Jedro

Če tožnica tožbo umakne na obravnavi, mora toženka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca te obravnave, saj do konca postopka ni prišlo zunaj obravnave - velja torej pravilo iz tretjega, ne iz sedmega odstavka, 163. člena ZPP.

Določila 28. člena ZOdvT ni mogoče uporabiti na način, da se kot osnova za odmero nagrade za zastopanje dolžnika v predhodnem postopku zaradi insolventosti vzame vrednost aktive iz njegove bilance stanja. „Vsota zneskov, na razpolago za poravnavo dolgov stečajne mase“ je po jezikovni in teleološki razlagi pričakovana vrednost unovčene stečajne mase, saj se bodo dolgovi stečajne mase lahko poravnali le z vsoto zneskov, pridobljenih s prodajo dolžnikovega premoženja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "Predlagatelj A., d.o.o., je dolžan dolžniku plačati stroške predhodnega postopka zaradi insolventnosti v višini 179 EUR, ki se poveča za 22% DDV v višini 39,38 EUR, kar skupaj znaša 218,38 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba predlagatelja zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je predlagatelj A. d. o. o. dolžan dolžniku plačati stroške predhodnega postopka zaradi insolventnosti v višini 17.095,00 EUR, ki se poveča za 22% DDV v višini 3.760,90 EUR, kar skupaj znaša 20.855,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Zahtevek dolžnice za povračilo stroškov v višjem delu je zavrnilo (2. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo predlagatelj - upnik, A. d. o. o. iz vseh pritožbenih razlogov, in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tudi v ugodilnem delu zavrne predlog dolžnika po povrnitvi stroškov postopka oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, v obeh primerih s stroškovno posledico.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožnik navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj naj bi se v primerih končanja postopka zaradi fikcije umika določilo uporabilo zgolj analogno, kadar so za to izpolnjeni pogoji in je dejanski stan v bistvu enak kot pri resničnem umiku tožbe (sklep II Cp 1085/99 z dne 11. 10. 2000).

5. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da stroškovna posledica iz prvega odstavka 158. člena ZPP ne nastopi zgolj pri izrecnem umiku tožbe, temveč vedno, kadar tožba velja za umaknjeno po samem zakonu (npr. v primeru neplačila sodne takse po drugem odstavku 105.a člena ZPP, v primerih ko pravdni stranki v štirih mesecih od nastopa mirovanja postopka ne predlagata nadaljevanja - tretji odstavek 210. člena ZPP1). Po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Navedena zakonska dikcija sicer napotuje na zaključek, da ZPP tudi stroške v zvezi z umikom tožbe obravnava po načelu uspeha (če tožena stranka izpolni zahtevek, je stroškovna posledica enaka, kot, če bi tožeča stranka v pravdi zmagala). Vendar je v sodni praksi bolj uveljavljeno stališče, da gre pri stroških zaradi umika (158. člen ZPP) za podvrsto krivdnih oz. naključno povzročenih stroškov (156. člen ZPP). Še zlasti je to razvidno pri umikih v nepravdnih postopkih, ki niti ne poznajo načela uspeha pri povrnitvi stroškov (II Cp 1736/2012, I Cp 1578/2005). Odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1085/99 z dne 11. 10. 2000, na katero se pritožba sklicuje, se sicer nanaša na bistveno drugačno procesno dejansko stanje od obravnavanega(2), pa tudi iz nje je razvidno, da sodišče stroškov tožeči stranki ni naložilo (tudi) iz razloga njene neodgovornosti za umik tožbe. Pritožbeno sodišče zato v načelu ne izključuje možnosti, da bi lahko tudi v predhodnem postopku zaradi insolventnosti prišlo do „nezakrivljenega“ umika predloga za začetek stečajnega postopka, ki bi narekoval prožnejšo smiselno uporabo pravila iz 158. člena ZPP. V prid temu stališču govori že sama (od pravdnega postopka drugačna) narava predhodnega postopka zaradi insolventnosti (v katerem praviloma nikoli ne pride do izpolnitve zahtevka in zato tudi nikoli ne do umika zaradi izpolnitve), ki že zato terja korektiv z uporabo 156. člena ZPP. Dodatno pa takšno stališče podpira okoliščina, da postopkih zaradi insolventnosti ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje (2. odstavek 121. člena ZFPPIPP), kar pomeni znaten poseg v ustavnopravni položaj predvsem tistih strank, ki so rok ali narok dejansko zamudile iz upravičenega razloga. Če zakon (ZFPPIPP) omeji procesne pravice strank, jih sme omejiti le v obsegu, ki je nujno potreben za dosego cilja, ki se z omejitvijo zasleduje, ki je v tem primeru hitrost postopka zaradi insolventnosti. Nobenega sistemskega razloga pa ni, da se v primeru, če je do fikcije umika predloga prišlo v posledici zamude roka ali naroka, kot poglavitno merilo pri odločitvi o stroških postopka (na podlagi smiselne uporabe 156. člena ZPP) upošteva ocena upravičenosti vzroka, zaradi katerega je stranka zamudila rok ali narok. V nasprotnem (brez upoštevanja upravičenih vzrokov) bi bistveno in po nepotrebnem okrnili njeno pravico do sodnega varstva.

