Jedro

Spoštovanje načela največjih koristi otroka mora biti vodilo tudi v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih in standardih dokazovanja. Pri tem pa je tudi naloga tožene stranke, da je še posebej pozorna, da z mladoletnim prosilcem razčisti vsa za konkreten postopek pomembna dejstva na način, ki je primeren glede na starost prosilca oziroma morebitno mladoletnost. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka ne verjela tožniku, da je prebivalec z območja zahodne Sahare. V zvezi s tem območjem pa že od leta 1975 naprej obstajajo splošno znana dejstva o političnem in varnostnem konfliktu z maroškimi oblastmi in s tem povezanimi begunskimi taborišči za več sto tisoč ljudi v Alžiriji in tožnik je zatrjeval določeno preganjanje zaradi političnega prepričanja, ki naj bi ga doživel v Maroku zaradi zavzemanja za pravice prebivalcev zahodne Sahare, in da se je bal vrnitve iz razloga, ker je sam prebivalec zahodne Sahare in naj bi sodeloval v demonstracijah, zaradi česar naj bi bil tudi zaprt v letu 2017. To pa pomeni, da tožena stranka ni mogla izvesti zakonite dokazne ocene, brez da bi pred tem ugotavljala stanje v izvorni državi tožnika prek informacij nevladnih in drugih mednarodnih organizacij, tudi UNHCR. To bi bilo nujno potrebno zaradi ugotavljanja tožnikove zunanje verodostojnosti, to je verodostojnosti izjav tožnika.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1724/2018/42 (1312-06) z dne 11. 6. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 16. 8. 2018 za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi odločbe pravi, da tožnik, ki prihaja iz Maroka, je ob vložitvi prošnje povedal, da je neporočen, državljan Maroka, po narodnosti Tuareg, po veroizpovedi pa musliman. Njegov materni jezik je arabski, ostalih jezikov pa ne govori, navaja, da je rojen dne 10. 5. 2001. Izvorno državo je zapustil oktobra 2017 in nato bival v Turčiji, Grčiji, Albaniji, Črni Gori, Bosni in Hercegovini, Hrvaški in Sloveniji. V Slovenijo je vstopil preko Hrvaške 6. 8. 2018. Povedal je, da je končal šest razredov osnovne šole. Posebnih potreb ali problemov nima. Tožnik ni navedel, da bi ga spremljal kak ožji družinski član ali drug sorodnik, kakor tudi ni navedel, da bi kateri sorodnik že bival v Republiki Sloveniji. V izvorni državi živi še njegov polnoletni brat, ki je star okoli 30 let. Za mednarodno zaščito je zaprosil tudi v Grčiji, vendar je pred odločitvijo državo zapustil. Maroko je zapustil legalno s pooblastilom svojega brata in odpotoval do Turčije. Ko je prišel v Slovenijo, ga je našla policija in ga odpeljala v Center za tujce. Za mednarodno zaščito ni takoj zaprosil, ker tega ni vedel. Drugi, ki so bili z njim, so pobegnili, sam pa je ravno takrat spal. Ciljne države ni imel. Potni list je izgubil v morju med Turčijo in Grčijo, družinsko knjižico pa ima v Maroku in jo bo skušal dostaviti.

3. V zvezi z razlogi za mednarodno zaščito je povedal, da prihaja iz Zahodne Sahare, kjer že več let potekajo spori z Marokom. Pol Zahodne Sahare obvladujejo Alžirci, pol pa Maročani. Ima bratranca, ki živi na alžirski strani in do katerega ne more, prav tako tudi bratranec ne more do njih. V začetku leta 2017 je sodeloval na protestih za samostojnost Zahodne Sahare. Policija je odpeljala nekatere protestnike. Strah ga je bilo, da bi dobili tudi njega in bi ga zaprli, saj so demonstracije prepovedane. Zato prosi za mednarodno zaščito.

4. Na prvem osebnem razgovoru je nato povedal, da je rojen ... v kraju Layoun, da je državljan Zahodne Sahare, po narodnosti Sahrawi in da prihaja iz plemena Yagoute. Priložil je kopijo svoje osebne izkaznice iz Zahodne Sahare, kopijo osebnega dokumenta svojega brata, ki je izdan v Nemčiji, in kopijo poziva na sodišče s strani sodišča v mestu Agadir. Vse te kopije mu je poslal brat. Družinsko knjižico ima v Zahodni Sahari, vendar ne ve, kje se nahaja, ali pri bratu ali pri stricu. Na vprašanje, kako si je v Zahodni Sahari uredil potni list, je prosilec navedel, da je na policijski postaji v mestu Tinduf podal vlogo za potni list skupaj s stricem, ki je bil takrat njegov skrbnik. Potni list je nato vrgel v morje, ko je bil na poti, saj se je bal, da ga bodo našli policisti v Grčiji in ga poslali nazaj. Potoval je legalno s potnim listom do Casablance v Maroku, nato dalje v Turčijo. Dovoljenje za potovanje mu je dal njegov stric, čeprav je na prošnji povedal, da brat. Na vprašanje uradne osebe, zakaj spreminja podatke, je prosilec odgovoril, da ga je takrat prevajalec vprašal, če mu je brat pomagal zapustiti državo, pa je pritrdil, ker je mislil, da je to pomembno, saj je imel namen ostati v Republiki Sloveniji. Sedaj želi govoriti resnico.

5. V nadaljevanju je povedal, da je leta 2005, ko je bil star dve ali tri leta, v prometni nesreči izgubil starša. Od takrat dalje je zanj skrbel stric. Ima samo enega brata rojenega leta 1996, ki od leta 2015 živi v Nemčiji, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. On je tisti, ki mu je dal denar za pot. Tožnikov brat je Zahodno Saharo zapustil zaradi težav s policijo. Udeleževal se je namreč demonstracij, da bi imeli več pravic. Tožnik je pri podaji prošnje izjavil, da njegov brat živi v Maroku, ker je želel čim prej dobiti kartico prosilca za azil in oditi dalje. Ko je tožnikov brat odšel iz Maroka, je bil tožnik še premlad, da bi odšel z njim. Sam takrat ni imel nobenih težav. Ko je sam zapustil Maroko, je želel oditi k bratu v Nemčijo. Tožnik je v Maroku končal tri razrede osnovne šole, tri leta pa je hodil v vrtec. Za šolanje ni imel dovolj denarja. Ko je opustil šolanje, sprva ni delal nič, saj je bil še otrok, nato pa je pričel delati kot krojač v trgovini. Živel je normalno življenje. Pri šolanju mu ni mogel nihče pomagati, saj so tudi njegovi sorodniki revni. Pomagati mu ne more niti država, ker prihaja iz Zahodne Sahare, kjer je živel s stricem in njegovo družino.

6. Izvorno državo je zapustil zaradi strahu pred preganjanjem, ker je sodeloval v protivladnih demonstracijah. Ko je nekoč na internetu gledal videoposnetek demonstracij v Zahodni Sahari, je na posnetku zagledal sebe. Ko je državo že zapustil, mu je prijatelj poslal poziv na sodišče, ki ga je tudi predložil kot dokaz v upravnem postopku. V pozivu se mu očita, da se je brez dovoljenja udeležil demonstracij. Ne ve sicer, kdaj so poziv prejeli, saj mu to prijatelj ni povedal, ker ni vedel, da je pomembno. Posnetek, ki si ga je na internetu ogledal, je našel na youtube, vendar ga sedaj ne najde več. Ni vedel povedati, koliko časa za tem, ko je videl posnetek, je državo zapustil, niti kdo točno je poziv prejel, saj je bil ta poslan k stricu, kjer je tožnik živel. Sliko poziva mu je posredoval prijatelj po messengerju, prijatelju pa je to sliko poslala stričeva žena. Demonstracij se je udeležil, ker se je želel boriti za svoje pravice, saj jih v Zahodni Sahari nimajo. Na demonstracijah ponavadi sodelujejo otroci, starši, mladi in tudi stari ljudje, zato je sodeloval tudi sam. Država bi morala pomagati otrokom, da bi se lahko brezplačno šolali. Prav tako niso svobodni. Včasih so organizirali civilne proteste. Misli, da je to bilo leta 2017. Na demonstracijah je velikokrat sodeloval. Če se ni dobro počutil, je ostal doma in spal. Ni član nobene politične stranke, vendar ko je na Facebooku videl, da bodo izvajali demonstracije, se je odločil, da se priključi. Na demonstracije je hodil sam kljub temu, da je mladoleten, saj so potekale blizu njegovega doma.

7. Ključen razlog, da je zapustil izvorno državo, je videoposnetek demonstracij, na katerem je tožnik viden. Izvorno državo je zapustil, ker se je ustrašil, da ga bodo zaprli. To meni zato, ker so zaprli tudi njegove sorodnike in sosede, ki so se udeležili demonstracij. Obtožili so jih sodelovanja in ustvarjanja nereda na demonstracijah. Pred zapustitvijo izvorne države ni poskusil s pobegom k drugim sorodnikom, ker mu je tako svetoval njegov brat. Če bi se moral vrniti nazaj, bi ga maroška policija takoj odpeljala v zapor. V Zahodni Sahari je trenutno veliko konfliktov med prebivalci tega območja in vlado.

8. Na vprašanje pooblaščenke je tožnik povedal še, da sorodnikov, ki živijo na alžirski strani Sahare, ne more obiskati, ker je na meji maroška vojska, ki meje ne dovoli prečkati. V Alžiriji težav pri prečkanju meje ni, na maroški strani pa jim tega ne dovolijo. V Alžiriji imajo več pravic.

9. Tožena stranka je s tožnikom opravila še en osebni razgovor, na katerem je povedal, da nima nobenega originalnega osebnega dokumenta. Glede imena in priimka je navajal enako ter povedal, da je rojen je ... v kraju Layone, da je državljan Zahodne Sahare, kjer je živel celo življenje, po narodnosti pa Sahrawi. V Maroku je bil samo, ko je odšel v Evropo.

10. Ker je pri vložitvi prošnje navedel, da je po narodnosti Tuareg in je državljan Maroka, je pojasnil, da je tako povedal na meji, ko ga je prijela policija. Njegov cilj je bil, da dobi rumeno kartico in da lahko odide naprej k bratu v Nemčijo. Ker so mu prstne odtise vzeli v Republiki Sloveniji, mu je brat dejal, da nikjer drugje ne more ostati. Zato si je premislil in v Nemčijo ni odšel, ker bi ga vrnili v Slovenijo.

11. Ko ga je uradna osebna soočila, da je med postopkom spreminjal podatke o rojstvu in državljanstvu, je povedal, da migranti, ki ne želijo ostati, namenoma podajo lažne podatke, da se izognejo vrnitvi v izvorno državo. Zato sam v Grčiji ni podal pravih podatkov.

12. V nadaljevanju je povedal, da v izvorni državi živijo trije strici, njegovi starši so že umrli, brat A.A. pa je v Nemčiji. Na osebni izkaznici sicer piše A., vendar je to napačno. Njegov brat se je rodil leta 1996 v mestu Tinduf. Mamo B.A. in očeta C.A. je izgubil leta 2005 v prometni nesreči, ko je bil star dve ali tri leta. Od takrat dalje je živel pri stricu D. v kraju Alyoune, ..., v isti soseski, kjer je prej živel s starši. Ko ga je uradna oseba soočila, da je pri podaji prošnje navedel, da je živel v Maroku, Layoun, ..., na osebnem razgovoru pa, da je rojen v kraju Layoun in da se nahaja v Zahodni Sahari, je pojasnil, da se mu takrat ni zdelo pomembno poudariti, da je mesto Layoun v Zahodni Sahari.

13. V nadaljevanju je povedal, da je bil stric do njega dober, trenutno pa z njim nima kontaktov, ker ne zna uporabljati internet. V stiku je s stričevo ženo. Ko sta pred kratkim govorila, se nista pogovarjala o ničemer prav posebnem. Z drugima dvema stricema, ki prav tako živita v Zahodni Sahari, nima kontaktov. Stike ima z bratom, ki je v Nemčiji. Brat je odšel v Nemčijo leta 2015 in ne ve, kakšen status ima. Na vprašanje zakaj je brat rojen v Tindufu, ki se nahaja v Alžiriji, je odgovoril, da je leta 1975 Alžirija dala ozemlje za migrante Zahodne Sahare in takrat je veliko ljudi zbežalo. Tinduf je bil alžirski, sedaj pa ni več, saj pripada Zahodni Sahari. Tinduf je samostojna država, takrat pa je to bilo begunsko taborišče. En del je v Maroku, drug del pa je samostojna država Alžirija.

14. V kraju Alyoune je hodil tri leta v vrtec in tri leta v osnovno šolo. V vrtec je odšel leta 2006, v osnovno šolo pa leta 2009, ko je bil star šest let. Osnovna šola ni obvezna in traja šest let. Ker je bil stric reven, je šolanje opustil leta 2012. Nekaj časa je ostal doma, nato pa je treniral in delal v krojaštvu. Včasih je stricu pomagal v gradbeništvu. Rednega plačila ni imel, sta mu pa včasih plačala stric ali krojač za pomoč, ki jima jo je nudil. 15. Težav na poti ni imel. Na poti iz Zahodne Sahare v Maroko je naletel na kontrolno točko, drugega ni bilo nič posebnega. Potni list in osebno izkaznico je na poti odvrgel v morje, da jih grška policija ne bi mogla vrniti v Turčijo, če bi jih našla na morju. Tako so mu svetovali drugi migranti. Preden je brat zapustil državo, je dal družinsko knjižico v sef v nekem podjetju. Poskusili so jo dobiti, vendar jo lahko dobi samo brat. Zato je ne bo mogel dostaviti. Predložil je lahko le kopijo osebne izkaznice. Ta je bila izdana v kraju Tenduf, ne ve pa, katerega leta. Osebno izkaznico je slikal na telefon, nato pa jo je poslal bratu, ki mu je sliko poslal nazaj.

