Jedro

Otrokova korist je glavno načelo, ki ga je treba upoštevati (tudi) v postopku po zahtevi za predodelitev otroka

Izrek

1. Zadevi pod opravilno številko U 809/2001 in U 1069/2001 se združita v enotno obravnavanje tako, da postane nosilni spis pod opravilno številko U 809/2001.¤2. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je dne 3. 5. 2001 vložil tožbo zoper toženo stranko zaradi molka organa v zvezi s pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo A zaradi predodelitve otroka z dne 18. 12. 2000, ki jo je Upravno sodišče Republike Slovenije vodilo pod opravilno številko U 809/2001. Ko je tožena stranka izdala odločbo o tožnikovi pritožbi dne 20. 6. 2001, je tožnik dne 29. 6. 2001 vložil tožbo tudi zoper navedeno odločbo, ki jo sodišče vodi pod opravilno številko U 1069/2001. Ker se obe tožbi nanašata na isto odločbo tožene stranke in na isto dejansko stanje oziroma isti predmet postopka, je sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popravek ter 70/00, v nadaljevanju ZUS) zadevi združilo tako, da postane nosilni spis z nižjo opravilno številko U 809/2001. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo A z dne 18. 12. 2000, s katero je organ prve stopnje zavrnil tožnikov predlog za predodelitev mladoletne hčerke AA očetu v varstvo in vzgojo. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je Upravno sodišče RS s sodbo št. U 728/99-15 z dne 16. 3. 2000 odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem je z odločbo z dne 10. 5. 2000 ugodila tožnikovi pritožbi, odpravila odločbo Centra za socialno delo A z dne 12. 11. 1998 ter zadevo vrnila v ponoven postopek. V ugotovitvenem postopku je organ prve stopnje pridobil podatke Policijskega oddelka A z dne 27. 7. 2000, poročilo Osnovne šole z dne 18. 10. 2000, poročilo specialistke šolske medicine BB z dne 5. 10. 2000 ter izvedensko mnenje Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše z dne 22. 11. 2000. Dne 25. 9. 2000 je bil opravljen obisk na domu in ob tem tudi razgovor z deklico, na tožnikov predlog pa sta bili v postopku zaslišani priči CC in DD. V skladu z 88. členom Zakona o socialnem varstvu (ZSV) je bilo pridobljeno mnenje strokovne komisije in opravljena ustna obravnava. Izvedenka, ki se je tudi udeležila obravnave je navedla, da je v otrokovo korist, če ostane pri materi pod pogojem, da starša prenehata s dosedanjim ravnanjem in sprejmeta strokovno obravnavo. Če pa starša ne bosta spremenila svojega vedenja, bi bilo za otroka bolje, da gre v rejništvo. Po preučitvi celotne dokumentacije in postopka tožena stranka ugotavlja, da so bile v postopku storjene določene pomanjkljivosti, ki pa po presoji tožene stranke niso mogle vplivati na odločitev o stvari, saj je organ prve stopnje pri odločitvi zasledoval izključno otrokove koristi. Prvostopna odločba namreč ne vsebuje vseh elementov obrazložitve v skladu z 209. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj organ prve stopnje v obrazložitvi le opisuje dejansko stanje in navaja ugotovitve iz mnenja in poročil zaprošenih institucij, pri čemer ne presodi dokazov, na podlagi katerih je ugotovil dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev v upravni stvari in tudi ne, zakaj ni bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku za predodelitev otroka. Zato je odločitev obrazložila tožena stranka, pri čemer se sklicuje na določila 2. odstavka 4. člena in 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ter določila Konvencije o otrokovih pravicah (KOP). Pri odločitvi, pri katerem od staršev bo otrok živel, je treba po njenem mnenju zasledovati koristi otroka. V otrokovo korist se šteje predvsem zadovoljevanje njegovih potreb, s tem je povezano določeno odpovedovanje staršev, prilagoditev njihovega obnašanja potrebam otroka. Korist otroka kot vrednostni pojem je treba preučiti tako v subjektivnem kot objektivnem smislu glede na težnje otroka ter konkretne okoliščine, na podlagi katerih pristojni organ presodi, kaj je otroku dejansko v korist. Pred odločitvijo o tem, pri katerem od staršev bo otrok živel, je treba torej najprej ugotoviti, pri katerem od staršev so podani boljši pogoji za uveljavljanje otrokovih koristi in upoštevati osebnost obeh staršev, ravnanje z otrokom (sposobnost za vzgojo, intimno in čustveno povezanost z otrokom) ter življenjske razmere, v katerih starši živijo. Tožena stranka v obrazložitvi iz izvedenih dokazov povzame ugotovljena dejstva ter na tej podlagi ob upoštevanju mnenja izvedenke ugotovi, da sta tako otrokova mati kot oče vsak zase v določeni meri primerna za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo, vendar pa nobenega od njiju ni mogoče preferirati, saj oba zaradi njunih nerazčiščenih odnosov izvajata pritisk na otroka, s čimer otroku v ničemer ne koristita. Tožena stranka ne more pozitivno oceniti ravnanja matere, ki ne skrbi za deklico pri šolskem delu in za njeno počutje tako, kot bi morala zaradi zadovoljevanja otrokovih koristi, kot tudi ne ravnanja očeta, ki skuša na različne načine mater prikazati kot neprimerno. Zato razmere pri očetu niso boljše kot pri materi, poleg tega je deklica v takem razvojnem obdobju, da je dober emocionalen stik z materjo še vedno gibalo njenega življenja. Tožena stranka s tem ne ugotavlja, da so pri materi podani dobri pogoji za dekličin psihofizični razvoj, vendar ti zagotovo niso dani tudi pri očetu, zato ni razlogov za dekličino predodelitev očetu. Izvedenka v svojem poročilu ni zavzela stališča glede možne fizične (lahko tudi spolne) zlorabe deklice, iz poročila policije pa je razvidno, da je bilo podanih nekaj kazenskih ovadb, vendar organ prve stopnje ni pridobil dodatnih poročil o morebitnem nadaljevanju postopka. Ker med staršema v postopku ni bilo soglasja, da se po priporočilu izvedenke vključita v strokovno obravnavo, kar po mnenju tožene stranke pomeni, da se bodo konfliktni položaji med staršema, ki predstavljajo ogrožujoče dejavnike za otrokov nadaljnji razvoj lahko nadaljevali, bi bilo za deklico bolje, da se iz domačega okolja umakne in namesti v rejniško družino, na kar je opozoril tudi tožnik v svoji pritožbi. Odločanje o tem pa je predmet drugega postopka pri pristojnem centru za socialno delo in ne postopka v zadevi predodelitve otroka očetu. Tožena stranka ni upoštevala dopolnitve pritožbe, ki jo je tožnik podal po preteku pritožbenega roka, saj v njej tožnik opisuje ravnanje matere z opisi dogodkov, ki so se zgodili po izdaji prvostopne odločbe in zato ne bi mogli vplivati na pravilnost in zakonitost prej izdane odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je sposoben vzgajati in skrbeti za svojega otroka, zato vztraja pri predodelitvi in zahteva, da se upošteva sodba Upravnega sodišča RS št. 728/99-15 z dne 16. 