Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba in sklep Pdp 1327/2008

ECLI:SI:VDSS:2009:PDP.1327.2008 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca sprememba delodajalca solidarna odgovornost
Višje delovno in socialno sodišče
4. junij 2009
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnica pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku ni odpovedala zaradi objektivnega poslabšanja delovnih pogojev, ampak je podala izredno odpoved zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi – nepravočasnega izplačila plač. Ker v tem primeru ZDR ne predvideva solidarne odgovornosti delodajalca prevzemnika in delodajalca prenosnika za obveznosti nasproti delavcu, ni podana pasivna legitimacija drugotožene stranke – delodajalca prenosnika.

Izrek

Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Revizija glede odločitve o razliki v plačah in jubilejni nagradi se ne dopusti.

Pritožba drugotožene stranke se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

Stroški postopka drugotožene stranke v zvezi s predlogom za izdajo dopolnilnega sklepa so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je prvotožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto razlike v plačah: za mesec julij 2007 v znesku 64,54 EUR, avgust 2007 v znesku 728,65 EUR, september 2007 v znesku 855,61 EUR ter oktober 2007 v znesku 448,17 EUR ter od navedenih zneskov poravnati vse zakonsko določene prispevke in davke, neto znesek pa izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. v mesecu za predhodni mesec do dneva plačila (tč. 1/I. izreka); izplačati jubilejno nagrado v znesku 752,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2007 dalje do dneva plačila (tč. I/2 izreka); obračunati odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v bruto znesku 10.066,55 EUR ter po poravnavi zakonsko določenih prispevkov in davkov izplačati tožnici neto znesek odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2007 dalje do plačila (tč. I/3 izreka); odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v znesku 13.095,30 EUR ter od razlike, od katere se v skladu z veljavno zakonodajo plačujejo davki in prispevki, plačati vse zakonsko določene prispevke in davke, neto znesek pa izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2007 dalje do dneva plačila (tč. I/4 izreka); razliko do polne odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede na izplačevanje nižje plače od pogodbeno dogovorjene, v znesku 5.496,00 EUR ter od razlike, od katere se v skladu z veljavno zakonodajo plačujejo davki in prispevki, plačati vse zakonsko določene prispevke in davke, neto zneske pa izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2007 dalje do dneva plačila (tč. 5/I izreka). V presežku je tožničin zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je nadalje zahtevek tožnice proti drugotoženi stranki, da je kot solidarni dolžnik dolžna poravnati obveznosti pod tč. I/3, I/4 in I/5, zavrnilo (II. tč. izreka). Odločilo je še, da je prvotožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.920,50 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo v celoti, smiselno pa zoper ugodilni del sodbe, se pritožuje prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je tožnica oblikovala zahtevek tako, da iz njega izhaja, da naj bi bili prvotožena stranka in drugotožena stranka nujna in enotna sospornika. Glede na tako oblikovan tožbeni zahtevek bi sodišče s sodbo lahko ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka le v celoti, to je zoper obe toženi stranki. V primeru, da bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen zoper eno od toženih strank, bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek v celoti. Sodišče je z izpodbijano sodbo preoblikovalo tožbeni zahtevek tožnice, za kar pa ni podane pravne podlage v določbah ZDSS-1 niti v določbah ZPP. Po oceni prvotožene stranke je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka bistvena ugotovitev o tem ali je tožena stranka ravnala v skladu z določbami 2. odst. 73. čl. ZDR, po katerih mora delodajalec prevzemnik (prvotožena stranka) pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe zagotavljati delavcem najmanj eno leto. Iz razlogov sodbe ne izhaja, da tožena stranka ne bi ravnala v skladu z določbami 2. odst. 73. čl. ZDR, ravno nasprotno, sodišče samo ugotavlja, da je tožena stranka zagotavljala tožnici višje pravice, kot jih določa KP gradbenih dejavnosti. Sodišče bi kot podlago moralo upoštevati znesek, ki bi ga tožnica prejela izplačanega po KP gradbenih dejavnosti in ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper III. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tudi drugotožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena ZPP. Poudarja, da je bil tožbeni zahtevek zoper njo zavrnjen ter da je pooblaščenec na naroku vložil stroškovnik tako v imenu prvotožene kot v imenu drugotožene stranke. Glede na to, da je tožnica uveljavljala denarno terjatev, bi moralo sodišče glede na uspeh drugotožene stranke v pravdi, naložiti plačilo pravdnih stroškov drugotožene stranke tožnici v celoti, saj je drugotožena stranka uspela v pravdi. Sodišče o tem sploh ni odločalo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je v tem delu ne more preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba prvotožene stranke in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, njegova obrazložitev je logično obrazložena in koherentna ter materialno pravno pravilna. K tem razlogom, pritožbeno sodišče nima česa dodati, zato se v celoti nanje tudi sklicuje in jih ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja: Neutemeljeni so pritožbeni ugovori prvotožene stranke, da bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek v celoti, če ga je zavrnilo proti drugotoženi stranki, saj je tožnica oblikovala zahtevek tako, da iz njega izhaja, da naj bi bila prvotožena stranka in drugotožena stranka nujna in enotna sospornika. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče pri odločanju ni vezano na pravne kvalifikacije, kot jih v tožbi poda tožeča stranka, temveč na opis dejanskega stanja oz. trditveno podlago zahtevka. Iz trditvene podlage zahtevka ter ob pravilni uporabi materialnega prava je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženi stranki nista sospornika. Toženi stranki namreč za vtoževane obveznosti ne odgovarjata solidarno na podlagi določb 73. čl. ZDR, saj tožnica pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku ni odpovedala zaradi objektivnega poslabšanja delovnih pogojev, temveč zaradi dejstva, da je delodajalec prevzemnik kršil pogodbo o zaposlitvi. V takšnem primeru pa ZDR ne predvideva solidarne odgovornosti delodajalca prenosnika, s tem pa tudi ne njegove pasivne legitimacije v predmetnem sporu. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je za vsako izmed toženih strank različna, je zato materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje ni v ničemer preoblikovalo tožbeni zahtevek tožnice, temveč je po določbi 2. čl. ZPP pravilno odločilo v mejah postavljenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je prvotožena stranka v pritožbi v celoti izpodbijala del sodbe, s katero je sodišče ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku. Glede temelja posameznega priznanega zahtevka je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica, v skladu s pogodbo o trajnem prenosu dela družbe in prehodom delavcev na prvotoženo stranko s 1. 4. 2007 prenešena k prvotoženi stranki. Drugotožena stranka je tožnico o tem obvestila, hkrati pa jo je seznanila, da veljavnost njene pogodbe o zaposlitvi ni prenehala, temveč se je v celoti prenesla na prevzemnika (prvotoženo stranko). Iz dokaznega postopka je razvidno, da je prvotožena stranka tožnici sprva plačevala plačo, kot je bila dogovorjena z delodajalcem prenosnikom, od julija 2007 dalje pa ji je začela izplačevati nižjo plačo, kot bi ji pripadala po veljavni pogodbi o zaposlitvi. Iz dokaznega postopka izhaja, da pravdni stranki (tožnica in prvotožena stranka) nista sklenili nove pogodbe o zaposlitvi oz. aneksa k veljavni pogodbi o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je prvotožena stranka tožnici plačo znižala brez pravne podlage. V posledici navedenega je tožnici pravilno priznalo vtoževano razliko v plači, brez dela plače iz naslova delovne uspešnosti, saj je bila le ta nazadnje priznana s strani direktorja drugotožene stranke, tožnica pa ni izkazala, da je tudi direktor prvotožene stranke takšno oceno podal. Sodišče prve stopnje je tožnici nadalje pravilno priznalo jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu na podlagi določb 47. čl. Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (KPGD, Ur. l. RS, št. 1/2005 s sprememb.). Iz delovne knjižice (priloga A2) je razvidno, da se je tožnica dne 26. 9. 1977 zaposlila pri SGP Gorica (drugotoženi stranki). Ker je bila tožnica s 1. 4. 