16. V zvezi s pozivom na sodišče, ki ga je priložil, je povedal, da je maroška policija prišla do strica. Tožnik je izvorno državo takrat že zapustil. Na vprašanje, ali je izvorno državo zapustil, preden je dobil poziv ali kasneje, je povedal, da je dobil poziv preden je odšel iz države, ne ve točno kdaj, ker ga ni bilo več v državi. Poziv je prejel zaradi sodelovanja na demonstracijah, na katerih so zahtevali svojo zastavo. Demonstriral je v svoji soseski, ,,,. To je bila zadnja demonstracija, katere se je udeležil, in ravno zaradi te je dobil poziv na sodišče. Ura je bila tri popoldan in takrat se je tam pogovarjal z drugimi ljudmi. Demonstracija je trajala mogoče dve uri ali več. Prišla je policija in dejala, da se morajo raziti. Pričeli so pretepati demonstrante, saj so jih ti kamenjali. Čeprav je bilo demonstrantov od 80 do 150, je bilo policistov več. Na vprašanje, kaj se je njemu zgodilo, je povedal, da je tudi sam zbežal kot ostali. Obraz je imel zakrit, oblečen pa je bil v dve jakni. Ko je pritekel do manjše ulice, si je tam snel masko in jakno ter odšel dalje. Slediti mu je pričel moški v civilni obleki in ga vprašal po izkaznici, saj je bil policist. Njihova osebna izkaznica ni ista kot maroška. Ko je policist videl, da je tožnik iz Zahodne Sahare, je vedel, da je bil na demonstracijah, saj so potekale le kilometer stran. Poklical je policijski kombi, kjer je bilo že veliko demonstrantov. Vse so odpeljali na policijsko postajo ali v pripor, ne ve točno. Okoli 20 ljudi je bilo v manjši sobi. Zadržali so jih za dva dni. V tem času niso dobili hrane. Tudi če jim jo je prinesla družina, so jo dobili le malo. Po dveh dneh so ga pretepli. Pokazali so mu posnetke demonstracij, mu rekli, da je to on in ga silili, da prizna, da je sodeloval na protestih. Na zaslišanju so mu oči zakrili. Tretji dan so ga odpeljali v eno pisarno, kjer so mu dejali, da nimajo dovolj dokazov in ga izpustili. V tem času ni priznal, da se je udeležil demonstracij. Državo je zapustil približno mesec ali dva kasneje.

17. Na vprašanje uradne osebe, kako so vedeli, da je bil na demonstracijah, če pa je nosil masko, je pojasnil, da so ga prijeli kilometer stran od kraja demonstracij in policist je bil prepričan, da se jih je udeležil. Zato so ga potem tudi odpeljali na zaslišanje. Sam je za demonstracije izvedel preko interneta, kjer je našel obvestilo, kje in kdaj bodo potekale. Te običajno potekajo v vsaki soseski, da jih policisti teže kontrolirajo. Na nadaljnje vprašanje, ali bi lahko priskrbel naslov internetnega vira, je odgovoril, da je bila to skupina na WhatsApp-u, vendar nima več telefona, ker ga je izgubil. V času po zadnjih demonstracijah pred odhodom iz države ni počel nič.

18. Tožnika je uradna oseba pozvala k pojasnitvi, da iz poziva na sodišče izhaja, da je živel v ..., hišna številka .., to mesto pa se nahaja v Maroku, kot tudi sodišče Agadir. Tožnik je povedal, da je to naslov sodišča, ulica ... pa se nahaja v njegovi soseski, kjer tudi živi.

19. Tožnik je še povedal, da je demonstriral velikokrat, ker ni želel, da bi imela oblast njihovo zemljo. Na vprašanje uradne osebe, kako je lahko demonstriral kot mladoletnik, je odgovoril, da je bil na začetku le v bližini demonstracij, kasneje pa je začel sodelovati. Kdaj je prvič aktivno sodeloval, ne ve. Pri desetih letih je šel demonstracije le gledat, nato pa se jih je udeležil. Na demonstracijah je zgolj hodil. Le včasih je imel transparent in ponavljal za ostalimi. Na vprašanje uradne osebe, ali se mu je zaradi udeležbe na demonstracijah kaj zgodilo, je povedal, da so bili včasih tam novinarji iz Španije, včasih jih je policija ustavila in pretepla, včasih pa se je skrival v kakšni hiši in se ni nič zgodilo. Na demonstracije je odšel, ker je to njegova država in vsak si želi, da bi imel pravice. Zahodna Sahara je območje, kjer nima dovoljenja in če bi želel npr. v območje Tenduf ali v provinco Dakhla, ali v kraj Smara, bi moral za to imeti dovoljenje.

20. Glede glavnih značilnosti Zahodne Sahare je povedal, da je bila v njegovi soseski srednja in osnovna šola Khalidben Al Waled in da je blizu njih glavna ulica Tantan, na drugi strani pa je Alhezam. Največja ulica je Smara. Zahodna Sahara meji na Maroko, Mavretanijo, Alžirijo in na morje. Glavno mesto je Laayoun. Klicna koda je 00212, tako kot za Maroko. Povedal je, da je del Zahodne Sahare dala Alžirija in ta del je samostojni del Alžirije, drug del pa kontrolira Maroko. Alžirski del ima lahko legalno zastavo, maroški del pa ima ilegalno zastavo Zahodne Sahare. En del Zahodne Sahare je policijski, kjer je predsednik Ibrahim Gali, v drugem delu pa ljudje nimajo pravic. Tam živi tožnik. Ko je odraščal ni mogel dobiti dokumentov, na katerem bi pisalo, da je iz Zahodne Sahare. Ilegalno bi moral oditi do Tandufa, kjer bi lahko dobil dokumente. V postopku je predložil kopijo dokumenta, iz katerega izhaja, da je iz Zahodne Sahare. Osebna izkaznica Zahodne Sahare je rumena, potni list je moder, medtem ko je potni list Maročanov zelen. Ko na kontrolni točki pokažeš dokument, takoj vedo, od kje si. Na kontrolni točki bi se potem do njega drugače obnašali. Pogledali bi mu osebno izkaznico in bi takoj vedeli, da ima dokumente iz Zahodne Sahare. Nato bi ga veliko spraševali in bolj podrobno pregledali.

21. Tožnik je v postopku predložil še sedem fotografij. Povedal je, da je fotografije posnel v Zahodni Sahari njegov prijatelj, ko ni bilo policistov. Telefon je imel v žepu ali v nogavicah. Fotografije je imel shranjene na spominski kartici in ko jih je policija izpustila, mu jih je prijatelj poslal na telefon. Telefon je sicer izgubil v Grčiji, ne pa spominske kartice. Povedal je še, da so tudi njegovega brata, ko je bil mladoleten, trikrat zaprli. Če si iz Zahodne Sahare, si kriminalec.

22. Kot bistven razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, je izpostavil dogodek, ko je na demonstracijah skrival svoj obraz. Na eni od demonstracij se ni maskiral in takrat se je znašel na posnetku, ki je na internetu. Pred razgovorom ga je iskal, a ga ni več našel. Drugi razlog pa je, da so ga takrat, ko so ga priprli, začasno izpustili. Ne ve povedati, kdaj na demonstracijah ni bil maskiran. Takrat se mu tam ni zgodilo nič, vendar bi ga lahko zaprli za dlje časa. Nekateri ljudje so zaprti zaradi sodelovanja na demonstracijah. Ve, da s protestiranjem tvega, vendar je moral sodelovati, ker je to njihova država.

23. Povedal je, da si je potni list uredil skupaj s stricem v Tindufu. Ko ga je uradna oseba soočila z njegovo izjavo, da ne more obiskati sorodnikov, ki so na alžirski strani, vlogo za potni list pa je podal v mestu Tinduf, je tožnik pojasnil, da je takrat dejal, da legalno ne sme na alžirsko stran. Pojasnil je še, da so ga želeli obsoditi v Agadirju na pritožbenem sodišču, ker je dobil poziv iz Maroka.

24. Na vprašanja pooblaščenca je še povedal, da so bili zaradi demonstracij aretirani tudi drugi ljudje, ki jih je poznal. Ni možno, da bi ga te osebe izdale policiji, ali da bi te osebe povedale policiji, kakšna je bila njegova vloga na teh demonstracijah. Če bi namreč katera oseba povedala kaj o njemu, bi ta oseba lahko ostala v zaporu. Na vprašanja zakonite zastopnice je tožnik povedal, da se v Sloveniji ne more več boriti za pravice za Zahodno Saharo. Včasih kaj objavi na Facebooku. Tako je objavil videoposnetek, ko je vlada v Maroku sklenila pogodbo s Španijo, s katero so Španiji dali pravice za celoletni ribolov v morju blizu Zahodne Sahare.

25. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, zato njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena. Priložil je sicer kopijo osebne izkaznice, vendar tožena stranka meni, da se ta nanaša na drugo osebo. Iz nje namreč izhaja, da je bila ta oseba rojena v begunskem taborišču Šola 27. februarja, kjer je navedeno tudi stalno bivališče te osebe. Tega kraja rojstva tožnik nikoli ni navajal kot tudi ne, da bi kdaj živel v begunskem taborišču. Celoten postopek je navajal, da je rojen v kraju Layoune. Glede na to, da je tožnik v upravnem postopku večkrat priznal, da je zavajal uradne organe z lažno predstavitvijo razlogov, tožena stranka ne more verjeti niti izjavam, ki jih je podajal na osebnih razgovorih, saj te navedbe ni z ničemer podkrepil. Ugotovitev, da istovetnost tožnika ni nesporno ugotovljena, je tožena stranka oprla tudi na sodbo Upravnega sodišča št. I U 621/2018-13 z dne 28. 3. 2018, v kateri je Upravno sodišče navedlo: »Pri tem je potrebno poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev tožnikove istovetnosti pa je v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo subjektivne okoliščine, na katere se prosilec sklicuje«.

26. Tožena stranka ne dvomi, da tožnik prihaja iz Kraljevine Maroko. Pri tem pojasnjuje, da Republika Slovenija ne priznava obstoja Saharske Arabske Demokratične Republike (SADR) kot neodvisne države, zaradi česar tudi ne more sprejeti, da je prosilec državljan Zahodne Sahare. Splošno znano je, da so osebe, ki so rojene in živijo v Zahodni Sahari pod maroško upravo (na primer v Laayoune) in so maroški državljani. Status Zahodne Sahare po mednarodnem pravu ni jasen. Maroko to ozemlje smatra za svoje. Vsak prosilec iz Zahodne Sahare naj bi imel pravico, da pridobi maroško državljanstvo. Glede na to tožena stranka do dokaza o nasprotnem šteje, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko.

27. V zvezi s predloženimi fotografijami ugotavlja, da iz njih ni moč razbrati, kdaj in kje so bile posnete, zato ni mogoče zaključiti, da je tožnik s tem dokazal svojo ogroženost. Te sicer izpričujejo določena dejstva v zvezi z navedbami tožnika, ne pa tudi njegovo osebno vpletenost v same dogodke. Zato ugotavlja, da tožnik ni predložil dokazov za vse svoje trditve, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito.

28. Tožnik je sicer odgovarjal tekoče, vprašanjem se ni izogibal, vendar so navedbe o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, skope, nenatančne in posplošene. Opis demonstracij, ki ga je podal po pozivu tožene stranke, je bil zelo skop, čeprav ga je tožena stranka poučila, da mora odgovarjati natančno, izčrpno in po resnici. Prav tako sprva na zastavljeno vprašanje ni navedel, kaj je počel na teh demonstracijah, odgovor je podal šele po na nekaj dodatnih vprašanjih. Poleg tega je svoje navedbe ves čas spreminjal (osebne podatke, izjave glede zatrjevanega preganjanja), tako tudi že med policijskim postopkom, zato tožena stranka teh navedb ne more sprejeti za verjetne.

29. Podajal je tudi različne izjave glede pridobitve družinske knjižice, kar kaže na to, da skozi celoten postopek prilagaja izjave. Tožnik ni navedel utemeljenih razlogov, zakaj dokazov ni mogel predložiti.