3. 2000. Pristojni organi naj dokažejo, da ni sposoben vzgoje svojega otroka in da je zlorabil svojo mladoletno hčerko. Res je pogosto prihajal na center za socialno delo zaradi napak, do katerih je ves čas v postopku prihajalo. Po tožnikovih trditvah otrokova mati ni dovoljevala stikov, otroka je pretepala in pogosto je ni bilo doma, ko ji je vrnil otroka. Da bi otroka vsaj malo zaščitil, se je moral strinjati z izvedenko, ki je predlagala, da gre hčerka k rejniški družini. Dne 6. 4. 2001 so AA odpeljali k rejniški družini v B, pri čemer opozarja, da ga center o tem ni niti obvestil. AA je srčni bolnik, zato ne bi smela telovaditi, kolesariti in opravljati kakršnega koli napornega dela. Tožnik v tožbi opisuje razmere, v katerih živi AA pri rejniški družini, kjer med drugim navaja, da si je zlomila roko, zato meni, da rejništvo ni v korist otroka. Po njegovem prepričanju center ni sposoben odločati o koristih njegovega otroka, kot tudi tega ni sposobna mama, saj je privolila, da gre AA v rejništvo, česar sam nikoli ne bi storil, saj se ne bi nikoli mogel odpovedati lastnemu otroku. Tožnik je lastnik dvosobnega stanovanja, ki ga bo dobila AA, zato meni, da ima dobre materialne pogoje. Sprašuje se, kako je mogoče, da tožena stranka dodeli otroka nekomu, ki ni sposoben niti lastnega preživetja. Je upokojen, ima se čas ukvarjati z AA, jo vzgajati ji pomagati pri domačih nalogah, pri čemer poudarja, da je zdrav, nekadilec ter nealkoholik. Tožnik je glede na vse navedeno prepričan, da ima boljše pogoje za vzgojo in varstvo otroka. Na ustni obravnavi dne 14. 12. 2000 je materi predlagal, da mu AA da v varstvo in vzgojo, oziroma da naj se zaradi koristi otroka preseli tudi ona k njemu, vendar je odklonila, kar po njegovem mnenju kaže na neprimerno skrb za otroka matere, ki je že deset let brezposelna in živi v vlažnem stanovanju. V nadaljevanju tožbe ter njenih številnih dopolnitvah opisuje neprimerne razmere, v katerih naj bi živela AA pri rejniški družini ter posamezne dogodke, ki jih kronološko navaja. Sodišče prosi, da presodi pravilnost in zakonitost celotnega postopka od leta 1997 dalje, saj meni, da je center storil številne nepravilnosti, saj ni smel prebrati niti seznama prič. Na glavni obravnavni je povedal, da se ne strinja z izvedeniškim mnenjem, saj vsebuje lažne izjave in obtožbe o njemu. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Prizadeta stranka EE, S 5, A, mati mld. AA, v odgovoru na tožbo navaja, da AA potrebuje mamo, ki jo ima zelo rada, zato se ji ne more odreči. Tožnik jo je hotel z grožnjami prisiliti, da se odpove otroku, v tožbi pa navaja same laži. Za AA je vedno skrbela, še posebej kadar je bila bolna. Tožnika se zaradi groženj boji, zato se je morala pred njim skrivati. AA očetu ne more prepustiti, saj ve, kakšne so razmere pri njemu. Smiselno predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v odgovoru na odgovor na tožbo prizadete stranke zanika vse njene navedbe ter poudarja, da otrokova mati nikoli ni upoštevala dogovora glede stikov z otrokom. Septembra 2002 je rejnica AA odpeljala na operacijo sklopke v Anglijo, mati, ki je z AA vedno grdo ravnala, pa se po tožnikovem prepričanju ne zaveda resnosti nastalega položaja. AA je v reji od 4. 6. 2001, tožniku pa še vedno ni bila vročena odločba o oddaji otroka v rejništvo. Tožnik vztraja pri tožbi in se bo za dodelitev otroka še naprej boril. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 54. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I ter 42/97) imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Otrokova korist je tudi glavno načelo Konvencije o otrokovih pravicah, Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov, Uradni list RS-Mednarodne pogodbe, št. 9/92, v nadaljevanju KOP), ki v 3. členu določa, da naj bodo otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, ki jih vodijo bodisi državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravne oblasti ali zakonodajni organi. Otrokova korist sovpada z namenom roditeljske pravice, ki je v omogočanju pogojev za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitvi za samostojno življenje in delo. Vsebino roditeljske pravice po zakonu sestavljajo pravice in dolžnosti staršev, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih otrok (102. člen ter 2. odstavek 4. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/76, 30/86-ZNP in 1/89 ter Uradni list RS, št. 13/94-ZN, 82/94-ZN-B, 29/95-ZPDF, 26/99-ZPP, 70/00-ZZNPOB in 64/01, v nadaljevanju ZZZDR). Če starši ne ravnajo v skladu z vsebino in namenom roditeljske pravice, ne ravnajo v otrokovo korist. Kadar centri za socialno delo odločajo v upravnih stvareh o pravicah in dolžnostih staršev ter koristih otroka v postopku dodelitve otroka, si morajo v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavano (88. člen Zakona o socialnem varstvu (Uradni list št. 54/92, 42/94-odločba US ter 41/99, v nadaljevanju ZSV) ter ukreniti vse potrebno, da se v postopku odločanja o dodelitvi otroka na podlagi 105. člena ZZZDR v največji možni meri zavarujejo otrokove koristi.

