Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je imela potrebo po premestitvi tožnika (policista) zaradi zagotovitve nemotenega opravljanja nalog na področju preventive ter tudi, da tožnika ni premestila zaradi nedopustnih motivov, ampak zato, ker so na njegovi strani obstajale okoliščine, zaradi katerih ga je ocenila kot primernega za zasedbo delovnega mesta policijski inšpektor. Dejstvo, da je imela tožena stranka dejansko potrebo po zasedbi tega delovnega mesta, dokazuje tudi okoliščina, da je pred odločitvijo za premestitev izvedla celo poseben razpis za zaposlitev na tem delovnem mestu, pa je prijavljena kandidata ocenila kot neustrezna za zaposlitev ter je za premestitev izbrala tožnika. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta izpodbijana sklepa o premestitvi tožnika zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi „1. Sklep tožene stranke št. ... z dne 30. 5. 2013 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe, št. ... z dne 21. 8. 2013 se kot nezakonita razveljavita. 2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delovno mesto komandirja (šifra delovnega mesta ...) na Policijski postaji ... v uradniškem nazivu policijski inšpektor specialist I, jo uvrstiti v 35. plačni razred in ji priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega razmerja. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 13. 6. 2013 dalje obračunati razliko v plači med dejansko obračunano bruto plačo in bruto plačo, ki bi jo tožeča stranka prejemala na delovnem mestu komandirja policijske postaje ..., z uvrščenostjo v 31. plačni razred za čas od 13. 6. 2013 do 14. 10. 2013, z uvrščenostjo v 33. plačni razred za čas od 15. 10. 2013 do 30. 11. 2015 ter uvrščenostjo v 35. plačni razred za čas od 1. 12. 2015 naprej in od omenjene razlike obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, neto zneske pa v roku 15 dni od vročitve odločbe sodišča toženi stranki plačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zapadlosti plačila posamezne plače do plačila, se zavrne“. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti stroške postopka v višini 417,50 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da v izpodbijanih sklepih ni zadosti obrazložen razlog premestitve, da ni razbrati, zakaj bi bilo s premestitvijo zagotovljeno učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Vsebinske razloge premestitve je pojasnil šele A.A., in sicer da sta se z uveljavitvijo ZUJF dva inšpektorja v Sektorju ... upokojila, eno delovno mesto je bilo črtano, zato je nastal v Sektorju ... kadrovski manko, naloge upokojenih dveh inšpektorjev so bile razporejene na druge inšpektorje in je bilo treba kadrovski manko zapolniti. Tožniku ob vročitvi prvostopenjskega sklepa ni bila dana možnost obrambe in pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Sklicuje se na odločbo VSRS VIII Ips 307/2009 z dne 9. 3. 2010, da morajo biti po 24. členu ZJU sklepi obrazloženi. To, o čemer sta pričala a.a. in B.B., ni bilo vsebovano v sklepu o premestitvi, zato ne more držati, da sta priči potrdili razloge za premestitev v smislu izkazanih potreb delodajalca. Tudi če bi držali razlogi za premestitev, ni jasno, zakaj je bil premeščen ravno tožnik. V sklepu ni pojasnjeno, zakaj je bil ravno on primeren za premestitev, na kakšen način naj bi ravno on posvečal pozornost delu na področju preventive. Ne drži, da ima ustrezna znanja in delovne izkušnje s tega področja in da mu je posvečal veliko pozornost. Kot komandir ni samostojno izvajal preventivnih aktivnosti, sodeloval je zgolj z odreditvijo policistov vodnikov in konjenikov. Napačen je zaključek sodišča, da ni prerekal trditve o tem, da te izkušnje in znanja ima. Da preventivi ni posvečal posebne pozornosti, je potrdil sam in priči. Vsi komandirji bi bili primerni za premestitev, ker se vsi ukvarjajo s preventivo. Ni jasno, zakaj je bil izbran ravno on. A.A. je sicer povedal, da zato, ker je bil najboljši komandir, vendar uspešnost v sklepu ni navedena kot razlog premestitve. Iz izpovedbe te priče izhaja, da tožnik dejansko ni imel operativnih izkušenj na tem področju. Sodišče ugotavlja, da premestitev ni bila degradacija, kar ni bistveno, saj odsotnost degradacije ni pogoj za zakonito premestitev. Vseeno še navaja, da ni šlo za napredovanje, na splošno šteje delo komandirja za višje vrednoteno delo v primerjavi z operativnim delom, izgubil je dodatek za vodenje in bonitete, razporejen je bil v nižji plačni razred. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povračilo njegovih stroškov. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da razlog premestitve v izpodbijanih sklepih ni zadosti obrazložen. Tožnik je bil s sklepom z dne 30. 5. 2013 premeščen z delovnega mesta komandir policijske uprave v Policiji, PU …. na delovno mesto policijskega inšpektorja v sektorju .... V obrazložitvi tega sklepa je bilo navedeno, da je bilo potrebno zaradi nemotenega opravljanja nalog na področju preventive, ki so pomembne za delo celotne Policijske uprave ..., na prosto delovno mesto premestiti policista, ki ima ustrezne delovne izkušnje za izvedbo preventivnih projektov in ukrepov. Tožnik je kot komandir Policijske postaje ... pri svojem delu veliko pozornosti posvečal delu na področju preventive, kjer so bili vodniki službenih psov in konjenikov pod njegovim vodstvom še posebej aktivni in uspešni. Zato je najbolj ustrezen kandidat za zasedbo delovnega mesta policijski inšpektor. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je s sklepom z dne 21. 8. 2013 tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep zavrnila, pri čemer je povzela obrazložitev razloga premestitve iz izpodbijanega sklepa in še navedla, da je mogoče po oceni predstojnika s premestitvijo doseči učinkovitejše delo v Policiji, pri čemer je v pristojnosti predstojnika ocena učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, notranja organizacija in sistemizacija delovnih mest ter posledično premestitve. Četudi je komisija menila, da glede na zahtevo po obrazloženosti odločitev iz 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), razlog premestitve ni zadosti obrazložen, je vseeno ocenila, da je premestitev zakonita, saj bo lahko delodajalec še v sodnem sporu dokazoval, kakšne cilje je zasledoval ob izdaji sklepa o premestitvi in kateri razlogi so ga privedli do ocene, da je s premestitvijo mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Slednje stališče je sicer VSRS v sodbi VIII Ips 104/2015 z dne 24. 11. 2015 označilo kot napačno, kar pa ni ključno za odločitev v spornem primeru.