30. Ocenjuje, da je v izjavah tožnika v zvezi z razlogi za odhod iz izvorne države veliko bistvenih kontradiktornosti. Te je zaslediti že ob primerjanju osebnih podatkov, ki jih je podal v postopku mednarodne zaščite in na Policijski postaji Črnomelj. V policijskem postopku je povedal, da je A.A., roj...., državljan Kraljevine Maroko, v Centru za tujce pa, da je A.A., roj...., državljan Kraljevine Maroko. Tudi pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da je A.A., roj. ... in da je državljan Kraljevine Maroko. Na prvem osebnem razgovoru je tožnik že tretjič spremenil rojstne podatke in povedal, da je A.A., roj. ... v kraju Layoun in državljan Zahodne Sahare, kar se bistveno razlikuje od njegovih prejšnjih navedb. Navedel je tudi, da je po narodnosti Sahrawi in da prihaja iz plemena Yagoute, kar je v nasprotju s tem, kar je navedel pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, ko je navedel, da je po narodnosti Tuareg. Na vprašanje uradne osebe, zakaj sedaj podaja drugačne podatke, kot pri podaji prošnje, je povedal, da ni imel namena ostati v Republiki Sloveniji, zato je podal napačne podatke. Želel je oditi naprej do Nemčije, kjer ima brata. Ker so mu povedali, da je prstne odtise oddal v Republiki Sloveniji, se je odločil, da si priskrbi kopijo osebnega dokumenta in se izkaže s pravo identiteto. Tožnik nikoli ni zatrjeval, da ne pozna datuma rojstva oziroma da se ne spominja natančno, kdaj je rojen, kar bi bilo po mnenju tožene stranke do neke mere lahko razumljivo, ampak je zavestno podajal različne datume rojstva kot tudi različno narodnost, kar pa je ob soočenju celo priznal. Da tožnik nesporno preigrava različne možnosti in namerno zavaja postopek mednarodne zaščite, kaže tudi podatek, da se je v Grčiji predstavil kot ..., roj...., državljan Kraljevine Maroko. Sam je povedal, da je v Grčiji podal lažne podatke ter pojasnil, da migranti to naredijo v tisti državi, v kateri ne želijo ostati. Po mnenju tožene stranke je takšno ravnanje nedopustno, saj se od osebe, ki se v tujo državo zateče ilegalno z namenom, da si pridobi mednarodno zaščito, v kolikor jo resnično potrebuje, takšno ravnanje ne pričakuje. Če bi bila njegova potreba po mednarodni zaščiti resnična in dejansko tako velika, da je zaradi tega zapustil izvorno državo, bi lahko ostal v prvi zanj varni državi, torej v Grčiji, ali pa v kateri izmed držav, skozi katere je potoval. Nikakor pa ne, da je že v Grčiji namerno podal lažne podatke in tako preigraval celotni azilni sistem.

31. Tožnik je povedal, da je ves čas živel pri stricu. Kot je tožena stranka že navedla, izhajajo iz predložene kopije osebne izkaznice drugačni podatki. Zato tožena stranka meni, da dokumenta ni mogoče nesporno povezati s tožnikom, tako ne v smislu dokazovanja njegove istovetnosti, kot posledično tudi ne z razlogi za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Podatki, ki jih je navajal tožnik glede kraja rojstva in bivališča, so v nasprotju s podatki, ki izhajajo iz kopije osebne izkaznice. Tožena stranka ugotavlja, da bi tožnik nedvomno podal skladne izjave glede kraja rojstva in stalnega prebivališča, če bi se dokument nanašal nanj. Tožnikove izjave tako samo nakazujejo, da podaja lažne izjave tudi glede osebnih podatkov.

32. Ugotavlja, da je tožnik po prebranem zapisniku na osebnem razgovoru popravil svoje navedbe, in dodal, da skoraj vse, kar je povedal pri podaji prošnje, ne drži. Pri tem pa ni prepričljivo pojasnil, kaj naj bi iz prošnje za mednarodno zaščito še bilo res in kaj ne, tako da tožena stranka meni, da tožnik zavaja postopek mednarodne zaščite z lažno predstavitvijo razlogov.

33. Ob odsotnosti kakršnekoli listinske dokumentacije je prav verodostojnost prosilčevih izjav izjemnega in odločilnega pomena, pri čemer se poleg prosilčevih dejanj presojajo izjave, podane pred vložitvijo prošnje in med celotnim postopkom pridobitve mednarodne zaščite. Prosilec tako ne more prosto izbirati, kdaj bo govoril resnico, ampak je to dolžan početi celoten postopek in izpovedati vsa dejstva, ki so pomembna za njegov primer.

34. Tožnik je navajal, da je izvorno državo zapustil zaradi protestov, ki se jih je udeležil v Zahodni Sahari. Tožena stranka ugotavlja, da je navajal nasprotujoče okoliščine glede demonstracij, ki naj bi se jih udeleževal. Tako je povedal, da je zaradi zadnjih demonstracij, ki se jih je udeležil, dobil poziv na sodišče. V zvezi s predloženim pozivom tožena stranka ugotavlja neskladnosti, ki nedvomno kažejo na to, da kopija poziva ni verodostojna in ne potrjuje tožnikovih navedb. Iz prevoda kopije poziva izhaja, da se ta nanaša na osebo ..., ki je prejela poziv v zvezi s pritožbo zoper sodbo, ki je bila izdana na prvostopenjskem sodišču v Tiznitu zaradi stavke brez dovoljenja in povzročanja kaosa. Iz poziva nadalje izhaja, naj se ta oseba udeleži javne obravnave 3. 8. 2017, čeprav je bil poziv izdan 5. 9. 2017, kar je po datumu za katerega je bila razpisana javna obravnava. Zato kopija poziva, ki jo je tožnik priložil v postopku, ne more izkazovati navajanih dejstev, je pa dokaz, da tožnik tudi na tem mestu podaja neresnične izjave. Okoliščine v zvezi z demonstracijami in pozivom na sodišče torej vzbujajo dvom, da so resnične. Glede na navedeno tožena stranka meni, da navedbe tožnika, da je bil zaradi zadnjih demonstracij ogrožen, ker je dobil poziv na sodišče in zaradi česar ga bodo zaprli, niso resnične.

35. Meni, da je poleg tega tožnik različno izpovedoval, kdaj naj bi poziv dobil. Tako je enkrat navedel, da sam poziva ni dobil in da je maroška policija odšla do njegovega strica in mu izročila poziv. Naslednjič je navedel, da je dobil poziv preden je odšel iz izvorne države, nato pa ponovno, da je poziv dobil, ko je bil že izven države. Če bi poziv resnično obstajal, bi tožnik nedvomno o tem podajal skladne izjave. Ugotavlja tudi, da je tožnik podajal nasprotujoče izjave, kje je izvedel za demonstracije. Tako je enkrat navedel, da je za demonstracije izvedel preko Facebooka, drugič pa, da je bil v skupini na internetu in preko te dobil obvestilo, kje bodo potekale. Ko ga je uradna oseba vprašala, ali lahko priskrbi naslov internetnega vira, je tožnik odgovoril, da je bila to skupina na WhatsAppu in ker je telefon izgubil, tega vira ne more priskrbeti. Po mnenju tožene stranke takšne izjave zbujajo dvom, da so se dogodki zgodili tako oz., da se je tožnik udeležil teh demonstracij.

36. Tožena stranka tudi ne more verjeti njegovim nadaljnjim navedbam o tem, da je bil prijet s strani policije. Na prvem osebnem razgovoru je povedal, da zaradi protestov ni bil aretiran, a da so ga pretepli, kar je v nasprotju s tem, kar je povedal na drugem osebnem razgovoru. Takrat je namreč navedel, da ga je policist prijel v majhni ulici, ki je bila kilometer oddaljena od kraja protestov. Še drugače je tožnik izpovedal ob vložitvi prošnje, ko je dejal, da je na protestih sodeloval, da je takrat policija nekatere ljudi odpeljala, vendar njega ne. Sam se je bal, da bi dobili in zaprli tudi njega, saj so demonstracije prepovedane. Tožena stranka meni, da bi tožnik glede tako pomembnih okoliščin gotovo vsakokrat povedal enako, če bi se te res zgodile.

37. Tožena stranka še ugotavlja, da je tožnik sprva dejal, da so mu na zaslišanju pokazali posnetke demonstracij, naslednjič pa, da na zaslišanju ni mogel nič videti, ker so bile njegove oči zakrite. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da so tožnikove izjave medsebojno nasprotujoče, nepodkrepljene z ustreznimi listinskimi dokazi, nedokazane in zaradi tega neutemeljene. Tožnik bi nedvomno lahko natančneje predstavil okoliščine, v kolikor bi bile te resnične, zato jih tožena stranka ne sprejema za verjetne.

38. Prav tako je tožnik različno izpovedoval glede svojega brata. Najprej je navedel, da je ta še vedno v Kraljevini Maroko, nato pa, da je že od leta 2015 v Nemčiji. V postopku mednarodne zaščite je tudi navajal različne podatke glede dovoljenja za potovanje. Sprva je navedel, da mu je dal dovoljenja za pot njegov brat, drugič pa je navedel, da mu je dal dovoljenje njegov stric. Na vprašanje, zakaj spreminja izjave, je povedal, da ga je na začetku prevajalec vprašal, če mu je brat pomagal zapustiti državo in je pritrdil, saj ni vedel, da je to pomembno, ker je imel namen zapustiti Slovenijo in oditi v Nemčijo, kar je navedel tudi v policijskem postopku.

39. Nadalje je tožnik v policijskem postopku navedel, da je njegova ciljna država Nemčija, pri podaji prošnje pa, da ciljne države ni imel. Na osebnem razgovoru je nato povedal, da je želel oditi naprej v Nemčijo, ker ima tam brata. Slednje je pojasnil da mu takrat ni bilo pomembno, kaj reče, saj so slišali, da gredo lahko z rumeno kartico, torej s kartico za mednarodno zaščito, povsod. Takšno ravnanje je po stališču tožene stranke popolnoma nerazumljivo za nekoga, ki je v svoji izvorni državi resnično ogrožen. Tožnik je nadalje sprva navedel, da je končal šest razredov osnovne šole, nato pa pojasnil, da je končal tri razrede osnovne šole, tri leta pa je hodil v vrtec. Poleg navedenega tožena stranka še ugotavlja, da je v policijskem postopku navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi slabe ekonomske situacije. Pri vložitvi prošnje je nato navedel, da za šolanje ni imel dovolj denarja, na osebnem razgovoru pa je navedeno zanikal. Tožena stranka zato ugotavlja, da tožnik z lahkoto in brez vsakih zadržkov podaja kontradiktorne izjave glede najbolj preprostih življenjskih dejstev (šolanje, dokumenti, ciljna država, bivališče brata), kar še povečuje dvom v tožnikovo splošno verodostojnost. 40. Zato tožniku ni mogoče verjeti, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov, kot jih je predstavil na osebnem razgovoru ali razlogov, kot jih je predstavil ob podaji prošnje. Ne verjame, da je imel v Maroku tako hude težave, da je moral izvorno državo zapustiti. Ugotavlja še, da tožnikove izjave niso verodostojne niti v luči informacij, ki jih je predložil tožnik sam. Tožnik je v postopku namreč navedel, da je demonstriral v soseski Hai Al Qds, iz informacij pa je moč razbrati, da so se protesti odvijali v krajih Dakhla in Smara, za katera je tožnik sam navedel, da tja ni smel, ker se ima za državljana Zahodne Sahare. Informacije, ki nakazujejo proteste v provinci Alyoune, pa ne potrjujejo tožnikovih navedb, saj iz njih izhaja, da so maroške oblasti prepovedale mirne demonstracije v mestu Smara ter da so maroški organi razkrili, kje so sinovi Raada Al Husseina. To so informacije, na katere se tožnik ni nikoli skliceval, zato v tožnikovem primeru niso relevantne in v ničemer ne potrjujejo njegove zgodbe. Tožnikovi pooblaščenci so priložili tudi informacije o protestih iz Agadirja, Gulemima, Tantana, ki so mesta v Kraljevini Maroko in ne na delih Zahodne Sahare. Tožena stranka ob tem še poudarja, da je tožnik izvorno državo zapustil oktobra 2017 in se od takrat dalje ni več udeleževal protestov (sam je namreč dejal, da je zadnja demonstracija, katere se je udeležil, potekala mesec ali dva preden je odšel). Informacije vezane na demonstracije, ki so se odvijale po tem času, se torej na tožnika ne morejo nanašati.

41. Tožena stranka v nadaljevanja navaja, da je temeljito preučila vsa predložena poročila iz leta 2017, ko naj bi tožnik večkrat sodeloval na demonstracijah, vendar iz nobenega ni razvidno, da bi se demonstracije odvijale v tožnikovi soseski. Potekale pa so v soseski AI-Mustaqbal, na obali Afim El Wada, v mestu Boujdour itd. Glede na navedeno tožena stranka zavrača poročila, ki jih je tožnik predložil 4. 2. 2019, saj tožnikovim navedbam glede zatrjevanih razlogov preganjanja ne verjame. Zato presoja informacij o izvorni državi tožnika ne bi imela nobenega smisla in ne bi mogla privesti do drugačne odločitve. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 304/2013 z dne 29. 8. 2013 in v sodbi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, kjer se je postavilo na stališče, da ... »če subjektivni element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oz. ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oz. njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja«.

