Jedro

Za plačilo dela daljšega od polnega delovnega časa so dani pogoji, če je o tem sprejel sklep pristojni organ (4. alinea drugega odstavka 106. člena ZDR) in če so za to bili dani pogoji, ki so določeni v državnih in tudi mednarodnih pravnih normah in ki v izjemnih primerih dovoljujejo delo daljše od polnega delovnega časa.

Po določbi 210. člena ZOR delavec lahko uspešno zahteva plačilo za delo, ki je daljše od polnega delovnega časa, če je na eni strani dokazana obogatitev, na drugi prikrajšanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo zneska 1,719.744,00 SIT, ki ga je uveljavljala iz naslova 892,40 opravljenih in neizplačanih nadur. Ugotovilo je, da za takšno izplačilo niso podani pogoji po 60. členu Kolektivne pogodbe podjetja N.T. p.o. (v nadaljevanju: KP).

Sodišče druge stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je na podlagi petega in šestega odstavka 24. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) ter 48. do 53. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) delo preko polnega delovnega časa izjema. O takšnem delu lahko na podlagi navedenih določb odloči posameznik - poslovodni organ ali delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Na podlagi 106. člena ZDR mora biti izdan sklep o delu preko polnega delovnega časa, ki ga je treba vročiti delavcu. Ti pogoji za delo preko polnega delovnega časa pri tožnici niso bili izpolnjeni.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da je nadure opravljala z vednostjo direktorice tožene stranke. Ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da bi moralo biti delo preko polnega delovnega časa odrejeno s sklepom. Pravna podlaga tožničinega zahtevka je v 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR), ki ureja neupravičeno pridobitev. Tožnica je nadure opravila zaradi potreb in koristi tožene stranke, zato jih je tožena stranka dolžna plačati na podlagi navedene določbe ZOR. Takšno pravico ima tožnica tudi v primeru, ko ni bil izdan sklep o nadurnem delu, ker po navedeni določbi ZOR podlaga za utemeljenost zahtevka ni potrebna.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene kršitve določb postopka ni ugotovilo. V zvezi z ostalimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo, ker jih revidentka ni uveljavljala in jih tudi ni obrazložila.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V delovnih razmerjih velja načelo, da se lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o dolžini delovnega časa le v okviru predpisov, ki ga določajo. Polni delovni čas lahko traja 42 ur tedensko (prvi odstavek 24. člena ZTPDR) oziroma največ toliko (prvi odstavek 37. člena ZDR). Dolžine tedenskega delovnega časa ne omejujeta le navedena predpisa, temveč posredno tudi nekatere Konvencije Mednarodne organizacije dela, ki jih je ratificirala Republika Slovenija, npr. Konvencija št. 14 o tedenskem počitku v industrijskih podjetjih in Konvencija št. 106 o tedenskem počitku v trgovini in uradih (v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92). Pod pogoji in v primerih, ki jih določajo zakon, kolektivna pogodba in splošni akt, je lahko delovni čas izjemoma daljši od 42 ur tedensko (peti odstavek 24. člena ZTPDR, prvi odstavek 48. člena ZDR). Ob primerih, ki jih ureja navedena določba ZDR (tudi prvi odstavek 49. člena ZDR), morajo biti za uvedbo dela preko polnega delovnega časa, izpolnjeni tudi formalni pogoji. Med njimi sta bistvena odločitev pristojnega organa (direktorja ali delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (šesti odstavek 24. člena ZTPDR in prvi odstavek 49. člena ZDR, v tem primeru 60. člen KP) in izdaja pisnega sklepa o takšnem delu (4. alineja drugega odstavka 106. člena ZDR). Te določbe tudi pomenijo, da ima delavec pravico do plačila za delo preko polnega delovnega časa, če ga je opravil z vednostjo in po naročilu (odločitvi) pristojnega organa oziroma delavca delodajalca. Ni dokazano, da bi bili izpolnjeni primeri in pogoji za delo preko polnega delovnega časa, ki ga zatrjuje tožnica, zato je bil njen zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Stališče revidentke, da so dani pogoji za ugoditev njenemu zahtevku na podlagi 210. člena ZOR, ki ureja neupravičeno pridobitev (na to določbo se je sklicevala že v pritožbi, pa na njeno navedbo sodišče druge stopnje ni odgovorilo), ni sprejemljivo. Bistveno za to določbo ZOR je, da je na njeni podlagi možno zahtevati plačilo zaradi obogatitve, če je na eni strani dokazano prikrajšanje, na drugi strani obogatitev. Tožeča stranka ni zatrjevala in tudi ni dokazala, da je bila tožena stranka obogatena z delom, ki bi ga naj preko polnega delovnega časa opravila tožnica. Ker torej ne izkazuje podlage iz določbe 210. člena ZOR, tudi v tem delu ni bilo mogoče pritrditi njenim revizijskim navedbam.

Zaradi obrazloženega za plačilo dela, ki je daljše od polnega delovnega časa, ne more zadoščati, da je za delo vedela direktorica tožene stranke.

Izvedeni dokazi ne potrjujejo trditev v reviziji, da je bilo delo opravljeno zaradi potreb in koristi tožene stranke. Zaradi vezanosti revizijskega sodišča na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, ker zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni dovoljeno vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP), trditve revizije o potrebah in koristih tožene stranke, revizijsko sodišče ne more upoštevati.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpisa Republike Slovenije.