Jedro

Bistveno za navidezno pogodbo je, da se pogodbeni stranki strinjata glede njene navideznosti. Za simulirano pogodbo je torej bistveno, da obstaja razhajanje med voljo in izjavo pri obeh pogodbenih strankah.

Izrek

Revizija se zavrže, kolikor se nanaša na glavnico 2.914 EUR in pripadajoče obresti.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženca, da v 15 dneh plača tožniku tolarsko protivrednost 15.696 EUR z obrestmi. Prisojena glavnica predstavlja vračilo dveh posojil, ker je tožnik posodil tožencu dne 11.11.1993 25.000 DEM (12.782 EUR), dne 17.11.1993 pa še znesek 5.700 DEM (2.914 EUR).

2.Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (s korekcijo izreka o obrestih).

3.Toženec je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča, katere razlogi o odločilnih dejstvih naj bi bili nejasni ter v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu ter zapisniki o izpovedbah strank in prič. Poudarja, da toženec ni bil vodilni delavec gospodarske družbe Š. d.o.o. in si v posojilni pogodbi s to gospodarsko družbo tudi ni izgovoril izjemno visokih obresti. Nejasni naj bi bili razlogi drugostopenjske sodbe v zvezi z interpretacijo posojilne pogodbe, ki sta jo sklenila toženec in Š. d.o.o. Stališče revidenta je, da je s tožnikom sklenil navidezen pravni posel, ker je bilo posojilo dogovorjeno med tožnikom in podjetjem Š. d.o.o. Nejasni naj bi bili tudi razlogi sodbe o tem, da posojilo ni bilo vrnjeno tožniku. S tem v zvezi naj bi pritožbeno sodišče nekatere pritožbene trditve zmotno štelo za „nedovoljene novote“. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo dne 18.10.2000 predlagala tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem pristojnega delavca Nove Ljubljanske banke d.d., ki je izvrševal nakazila med podjetjem Š. d.o.o. in S. k.d., sodišče pa o tem dokaznem predlogu sploh ni odločilo. Poleg tega pa naj bi obstajala tudi bistvena nasprotja med listinskimi prilogami v spisu in „zaključkom izvedeniškega mnenja sodne izvedenke Anice Stopinšek“.

4.Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ta pa na revizijo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

5.Tožnik je uveljavljal s tožbo dva zahtevka z različno podlago (zahteval je vrnitev posojil na podlagi dveh posojilnih pogodb: prve glede zneska 12.782 EUR in druge glede zneska 2.914 EUR). V takšnem primeru je dovoljena revizija le glede tistih zahtevkov, ki presegajo revizijski prag(1). Zahtevek, ki izvira iz pogodbe glede zneska 2.914 EUR ne presega revizijskega praga(2) in zato revizija v adekvatnem obsegu ni dovoljena.

6.Vrhovno sodišče je v sodbah že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s trditvami o procesnih kršitvah vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pravilno sprejelo pritožbeno sodišče(3). Očitek procesne kršitve je v takšnih primerih le navidezen. Revident z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno v nasprotju s prepovedjo iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo z revizijskimi očitki, ki po svoji vsebini grajajo sprejeto dokazno oceno. Sodbi sodišč prve in druge stopnje imata zadostne razloge tako glede ugotovitve o tem, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo, kot tudi glede ugotovitve, da toženec tožniku ni vrnil posojila. 7.Neutemeljena je revizijska trditev o tem, da naj bi sodišče prve stopnje storilo procesno kršitev, ker ni odločalo o dokaznem predlogu glede zaslišanja „pristojnega delavca Nove Ljubljanske banke d.d.“. Dokazni predlog je bil namreč nepopoln, ker ni vseboval ustreznih podatkov o priči(4).

8.Sodišči sta materialnopravno pravilno presodili, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo in je tožnikov zahtevek utemeljen zato, ker toženec ni (pravočasno) vrnil prejetega posojila(5). Sklenjena pogodba v nobenem primeru ne predstavlja navidezne pogodbe(6). Bistveno za navidezno pogodbo je namreč, da se pogodbeni stranki strinjata glede njene navideznosti(7). Za simulirano pogodbo je torej bistveno, da obstaja razhajanje med voljo in izjavo pri obeh pogodbenih strankah. V tem pogledu je povsem jasno, da je vsaj tožnik (posojilodajalec) hotel prav takšne pogodbene učinke, kot so bili zapisani dne 11.11.1993. Revident zato s trditvami o tem, da pogodba ne more imeti učinkov med pogodbenima strankama zaradi razlogov iz 66. člena ZOR, ne more uspeti. Revidentove trditve o tem, da je bil k sklenitvi pogodbe zapeljan s strani tožnika in direktorja podjetja Š. d.o.o. ter, da je posojilno pogodbo podpisal v prepričanju, da podpisuje le prevzem denarja, bi bile lahko pravno relevantne v primeru, če bi izpodbijal pogodbo zaradi napak volje(8), česar pa ni storil. 9.Vrhovno sodišče je delno zavrglo revizijo, na podlagi 377. člena ZPP, delno pa jo je zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP. Odločitev o reviziji implicira tudi zavrnitev predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka(9).

Op. št. (1): Primerjaj določbo drugega odstavka 367. člena v zvezi z drugim odstavkom 41. člena in prvim odstavkom 39. člena ZPP. Op. št. (2): V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP predstavlja ta prag znesek 4.172,93 EUR. Op. št. (3): Na primer odločbe II Ips 120/2001, II Ips 316/2004, II Ips 250/2005 Op. št. (4): Primerjaj določbo 236. člena ZPP Op. št. (5): Primerjaj določbe 557. in 562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Op. št. (6): Primerjaj 66. člen ZOR.Op. št. (7): Primerjaj M. Dolenc: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, št. 361. Op. št. (8): Primerjaj določbe 111., 65. in 61. člena ZOR. Op. št. (9): Primerjaj določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.