42. Kot je razvidno iz prošnje za mednarodno zaščito, je tožnik potoval skozi več držav (Turčija, Grčija, Albanija, Črna gora, Bosna in Hercegovina, Hrvaška in Slovenija). Za mednarodno zaščito je z lažnimi osebnimi podatki zaprosil v Grčiji, v kateri pa ni imel namena ostati, saj je želel pridi do Zvezne republike Nemčije, kjer naj bi imel brata. V Grčiji se je predstavil kot ..., roj. ..., državljan Kraljevine Maroko. Tožnik je navedel, da je podal lažne podatke, ker v Grčiji ni želel ostati. Glede na to tožena stranka meni, da tožnikov prvotni namen ni bil pridobiti mednarodno zaščito v Grčiji ali drugih državah, pač pa priti do Nemčije, ki je bila njegova ciljna država. Če bi tožnik resnično potreboval mednarodno zaščito, bi lahko ostal v prvi zanj varni državi, torej v Grčiji, ali pa v kateri izmed držav, ki jih je na poti prečkal. Tožnikov namen ni bil ostati v omenjenih državah, temveč priti v Zvezno republiko Nemčijo, ker ima tam brata. Navedeno zagotovo ne more biti ravnanje osebe, ki se v tujo državo zateče ilegalno z namenom, da si pridobi mednarodno zaščito, če jo resnično potrebuje. Ob tem, da je splošno znano, da so tujci, ki se brez dovoljenja nahajajo na ozemlju določene države, načeloma podvrženi odstranitvi v njihovo izvorno državo, ter že zato ni mogoče verjeti, da bi se oseba, ki zaščito resnično potrebuje, temu tveganju brez potrebe izpostavljala, je tudi mogoče utemeljeno pričakovati, da bo oseba, ki mednarodno zaščito resnično potrebuje in naj bi prišla celo z namenom, da zanjo zaprosi prav v tej državi, to storila takoj, ko je to mogoče in tam tudi ostala. Tožena stranka meni, da tožnik ni imel namena zaprositi za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Namero je izrazil šele v Centru za tujce po dveh dneh ilegalnega bivanja v Republiki Sloveniji. Prav tako je v Centru za tujce ponovno spreminjal svoje osebne podatke in se predstavil kot A.A., roj...., državljan Kraljevine Maroko. V kolikor bi tožnik resnično potreboval mednarodno zaščito, bi zanjo zaprosil že takoj po vstopu na ozemlje Republike Slovenije ali pa to storil v policijskem postopku ali v Centru za tujce, takoj po nastanitvi. Izjavo o namenu zaprositi za mednarodno zaščito je izrazil šele drugi dan bivanja v Centru za tujce, ko je po zgledu drugih tujcev za mednarodno zaščito zaprosil še sam. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče. 43. Kot zadnji element se ob odsotnosti ostalih dokazov ugotavlja tožnikova splošna verodostojnost. Tožena stranka je v tožnikovih izjavah zaznala bistvene kontradiktornosti, ki jih tožnik ni znal prepričljivo pojasniti, navedbe v zvezi z udeležbo na demonstracijah pa so bile pavšalne. Tudi v preostalih izjavah, ki se niso neposredno nanašale na razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, je tožena stranka zaznala nekaj kontradiktornosti, ki samo še potrjujejo, da tožnik ni podajal skladnih izjav. Zato meni, da njegove navedbe niso kredibilne. Pri tem se sklicuje še na odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009 in št. U-I-292/09 z dne 20. 10. 2011, kjer je navedeno, da v azilnem postopku temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb, ki jih prosilec navaja v svoj prid. Eden od glavnih kriterijev za oceno verodostojnosti predstavljajo notranja neskladja v pripovedi prosilca, ugotovljena bodisi znotraj istega razgovora ali pisne izjave, bodisi ob primerjanju prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka ali ob primerjanju izjav dveh ali več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine. Takšno ravnanje vsekakor pomeni zavajanje pristojnega organa in že samo po sebi vodi do ocene, da ni mogoče ugotoviti splošne verodostojnosti prosilca.

44. Tožena stranka zato meni, da tožnik nedvomno zavaja postopek mednarodne zaščite z lažno predstavitvijo razlogov in da zaradi omenjenih demonstracij ni imel težav, kot jih skuša prikazati.

45. Tožnik je kot glavni razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, navedel, da je v Zahodni Sahari večkrat demonstriral v svoji soseski Hai Alquds. Ravno zaradi udeležbe na zadnji demonstraciji je dobil poziv na sodišče. Kot je tožena stranka že ugotovila, predloženi poziv ni verodostojen. Tožnik je predložil zgolj kopijo dokumenta, iz katere je razvidno, da je bil poziv izdan 5. 9. 2017, javna obravnava pa je bila razpisana že pred tem za dan 3. 8. 2017. To po mnenju tožene stranke nedvomno dokazuje, da poziv ni pristen in ne potrjuje tožnikovih navedb. Nadalje je tožnik povedal, da se je demonstracij udeležilo od 80 do 150 ljudi in da je sam imel na demonstracijah zakrit, maskiran obraz ter bil oblečen v dve jakni. V majhni ulici, kilometer stran od ulice, kjer je demonstriral, je masko in jakno odvrgel, nato pa normalno hodil po ulici. V ulici ga je nato zasledoval moški v civilni obleki in ga vprašal po izkaznici, saj je bil policist. Nato je ta policist poklical policijski kombi, kjer je bilo že veliko ljudi in tudi njega so odpeljali na policijsko postajo ali pripor, kar ni znal točno pojasniti. Tožnik je priložil še dokazilo pripora, kjer naj bi bil zaprt, a to po mnenju tožene stranke ne more biti v prid tožniku, saj niti ni vedel ali je bil pridržan na policijski postaji ali v priporu. Prav tako pa iz fotografije ni mogoče razbrati, ne kje ne kdaj je bila posneta niti, ali je na fotografiji resnično tožnik. Tožena stranka ob tem še dodaja, da je iz fotografije razvidna soba z odprtimi vrati, kar je za pripor nenavadno, saj naj bi bile osebe v prostoru (sobi ali celici) zaprte. Kot malo verjetno tožena stranka ocenjuje tudi okoliščino, da bi varnostni organi v priporu tožniku ali drugemu priporniku dovolili napraviti posnetek notranjosti pripora. Toženi stranki se zastavlja še vprašanje, kako je lahko v pripor pretihotapil telefon in poslikal notranjost pripora, saj tam osebe pregledajo. Zato navedene okoliščine pri toženi stranki ponovno vzbujajo dvom v tožnikovo verodostojnost. 46. Tožena stranka dvomi tudi v nadaljnje tožnikove navedbe, da je imel ves čas policijskega zaslišanja zakrite oči, saj je v nasprotju s tem tudi navedel, da so mu na zaslišanju pokazali posnetke demonstracij, mu dejali, da je na posnetku on in ga silili, da bi svojo udeležbo priznal. Na vprašanje uradne osebe, kako so policisti vedeli, da je demonstriral, saj je bil zakrit oz. je nosil masko, tožnik ni konkretno odgovoril, temveč je navedel, da je bil prijet kilometer stran od kraja demonstracij in da je bil policist prepričan, da je na demonstracijah sodeloval. Tožena stranka izjavam tožnika ne more slediti. V kolikor bi bile te resnične, bi tožnik navajal ves čas enako. Nasprotno od tega pa je tožnik ob vložitvi prošnje navedel, da je v začetku lanskega leta sodeloval na demonstracijah in da je takrat policija nekatere prijela, vendar ne njega. Ker se je bal, da bi tudi njega dobili, saj so demonstracije prepovedane, se je odločil, da zapusti izvorno državo. Tožena stranka je ocenila, da je to razhajanje ključnega pomena, saj bi tožnik, v kolikor bi ga policija resnično prijela, nedvomno povedal vsakokrat enako. Tožnik pa se je še dodatno zapletal, saj je enkrat dejal, da je za navedeno demonstracijo izvedel preko interneta, drugič preko Facebooka, tretjič pa je navedel, da je bila to skupina na WhatsAppu in da vira ne more priskrbeti, saj telefona nima več. Tožena stranka je prepričana, da bi tožnik tudi slednje vsakokrat povedal enako, če bi bile te navedbe resnične. Tožena stranka tožniku tudi ne verjame, da na youtube obstaja posnetek, kjer je viden na demonstracijah. V kolikor bi posnetek resnično obstajal, bi si ga tožnik nedvomno lahko priskrbel oziroma bi si zagotovo zapomnil vir posnetka. V zvezi s to demonstracijo naj bi tožnik prejel tudi poziv na sodišče, do poziva pa se je tožena stranka že opredelila in ga ocenila kot prenarejenega.

47. Tožnik je v upravnem postopku povedal tudi, da so bili v priporu ali na policijski postaji zaprti v majhni sobi dva dni brez hrane. Tam so ga tudi pretepli in mu pokazali posnetke demonstracij. Tožena stranka ob tem ugotavlja, da tožnik v zvezi s tem tepežem ni navedel nobenih okoliščin, ampak le, da so ga pretepli. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da dejanj, ki jih opisuje tožnik, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja. Mučenje, kot ga navaja prosilec, ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Prav tako njegov subjektivni strah na objektivne okoliščine ni izkazan s konkretnimi in neposrednimi grožnjami. Strah kot psihično stanje, mora biti oprt na objektivne okoliščine.

48. Tožnik je nadalje povedal, da je velikokrat demonstriral. Sprva je demonstrante opazoval od daleč, nato pa je počasi začel sodelovati. Kdaj je prvič aktivno sodeloval, ni vedel povedati. Na demonstracijah je samo hodil, včasih je imel transparent in je ponavljal za ostalimi. Na demonstracije je odšel, ker je to njegova država in vsaka oseba si želi, da bi imela pravice. Tožena stranka ugotavlja, da se tožniku na nobenih demonstracijah ni zgodilo nič konkretnega, policija ga na demonstracijah ni identificirala, niti ukrepala osebno proti njemu, še manj pa, da bi ga na kakršen koli način zadržala. Na vprašanje uradne osebe, ali se mu je zgodilo kaj konkretnega, je povedal, da so bili včasih tam novinarji iz Španije, včasih jih je policija ustavila in pretepla, včasih pa se je skrival v kakšni hiši in se ni zgodilo nič. Tožena stranka upoštevaje navedeno ugotavlja, da se tožniku na demonstracijah s strani policije ni zgodilo nič, takrat ga policisti niso niti prijeli, življenje po teh demonstracijah pa je, kot je sam povedal, steklo normalno naprej. Prav tako je tožnik pooblaščencu na zastavljeno vprašanje izrecno povedal, da ni možno, da bi osebe, ki so sodelovale na demonstracijah, policiji izdale njegovo ime, prav tako kot tudi ne, da bi te osebe povedale, kakšno vlogo je tožnik na demonstracijah imel. Če bi oseba policiji povedala karkoli o njemu, bi potem ta oseba lahko pristala v zaporu.

49. Tožena stranka še meni, da v kolikor bi policija resnično želela najti in aretirati tožnika zaradi udeležbe na demonstracijah, bi ga nedvomno lahko našla in prijela že prej, to je tudi po mesecu ali dveh od zadnje demonstracije, preden je tožnik zapustil izvorno državo. Kot je tožnik navedel od udeležbe na zadnji demonstraciji ni počel nič oz. ni navedel, da bi se mu takrat kaj hudega zgodilo. Tudi to je okoliščina, ki kaže, da tožnik v izvorni državi ni ogrožen.

50. Glede na vse navedeno tožena stranka tožniku ne verjame, da je bil zaradi udeležbe na demonstracijah prijet in kakorkoli nadlegovan s strani policije. V kolikor bi resnično imel težave zaradi udeležbe na demonstracijah, bi gotovo vseskozi enako izpovedoval. Nasprotno od tega je tožnik o ključnih dogodkih podal izrazito nasprotujoče si izjave, to je glede (1.) udeležbe na demonstracijah, ki naj bi bile ključne za njegov odhod iz izvorne države, (2.) glede videoposnetka demonstracij, (3.) glede tega, ali so ga na demonstracijah prijeli policisti (enkrat je zatrdil, da ga policija ni nikoli aretirala, drugič, da so ga odpeljali na policijsko postajo), (4.) tega, kje naj bi bil zaprt (ali na policijski postaji ali v priporu), (5.) glede priloženega poziva (njegove izjave v postopku mednarodne zaščite niso skladne s priloženim pozivom - sam poziv je zaradi datumov sporen), (6.) glede prijetja poziva (enkrat je zatrdil, da je poziv dobil njegov stric, ko je še bil v izvorni državi, drugič pa, ko ga ni bilo več v izvorni državi). Tožena stranka ugotavlja, da v kolikor tožnik enega od dogodkov, ki ga je izrecno izpostavil kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, sploh ne navede natančno oziroma o njem podaja popolnoma nasprotujoče izjave, potem lahko upravičeno dvomi o obstoju tega dogodka.

51. Tožnik je v postopku predložil še sedem fotografij, ki so del spisovne dokumentacije. Prva fotografija je bila posneta v soseski Alkuds na poročni zabavi tožnikovega prijatelja, ko se je poročila njegova sestra. Druga je nastala v kraju Almsed, ki se nahaja 45 minut stran od tožnikovega prebivališča. Takrat je odšel na izlet. Navedeni fotografiji po mnenju tožene stranke ni mogoče povezati z razlogi, zaradi katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito. Fotografiranje na poročni zabavi in izletu ne izkazujeta nobene ogroženosti tožnika v izvorni državi. V zvezi s tretjo fotografijo je tožnik navedel, da je bila posneta pred eno izmed demonstracij, a ne pred zadnjo, ki se je je udeležil. Vse njegove fotografije naj bi kazale, da je sodeloval na demonstracijah. Po mnenju tožene stranke tega predložena tretja fotografija ne izkazuje, saj je tožnik slikan v neki sobi, poleg tega iz fotografije ni razviden datum nastanka in bi ta bila lahko posneta kjerkoli in kadarkoli. V zvezi s četrto fotografijo je tožnik navedel, da je na njej njegov brat, ki je v Nemčiji, posneta pa je bila v Zahodni Sahari. Kdaj, ni vedel povedati. Tožena stranka v zvezi s to fotografijo ugotavlja, da ni mogoče potrditi, da je na njej res tožnikov brat, poleg tega pa tožnik ne ve, kdaj je bila posneta. Prav tako iz fotografije ne izhaja, da bi imel tožnik kakršnekoli težave in ne izkazuje tožnikove ogroženosti v izvorni državi. Na peti fotografiji je skupina nasmejanih mladih fantov, med katerimi naj bi bil tudi tožnik, ki je sebe obkrožil, fotografija pa naj bi izkazovala zadnjo demonstracijo, posneta pa je bila pred začetkom. Tožena stranka meni, da fotografija ne izkazuje zadnjih demonstracij, saj ni slikana na demonstracijah, temveč v neki sobi. Tožena stranka ponovno ugotavlja, da bi fotografija lahko posneta kadarkoli in kjerkoli, saj ni razviden datum posnetka niti ni mogoče z gotovostjo trditi, da je na njej res tožnik, saj je kopija fotografije izjemno slaba, tožnik pa naj bi bil slikan bolj zadaj, njegov obraz pa ni razločno viden. Tudi šesta fotografija bi bila lahko posneta kjerkoli in kadarkoli in je ponovno posneta v neki sobi in ne izkazuje demonstracij. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da fotografije ne izkazujejo tožnikovo ogroženost, ki jo tožnik zatrjuje. Iz predloženih fotografij ni mogoče razbrati niti, kdaj in kje so nastale. Zato predložene fotografije ne morejo spremeniti odločitve tožene stranke, da tožnik z njimi ni izkazal, da bi bil ogrožen v izvorni državi. V zvezi s sedmo fotografijo, ki naj bi bila posneta v priporu, pa se je tožena stranka že opredelila in ugotovila, da z njo ni mogoče dokazati, da je res nastala v priporu. Tožnik je sicer navedel, da je prijatelj takrat skrival telefon v žepu ali v nogavicah in da policistov ni bilo, čemur pa tožena stranka ne verjame in meni, da je splošno znano, da so policijski postopki strogi in je skoraj neverjetno, da bi lahko priporniki slikali prostore, kjer so zaprti. Tudi če bi prijatelju res uspelo fotografirati, pa ta fotografija ne izkazuje, da je tožnik utrpel kakšne poškodbe s strani policistov ter da je imel ves čas postopka na policiji zavezane oči, kot je to zatrjeval na osebnem razgovoru, temveč dokazuje ravno nasprotno.

52. Tožnik je med upravnim postopkoma priložil še nekaj splošnih informacij o preganjanju protestnikov v Zahodni Sahari za zadnji dve leti, ki jih zbira organizacija Sahara Press Service. Tožena stranka teh informacij, ki se nanašajo na politične zapornike, na ponižujoče in okrutno ravnanje zaporniške uprave, gladovne stavke v priporih ter politične zapornike, ki trpijo resne zdravstvene težave zaradi gladovne stavke, ni upoštevala, saj je ocenila, da tožnik med razlogi za mednarodno zaščito ni navajal okoliščin, ki izhajajo iz teh informacij, in te se zato nanj ne nanašajo. Kot je tožena stranka ugotovila, tožnik niti ni vedel povedati, ali je bil pridržan na policijski postaji ali pa v priporu, še manj pa je zatrjeval, da bi imel takšne težave, kot izhajajo iz priloženih informacij.

53. Na podlagi vsega navedenega je tožena stranka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

54. Tožnik glede na ugotovitve tožene stranke tudi ni upravičen do subsidiarne zaščite, saj glede na njegove kontradiktorne, neprepričljive in v določenem delu pavšalne izjave ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bo v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik tudi ni uspel izkazati, da mu država ne želi, ali ni sposobna nuditi zaščite, kar je tožena stranka obrazložila že v okviru presoje izpolnjevanja pogojev za status begunca. Svojo odločitev opira tudi na stališče Upravnega sodišča, ki ga je zavzelo v sodbi I U 1531/2016 z dne 16. 11. 2016, da ... »Ker je tožena stranka ugotovila neskladnosti v tožnikovih izjavah glede razlogov za zapustitev izvorne države, je pravilno ugotovila tudi neobstoj razlogov za priznanje subsidiarne zaščite v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1.«

55. Tožnik niti izrecno in niti po smislu svojih navedb ne uveljavlja, da se v izvorno državo ne bi mogel vrniti zaradi resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Tožena stranka pri tem navaja, da je pri presoji vsake posamezne prošnje za mednarodno zaščito vezana na trditveno podlago, svojo odločitev pa je oprla na sodbe Vrhovnega sodišča, iz katerih med drugim izhaja, da ... »sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago.«

56. Tožnik zoper odločbo vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju, ZUS-1). V uvodu navaja, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da ga tožena stranka v nasprotju s procesnim pravom ne obravnava več kot mladoletno osebo brez spremstva, zato je v znak strinjanja za vložitev tožbe, tudi podpisal pooblastilo.

57. Navaja, da je pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito navedel rojstni datum ..., zato mu je bila, kot mladoletniku brez spremstva, postavljena zakonita zastopnica. Na prvem osebnem razgovoru je nato spremenil datum rojstva, pri čemer je navedel, da je rojen ..., v postopku pa je predložil tudi kopijo osebne izkaznice. Kljub temu je iz izdane odločbe razvidno, da je tožena stranka tožnika ob izdaji odločbe obravnavala kot polnoletno osebo, saj ni navedla zakonite zastopnice tožnika, niti ji ni vročila izpodbijane odločbe. Po mnenju tožnika je s tem bistveno kršila določbe postopka ter posledično nepravilno uporabila materialno pravo, saj ni upoštevala posebnih določb, ki se nanašajo na mladoletnike brez spremstva. Pri tem je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj pri izdaji odločbe ni presojala največje koristi otroka. ZMZ-1 v drugem odstavku 17. člena določa, da v primeru obstoja dvoma v starost mladoletnika brez spremstva, pristojni organ odredi pripravo izvedeniškega mnenja. Tožena stranka priprave izvedeniškega mnenja ni odredila, s čimer je bistveno kršila določbe postopka. Postopek mednarodne zaščite se začne z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito. V postopku mednarodne zaščite pa mladoletnikom brez spremstva pripadajo posebne procesne in materialne garancije, med katere spada tudi postavitev zakonitega zastopnika. Tožena stranka tako svoje odločitve ne bi smela utemeljevati z izjavami, ki jih je tožnik podal pred vložitvijo prošnje. Tožnik je v postopku mednarodne zaščite na osebnem razgovoru dne 11. 9. 2018 popravil rojstni datum, ki ga je podal pri vložitvi prošnje, pri čemer je zatrdil, da je popravljeni rojstni datum resničen, kot razlog za navedbo prejšnjega rojstnega datuma pa je povedal, da je ob podaji prošnje imel namen oditi do Nemčije, saj tam živi njegov starejši brat. Dejstvo da je bila njegova ciljna država Nemčija, po mnenju tožnika ni nerazumljivo, glede na to, da se tam nahaja njegov brat. Tožnik je na osebnem razgovoru tudi povedal, da mu je brat svetoval, naj ostane v Sloveniji, saj bi ga v nasprotnem primeru iz Nemčije lahko vrnili. Bratov nasvet je tožnik upošteval ter se odločil, da v Sloveniji ostane, priskrbel pa si je tudi kopijo svojih dokumentov, s katerimi je želel izkazati svojo pravo identiteto.

58. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi kontradiktorna, saj po eni strani navedb tožnika glede osebnih podatkov ne šteje za resnične, istočasno pa arbitrarno odloči, da bo za resničnega sprejela rojstni datum, ki ga je tožnik izrecno popravil in ob tem tudi pojasnil razloge za svoje ravnanje. Enak datum rojstva, ..., je tožnik kasneje navedel tudi na osebnem razgovoru 22. 1. 2019, in ponovno pojasnil razloge za navedbo popravljenega podatka. Tožena stranka bi morala utemeljiti, zakaj je kot rojstni datum tožnika sprejela prav datum .... Tožena stranka bi morala odrediti postopek ocene starosti oz. najmanj pojasniti, zakaj tožnika obravnava kot polnoletnega. Ker tega ni storila, je bistveno kršila postopek, odločbe pa se v tem delu ne da preizkusiti.

59. V skladu s prvim odstavkom 47. člena ZMZ-1 mora tožena stranka v rednem postopku odločiti najkasneje v šestih mesecih od vložitve prošnje. Omenjeni rok lahko podaljša (drugi odstavek tega člena). Vendar je v konkretnem primeru potrebno upoštevati tudi določbo 48. člena ZMZ-1, po kateri je o prošnjah ranljivih oseb, med katere sodijo v skladu z 22. odstavkom 2. člena ZMZ-1 tudi mladoletniki brez spremstva, potrebno odločati prednostno. Tožnik je odločbo prejel 18. 6. 2019, torej 10 mesecev po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče RS v zadevi Up 304/01 z dne 20. 5. 2004, je razlog za posebno določitev rokov v tem, da se zagotovi učinkovito uresničevanje pravil in obveznosti, o katerih odloča uprava. V zadevi Up 10/03-16 z dne 10. 7. 2003 je mogoče iz odločitve Ustavnega sodišča RS razbrati, da relativno kratek čas, ki ga zakon daje upravi za odločitev, zagotavlja tudi visoko stopnjo verjetnosti, da se dejansko stanje, ki je podlaga strankinega zahtevka, ne bo spremenilo. V konkretnem primeru je tako po mnenju tožnika prišlo do kršitve 22. člena Ustave RS, saj je v času, ko je tožena stranka zamudila rok za sprejem odločitve v skladu z določbami ZMZ-1, prišlo do bistvene spremembe dejanskega stanja, saj je po mnenju tožene stranke tožnik v tem času postal polnoleten. Izpodbijana odločba tako temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ki je posledica kršitve 22. člena Ustave RS, zaradi česar je bil s strani tožene stranke tožnik obravnavan slabše, kot bi bil v primeru, če bi bila odločba izdana v postavljenem roku.

60. Tožena stranka tožniku očita, da ni priskrbel nobenega identifikacijskega dokumenta in morebitnih drugih dokazil, s katerimi bi lahko tožena stranka nesporno ugotovila istovetnost tožnika.

61. Tožnik je v postopek predložil kopijo osebne izkaznice. Glede kopije osebne izkaznice, je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla, da s fotokopijo dokumenta, ni mogoče izkazati istovetnosti, saj je le ta nesporno izkazana, ko oseba predloži originalen dokument za izkazovanje istovetnosti. Pri tem tožena stranka ni upoštevala, da lahko v primeru odsotnosti osebnih dokumentov pristojni organ v postopku mednarodne zaščite istovetnost tožnika ugotavlja tudi na podlagi drugih dokaznih sredstev. Tožnik je skozi celoten postopek v Republiki Sloveniji navajal enako ime in priimek, prav tako pa organa ni zavajal glede države izvora, saj je že v prošnji za mednarodno zaščito med razlogi, zakaj prosi za mednarodno zaščito, navedel, da prihaja iz Zahodne Sahare. Glede rojstnega datuma in osebnih podatkov, ki jih je navajal v Grčiji, je pojasnil, da se je po posvetu z bratom odločil, da bo ostal v Republiki Sloveniji ter tako v osebnem razgovoru 11. 9. 2018 kot tudi 22. 1. 2019 uradni osebi zatrdil, da govori resnico. Z namenom potrditi svojo istovetnost in navedbe je tudi predložil kopijo osebne izkaznice, pri čemer je pojasnil, zakaj ne more pridobiti uradnih dokumentov. Kljub temu, da tožena stranka nima dokaza, da predložena kopije osebne izkaznice ne pripada tožniku, je v odločbi navedeno, da meni, da se kopija osebne izkaznice ne nanaša na tožnika, ampak na drugo osebo, saj iz nje izhaja, da je oseba rojena v begunskem taborišču Šola 27. februarja, navedenega kraja rojstva pa tožnik ni navedel niti v policijskem postopku niti v postopku mednarodne zaščite. S takšno dokazno oceno tožena stranka ni seznanila tožnika ali njegovega pooblaščenca in tožniku tako ni dala možnosti, da se o razhajanju med njegovimi izjavami ter podatki na osebni izkaznici izjavi. Tožena stranka pooblaščencev ali tožnika tudi ni seznanila z vsebino prevoda fotokopije osebnega dokumenta, s čimer je ponovno kršila tožnikovo pravico do izjave.

62. Tožnik v tožbi toženi stranki nadalje očita, da ga ni soočila z dejstvom, da na podlagi napisanega rojstnega kraja na osebni izkaznici meni, da le ta ne pripada tožniku. Ker tožnika ni soočila z svojim mnenjem in mu ni omogočila pojasnila glede navedbe rojstnega kraja na kopiji osebne izkaznice, je tožniku kršila pravico do izjave.

63. Toženi stranki še očita, da s tem, ko je sprejela odločitev, da ga obravnava kot polnoletnega, ni preučila ogroženosti mladoletnikov brez spremstva v izvorni državi in ni preučila možnosti njegove vrnitve v izvorno državo.