6. V obravnavanem primeru je pooblaščenka predlagatelja zamudila narok za začetek stečajnega postopka, razpisan za dne 19. 5. 2015. Četudi je šlo za nesrečen splet okoliščin, saj je narok zamudila le za par minut, pa uveljavljani razlogi za zamudo ne pomenijo „višje sile“, kot trdi v pritožbi. „Zgoščen promet v središču mesta“ predstavlja predvidljivo okoliščino, na katero bi pooblaščenka morala računati (in ki bi je pravzaprav tudi ne smela pretirano ovirati glede na to, da je hodila peš). Organizacija sodišča, če v resnici ne sprejema nujnih klicev strank izven uradnih ur, je sicer neustrezna, vendar pa ni v vzročni zvezi z zamudo. Razlogi, na katere se sklicuje pritožba, po oceni pritožbenega sodišča ne predstavljajo upravičenega vzroka za zamudo, zato je bila odločitev prvostopnega sodišča, da je predlagatelj dolžan povrniti dolžniku stroške predhodnega postopka zaradi insolventnosti, (tudi ob upoštevanju 156. člena ZPP) pravilna.

7. Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče stroške dolžnice nepravilno odmerilo, saj je upoštevalo stroškovnik, ki ga je stečajni dolžnik v spis vložil po opravljenem naroku (19. 5. 2015) v tej zadevi (dne 21. 5. 2015). Če pride do konca postopka na podlagi obravnavanja na glavni obravnavi, mora namreč stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških (tretji odstavek 163. člena ZPP). Če tožnica tožbo umakne na obravnavi, mora toženka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca te obravnave, saj do konca postopka ni prišlo zunaj obravnave - velja torej pravilo iz tretjega, ne iz sedmega odstavka ZPP.(3) V obravnavanem primeru je bilo na obravnavi ugotovljeno, da se skladno s tretjim odstavkom 239. člena ZFPPIPP šteje, da je upnik svoj predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom umaknil (glej zapisnik z dne 19. 5. 2015, r. št. 27), zaradi česar bi morala stečajna dolžnica povrnitev stroškov zahtevati do konca te obravnave. Ker je bil stroškovnik z dne 21. 5. 2015, vložen prepozno, ga prvostopenjsko sodišče ne bi smelo upoštevati, temveč bi moralo pri odmeri stroškov stečajnega dolžnika upoštevati zgolj pravočasno vložen stroškovnik v vlogi z dne 12. 3. 2015 (r. št. 12).

8. Prvostopno sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je sledilo dolžnikovemu predlogu, da se kot osnova za določitev nagrade upošteva vrednost aktive v dolžnikovi bilanci stanja. Po 28. člen ZOdvT (UL RS, št. 67/2008), ki določa vrednost predmeta v postopkih zaradi insolventnosti, se nagrada za zastopanje dolžnika po tarifni številki 3431 odmeri po vsoti zneskov, ki so bili uporabljeni ali so na razpolago za poravnavo dolgov stečajne mase. Dolžnik je v vlogi z dne 12. 3. 2015 kot osnovo za odmero stroškov navedel vrednost aktive iz bilance stanja v višini 7.197.531 EUR. Argumentov za stališče, da je „vsota zneskov na razpolago za poravnavo dolgov stečajne mase“ enaka vrednosti aktive v zadnji bilanci stanja, dolžnik ni pojasnil, prav tako tudi ne prvostopno sodišče. Če bi zakon (ZOdvT) imel v mislih kot merilo za določitev nagrade vrednost aktive v bilanci stanja, bi tako tudi zapisal. Do takšnega zaključka bi sicer lahko prišli tudi z ustrezno razlago, za katero pa pritožbeno sodišče ne najde opornih točk. Splošno znano dejstvo je, razvidno iz številnih (pravzaprav VSEH) stečajnih postopkih, zaključenih pri tem sodišču, da unovčena stečajna masa niti približno ne dosega vrednosti aktive niti iz zadnje predstečajne bilance stanja niti iz otvoritvene stečajne bilance stanja. To pomeni, da so podatki o premoženju iz teh bilanc občutno prenapihnjeni, oziroma neprilagojeni razmeram, v katerih se unovčuje premoženje stečajnega dolžnika. Zaradi tega bi bila določitev nagrade pooblaščenca za zastopanje stečajnega dolžnika glede na „vrednost aktive v bilanci stanja“ (če bi bilo v ZOdvT res tako določeno) tudi nesorazmerna z vloženim delom pooblaščenca. Nesorazmerno visoke nagrade pa predstavljajo omejitev ustavno zavarovane pravice dostopa do sodišča. Upnike lahko namreč že samo grožnja povračila nesorazmerno visokih stroškov stečajnega dolžnika v primeru neuspeha s predlogom za začetek stečajnega postopka, odvrne od vložitve predloga za začetek stečajnega postopka. Ob tem je treba upoštevati, da imajo upniki v tem postopku zelo neugoden procesen položaj, saj morajo zatrjevati in dokazovati dejstva (dolžnikovo insolventnost), ki po naravi stvari niso v njihovem spoznavnem področju. Nesorazmerno visoka nagrada pa v enaki meri omejuje in pretirano obremenjuje tudi dolžnika, saj ne more z gotovostjo računati na to, da bo te stroške dobil povrnjene od upnikov.