2007 prevzeta k prvotoženi stranki in je šlo torej za delovnopravno kontinuiteto, se šteje, da je tožnica dne 26. 9. 2007 trideset let delovne dobe izpolnila pri prvotoženi stranki. Prvotožena stranka ni izkazala, da bi tožnici to nagrado izplačala, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi glede tega dela tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi nadalje ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri prvotoženi stranki prenehalo dne 29. 10. 2007 in sicer na podlagi izredne odpovedi delavca (3. in 4. alinea 1. odst. 112. čl. Zakona o delovnih razmerjih, ZDR – Uradni list RS, št. 42-2006/2002 s spremembami). Po določbi 112. člena ZDR je v takšnem primeru delavec upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Po določbi 3. odstavka 109. čl. ZDR se šteje za delo pri delodajalcu tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Sodišče prve stopnje je preverilo, ali je tožnica pogodbo o zaposlitvi utemeljeno izredno odpovedala ter ali je to storila v skladu z zakonskimi določili. Na podlagi tožničine izpovedbe, ki ji prvotožena stranka ni izrecno oporekala, kot tudi iz predloženih listin je zaključilo, da je prvotožena stranka tožnici plače za mesece julij, avgust, september in oktober 2007 izplačala v bistveno zmanjšani višini, kot pa je bilo to dogovorjeno z zadnjo pogodbo o zaposlitvi. Ugotovilo je tudi, da so bile zadnje tri plače tožnici izplačane s 4 ali 5 dnevno zamudo. Ker je bil izpolnjen tudi pogoj po 110. čl. ZDR, da delovnega razmerja zaradi okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, je pravilno zaključilo, da je tožnica utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. in 4. alinee 1. odst. 112. čl. ZDR. Glede na takšno situacijo je sodišče tožnici pravilno priznalo odpravnino, odškodnino in razliko do polne odškodnine, v zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Neutemeljene so tako tudi pritožbene navedbe prvotožene stranke, da bi za izračun odpravnine in odškodnine sodišče prve stopnje kot podlago moralo upoštevati znesek, ki bi ga tožnica prejela izplačanega po KP gradbenih dejavnosti in ne po pogodbi o zaposlitvi. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (1. odst. 109. čl. ZDR). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica s strani drugotožene stranke seznanjena, da veljavnost njene pogodbe o zaposlitvi ni prenehala, temveč se je v celoti (torej tudi glede višine osnovne plače in dodatka za delovno dobo) prenesla na prevzemnika. Prvotožena stranka je bila zato tožnici dolžna zagotavljati enako osnovno plačo in dodatek za delovno dobo, kot jo je tožnica prejemala pri drugotoženi stranki. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo tako višino plače, ki jo je tožnica prejemala, kot višino plače, ki bi jo tožnica morala prejemati v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Po tako ugotovljeni osnovi je nato, sklicujoč se na relevantne določbe materialnega prava, popolnoma pravilno izračunalo tako višino odpravnine kot višino odškodnine.

Odločitev sodišča prve stopnje je tako procesno kot materialnopravno pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo prvotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako prvotožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je nadalje proti drugotoženi stranki zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da ni pasivno legitimirana za sodelovanje v predmetni pravdi, pri čemer o pravdnih stroških drugotožene stranke ni odločalo. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 327. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 366. čl. ZPP štelo pritožbo drugotožene stranke za predlog, naj se izda dopolnilni sklep o stroških postopka.

Prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Glede stroškov drugotožene stranke, ki jih je priglasila v zvezi s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je šteti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, pa je pritožbeno sodišče odločilo, da so to nadaljnji stroški postopka pred sodiščem prve stopnje.

Ker glavnični denarni terjatvi glede zahtevka bruto razlik v plačah in jubilejne nagrade, ne presegata revizijskega minimuma, določenega v 2. odstavku 367. člena ZPP, je moralo pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) in 32. členom istega zakona odločiti tudi o tem, ali dopusti revizijo. Določbo 32. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008). V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V konkretni zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia