Jedro

Za izpolnitev pogojev za izrek stanske sankcije odvzema predmetov je potrebno v primeru ko storilec prekrška ni lastnik osebnega avtomobila, kot predmeta s katerim je bil prekršek storjen, ugotoviti ali prav ta osebni avtomobil predstavlja (konkretno) nevarnost za katerokoli izmed dobrin iz II. odst. 25. čl. ZP-1.

Izrek

Pritožba predlagateljice P. p. C. se kot neutemeljena zavrne in se sklep o prekršku sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje starejšemu mld. U. B. izreklo vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega skrbstva v trajanju enega leta, ki pa ga izvaja Center za socialno delo C., istočasno pa je tudi odločilo, da se zaseženo motorno vozilo znamke H., tip C. 1.6 I, št. šasije ... in ključ tega osebnega avtomobila po pravnomočnosti sklepa vrne v posest lastniku R. Ž., stan. P. l. ..., C. Glede stroškov postopka je bilo odločeno, da bremenijo proračun.

Proti takšnem sklepu se je pritožila predlagateljica PP C. iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja vendar v obrazložitvi pritožbe dejansko navaja razloge, ki se nanašajo na odločitev o stranski sankciji odvzema predmetov. Tako navaja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo policiste PP C., ki so 12.12.2006 obravnavali mld. U. B. in, ki bi lahko podali koristne podatke o družinskih razmerah v družini B. in o osebnosti mladoletnika. Prav tako izpostavlja vprašanje namena in pravne podlage za dejanje sodišča prve stopnje, ko je iz obdolžilnega predloga z dne 12.12.2006 (pravilno 13.12.2006) izvzelo kršitve, s katerim je mladoletnik namenoma ogrožal varnost drugih udeležencev v cestnem prometu. Po mnenju predlagateljice, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo policistov in priče M. N. je zmotno ugotovilo, da ni pogojev za izrek stranske sankcije odvzema predmetov po II. odst. 25. čl. ZP-1. Pritožnica še navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tudi predstavnike mestne četrti N. v. o dirkah mladoletnega U. B., R. Ž. in ostalih. Po mnenju pritožnice bi sodišče moralo upoštevati, da je do 12.12.2006 zoper mladoletnika bilo podano 28 obdolžilnih predlogov in zaradi kršitve JRM ena kazenska ovadba, po začasnem zasegu vozila pa mladoletnik ni prenehal s prekrški in je tako bilo po 12.12.2006 podanih še 6 obdolžilnih predlogov zaradi istovrstnih prekrškov ter 4 obdolžilni predlogi zaradi povzročitve prometne nesreče. Pritožnica v pritožbi navaja, da je tudi mladoletnikov starejši brat D. B. večkratni kršitev CPP, JRM in storilec kaznivih dejanj predvsem tistih z elementi nasilja in takoimenovanih premoženjskih kaznivih dejanj. V pritožbi pritožnica še izpostavlja, da v izpodbijanem sklepu ni nič navedeno o stanju zaseženega vozila, čeprav so v obdolžilnem predlogu navedli in opisali tehnične hibe, zaradi katerih je vozilo tehnično neizpravno. Zaradi dejstva, da je vozilo letnik 1990 in da je tehnično neizpravno, se po mnenju pritožnice takšno vozilo ne bi smelo pojavljati v cestnem prometu ter z zastarelimi mehanizmi na vozilu definitivno ne prispeva oz. v času uporabe ni prispevalo k varstvu okolja oz. k zmanjšanju emisij ogljikovega dioksida in ostalih škodljivih snovi v ozračju.

Pritožba ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu s čl. 159 Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji niso bile podane kršitve določb postopka o prekršku in tudi ne kršitve materialnega prava mladoletniku v škodo.

Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je sodišče prve stopnje začelo postopke o prekrških zoper mladoletnega U. B. na podlagi obdolžilnih predlogov z dne 21.06.2006, z dne 22.06.2006, z dne 05.07.2006, z dne 30.08.2006, z dne 10.11.2006 z dne 22.11.2006, z dne 23.11.2006 (dva predloga), z dne 13.12.2006 (dva predloga), z dne 04.01.2007, z dne 08.01.2007, z dne 09.10.2006, z dne 27.02.2007 in z dne 19.03.2007, nakar je v zadevi pod opr. št. PR 4873/2006 v zvezi z obdolžilnim predlogom PP C. z dne 13.12.2006 s sklepom z dne 11.05.2007 izločilo prekršek po čl. 83/V ZVCP-1, dva prekrška po čl. 38/IV ZVCP-1 ter prekrška po čl. 49/IV ZVCP-1 in po čl. 113/VII ZVCP-1, v zadevi pod opr. št. PR 4889/2006 v zvezi obdolžilnim predlogom z dne 13.12.2006 pa prav tako s sklepom z dne 11.05.2007 izločilo prekršek po čl. 83/V ZVCP-1, v zadevi pod opr. št. PR 601/2007 s sklepom z dne 11.05.2007 izločilo prekrške po čl. 113/VII ZVCP-1. Nato pa je sodišče prve stopnje postopke o prekrških za prekrške po vseh navedenih obdolžilnih predlogih razen tistih prekrškov, ki so bili iz postopkov izločeni s sklepi z dne 11.05.2007, združilo v enotni postopek. Ker je v II. odst. 107. čl. ZP-1 določeno, da sodišče lahko do izdaje sodbe o prekršku iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnostjo odloči, da se postopek za posamezne prekrške ali zoper posamezne obdolžence, sostorilce, napeljevalce ali pomagače izloči iz enotnega postopka in dokonča posebej ter v III. odstavku istega člena določeno, da o združitvi in izločitvi postopka izda sodišče sklep zoper katerega ni pritožbe, je ravnanje sodišče prve stopnje glede izločitve posameznih prekrškov (in tudi združitve v enotni postopek) bilo zakonito in pravilno, zato so v tej smeri naperjene pritožbene navedbe povsem brez podlage. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršitvi I. odst. 182. čl. ZP-1 ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo policiste, ki bi lahko podali koristne podatke o mladoletnikovi osebnosti, saj sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejstev iz I. odst. 182. čl. ZP-1 ni vezano na nobena dokazna pravila in je njegovi presoji prepuščeno na kakšen način bo ta dejstva ugotovilo. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje za ugotovitev okoliščin iz I. odst. 182. čl. ZP-1, ki so bistvena podlaga za izrek najustreznejše sankcije mladoletniku, zaslišalo mladoletnikovega očeta in prebralo potrdilo Centra za socialno delo C. o opravljenem socialnem treningu za mladostnike ter presodilo, da na ta način ugotovljena dejstva zadostujejo za sklepanje o okoliščinah iz I. odst. 182. čl. ZP-1, saj iz nobenega od navedenih obdolžilnih predlogov in tako tudi ne iz obdolžilnega predloga z dne 13.12.2006, ni bila razvidna nobena od okoliščin, ki jih v pritožbi navaja pritožnica in se nanašajo na obnašanje mladoletnika U. B. v postopkih s policisti, na njegovega starejšega brata ali njegovega očeta. Iz II. odst.182.čl. ZP-1 je razvidno, da je tudi zakonodajalec predvidel, da so predvsem mladoletnikovi starši in organi socialnega varstva tisti, ki lahko dajo potrebne podatke o mladostniku za ugotovitev okoliščin iz I. odst. 182. čl. ZP-1. Pri tem ni prezrti posebnosti postopka o prekršku zoper mladoletnika za katerega veljajo posebne določbe ZP-1 in ki se tudi razlikuje od postopka o prekršku proti polnoletnem storilcu. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih relevantnih dejstev mladoletnem U. B. izreklo ustrezen vzgojni ukrep, saj je izreklo nadzorstvo organa socialnega varstva, ki glede na v čl. 33 ZP-1 predpisane vzgojne ukrepe, ki se lahko izrečejo mladoletnikom, sodi med najstrožje vzgojne ukrepe. Stransko sankcijo odvzema predmetov je v skladu z določbo III. odst. 31. čl. ZP-1 mogoče izreči mladoletniku ob vzgojnem ukrepu ali globi. Pogoji za izrek te stranske sankcije so določeni v čl. 25 ZP-1. V primeru, ko je predmet, s katerim je bil storjen prekršek osebni avtomobil, mora biti po mnenju pritožbenega sodišča za izrek stranske sankcije odvzema predmetov storilcu prekrška, ki ni tudi lastnik predmeta, poleg okoliščin storitve prekrška, z gotovostjo ugotovljeno, da predstavlja prav ta osebni avtomobil nevarnost, za katerokoli od dobrin iz II. odst. 25. čl. ZP-1. Pritožnica v pritožbi navaja tehnično neizpravnost osebnega avtomobila, ki ga je upravljal mladoletnik kot okoliščino, zaradi katere se poleg dejstva, da je vozilo letnik 1990, to vozilo ne bi smelo uporabljati v cestnem prometu, predvsem zaradi varstva okolja, kar po mnenju pritožbenega sodišča ne zadostuje za sklepanje o nevarnosti osebnega avtomobila, ki ga je upravljal mladoletnik in kateri mu je bil začasno zasežen, v smislu II. odst. 25. čl. ZP-1. Namreč dejstvo, ki ga izpostavlja