišč. Morebitni dogovor o kraju izpolnitve zadevne obveznosti iz prvega odstavka 7. člena BU I bi moral biti izrecen in jasen, v konkretnem primeru pa iz predloženih računov izhaja zgolj, da sta se stranki dogovorili o kraju dobave blaga (B2). S tem sta sicer deloma določili pristojno sodišče in sicer za primer, če bi sporno pravno razmerje temeljilo na pogodbi o prodaji blaga, oziroma če bi bila zadevna obveznost dobava blaga, vendar v konkretnem primeru kot zgoraj pojasnjeno temu ni tako.

13. S tem je sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem obstoja slovenske jurisdikcije (prvi odstavek 360. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Preostale pritožbene navedbe se namreč nanašajo na sam temelj spornega pravnega razmerja, o katerem bo sodišče odločalo v nadaljnjem pravdnem postopku.

14. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni našlo razlogov na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).