64. Meni, da je obrazložitev odločbe bistveno pomanjkljiva tudi v delu, ki se nanaša na presojo njegove izvorne države. Po mnenju tožene stranke glede na preučene informacije in tožnikove navedbe v zvezi z državo in mestom, v katerem je živel, ni dvoma, da tožnik prihaja iz Kraljevine Maroko. Pri tem je tožena stranka pojasnila, da Republika Slovenija ne priznava obstoja Saharske Arabske Demokratične Republike kot neodvisne države, zaradi česar tudi ne more sprejeti, da je tožnik državljan Zahodne Sahare. Prav tako je navedla, da je splošno znano, da so osebe, ki so rojene in živijo v Zahodni Sahari pod maroško upravo, in s tem maroški državljani.

65. Tožnik pa svojo prošnjo utemeljuje s preganjanjem na podlagi svoje pripadnosti Zahodni Sahari. Pri tem se sklicuje na okupacijo, pomanjkanje državljanskih in temeljnih človekovih pravic ter diskriminatorno obravnavo prebivalcev Zahodne Sahare s stran maroških oblasti. Medtem, ko tožena stranka v izpodbijani odločbi prizna, da položaj Zahodne Sahare ni jasen po mednarodnem pravu in da njeno ozemlje Maroko smatra za svoje, istočasno tožniku ne priznava državljanstva Zahodne Sahare, saj Republika Slovenija ne priznava neodvisnosti države, tožnik pa naj bi po njenem mnenju lahko pridobil državljanstvo Maroka. Tovrstno obravnavanje je po mnenju tožnika diskriminatorno, z njim pa mu tožena stranka de facto odreka pravico do mednarodne zaščite. V kolikor mu namreč tožena stranka ne priznava njegove pripadnosti Zahodni Sahari na podlagi dejstva, da Slovenija te države ne priznava in da lahko tožnik pridobi maroške državljanstvo, avtomatično iz razlogov preganjanja izključuje vse prebivalce Zahodne Sahare. Tožena stranka z informacijami o izvorni državi ni preverila, ali lahko osebe iz Zahodne Sahare dejansko pridobijo maroško državljanstvo niti se ni opredelila do informacij, ki jih je v postopku predložil tožnikov pooblaščenec glede preganjanja oseb, ki sodelujejo na demonstracijah s strani maroških oblasti. Prav tako tožena stranka tožnika ni soočila z informacijami, da lahko avtomatično pridobi maroško državljanstvo. Tožena stranka se tudi ni opredelila do tožnikovih navedb, da lahko v mesto Tanduf, kjer lahko pridobi dokumente, da prihaja iz Zahodne Sahare, potuje le nezakonito, kot tudi ne, da se osebna izkaznica Zahodne Sahare loči od maroške, kot se tudi ločita potna lista navedenih držav. Ker tožena stranka tožnika ni vprašala, ali ima oziroma ali bi lahko pridobil maroško državljanstvo, mu je z domnevo, da ga ima oziroma ga lahko pridobi, kršila pravico do izjave.

66. Nadaljnji tožbeni očitek se nanaša na fotografije, ki jih je tožnik predložil in s katerimi je želel podkrepiti svoje navedbe o preganjanju v izvorni državi. Meni, da je standard dokazovanja v postopku mednarodne zaščite deljen, vsekakor pa od prosilca za mednarodno zaščito ne zahteva, da predloži »neizpodbitne dokaze o svoji ogroženosti«. Tožnik je bil tekom celotnega postopka na voljo pristojnemu organu, odgovarjal je tekoče in se vprašanjem ni izogibal, kot ugotavlja tudi tožena stranka sama. V postopku je predložil vse razpoložljive dokaze, v tem primeru sedem fotografij, s katerim je želel podkrepiti svoje navedbe. V skladu z drugim odstavkom 16. člena ZMZ-1 mladoletnik brez spremstva v postopku sodeluje na način, ki je primeren in prilagojen starosti in stopnji njegovega duševnega razvoja. Navedbe tožnika niso bile premalo podrobne, saj se je ta glede na svojo starost pri obeh osebnih razgovorih odrezal zelo dobro ter samostojno navedel vse relevantne okoliščine svojega primera, potrebne za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, saj je najprej presojala predložene dokaze tožnika in ne dejstva, da je po svojih najboljših močeh navedel vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem, prav tako pa glede predloženih dokazil, postavila previsok dokazni standard, saj je v izpodbijani odločbi navedla, da predložena dokazila niso predstavljala neizpodbitnih dokazov o tožnikovi ogroženosti.

67. Tožnik pri tem opozarja, da se nobena izmed tovrstnih okoliščin ne nanaša neposredno na tožnikove razloge zaradi katerih je zapustil svojo izvorno državo. Tožena stranka sama navaja, da nasprotja, ki so bila ugotovljena v tožnikovih izjavah, sicer nimajo neposredne povezave z razlogi za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, vendar pa po njenem mnenju izkazujejo, da tožnik z lahkoto in brez vsakih zadržkov podaja kontradiktorne izjave glede najbolj preprostih življenjskih dejstev. Tožnik je nasprotujoče si izjave glede ciljne države pojasnil na obeh osebnih razgovorih, pri čemer je priznal, da se je želel pridružiti bratu v Nemčiji, ter da se je v Sloveniji odločil ostati po njegovem nasvetu. Glede na to, da ima tožnik v Nemčiji edinega bližnjega sorodnika, ne more biti nerazumljivo, da se z njim želi združiti. Tožnik je prav tako tekom postopka pojasnil, na kakšen način je izgubil osebne dokumente, pri čemer je potrebno ponovno upoštevati stopnjo njegovega razvoja, razumevanja posledic njegovih dejanj in dejstvo, da se je moral na pot odpraviti ilegalno in se pri tem zanesti na mnenja in predloge oseb, s katerimi je potoval. Glede izobrazbe tožnik svojih navedb ni bistveno spreminjal, ampak le pojasnil, da šest let izobrazbe obsega tako predšolsko kot tudi šolsko izobrazbo. V zvezi z navedbami, danimi v policijskem postopku je potrebno ponovno poudariti, da se postopek mednarodne zaščite začne z vložitvijo prošnje, v postopku pa so mladoletnikom brez spremstva zagotovljene posebne procesne in materialne garancije. Tožena stranka zato izjav podanih pred vložitvijo prošnje ne bi smela šteti v škodo tožnika. Te tožnikove izjave so po mnenju tožene stranke povečale dvom v njegovo splošno verodostojnost, poleg tega pa tožena stranka za relevantne ni sprejela niti informacij o izvorni državi, ki jih je v postopku predložil tožnik.

68. Tožnik meni, da dejstvo, da tožena stranka tožniku ne verjame, tožene stranke ne more absolutno odvezati od obveznosti presoje informacij o izvorni državi, ki bi lahko potrdile resničnost tožnikovih navedb glede preganjanja. Pristojni organ je v postopku mednarodne zaščite po uradni dolžnosti dolžan ugotoviti dejansko stanje. To potrjuje tudi odločitev Ustavnega sodišča v zadevi U-I-292/09, Up-1427/09, v kateri je sodišče poudarilo, da neupoštevanje informacij o izvorni državi pomeni kršitev 18. člena Ustave RS o prepovedi mučenja. Z omenjeno odločbo je Ustavno sodišče RS razveljavilo določbe prejšnjega ZMZ, ki je pristojnemu organu omogočal, da ne preuči informacij o izvorni državi, v primeru da ni podana splošna verodostojnost prosilca za mednarodno zaščito. Pri tem je Ustavno sodišče RS poudarilo, da je prepoved mučenja človekova pravica, ki je absolutne narave, in je ni mogoče omejiti. Zato se v postopku obravnave prošenj za mednarodno zaščito ni mogoče izogniti presoji okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti. Vendar mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca. Stališče tožene stranke, da ji v primeru, ko ocenjuje, da ni podana splošna verodostojnost prosilca, ni potrebno preučiti informacij o izvorni državi, je torej neustavno. Da bi morala ocena (ne) verodostojnosti tožnikovih navedb temeljiti tudi na kriteriju zunanje (ne)konsistentnosti, to je ob primerjanju navedb tožnika s splošnimi in specifičnimi informacijami o stanju v izvorni državi preden tožena stranka opravi celovito dokazno oceno, izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 27/2018 z dne 9. 8. 2018. 69. Tožnik opozarja, da je kljub njegovi mladoletnosti, pokazal veliko zrelosti in bistrosti ter samostojno navedel vse relevantne okoliščine svojega primera, potrebne za priznanje mednarodne zaščite. V kolikor je menila, da so tožnikovi odgovori skopi ali drugače pomanjkljivi, bi morala tožena stranka v zvezi s tem ustrezno ukrepati, ko je vodila z njim intervju, ne pa da se mu to očita šele v obrazložitvi zavrnilne odločbe. Tožnik zato sodišču predlaga, da ga pred sprejetjem odločitve zasliši. 70. Tožnik opozarja, da mu tožena stranka v upravnem postopku ni dala možnosti, da pojasni, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosil v državah, ki jih je prečkal. Tožena stranka je v odločbi tožniku očitala, da bi moral ostati v prvi zanj varni državi, kar po njenem mnenju pomeni, da bi moral ostati v Grčiji. Pri tem tožena stranka ni presojala razmer za prosilce za mednarodno zaščito, predvsem mladoletnike brez spremstva v Grčiji in ostalih državah, ki jih je tožnik prečkal, niti o teh razmerah ni vprašala tožnika. Meni, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito v razumnem roku, glede na okoliščine njegovega primera.

71. Izpostavlja tudi, da je njegova mladoletnost vsekakor okoliščina, ki bi lahko prispevala k načinu in podrobnosti opisovanja dogodkov in bi jo bilo potrebno upoštevati pri oceni verodostojnosti. Ob tem ponavlja, da njegove navedbe niso bile premalo podrobne in se je glede na svojo starost pri obeh razgovorih odrezal zelo dobro ter samostojno navedel vse relevantne okoliščine svojega primera. Meni, da je tožena stranka za tožnika postavila previsoko breme dokazovanja. Tožena stranka pri presoji njegovih navedb tudi ni upoštevala največje koristi otroka. Kot je navedlo Upravno sodišče v zadevi I U 1209/2016 z dne 28. 9. 2016, ima načelo varovanja največje koristi otroka lahko pomen tudi v procesu ocenjevanja realnosti tveganja za kršitev absolutnih pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih ter standardih dokazovanja. Glede ugotavljanja dejanskega stanja v postopkih mednarodne zaščite je Ustavno sodišče v zadevi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 sprejelo stališče, da »mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca«. Ker velja ta obveznost tožene stranke v splošnih postopkih mednarodne zaščite, mora njena obveznost še toliko bolj veljati v zadevah, ko je prosilec mladoletnik in je treba spoštovati načelo največje otrokove koristi. Meni, da je potrebno upoštevati tudi Smernice UNHCR za mednarodno zaščito št. 8: Prošnje za azil otrok na podlagi člena 1(a)2 in 1(f) Konvencije o statusu beguncev in Protokola 1967 z dne 22. 12. 2009(1), ki v odstavkih 65. in 73. navajajo, da bi morale pri odločanju o mednarodni zaščiti za mladoletnike veljati posebne procesne in dokazne garancije, tako da bi imeli pristojni organi večje breme dokazovanja, kot to velja v primerih, ko ne gre za mladoletnika in da bi morala biti v veljavi bolj široka uporaba načela, po katerem je treba v dvomu odločiti v korist prosilca. Tožena stranka v nasprotju z navedeno sodno odločbo ni uporabila načela varovanja največje otrokove koristi, še več, izpodbijano odločbo je, kljub dvomu v njegovo starost, izdala kot da je tožnik polnoletna oseba. Pri tem je potrebno upoštevati tudi navedbe tožnika, da je bil v izvorni državi že žrtev mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, medtem ko je bi1 zaprt na policijski postaji. Tožnik se pri tem ne strinja z mnenjem tožene stranke, da navedeno mučenje, ni mogoče šteti za kršenja osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Tožena stranka je pri tem ponovno spregledala dejstvo, da je bil tožnik v času priprtja in nasilja, ki ga je bil deležen s strani policije, mladoleten.

72. Po mnenju tožnika je tožena stranka nepravilno oz. nepopolno ugotovila dejansko stanje tudi v zvezi z upravičenostjo tožnika do subsidiarne zaščite, saj tožniku ni dala možnosti razjasnitve, ali ima maroško državljanstvo niti ni presojala, ali se lahko tožnik v Maroko vrne glede na to, da prihaja iz Zahodne Sahare, ne da bi bil v Maroku preganjan na podlagi svoje narodne pripadnosti. Prav tako ni presojala možnosti njegove vrnitve v Zahodno Saharo. Predvsem pa v postopku ni presojala možnosti njegove vrnitve glede na to, da je tožnik mladoletnik brez spremstva. Prav tako ni presojala splošne varnostne situacije v Zahodni Sahari, kršitve temeljnih človekovih pravic ter preganjanja prebivalcev s strani maroških oblasti. Ker tožena stranka ni preučila informacij o izvorni državi glede pridobitve statusa subsidiarne zaščite, je bistveno kršila materialno pravo ter iz zgoraj navedenih razlogov, sprejela odločitev v nasprotju z ustaljeno ustavnosodno prakso.

73. Izpodbijana odločba je po mnenju tožnika nezakonita tudi zato, ker ne spoštuje sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-662/17 (E. G. proti Sloveniji) z dne 18. 10.2018. Kot je to izpostavilo tudi naslovno sodišče v nedavno izdanih sodbah I U 2130/2018 z dne 7. 11. 2018 in I U 2230/2018 z dne 9. 11. 2018, mora Ministrstvo za notranje zadeve za ustrezno implementacijo navedene evropske sodbe v odločbah o mednarodni zaščiti odločiti v dveh ločenih točkah izreka - o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti.

74. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, tožniku pa prizna mednarodno zaščito, oziroma podredno, da zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

75. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Pojasnjuje, da ni obstajal nikakršen dvom v starost tožnika, saj je iz upravnega spisa več kot očitno razvidno, da je tožnik podajal nekonsistentne izjave o svojih rojstnih podatkih, kot tudi glede ostalih elementov, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo, in se v tem delu v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

76. Izpostavlja, da je tako v policijskem postopku kot pri podaji prošnje navedel, da je rojen .... Pred podajo prošnje ga je izrecno opozorila, da mora govoriti resnico, česar pa očitno ni upošteval, saj je sam priznal, da je večkrat oziroma samovoljno spreminjal podatke in s tem namerno zavajal postopek. Tožnik je torej sam priznal, da je zavajal pristojni organ z lažno predstavitvijo razlogov, saj je preigraval različne možnosti, ki bi bile zanj bolj ugodne. Tožena stranka poudarja, da navedenega dejstva nikakor ni mogla spregledati pri končni odločitvi, zato ne vidi smisla, da bi tožniku postavila izvedenca za ugotavljanje starosti.

77. Pojasnjuje, da je kategorija ranljivih oseb s posebnimi potrebami tako široko opredeljen pojem, da večina prosilcev, še posebej, če se brez presoje sprejmejo njihove navedbe za resnične, spada v to kategorijo. Poleg navedenega od vložitve prošnje za mednarodno zaščito tožnika ni minilo še niti eno leto, tako da tožena stranka nikakor ni prekoračila skrajnega roka za odločitev, ki je v primeru, da je razlog za zamudo veliko število prošenj, 18 mesecev. Dodaja še, da ZMZ-1 določa tudi Upravnemu sodišču rok za odločitev, vendar imenovano sodišče, verjetno iz istega razloga kot tožena stranka, torej zaradi velikega števila prošenj za mednarodno zaščito in posledično velikega števila tožb, ne more spoštovati zakonsko določenih rokov za sprejem odločitve.

78. Kot izhaja iz listin v upravnem spisu, je imel tožnik ves čas prvega postopka na voljo strokovno pomoč. Tožnik je bil še pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito s strani PIC-a seznanjen in ustno informiran glede svojih pravic in dolžnosti v svojem maternem jeziku, kar izhaja iz zapisnika, ki je del upravnega spisa. Njegovo informiranje je trajalo eno uro. Prav tako je bil tožnik pri podaji prošnje dodatno opozorjen, da mora odgovarjati čimbolj natančno in po resnici. Po ustaljeni praksi tožene stranke so mu bile pred osebnim razgovorom odobrene tudi enourne priprave na osebni razgovor, ki jih je s pomočjo njegovih pooblaščencev, zakonite zastopnice in tolmača tožnik tudi opravil. Namen teh priprav je, da ga pooblaščenci seznanijo o pomembnosti njegovih izjav, ki so temeljno dokazno sredstvo, glede na to, da drugih dokazov nima. Dodatno pa je bil tožnik na prvem in drugem osebnem razgovoru seznanjen, da bo pristojni organ na podlagi njegovih izjav danih na zapisnik ugotavljal, ali v skladu z ZMZ-1 izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

79. Tožena stranka tako ugotavlja, da je bil tožnik v prvem postopku večkrat opozorjen, da mora sam navesti vse razloge, dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, in razloge, ki nasprotujejo njegovi vrnitvi v izvorno državo. Pred podajo prošnje 16. 8. 2018 mu je bilo zagotovljeno, da je celoten postopek zaupen. Prisotni so bili samo uradna oseba, tolmač, njegova pooblaščenka in zakonita zastopnica. Opozorjen je bil tudi na dolžnost, da poda natančne in resnične navedbe, saj se sicer vloga zavrne kot očitno neutemeljena. Prav tako je bil ob koncu prošnje za mednarodno zaščito dodatno vprašan, ali ima še kakšen drug razlog poleg tistih, ki jih je navedel, in odgovoril je, da so to bili vsi razlogi.

80. S tožnikom sta bila opravljena dva osebna razgovora 11. 9. 2018 in 22. 1. 2019, kjer mu je bila ponovno pojasnjena zaupnost postopka in njegova dolžnost navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem. Na koncu osebnih razgovorov mu je bila dana možnost, da navede še druge razloge, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito. Na vprašanje uradne osebe, ali so to vsi razlogi, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, je tožnik to potrdil. Glede na vse navedeno tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik dovolj dobro seznanjen z zaupnostjo postopka mednarodne zaščite, da bi lahko uradnim osebam izpovedal vse svoje razloge, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo. Očitek tožnika, da bi ga morala tožena stranka še dodatno spraševati, ali bi lahko dobil maroško državljanstvo, je popolnoma neutemeljen. Nenazadnje pa je tudi pooblaščenka imela možnost postavljati vprašanja tožniku tako pri prošnji za mednarodno zaščito kot tudi na obeh osebnih razgovorih, tako da bi tožnik lahko dodatno obrazložil svoje razloge, pa tega ni izkoristila, zato so njegove navedbe zvezi s tem neutemeljene.

81. Tožena stranka nadalje poudarja, da je splošno znana okoliščina oz. dejstvo, da Republika Slovenija ne priznava Zahodne Sahare kot države, zato so očitki, da bi ga morala s tem posebej seznanjati, neutemeljeni. Vsekakor pa bi lahko tudi pooblaščenci tožnika z navedeno okoliščino sami seznanili, glede na to, da so njegovi zastopniki. Tudi navedbe tožnika, da ga tožena stranka ni vprašala, ali bi lahko pridobil maroško državljanstvo, so popolnoma brez potrebe, saj je tožnik tako v policijskem postopku, v Centru za tujce, kot tudi pri podaji prošnje za mednarodno zaščito na vprašanje uradne osebe (6. točka, 2 stran) navedel, da je državljan Maroka.

82. Tožena stranka nadalje zanika tudi tožnikove očitke, da se ni opredelila do informacij, katere je priložil v postopek. Iz izpodbijane odločbe na strani 13 nesporno izhaja, da se je tožena stranka opredelila do vseh s strani tožnika predloženih informacij.

83. Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo, v kateri primarno poudarja, da je mogoče šest mesečni rok za odločitev prekoračiti le v utemeljenih primerih, kar v skladu z drugim odstavkom 47. člena ZMZ-1 pomeni predvsem, kadar prosilec ne izpolni svojih zakonskih obveznosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite oziroma se v primeru pojavijo zapletena pravna in dejanska vprašanja. Tožnik v času od prejema prošnje od tožene stranke ni prejel nobenega obvestila, iz katerega bi bile razvidne individualne okoliščine njegovega primera, zaradi katerih sprejem odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ni bil mogoč v zakonsko predpisanem roku. Tovrstnih razlogov tožena stranka tudi v odgovoru na tožbo ni pojasnila, ampak se je sklicevala izključno na povečano število prošenj za mednarodno zaščito.

84. Zamuda roka je namreč povzročila, da je bil tožnik obravnavan kot polnoletnik, kar pomeni, da je izpodbijano odločbo oprla na drugačno dejansko stanje. Po mnenju tožnika povečanje števila prošenj ni tako veliko, da bi lahko utemeljevalo zamudo tožene stranke pri odločanju. Prav tako pa zamude ni mogoče opravičevati s pomanjkanjem kadra. Za sprejem odločitve je namreč pristojna tožena stranka, ki je zavezana v dobri veri spoštovati nacionalno pravo ter evropsko pravo.

85. Tožnik se sicer strinja, da so prosilci za mednarodno zaščito in begunci kot celota posebej ranljiva skupina. Vendar pa sklicevanje na širokost pojma ranljivih oseb tožene stranke ne odveže spoštovanja določb, ki se navezujejo na obravnavo individualnih ranljivih oseb, ki so opredeljene tudi v dvaindvajsetem odstavku 2. člena ZMZ-1. 86. Tožnik še pojasnjuje, da vzročna zveza med navajanjem, da Republika Slovenija Zahodne Sahare ne priznava kot države ter da se mu s tem de facto odreka pravica do mednarodne zaščite, ni enoznačna kot jo želi predstaviti tožena stranka v odgovoru na tožbo. Tožnik je namreč pojasnil, da v kolikor tožena stranka ne priznava njegove pripadnosti Zahodni Sahari zgolj na podlagi dejstva, da Slovenija te države ne priznava in ker lahko tožnik, po mnenju tožene stranke, avtomatično pridobi maroško državljanstvo, s tem dejansko izključi vse prebivalce Zahodne Sahare, ki utemeljujejo svoje preganjanje na podlagi narodnosti.

87. Ugotovitev dejanskega stanja in izvedba dokazne ocene je odgovornost tožene stranke, ki mora zato tožnika izprašati o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za obravnavno njegove prošnje. Predvsem pa odločbe o tožnikovi prošnji ne sme upreti na dejstva in okoliščine, do katerih se tožnik ni imel možnosti opredeliti oz. s katerimi tožnika ni seznanila. Ker tožena stranka ni preverjala, ali tožnik dejansko ima oz. ali bi lahko pridobil maroško državljanstvo, in je na to zgolj sklepala, je s tem kršila tožnikovo pravico do izjave.

88. V zvezi z navedbo, da je tožena stranka tožnika obravnavala kot maroškega državljana, ker je v policijskem postopku, v Centru za tujce ter na prošnji izjavil, da je državljan te države, pa tožnik opozarja, da se postopek mednarodne zaščite v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZMZ-1 prične z vložitvijo prošnje. Pri tem pa so mladoletnikom brez spremstva zagotovljene posebne procesne garancije, ki jim omogočajo, da najbolje branijo svoje pravice in interese. V policijskem postopku ter postopku v Centru za tujce tovrstne garancije niso zahtevane, niti tožniku niso bile zagotovljene. Zakaj je tožnik podal drugačne podatke pri podaji prošnje, pa je že pojasnil tako na osebnih razgovorih kot tudi v tožbi.

89. Tožba je utemeljena.

90. ZMZ-1 v 20., 21., 22., 23. in 24. točki prvega odstavka 2. člena opredeljuje pojem mladoletnika, mladoletnika brez spremstva, ranljive osebe s posebnimi potrebami, prosilca s posebnimi potrebami glede sprejema ter prosilca, ki potrebuje posebna jamstva v postopku mednarodne zaščite. Mladoletnik je tako po 20. točki državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, mlajša od 18 let. Če je na ozemlju Republike Slovenije brez staršev ali zakonitih zastopnikov je po 20. točki opredeljen kot mladoletnik brez spremstva. Med drugimi sta mladoletnik ter mladoletnik brez spremstva opredeljena tudi kot ranljivi osebi s posebnimi potrebami (22. točka), ki se jim zagotovijo posebna jamstva, če zaradi osebnih okoliščin ne moreta v celoti uživati pravic in izpolnjevati obveznosti v zvezi z zadevnimi postopki (23. in 24. točka).

91. Ker gre v primeru mladoletnega prosilca za mednarodno zaščito in še zlasti mladoletnega prosilca brez spremstva, za ranljivo osebo s posebnimi potrebami, ZMZ-1 v 2. oddelku z naslovom „Obravnava ranljivih oseb s posebnimi potrebami“ določa posebna jamstva v okviru obravnavanja njihovih prošenj. Tem je potrebno v postopkih mednarodne zaščite zagotoviti posebno nego, skrb in obravnavo (12. člen ZMZ-1). V okviru tega je naloga tožene stranke, da jo v postopku odločanja vodijo največje koristi otroka (15. člen), pred začetkom postopka pa mora organ takšni osebi postaviti zakonitega zastopnika (16. člen ZMZ-1) in sam postopek tudi sicer voditi v skladu s procesnimi in materialnopravnimi normami, ki veljajo za mladoletne prosilce za mednarodno zaščito. Da se mladoletnemu prosilcu zagotovi zastopanje po zakonitem zastopniku in pooblaščencu, da se ga seznani s pravicami in dolžnostmi in z vsebino ter potekom postopkov, so zgolj nujni sestavni del postopkov za priznanje mednarodne zaščite, zapisani tudi v 5., 16. in 37. členu ZMZ-1. Spoštovanje načela največjih koristi otroka mora biti pri tem vodilo tudi v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih in standardih dokazovanja. Pri tem pa je tudi naloga tožene stranke, da je še posebej pozorna, da z mladoletnim prosilcem razčisti vsa za konkreten postopek pomembna dejstva na način, ki je primeren glede na starost prosilca oziroma morebitno mladoletnost. Tako je v okviru načela varovanja največjih otrokovih koristi potrebno upoštevati vse navedeno tudi pri materialnopravnem ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za status begunca in subsidiarne zaščite. Navedene določbe ZMZ-1 prenašajo v notranji pravni red odgovarjajoče določbe o obravnavanju mladoletnikov iz Procesne direktive 2013/32/EU, Direktive o sprejemu 2013/33/EU in Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU v povezavi s členom 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah.1

