Jedro

Sodišče prve stopnje mora v skladu z II. odstavkom 110. člena SZ-1 pri odločanju o tem, kdo od razvezanih zakoncev ostane najemnik stanovanja, tako na strani predlagateljice kot tudi na strani nasprotnega udeleženca raziskati in pretehtati njuno premoženjsko stanje, zdravstveno stanje, stanovanjske potrebe in možnosti rešitve stanovanjskega problema. Pri ugotavljanju dejanskega stanja sodišče upošteva splošno dolžnost poučevanja prava neuke stranke iz 12. člena ZPP, prav tako pa tudi načelo materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane predlagateljica izključna najemnica stanovanja, ki se nahaja v stanovanjski stavbi B. ..., Ž., št. stanovanja ..., ki obsega sobo in kuhinjo v izmeri ... m2 in kateremu pripada klet št. ..., nasprotnemu udeležencu pa je naložilo, da se je dolžan izseliti iz tega stanovanja v roku 60 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper ta sklep je laično pritožbo vložil nasprotni udeleženec in v njej navedel, da ne drži zaključek sodišča, da sta z njima živeli tudi predlagateljičini hčerki in da je vedno prispeval k stroškom v denarju, čeprav ni sam nikoli plačeval položnic, ker so vse glasile na predlagateljico. Ni soglašal z zaključkom sodišča, da si bo sam lažje poiskal drugo stanovanje, saj je prav zaradi tega problema zbolel in je njegova delovna zmožnost, s tem pa je povezana tudi višina mesečnih prihodkov, v primerjavi s predlagateljičino, precej slabša. Ravno predlagateljica bi lahko glede na višje mesečne prejemke lažje sama plačevala stroške profitnega stanovanja kot on sam. Navedel je, da aktivno išče rešitev svojega stanovanjskega problema in da se je sicer pripravljen takoj izseliti iz stanovanja, vendar pod pogojem, da se mu zagotovi drugo nadomestno stanovanje, ki bi ga lahko uporabljal za nedoločen čas in katerega najemnina in stroški bi bili primerni njegovemu dohodku. Sodišču druge stopnje je predlagal, da ponovno prouči obravnavano zadevo in njegove navedbe, predvsem pa upošteva njegovo bolezen, zaradi katere ne more na cesto ter višino njegovih dohodkov.

Pritožba je utemeljena.

Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) v I. in II. odstavku 110. člena določa, da se lahko prejšnja zakonca po razvezi zakonske zveze sporazumeta o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli. Če pa se prejšnja zakonca o tem ne moreta sporazumeti, odloči o sporu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku. Pri tem sodišče upošteva stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo, ter druge okoliščine primera. V skladu s III. odstavkom istega člena SZ-1, se mora prejšnji zakonec, ki po sodni odločbi ne ostane ali ne postane najemnik stanovanja, iz stanovanja izseliti v roku, ki ga določi sodišče, ta pa ne sme biti krajši od 60 dni in ne daljši od 90 dni (IV. odstavek 112. člena SZ-1).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v obravnavani zadevi sicer pravilno oprlo na citirane določbe SZ-1, vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Nasprotni udeleženec pritožbeno upravičeno opozarja na svojo slabšo delovno zmožnost, nižje prejemke, slabo zdravstveno stanje in graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da si bo lažje poiskal drugo stanovanje. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem, kdo od razvezanih zakoncev ostane najemnik stanovanja, preuranjeno zaključilo, da ostane najemnica stanovanja predlagateljica, saj pri tem ni pretreslo vseh odločilnih okoliščin na strani obeh udeležencev tega nepravdnega postopka.

Uvodoma sodišče druge stopnje izpostavlja, da zgolj dejstvo, da nasprotni udeleženec ni prispeval k stanovanjskim stroškom, ni odločilno pri odločanju v tej zadevi, saj je morda prispeval h gospodinjski skupnosti na kakšen drug način oziroma v drugačni obliki, tega pa sodišče ni ugotavljalo. Že iz predloga izhaja, da je predlagateljica kot glavni argument, zakaj naj sodišče njo določi za najemnico stanovanja, navedla le dejstvo, da nasprotni udeleženec ničesar ne prispeva k stanovanjskim stroškom in da so razmere med strankama nevzdržne.

Nadalje je prvostopno sodišče zgolj na strani nasprotnega udeleženca ugotovilo okoliščine kot so starost, zaposlitev, zdravstveno in socialno stanje. Na strani predlagateljice pa sodišče teh okoliščin sploh ni ugotavljalo, kar pa je v obravnavani zadevi bistvenega pomena, saj je le na podlagi primerjave oziroma tehtanja teh okoliščin mogoče materialnopravno pravilno odločiti kdo od udeležencev ostane najemnik stanovanja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi izhaja ugotovitev sodišča, da ima predlagateljica višje mesečne dohodke, na tej podlagi pa je sodišče zaključilo, da bo po izselitvi nasprotnega udeleženca lažje plačevala stanovanjske stroške in odplačevala kredit, ki ga je v ta namen najela. Morebiti pa bi si predlagateljica ravno zaradi višjih mesečnih dohodkov sama lahko poiskala drugo stanovanje ali celo rešila stanovanjski problem s preselitvijo k eni od hčera, teh okoliščin pa sodišče prve stopnje sploh ni raziskalo in se do njih ni opredelilo. V obravnavani zadevi je namreč potrebno na obeh straneh, torej tako na strani predlagateljice kot tudi na strani nasprotnega udeleženca, pretehtati njuno premoženjsko, zdravstveno stanje, stanovanjske potrebe in možnosti rešitve stanovanjskega problema. Ena od drugih okoliščin, ki jih sodišče v skladu z II. odstavkom 110. člena SZ-1 upošteva pri odločanju v tej zadevi, je lahko tudi morebitna agresivnost nasprotnega udeleženca.

Sodišče druge stopnje še izpostavlja, da Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v tem postopku smiselno uporablja na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) v 7. členu res nalaga stranki dolžnost navajanja dejstev, na katera opira svoj zahtevek in dolžnost predlagati dokaze za svoje trditve, vendar pa v 12. členu sodišču nalaga splošno dolžnost poučevanja prava neuke stranke iz katere izhaja, da mora sodišče opozoriti stranko, ki iz nevednosti ne uporablja pravic, ki jih ima po tem zakonu, katera pravdna dejanja lahko opravi in tudi kako jih naj opravi. Tudi v okviru materialnega procesnega vodstva v skladu s 285. členom ZPP je predsednik senata tisti, ki skrbi za to, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih ter da se ponudijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru opustilo splošno dolžnost, ki mu jo nalagata omenjeni določili ZPP in nasprotnega udeleženca ni ustrezno poučilo o tem, da je dolžan za svoje trditve o slabem zdravstvenem stanju predložiti ustrezne dokaze ter ga ni pozvalo k predložitvi zdravstvene dokumentacije, s katero bi izkazal zatrjevano slabo zdravstveno stanje, kar pa bi lahko tudi bistveno prispevalo k odločitvi sodišča v tej zadevi.

Ker sodišče ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev v tej zadevi, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožba nasprotnega udeleženca pa utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP).

Izrek o pritožbenih stroških odpade, ker jih nasprotni udeleženec ni priglasil.