7. Iz povzetih obrazložitev obeh izpodbijanih sklepov(1) namreč izhaja, da tožena stranka izpodbijane premestitve ni obrazložila le s sklicevanjem na vsebino 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, po kateri se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb premesti na delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Obrazložitev premestitve že v samem prvostopenjskem sklepu ni do te mere skopa, da ne bi bilo razvidno, zakaj se je tožena stranka odločila za tožnikovo premestitev. Posledično ni bila kršena pravica do pritožbe. Prav tako ni bila kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva, saj je tožnik ob vložitvi tožbe vedel, zakaj je bil premeščen. Zasledovanje smotrnejšega in učinkovitejšega dela organa v smislu navedene zakonske določbe je namreč v izpodbijanih sklepih zadosti obrazloženo - z namenom zagotoviti nemoteno opravljanje nalog na področju preventive tako, da delovno mesto policijski inšpektor zasede javni uslužbenec, ki ima ustrezne delovne izkušnje za izvedbo preventivnih projektov in ukrepov. Posebej je tudi obrazloženo, zakaj je bil premeščen ravno tožnik - ker je na prejšnjem delovnem mestu veliko pozornosti posvečal delu na področju preventive, kjer so bili vodniki službenih psov in konjenikov pod njegovim vodstvom še posebej aktivni in uspešni.

8. Res je tožena stranka šele v sodnem sporu pojasnila, zakaj je nastal kadrovski manko (zaradi upokojitev, prerazporeditve nalog in ukinitve delovnega mesta) in s tem potreba po zaposlitvi policijskega inšpektorja, a zaradi tega izpodbijana premestitev še ni nezakonita. Prav tako ni pomembno, koliko je v izpodbijanih sklepih poudarjena tožnikova uspešnost, čeprav je priča A.A. izpovedal, da je bil tožnik izbran za premestitev zato, ker je bil najboljši komandir. Omenjene okoliščine niso odločilne za presojo standarda obrazloženosti razloga premestitve in tudi ne za presojo premestitve po vsebini. Sploh pa se v sklepih posredno omenja tožnikova uspešnost - da so bili vodniki službenih psov in konjenikov pod njegovim vodstvom še posebej uspešni.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo biti v sklepih o premestitvi natančneje obrazloženo, na kakšen način naj bi ravno tožnik posvečal posebno pozornost preventivi. Takšna zahteva bi bila z vidika presoje standarda obrazloženosti pretirana, navedena okoliščina pa tudi sicer ni odločilna za presojo zakonitosti premestitve. Prav tako ne drži, da v sklepih ni pojasnjeno, zakaj je bil premeščen ravno tožnik. Sploh pa delodajalcu v sklepu o premestitvi ni treba posebej obrazlagati, zakaj je premestil ravno določenega, ne pa katerega drugega javnega uslužbenca. Dokazno breme v zvezi s tem je delodajalcu naloženo šele v primeru, če premeščeni delavec zatrjuje nedopustne motive premestitve. Tožnik je menil, da je bil ravno on premeščen zato, ker je bil eden izmed dveh najmlajših komandirjev, vendar sodišče prve stopnje pravilno ni našlo podlage za takšno sklepanje.

10. S tem v zvezi so nerelevantne pritožbene navedbe, da bi bil lahko namesto tožnika premeščen katerikoli drug komandir, saj so vsi le posredno seznanjeni s preventivno dejavnostjo (sam je sodeloval le z odreditvijo policistov vodnikov in konjenikov). Prav tako tožnik neutemeljeno poudarja, da nima ustreznih znanj in delovnih izkušenj v zvezi s preventivo. Pri presoji zakonitosti premestitve namreč ni pomembno, ali je delavec pred premestitvijo že opravljal podobna dela ali ne, saj slednje ne pomeni, da ni sposoben opravljati dela na novem delovnem mestu. Po 2. odstavku 147. člena ZJU je namreč mogoča premestitev na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da na tožnikovi strani v tem smislu ni ovir za premestitev.

11. Bistveno je, da je tožena stranka dokazala, da je imela potrebo po premestitvi zaradi zagotovitve nemotenega opravljanja nalog na področju preventive, ter tudi, da tožnika ni premestila zaradi nedopustnih motivov, ampak zato, ker so na njegovi strani obstajale okoliščine, zaradi katerih ga je ocenila kot primernega za zasedbo delovnega mesta policijski inšpektor. Dejstvo, da je imela tožena stranka dejansko potrebo po zasedbi tega delovnega mesta, dokazuje tudi okoliščina, da je pred odločitvijo za premestitev izvedla celo poseben razpis za zaposlitev na tem delovnem mestu, pa je prijavljena kandidata ocenila kot neustrezna za zaposlitev ter za premestitev izbrala tožnika.

12. Kot tožnik sam navaja v pritožbi, za presojo zakonitosti premestitve ni pomembno, ali je novo delovno mesto zanj pomenilo napredovanje ali obratno. Zato tudi pritožbene navedbe, ki jih navaja v zvezi s tem, niso pomembne za odločitev o pritožbi.

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (154., 155. in 165. člen ZPP).

(1) V sklepu VSRS VIII Ips 37/2015 z dne 8. 9. 2015 je bilo zavzeto stališče, da prvostopenjski in drugostopenjski sklep kot celota predstavljata odločitev delodajalca. Zato se pri presoji standarda obrazloženosti razloga premestitve upošteva obrazložitev obeh sklepov, ne le obrazložitev prvostopenjskega sklepa.

V istem sklepu je VSRS poudarilo, da v primeru nezadostne obrazloženosti premestitve ne gre za vprašanje delavčeve pravice do obrambe (na kar torej neutemeljeno opozarja tožnik v predmetni pritožbi), ampak za vprašanje zagotovljene pravice do pritožbe in pravica do sodnega varstva v skladu s 24. in 25. členom ZJU.

V sodbi VIII Ips 307/2009 z dne 9. 3. 2010 (na katero opozarja tožnik v predmetni pritožbi) je VSRS res zavzelo stališče, da morajo biti sklepi, s katerimi se na podlagi 24. člena ZJU odloča o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca, obrazloženi. Vendar pa se ta primer ni nanašal na premestitev, ampak na prenehanje delovnega razmerja zaradi varnostnega zadržka ter s tem povezano kršeno pravico do obrambe.