9. Določila 28. člena ZOdvT ni mogoče uporabiti na način, da se kot osnova za odmero nagrade za zastopanje dolžnika v predhodnem postopku zaradi insolventosti vzame vrednost aktive iz njegove bilance stanja. „Vsota zneskov, na razpolago za poravnavo dolgov stečajne mase“ je po jezikovni in teleološki razlagi pričakovana vrednost unovčene stečajne mase, saj se bodo dolgovi stečajne mase lahko poravnali le z vsoto zneskov, pridobljenih s prodajo dolžnikovega premoženja. Zato je treba (podobno kot pri zahtevkih iz naslova izgubljenega dobička) opraviti abstraktno simulacijo hipotetičnega stečajnega postopka v bodočnosti in na ta način oceniti razumno pričakovano vrednost stečajne mase. Vsekakor pri tem ni mogoče upoštevati knjigovodskih vrednosti premoženja, pač pa kvečjemu njegove likvidacijske vrednosti, in še pri teh odšteti običajne diskonte pri prodaji v stečajnih postopkih, prav tako je treba oceniti in odšteti delež neizterljivih terjatev, nekurantnih zalog, neprodajljivih osnovnih sredstev ipd. Postopek ocenitve pričakovane vrednosti stečajne mase (subjekta, nad katerim se stečajni postopek ni niti začel) je nedvomno zahteven in zapleten, vendar se določilo zakona, ki ureja odvetniške nagrade, če določa nejasno ali težko ugotovljivo merilo, ne more in ne sme razlagati v breme naročnikov odvetniških storitev in njihovih plačnikov.

10. Ker dolžnik ni z ničemer utemeljil priglašene višine nagrade (ni obrazložil, kolikšna naj bi bila ocenjena vrednost stečajne mase), je bil predmet za odmero nagrade stečajne dolžnice nedoločljiv. Sodišče namreč samo ne ugotavlja vsote zneskov, ki so na razpolago za poravnavo dolgov stečajne maset4. Ker torej vrednost predmeta za odmero stečajne mase ni bila določljiva, je pritožbeno sodišče za osnovo za odmero nagrade upoštevalo minimalno vrednost predmeta, določenega v prvem odstavku 28. člena ZOdvT (4.000 EUR), in sicer je priznalo nagrado za postopek za zastopanje dolžnika v predhodnem postopku v višini 159,00 EUR5 (tar. št. 3431 ZOdvT), pavšalni znesek PPT storitev (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, vse povečano za 22% DDV. Stroški stečajne dolžnice tako znašajo 218,38 EUR.

11. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa in predlagateljici naložilo v plačilo 218,38 EUR stroškov stečajne dolžnice (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Op. št. (1): glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2005, str. 46 Op. št. (2): v citirani zadevi je šlo za fikcijo umika, ker nobena stranka po štirih mesecih mirovanja postopka ni predlagala njegovega nadaljevanja. Pritožnik (ki so mu bili v plačilo naloženi stroški postopka po 158. členu ZPP) sploh ni bil stranka postopka, temveč je bila zgolj dedič tožnice. Pri tem je šlo za postopek motenja posesti, ki je izviralo iz osebne služnosti, ki je pritožnik ni dedoval in zato za obravnavano zadevo niti ni mogel biti aktivno legitimiran. Tudi v kolikor bi vztrajal pri tožbi, bi jo moralo sodišče zavreči. Op. št. (3): glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2005, str. 58 Op. št. (4): stečajna masa se namreč pojavi šele z dnem začetka stečajnega postopka Op. št. (5): 1.975,00 EUR + 100 x 134 EUR