Jedro

Tožena stranka je pisne izjave prič predložila, tožeča stranka pa tega ni storila. V tem primeru bi bilo sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem teh prič dolžno izvesti le, če bi tožeča stranka izkazala za verjetno, da je pisne izjave prič poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna (drugi odstavek 236.a člena ZPP), česar pa ni trdila.

Ker je torej tožeča stranka tako stanje s svojim nadomestnim agregatom pri toženi stranki tolerirala in ni nikoli zahtevala vrnitev nadomestnega agregata ali plačila uporabnine, pri čemer je še vedno za toženo stranko opravljala storitve servisiranja njenih agregatov, o neupravičeni obogatitvi v konkretnih okoliščinah tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti.

Trditev, da je bil prejšnji agregat prešibak glede na potrebe, ni dokazala, prav tako ne obstoja dogovora o najemu nadomestnega agregata. Šlo je torej za stanje, za katerega je tožeča stranka nedvomno vedela, pa ni nikoli zahtevala nadomestnega agregata nazaj oziroma od tožene stranke kar šest let za njegovo uporabo ni zahtevala nobenega plačila, čeprav je sama trdila, da je vedela, da običajno pri toženi stranki traja nakup novega agregata nekaj mesecev. Glede na navedeno o očitku kršitve načela vestnosti in poštenja, načela skrbnosti ter načela prepovedi zlorabe pravic, v konkretnem primeru na strani tožene stranke, ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5451/2016 z dne 21. 1. 2016 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka ter zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati stroške postopka v višini 1.305,36 EUR, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožeča stranka primarno vtožuje plačilo najemnine za najem agregata, pri čemer je sporno, ali je bila najemna pogodba za najem agregata med strankama sploh sklenjena. Podredno pa vtožuje plačilo uporabnine za uporabo tuje stvari. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, tako primarni kot podredni, zavrnilo.

6. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker se naj ne bi opredelilo do navedb in dokazov tožeče stranke. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo večino predlaganih dokazov. Glede predlaganega zaslišanja prič se je skladno z 236.a členom ZPP odločilo, da bo stranke, in sicer obe stranki, ne le toženo stranko (glej list. št. 89), pozvalo, da predložita pisne izjave prič. Tožena stranka je pisne izjave prič predložila, tožeča stranka pa tega ni storila. V tem primeru bi bilo sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem teh prič dolžno izvesti le, če bi tožeča stranka izkazala za verjetno, da je pisne izjave prič poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna (drugi odstavek 236.a člena ZPP), česar pa ni trdila. Prav tako je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo razloge, zaradi katerih ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke (4. točka izpodbijane sodbe). Predvsem pa je ključno, da tožeča stranka ni konkretizirala oziroma ni navedla, o čem konkretnem oziroma zakaj konkretno bi moral biti zakoniti zastopnik zaslišan. Tožeča stranka je sicer na naroku 6. 2. 2018 predlagala soočenje priče L. G. z zakonitim zastopnikom tožeče stranke glede tega, kdaj in kako mu je pojasnjeval, da se bo treba dogovoriti o višini najemnine. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno soočenje zavrnilo oziroma ga ni izvedlo, saj drži, da že iz razlogov, iz katerih je tožeča stranka predlagala soočenje (o tem, kdaj in kako mu je tožeča stranka pojasnjevala, da se bo treba dogovoriti o višini najemnine) izhaja, da do dogovora o najemu ni prišlo. Prav tako je L. G. v pisni izjavi navedel, da ni bil pooblaščen za sklepanje najemnih pogodb, tožeča stranka pa ni navedla, zakaj je ona menila, da je oziroma zakaj naj bi se za najem dogovarjala z njim, saj z njim, če ni bil pooblaščen za sklepanje pogodb, najemne pogodbe niti ne bi mogla skleniti.

7. Pritožbeno sodišče dodaja, da je v pravni teoriji zastopano stališče, da je pri dalj časa trajajočih najemnih razmerjih običajno, da se najemnina plačuje v periodično zapadlih obrokih, pri krajših najemih pa z enkratno izpolnitvijo. Neobičajen bi bil torej, med drugim, dogovor o enkratnem plačilu najemnine za kar šestletno obdobje.

8. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je zgolj povzemalo trditve tožene stranke in navedbe iz pisnih izjav prič tožene stranke ter jih nekritično, brez vrednostne ocene, uporabilo kot ugotovljena dejstva. Prav tako je sodišču prve stopnje v zvezi s pričo M. D. očitala, da naj ne bi navedlo, zakaj je tej priči verjelo. Navedeno ne drži. Tožeča stranka se je namreč sama odločila, da pisnih izjav prič, katerih zaslišanje je predlagala, ne bo predložila. Prav tako ni konkretizirala, v čem naj bi bilo nasprotje v izpovedbi zaslišane priče M. D. Zgolj s pavšalnimi navedbami o tem, da naj bi bila v njegovi izpovedbi nasprotja, pa ne more omajati verodostojnosti njegove izpovedbe, iz katere ves čas nedvomno izhaja, da do soglasja o najemu agregata ni prišlo. Nadalje ne drži, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbe priče M. D. oziroma da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz izpodbijane sodbe, zlasti iz 8. točke, izhaja, da je izpovedba M. D. podprta z listinami v spisu, iz katerih izhaja, da je bil s strani tožeče stranke sicer ponujen odplačen najem agregata, a ga je tožena stranka zavrnila. Sodišče prve stopnje se je na podlagi ocene te izpovedbe in listin ter dejstva, da je tožena stranka gospodarsko močnejša, prepričalo, da ni prišlo do dogovora o najemu. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logična, skrbna, vestna in analitično sintetična (ocena vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj) ter posledično povsem prepričljiva. Razloge sodišča prve stopnje za izpodbijano odločitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jim sledi.

9. Glede pritožbenega razloga protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka agregat sprejela kot nadomestnega za čas popravila njenega agregata, čeprav je najem trajal kar 6 let, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi bila protispisnost podana le, če bi sodišče prve stopnje vsebini dokaza (listini, zapisniku) pripisalo drugačno vsebino, kakršno ima na izvirnem papirju (nepravilen prenos podatka). Navedenega sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni storilo oziroma tožeča stranka niti ni konkretizirala, za kateri dokaz in nepravilen prenos katerega podatka naj bi šlo. S pritožbenimi navedbami o protispisnosti je tožeča stranka pravzaprav grajala dokazno oceno sodišča prve stopnje. Navajala je, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka kot dobro poslovno gesto toženi stranki omogočila brezplačno uporabo nadomestnega agregata, neverjeten in v nasprotju s sodno prakso, ki je že zavzela stališče, da neodplačni pravni posli med gospodarskimi subjekti niso niti običajni niti racionalni in že zato niso verjetni (VSL sklep I Cpg 268/2013 z dne 12. 3. 2013). Vendar navedeni očitek ni utemeljen. Tožeča stranka namreč sklenitve najemne pogodbe ni dokazala, sama pa je trdila, da popravilo in posodobitev prejšnjega agregata, za kar je bila na podlagi pogodbe o servisiranju, ki je bila sklenjena med strankama, pooblaščena tožeča stranka, ni prinesla želenih rezultatov (glej dopolnitev tožbe, list. št. 52). Ni torej sporno, da prejšnji agregat tudi po popravilu oziroma servisu ni deloval kot bi moral. Slednje je sicer tožeča stranka opravičevala s sklicevanjem na dejstvo, da je bil prejšnji agregat prešibak glede na potrebe, a navedenega ni dokazala. Oba postavljena izvedenca sta namreč podala izvid in mnenje, da je prejšnji agregat zadoščal za potrebe, česar tožeča stranka s pritožbo konkretno ni izpodbijala. Zato ni odločilno, da je oziroma ali je tožena stranka v nadaljevanju nabavila dvakrat močnejši agregat. Glede na to in glede na izpovedbo M. D., da bi tožena stranka v primeru, če tožeča stranka napak na prejšnjem agregatu ne bi popravila, poiskala drugega serviserja, je zaključek, da je tožeča stranka ponudila nadomestni agregat za čas popravila (da je bil torej nadomestni agregat posledica dobre poslovne geste tožeče stranke), življenjsko sprejemljiv in logičen, nasprotne pritožbene navedbe pa neutemeljene.

10. Glede na zgoraj navedeno, da je tožeča stranka sama trdila, da popravilo in posodobitev prejšnjega agregata tožene stranke ni prinesla želenih rezultatov, niso utemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje brez pojasnila zaključilo, da je bila na agregatu tožene stranke napaka, ki jo tožeča stranka kljub naporom naj ne bi odpravila. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditve tožeče stranke, da naj bi bila napaka na tem agregatu posledica njegove preobremenjenosti, saj je sodišče prve stopnje, na podlagi ocene dveh izvedenskih mnenj, ugotovilo, da temu ni bilo tako. Nadalje tudi ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi iz izpovedbe M. D. izhajalo, da je bil agregat tožene stranke preobremenjen. Iz njegove izpovedbe namreč ravno nasprotno izhaja, da prejšnji agregat ni bil prešibak, da maksimalno breme ni doseglo niti polovice moči tega agregata ter da tožeča stranka ni nikoli omenila, da je prejšnji agregat zastarel ali prešibak.

