Jedro

Okoliščine, na katere se sklicuje tako sodišče prve stopnje kot pred njim že tožena stranka, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito pristojnih organov v več državah, ki jih je prečkal do prihoda v Slovenijo, zlasti pa ne po ilegalnem vstopu iz Hrvaške v Slovenijo, ko je nadaljeval pot proti Italiji, kažejo tudi po presoji pritožbenega sodišča na sum zlorabe postopka za pridobitev mednarodne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni javni glavni obravnavi in zaslišanju tožnika na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 16.5.2008 (1. točka izreka sodbe in sklepa), in tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) odločila, da se tožniku začasno omeji gibanje na prostore Centra za tujce v P. do prenehanja razlogov oziroma do izvršljivosti odločitve v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 15.5.2008 do dne 15.8.2008. Tožena stranka je v sklepu o omejitvi gibanja navedla, da je v obravnavanem primeru podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 5. in 6. alineje 55. člena ZMZ, saj je tožnik po odhodu iz izvorne države Turčije in potovanju skozi več držav dne 8.5.2008 ilegalno prestopil hrvaško slovensko mejo. V Sloveniji ni zaprosil za mednarodno zaščito, pač pa je nadaljeval pot proti Italiji, vendar so ga prijeli policisti PU K. in ga istega dne nastanili v Centru za tujce v P., kjer je šele 11.5.2008 podal prošnjo za mednarodno zaščito.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 51. člena ZMZ pooblaščena, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je v zadostni meri obrazložila vse relevantne pravne okoliščine o načinu in mejah prostega preudarka. Pravilno je ugotovila, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Prav tako je podan tudi razlog iz 6. alineje 55. člena ZMZ, saj je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito šele po tem, ko je bil prijet s strani policistov in nastanjen v Centru za tujce. Zato je upravičeno sklepala, da jo je vložil zgolj zato, da bi se izognil odstranitvi iz Republike Slovenije. V Sloveniji ni imel namena zaprositi za azil, saj iz podatkov policijske depeše izhaja, da je bila njegova ciljna država Italija, kar je navedel tudi v tožbi. Sodišče pa ne pritrjuje tožbeni navedbi, da lahko tožnik kadarkoli zaprosi za azil, saj iz 5. alineje 55. člena ZMZ smiselno izhaja, da se od prosilca za mednarodno zaščito pričakuje, da bo prošnjo vložil v najkrajšem možnem času, razen če to ni možno iz utemeljenega razloga, ki ga pa v obravnavanem primeru ni bilo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih predpisov in bistvene kršitve določb ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi. Tožnik poudarja, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj je bil politično preganjan, ker je član kurdske prepovedane stranke, katere člane država preganja in zapira. Pojasnjuje, da je za priznanje azila zaprosil v Republiki Sloveniji, ker do Italije ni uspel priti, vendar ima možnost kjerkoli in kadarkoli zaprositi za azil. Za mednarodno zaščito je zaprosil takoj, vendar njegove prošnje niso zabeležili in so ga vodili kot prosilca za azil šele na zahtevo njegovega odvetnika.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbe pravilna in utemeljena na zakonu. Tožena stranka je pravilno uporabila določbe 2. alineje 1. odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. alinejo 55. člena ZMZ. Po navedenih določbah se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, ki je nastal zato, ker prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost, oziroma, če je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da za omejitev gibanja zadostuje že sum zavajanja in zlorabe postopka in ne tudi ugotovitve dejanskega zavajanja zlorabe postopka, kar tožnik zmotno meni v svoji pritožbi. Okoliščine, na katere se sklicuje tako sodišče prve stopnje kot pred njim že tožena stranka, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito pristojnih organov v več državah, ki jih je prečkal do prihoda v Slovenijo, zlasti pa ne po ilegalnem vstopu iz Hrvaške v Slovenijo, ko je nadaljeval pot proti Italiji, kažejo tudi po presoji pritožbenega sodišča na sum zlorabe postopka za pridobitev mednarodne zaščite. Za to zaščito je tožnik zaprosil šele 11.5.2008, torej po treh dneh bivanja v Centru za tujce v P., kamor ga je nastanila policija po prijetju dne 8.5.2008. Tožnik je imel tudi možnost pojasniti, zakaj je prošnjo za mednarodno zaščito podal šele po treh dneh bivanja v Centru za tujce, vendar te okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ni pojasnil na način, ki bi lahko opravičeval to zamudo. Njegova navedba, da njegove prošnje pristojni delavci policije in centra niso hoteli zabeležiti, in da so jo zabeležili šele na zahtevo njegovega odvetnika, je malo verjetna in nima podlage v podatkih spisa. Iz depeše policijske postaje K. z dne 8.5.2008 izhaja prav nasprotno, da je bil prisoten ob prvem zaslišanju dne 8.5.2008 prevajalec za kurdski jezik (A.S.Y.) in da tožnik ni zahteval odvetnika. Pa tudi sicer iste pooblaščene osebe v vseh ostalih primerih enakovrstne prošnje nemudoma zabeležijo, zagotovijo ustreznega prevajalca in tudi zagotovijo zapis uradne prošnje. Zato ni razlogov, da bi sodišče posumilo v zakonitost delovanja delavcev policije in Centra za tujce v tem primeru.

Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno poudarilo, da ima tožena stranka z zakonom določeno diskrecijsko pravico odločanja po prostem preudarku. Pri takem odločanju pa sodišče preverja le, ali je upravni organ pri svojem odločanju prekoračil mejo prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen z zakonom. Meje prostega preudarka tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka z izrekom ukrepa omejitve gibanja v obravnavanem primeru ni prekoračila, prosti preudarek pa je bil uporabljen v skladu s svojim namenom.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.