pritožnica, da so na obravnavanem osebnem avtomobilu bile nameščena naprave – izpušna cev in naprave za upravljane, ki po deklaracijski listini ne spadajo na to vrsto vozila in jih ni namestila za takšne posege strokovno usposobljena in pooblaščena organizacija, predstavljajo le morebitne znake katerega od prekrškov v zvezi z tehnično izpravnostjo vozila v cestnem prometu ali in tudi katerega od razlogov iz 239. čl. ZVCP-1, ko policist prepove nadaljnjo vožnjo in izloči iz prometa motorno ali priklopno vozilo. Navedba, da je vozilo letnik 1990, ki z zastarelim mehanizmom definitivno ni prispevalo k zmanjšanju emisij ogljikovega dioksida in ostalih škodljivih snovi v ozračju pa je pavšalna, brez konkretizacije ogroženosti dobrine varstva okolja, ki bi se nanašala prav na obravnavani osebni avtomobil in bi se tako lahko nanašala na katerokoli vozilo letnik 1990, ki se še vedno najde v prometu na cestah v Republiki Sloveniji, pri čemer okoliščina, da neko vozilo zaradi svojih značilnosti ne prispeva k varstvu okolja ne pomeni nujno, da je okolju nevarno. Iz spisovnega gradiva in delno iz pritožbenih navedb je razvidno, da je mladoletnik prekrške, kot se mu očitajo po prej navedenih obdolžilnih predlogih, storil z različnimi vrstami motornih vozil, od koles z motorjem do osebnih avtomobilov, pri čemer je pomembno dejstvo, da so za prekrške uporabljeni osebni avtomobili bili različnih znamk in tudi od različnih lastnikov, saj je mladoletnik prekrške storil z osebnimi avtomobili znamke H. L., F. B., R. ... in C. ter s kolesom z motorjem. Obravnavani osebni avtomobil, ki je predmet začasnega zasega pa je mladoletnik uporabil le enkrat in sicer dne 12.12.2006, ko mu je tudi bil začasno odvzet. Glede na navedeno in okoliščino, ki jo izpostavlja pritožnica, da naj bi obravnavani osebni avtomobil uporabljale tudi druge osebe, med njimi tudi dejanski lastnik vozila R. Ž. in druge neimenovane osebe ter dejstvo, da v tem postopku o prekršku ni tekel postopek v zvezi z prekrški, s katerimi se mladoletniku očita konkretno ogrožanje varnosti drugih udeležencev v cestnem prometu, je po mnenju pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, da se mladoletniku ne izreče stranske sankcije odvzema predmeta, bila pravilna. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da v pritožbi izpostavljeno število podanih obdolžilnih predlogov in kazenske ovadbe zoper mladoletnika, ne more biti okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče utemeljeno mladoletnemu U. B. očitati povratništvo, ki bi ga moralo upoštevati sodišče prve stopnje, saj je o povratništvu mogoče sklepati šele na podlagi pravnomočno končanih postopkov in ne le na podlagi vloženih obtožnih aktov. Tako je iz v spisovnem gradivu priloženega seznama vodenih postopkov o prekršku za mladoletnika razvidno, da je do dne 10.06.2006, ko je mladoletnik storil prvega v nizu v tej zadevi obravnavanih prekrškov, le-temu bil pri Okrajnem sodišču v Celju le enkrat izrečen vzgojni ukrep in sicer s sklepom o prekršku z dne 07.04.2006, ki je postal pravnomočen 05.05.2006 kar pa izhaja tudi iz izpisa iz Evidence pravnomočnih sodb oz. sklepov o prekrških, ki jo vodi Ministrstvo za pravosodje RS. Zato so tudi v tej smeri uperjene pritožbene navedbe neutemeljene. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in ugotovitev neobstoja pogojev za izrek stranske sankcije odvzema predmetov pa ne more vplivati niti navajanje pritožnice o utečeni sodni praksi Okrajnega sodišča Novo mesto, saj se je že Ustavno sodišče izreklo, da ena ali dve sodni odločbi še ne izkazujeta utečene sodne prakse, temveč bi lahko govorili o nizu odločb o enakem pravnem vprašanju, pri čemer seveda ni mogoče prezreti, da zgolj dejstvo, da gre za odvzem osebnega avtomobila ne pomeni tudi, da gre za enake ali podobne okoliščine primera kot v obravnavani zadevi. Pri tem pa je tudi potrebno poudariti, da je le Vrhovno sodišče tisto, ki po določilih 107. do 111. čl. Zakona o sodiščih vodi evidenco sodne prakse in tudi skrbi za enotno sodno prakso. Zato na občnih sejah (med drugim) sprejema načelna pravna mnenja o vprašanjih, ki so pomembna za enotno uporabo zakonov in sprejema tudi pravna mnenja o vprašanjih sodne prakse. V pritožbi izpostavljene navedbe o posledicah vrnitve zaseženega osebnega avtomobila zaradi morebitne povzročitve prometne nesreče z najhujšimi posledicami z omenjenim vozilom so neutemeljene, saj opis abstraktne nevarnosti in odsotnost konkretne nevarnosti v razmerju do varovane vrednote ne more biti okoliščina, ki bi narekovala izrek stranske sankcije odvzema predmetov.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljice zavrnilo kot neutemeljeno in je izpodbijani sklep o prekršku sodišča prve stopnje potrdilo (III. odst. 163. čl. ZP-1).