11. Ker se navedeni spor ne vodi zaradi morebitnega jamčevalnega zahtevka zaradi nastalih napak na agregatu tožene stranke, tudi niso relevantne pritožbene navedbe, da tožena stranka napak ni uveljavljala oziroma notificirala tožeči stranki. Kot že rečeno, pa je tudi sicer nesporno, da napake na agregatu so bile oziroma da le-ta ni delal, kot bi moral, servis, ki ga je izvedla tožeča stranka, pa težav pri delovanju ni odpravil. 12. Nadalje ni utemeljen očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo načela vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika (OZ), načela skrbnosti (6. člen OZ) in načela prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ). Res je sicer, da je tožena stranka več let uporabljala nadomestni agregat tožeče stranke, a je tožeča stranka to vedela in tako stanje tolerirala. Prav tako je nesporno, da prejšnjega agregata ni uspela popraviti na način, da bi le-ta nemoteno deloval, temveč je dala toženi stranki v uporabo nadomestni agregat. Trditev, da je bil prejšnji agregat prešibak glede na potrebe, ni dokazala, prav tako ne obstoja dogovora o najemu nadomestnega agregata. Šlo je torej za stanje, za katerega je tožeča stranka nedvomno vedela, pa ni nikoli zahtevala nadomestnega agregata nazaj oziroma od tožene stranke kar šest let za njegovo uporabo ni zahtevala nobenega plačila, čeprav je sama trdila, da je vedela, da običajno pri toženi stranki traja nakup novega agregata nekaj mesecev. Trdila je celo, da tožene stranke ni kontaktirala v zvezi z nadomestnim agregatom, ker za to ni imela nobenega interesa (list. št. 53), kar kaže, da je tako stanje tolerirala. Glede na navedeno o očitku kršitve načela vestnosti in poštenja, načela skrbnosti ter načela prepovedi zlorabe pravic, v konkretnem primeru na strani tožene stranke, ni mogoče govoriti.

13. Tudi pritožbeni očitek o nepreizkusljivosti sodbe sodišča prve stopnje ni utemeljen. Tožeča stranka ga je temeljila na očitku, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti podrednega zahtevka na plačilo uporabnine tehtalo med prikrajšanjem tožeče stranke, ker agregata ni mogla oddati drugi osebi, in dejstvom, da bi tožena stranka lahko najela drugega serviserja. Tožeča stranka je trdila, da navedenega ni mogoče ovrednotiti na način, ki bi omogočal presojo, ali je do prikrajšanja prišlo ali ne. Vendar po oceni pritožbenega sodišča iz izpodbijane sodbe nedvomno in jasno izhaja, da je bilo pri presoji (ne)utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka ključno, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke o njenem prikrajšanju zaradi nemožnosti oddaje agregata v najem nekomu tretjemu, pomanjkljiva. Teh trditev namreč tožeča stranka ni konkretizirala. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi o obogatitvi tožene stranke ni mogoče govoriti, saj je nesporno, da tožeča stranka kot serviser agregatov tožene stranke prejšnjega agregata tožene stranke ni popravila tako, da bi nemoteno deloval. Kot razlog za navedeno je sicer navajala preobremenjenost prejšnjega agregata oziroma njegovo šibkost, vendar kot že rečeno, navedenega ni dokazala. Nadalje je bilo tožeči stranki znano, da običajno postopek nakupa novega agregata pri toženi stranki traja nekaj mesecev, a ni imela interesa, da toženo stranko priganja, naj kupi nov agregat, ali da jo opozori na visoke stroške najema. Ker je torej tožeča stranka tako stanje s svojim nadomestnim agregatom pri toženi stranki tolerirala in ni nikoli zahtevala vrnitve nadomestnega agregata ali plačila uporabnine, pri čemer je še vedno za toženo stranko opravljala storitve servisiranja njenih agregatov, o neupravičeni obogatitvi v konkretnih okoliščinah tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti (190. in 198. člen OZ).

14. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje za jasno in prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni; zaključki so obrazloženi, razumni in življenjsko sprejemljivi; pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in rezultat dokazne ocene prepričljivo in življenjsko utemeljilo. V nasprotju s pritožbo, ki izpostavljanje rezultatov izvedenih dokazov in njihovo vrednotenje ocenjuje kot neprepričljivost sodbe in nasprotje v razlogih sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za vseobsegajočo dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, izrek sodbe pa tem tudi ne nasprotuje.

15. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).