Jedro

Prvo sodišče je sledilo argumentiranemu mnenju sodne izvedenke ter prepričljivo pojasnilo, na kakšen način udeleženec ogroža svoje življenje in huje ogroža svoje zdravje, poleg tega pa je ogrožal tudi življenje drugih in huje ogrožal tudi njihovo zdravje, kar vse je posledica njegove duševne motnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom udeležencu omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka). Sklenilo je, da se udeleženca zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike ... najdalj do 16. 1. 2023 (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje udeleženec po svoji odvetnici. Sklep izpodbija v II. točki izreka, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani del sklepa tako, da se ga odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom, podrejeno pa, da se v izpodbijanem delu sklep razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v nov postopek. V pritožbi povzema posamezne določbe Ustave RS o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ter relevantne določbe Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Navaja, da niso podani zakonski pogoji za njegovo pridržanje, ker je mogoče njegove težave odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Postavljena diagnoza še ne pomeni, da na kakršenkoli način ogroža sebe ali koga drugega ali da ogroža premoženje. Povzema svojo izpoved in trdi, da ni nikogar ogrožal. Za izrek ukrepa prisilnega psihiatričnega zdravljenja mora biti stopnja ogrožanja zdravja ali premoženja hujša. Izrečeni ukrep ni ustrezen, saj je morebitne vzroke ogrožanja možno odvrniti z milejšimi oblikami pomoči. Odrejeni rok zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom je predolg.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so za zdravljenje udeleženca v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Razlogi izpodbijanega sklepa o vseh odločilnih dejstvih so izčrpni, popolni in pravilni ter jim ni mogoče ničesar več dodati, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje.

5. Prvo sodišče je sledilo argumentiranemu mnenju sodne izvedenke ter prepričljivo pojasnilo, na kakšen način udeleženec ogroža svoje življenje in huje ogroža svoje zdravje, poleg tega pa je ogrožal tudi življenje drugih in huje ogrožal tudi njihovo zdravje, kar vse je posledica njegove duševne motnje. Pritožbena kritika teh ugotovitev prvega sodišča je vsebinsko prazna oziroma pavšalna, zato predstavlja zgolj neobrazloženo nestrinjanje z dokazno oceno prvega sodišča, ki je podrobna, celovita in prepričljiva.

6. Nekonkretizirana je tudi pritožbena trditev, da bi bilo mogoče vzroke in ogrožanja iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Izvedenka je pojasnila, da udeleženec v milejših oblikah zdravljenja ne bi sodeloval. Glede na njegovo bolezensko stanje (ki je že kronificirano) in nekritičnost do nujno potrebnega zdravljenja udeleženec očitno tudi ne bi bil sposoben sodelovati v drugih oblikah pomoči. 7. Izvedenka je prepričljivo obrazložila (tudi temu je prvo sodišče obrazloženo sledilo), zakaj je potrebno udeleženčevo zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom v obdobju šest tednov. Tudi v tem delu pritožba ne ponuja nobenih razlogov za svoje nestrinjanje z odločitvijo prvega sodišča o času zadržanja, zato tudi te pritožbene trditve ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. 8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sklep prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).