Otrokova korist je torej glavno načelo, ki ga mora zasledovati center za socialno delo kot pristojni organ prve stopnje v postopku odločanja o dodelitvi otroka oziroma o zahtevi za predodelitev otroka, pri čemer mora spoštovati vse procesne garancije v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP) ter 88. člena ZSV. Sodišče po vpogledu upravnih spisov in presoji tožbenih ugovorov ni ugotovilo razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče organu prve stopnje v ponovnem postopku odločanja o predodelitvi otroka očitati nepravilno vodenje postopkov in druge procesne kršitve, ki jih tožnik smiselno uveljavlja v tožbi. V ponovnem ugotovitvenem postopku, v katerem je imel tožnik možnost sodelovanja, saj je bil zaslišan kot stranka in seznanjen z ugotovitvami in izvedenimi dokazi, je organ prve stopnje v skladu z navodili tožene stranke, ki so bili dana na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS št. 728/99-15 z dne 16. 3. 2000, dopolnil ugotovitveni postopek, vključno z imenovanjem Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše kot izvedenca, zato je bila upoštevana citirana sodba, na katero se sklicuje tudi tožnik v tožbi. Sodišče pa se strinja z oceno tožene stranke, da prvostopna odločba ne vsebuje vseh elementov, ki jih mora v skladu z 2. odstavkom 209. člena ZUP vsebovati odločba, saj vsebuje zgolj povzetek dejanskega stanja ter izvedenih dokazov brez narejene dokazne ocene. Zato je ugotovljeno pomanjkljivost prvostopne odločbe v skladu s procesnimi pooblastili odpravila tožena stranka in v obrazložitvi izpodbijane odločbe po presoji sodišča popolno in pravilno ugotovila vsa dejstva in presodila dokaze ter navedla razloge, odločilne za presojo dokazov, na podlagi katerih je ob pravilni uporabi materialnega prava potrdila odločitev prvostopnega organa, ki je zavrnil tožnikov predlog za predodelitev otroka.

Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je treba korist otroka kot nedoločen pravni standard preučiti tako v subjektivnem kot v objektivnem smislu glede na osebnost, težnje in želje otroka ter glede na konkretne okoliščine, na podlagi katerih se presodi, kaj je za otroka najprimerneje in njemu v korist. Odločitev pristojnega organa, da zaupa otroka določenemu roditelju, mora narekovati ugotovitev, da so pri tem roditelju podani boljši pogoji za uveljavljanje otrokovih koristi. Na podlagi skrbne presoje vseh relevantnih okoliščin je treba torej primerjati pogoje za uveljavljanje otrokove koristi pri materi in pri očetu. Pri tem je treba upoštevati ne samo osebnost obeh staršev, njuno ravnanje z otrokom ter življenjske razmere, v katerih živijo, temveč tudi razvoj otrokovega položaja v prihodnosti, ki ga lahko z gotovostjo pričakujemo glede na okoliščine, ki obstajajo v času upravnega odločanja. Tožena stranka se je pri primerjanju pogojev pri obeh starših oprla predvsem na mnenje izvedenke, s katerim se je strinjal tudi tožnik, ki je na ustni obravnavi dne 14. 12. 2000 v skladu z zaključki izvedenke celo predlagal, da je za AA bolje, da gre v rejništvo. Zato je v nasprotju s podatki spisa tožbena trditev, da se z mnenjem ni strinjal, ker naj bi vsebovalo lažne obtožbe o njemu, in da se nikoli ne bi mogel strinjati z oddajo otroka v rejništvo. Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi odločilnega pomena ugotovitev, da sta tako otrokova mati kot tudi tožnik vsak zase le v določeni meri primerna za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo, saj zaradi njunih nerazčiščenih odnosov, medsebojnih obtoževanj glede slabega ravnanja z otrokom, podanih kazenskih ovadb, izpostavljanja otroka posegom različnih strokovnih služb in institucij, pri čemer starša kljub ponujeni psihosocialni strokovni pomoči nista bila pripravljena prenehati z izvajanjem pritiskov na mld. AA, deklici zagotovo v ničemer ne koristita. Tudi okoliščine po razpadu življenjske skupnosti so lahko pomembne, posebno če ravnanje in obnašanje roditeljev ogrožata otrokove koristi. Zaradi nesoglasij, ki jih tako tožnik kot tudi mati nenehno prenašata na otroka, je AA razdvojena med njiju, kar se kaže v njeni agresiji in težavah, ki jih ima v socialnem okolju, zato ravnanja na strani obeh staršev po prepričanju sodišča ni mogoče oceniti kot pozitivnih okoliščin, ki bi omogočale vsestranski in zdrav osebnostni razvoj otroka v skladu z namenom roditeljske pravice. Človeško razumljiva je tožnikova prizadetost zaradi ločitve od otroka, vendar je bistven razlog za odločitev tožene stranke presoja, da v ugotovljenih okoliščinah pri njem niso podani boljši pogoji za uveljavljanje otrokovih koristi. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da v prihodnosti glede na nesoglasja med starši ni mogoče pričakovati izboljšanja razmer, ki bi omogočale uveljavitev otrokove koristi, da živi v ustaljenih razmerah, brez nepotrebnih pretresov z občutkom varnosti in zadovoljstva. Koristi otroka zato ne zagotavljajo samo ugodne materialne razmere, na katere tožnik opozarja ves čas postopka, temveč predvsem sposobnost roditelja za vzgojo otrok, čustveno povezanost z njim ter zlasti določeno odpovedovanje ter prilagoditev ravnanja obeh staršev potrebam in koristim otroka, kar pa v obravnavanem primeru ni podano.

V zvezi s tožnikovim podrobnim kronološkim navajanjem dejanskega stanja, zatrjevanimi procesnimi kršitvami in ugovori, ki se nanašajo na razmere v rejništvu, ki so nastale po izdaji prvostopne odločbe, sodišče tožniku pojasnjuje, da se ne nanašajo na predmetni upravni spor, v katerem gre le za presojo pravilnosti in zakonitosti zavrnitve predloga za predodelitev otroka. Zato je tožena stranka že v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da je odločanje o oddaji otroka v rejništvo stvar drugega samostojnega postopka in ne pritožbenega postopka v zadevi predodelitve otroka očetu.

Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in v zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.