92. Tako kot velja za vprašanja glede pogojev sprejema prosilca za mednarodno zaščito (22. člen Direktive o sprejemu 2013/33/EU) tudi za vprašanja posebnih procesnih jamstev velja, da morajo države članice v razumnem roku potem, ko je podana prošnja za mednarodno zaščito, oceniti, ali prosilec potrebuje posebna procesna jamstva. Ker gre za posebna procesna jamstva,2 to pomeni, da je treba še bolj, kot to predpisujejo splošne procesne določbe iz členov 15(3)3 in 16 Procesne direktive 2013/32/EU,4 paziti, da okoliščina starosti in dejstvo, da je prosilec brez spremstva odraslega, ne bi kvarile zakonitost dokazne ocene. V tem smislu drugi pod-odstavek člena 25(6)(b) Procesne direktive 2013/32/EU določa, da celo v primeru, če je mladoletnik zavedel organe s predložitvijo ponarejenih dokumentov, ali je odsvojil ali uničil osebni dokument, ki bi pomagal pri ugotavljanju njegove identitete, mora imeti mladoletnik možnost predstaviti utemeljene razloge za takšno ravnanje tudi ob pomoči zastopnika. Za obravnavano zadevo je pomembno tudi, da je po sodni praksi Sodišča EU za mladoletnika treba šteti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je bil ob vstopu na ozemlje države članice in ob vložitvi prošnje za azil v tej državi star manj kot 18 let, vendar je med azilnim postopkom postal polnoleten,5 ker to med drugim izhaja iz načela enakega obravnavanja in pravne varnosti, iz potrebe po posebni zaščiti mladoletnikov brez spremstva kot ranljivih oseb6 in zaradi varovanja največjih koristi otroka iz člena 24(2) Listine o temeljnih pravicah EU.7

93. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka tožnika ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito sicer štela za mladoletnika brez spremstva8 in tožniku je bila isti dan tudi postavljena zakonita zastopnica. Že pred tem je bil tožniku v Centru za tujce postavljen skrbnik za poseben primer in sicer s strani Centra za socialno delo Postojna.9 V spisu je v zvezi s tem tudi Mnenje skrbnika za poseben primer z dne 8. 8. 2018 ob sprejemu tožnikove izjave in informiranju tožnika o njegovem položaju. Tožnik in zakonita zastopnica sta tudi podpisala obvestilo o možnosti pregleda za določitev starosti mladoletnika brez spremstva. Iz podatkov v spisu nadalje izhaja, da je zakonita zastopnica še v letu 2019 za tožnika urejala oziroma je tožniku pomagala pri različnih aktivnostih, na primer v zvezi z vključevanjem tožnika v projektno učenje pri Zavodu za zaposlovanje,10 v zvezi s Srednjo gozdarsko in lesarsko šolo Postojna,11 dne 22. 5. 2019 pa je Center za socialno delo Ljubljana izdal sklep št. 1221-453/2018-3LJVIC (102) o tem, da je pravilni rojstni datum tožnika .... V času odločanja v upravnem postopku torej tožnik še ni bil star 16 let. Iz odločbe ni razvidno, zakaj je tožena stranka kljub navedenemu sklepu Centra za socialno delo Postojna štela, da je tožnik rojen ..., kar bi pomenilo, da je odločbo izdala že v času tožnikove polnoletnosti, kar pa sicer zaradi že omenjene sodbe Sodišča EU v zadevi A.S. ne spremeni dejstva, da bi tožena stranka morala tožnika v odločbi obravnavati kot mladoletnika.

94. Tožnik je dne 16. 8. 2018 podal izjavo ob sprejemu prošnje oziroma je odgovarjal na vprašanja uradne osebe. Tekom tega razgovora uradna oseba ni s tožnikom ob prisotnosti zakonite zastopnice posebej razčiščevala nobenih neskladij v izjavah tožnika.

95. Dne 11. 9. 2018 je bil s tožnikom ob prisotnosti zakonite zastopnice in predstavnice PIC opravljen osebni razgovor. Tožnik je na osebnem razgovoru samoiniciativno povedal, da je v prošnji povedal, da mu je dal dovoljenje za potovanje brat, čeprav mu ga je v resnici dal stric, na kar je po pozivu uradne osebe pojasnil, zakaj je to storil. Tudi za prvotno izjavo, da je brat v Maroku, je pojasnil, da je takrat to dejal, ker je hotel čim prej oditi iz Slovenije, namenjen je bil k bratu v Nemčijo.12

96. Tudi na drugem osebnem razgovoru dne 22. 1. 2019 je tožnik na posebno vprašanje uradne osebe pojasnil, zakaj je sprva (v prošnji) spreminjal osebne podatke in kraj bivanja in sicer je hotel oditi k bratu v Nemčijo, ko pa je izvedel, da imajo v Sloveniji njegove prstne odtise in da bo vrnjen iz Nemčije nazaj v Slovenijo, se je po posvetovanju z drugimi in z bratom odločil ostati tukaj. Za mladoletnika brez spremstva to ni nesprejemljivo pojasnilo in zato glede osebnih podatkov tožena stranka ni upoštevala posebnih procesnih garancij tožnika iz drugega pod-odstavka člena 25(6)(b) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi s členom 15(3) in 16 Procesne direktive 2013/32/EU.

97. Vendar pa je v predmetni zadevi bistveno in odločilno, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka ne verjela tožniku, da je prebivalec z območja zahodne Sahare. V zvezi s tem območjem pa že od leta 1975 naprej obstajajo splošno znana dejstva o političnem in varnostnem konfliktu z maroškimi oblastmi in s tem povezanimi begunskimi taborišči za več sto tisoč ljudi v Alžiriji in tožnik je zatrjeval določeno preganjanje zaradi političnega prepričanja, ki naj bi ga doživel v Maroku zaradi zavzemanja za pravice prebivalcev zahodne Sahare, in da se je bal vrnitve iz razloga, ker je sam prebivalec zahodne Sahare in naj bi sodeloval v demonstracijah, zaradi česar naj bi bil tudi zaprt v letu 2017. 98. To pa pomeni, da tožena stranka ni mogla izvesti zakonite dokazne ocene, brez da bi pred tem ugotavljala stanje v izvorni državi tožnika prek informacij nevladnih in drugih mednarodnih organizacij, tudi UNHCR. To bi bilo nujno potrebno zaradi ugotavljanja tožnikove zunanje verodostojnosti, to je verodostojnosti izjav tožnika, ki so bile glede sodelovanja na demonstracijah, kraja bivanja in demonstracij in okoliščin tožnikovega dvodnevnega priprtja, vključno z zatrjevanim pretepanjem s strani policije, in glede poziva sodišča, dovolj konkretizirane, da bi jih bilo treba preveriti tudi z omenjenimi informacijami (tretja alineja člena 21(3) ZMZ-1 v povezavi s členom 31(8)(e) Procesne Direktive 2013/32/EU). Ker gre pri tem za okoliščine, ki se neposredno navezujejo na dejanja preganjanja, njihovo intenzivnost ter razlog za preganjanje, bi jih tožena stranka morala obravnavati skupaj z dostopnimi in časovno relevantnimi informacijami o stanju v tožnikovi izvorni državi. V takih okoliščinah namreč tožnik nima očitno neutemeljenega zahtevka13 glede morebitnega preganjanja v Maroku v primeru njegove vrnitve, ko bi bil lahko identificiran ob prihodu v državo kot prebivalec zahodne Sahare. Zato bi tožena stranka morala opraviti natančno presojo dejstev, ki nujno vključuje informacije o stanju v izvorni državi.14 Še toliko bolj je to pomembno, ko gre za mladoletnika brez spremstva, zaradi določila člena 24(2) Listine o temeljnih pravicah EU.

99. V zvezi s tem Upravno sodišče pripominja, da tudi (že zgolj) z vidika ustavno-sodne prakse tožena stranka ne more uporabiti stališč Vrhovnega sodišča iz zadev I Up 304/2013 z dne 29. 8. 2013 in I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, na katere se tožena stranka sklicuje v tem smislu, da toženi stranki ni treba preverjati informacij o stanju v izvorni državi, če izjave prosilca niso skladne in verjetne. Ta interpretacija izvira še iz okoliščin in sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 425/2009 z dne 7. 10. 2009, ki pa jo je Ustavno sodišče z odločbo U-I-292/0-9, Up-1427/2011 z dne 20. 11. 2011 razveljavilo, ker sta omenjeno stališče ter določba tretjega odstavka 22. člena ZMZ (Uradni list 11/11) bili v nasprotju z 18. členom Ustave, saj sta dovoljevali, da pristojni organ v primeru ugotovitve splošne neverodostojnosti prosilca ne upošteva informacij o izvorni državi.15

100. Nadalje bi tožnik moral biti vsaj z bistvenimi nekonsistentnostmi - tistimi nekonsistentnostmi, ki se neposredno navezujejo na pogoje za priznanje statusa begunca, soočen, da bi nanje lahko odgovoril, se branil oziroma jih pojasnil, preden je tožena stranka izdala odločbo. Tožena stranka tožnika ni soočila z neskladji v njegovih izjavah ter nekonsistentnostmi oziroma malo verjetnih okoliščin in dokazne vrednosti fotografij in listin, ki jih je predložil, kar velja tudi za navedbe v pozivu sodišča, za okoliščine v priporu, za lokacijo demonstracij, za katero je tožena stranka ugotovila, da ni verjetna. Zato je tožena stranka kršila pravico tožnika do izjave in obrambe iz 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z sodbami Sodišča EU v zadevah Boudjlida, M.M., Mukarubega in M.16 in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.17 ter členom 24(2) Listine o temeljnih pravicah EU.

101. Glede lokacije demonstracij se tožena stranka v odločbi sicer sklicuje na „poročila iz 2017“, vendar ugotavlja, da niti iz enega priloženega članka ni razvidno, da bi se demonstracije odvijale v njegovi soseski, so pa se odvijale v soseski Al-Mustaqbai, na obali Afim El Wada, v mestu Boujdour. Iz odločbe ni razvidno, v katere informacije je tožena stranka vpogledala, niti ni dala tožniku možnosti, da bi razčistil trditve glede lokacije demonstracij, v katerih naj bi sodeloval. Že iz standardov 22. člena Ustave pa izhaja, da mora biti stranki zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, kot tudi pravica, da je „ob izvajanju dokazov navzoča.“ Ta pravica zagotavlja, da bo posameznik v razmerju do države v položaju subjekta, in s tem preprečuje, da bi se posameznik pretvoril le v objekt državnega odločanja.18 Očitno pa ostalih informacij, ki jih je predložil tožnik ob pomoči PIC dne 4. 2. 2019, tožena stranka sploh ni uporabila, ker je štela, da je tožnik neverodostojen. Poleg tega je tožena stranka navedla, da se informacije, ki jih je predložil tožnik v zvezi z ravnanji političnih zapornikov, ne nanašajo nanj, zato jih ni upoštevala. Iz nobene določbe ZMZ-1 ali prava EU ne izhaja, da pristojni organ v postopku uporabi zgolj tiste informacije, ki se nanašajo na prosilca. Nadalje, če je tožena stranka štela, da tožniku zaradi opisa dogodkov v času priprtja, ni mogoče verjeti, da ga je policija priprla, ni logično, da je ob tem štela tudi, da okoliščine dvodnevnega priprtja, kot jih je opisal tožnik, ne pomenijo zadostne intenzivnosti preganjanja.

102. Nadalje Upravno sodišče pripominja, da je v tej zadevi sodno prakso Vrhovnega sodišča, na katero se tožena stranka sklicuje, češ da sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago, upoštevalo samo v tem smislu, da to stališče Vrhovnega sodišča drži pod pogojem, da je uradna oseba izpolnila svoje del sodelovalne dolžnosti v zvezi z razčiščevanjem dejanskega stanja in izpraševanjem prosilca iz določila člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU;19 slednja določba namreč ni transparentno prenesena v ZMZ-1. Tožena stranka pa sodelovalne dolžnosti oziroma svoj del deljenega dokaznega bremena ni izpolnila, saj tožnika ni dovolj natančno zaslišala na dveh osebnih razgovorih, upoštevajoč pri tem njegovo mladost, in ni pridobila in uporabila informacij o stanju v izvorni državi, celo ni upoštevala informacij, ki jih je predložil tožnik, in to brez utemeljenega razloga. Poleg tega Upravno sodišče pripominja, da je navedeno stališče Vrhovnega sodišča omejeno tudi z upoštevanjem stališč ESČP, da je „ne glede na ravnanja prosilca“ pristojni organ dolžan po uradni dolžnosti upoštevati vse relevantne informacije, ki so mu na razpolago in ne zgolj trditve in dokaze, ki jih predloži, ali na katere se sklicuje prosilec;20 omenjeno stališče Vrhovnega sodišča pa je omejeno tudi s stališči Sodišča EU.21 Po stališču Sodišča EU namreč velja, da „glede na to, da ni nujno, da prosilec za mednarodno zaščito lahko oceni, na katero vrsto zaščite se navezuje njegova prošnja, in da poleg tega status begunca zagotavlja širšo zaščito od tiste, ki jo daje subsidiarna zaščita, mora načeloma pristojni organ ugotoviti najprimernejši status glede na položaj tega prosilca.“22

103. Izhajajoč iz stališč Sodišča EU, da je postopek pred upravnim organom, ki ima za to namenjena posebna sredstva in specializirano osebje, „ključna faza“ v celotnem postopku mednarodne zaščite,23 in glede na obseg in pomen kršitev procesne narave v tem primeru, sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1 v zvezi z členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU), ampak je izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo na seji, pri čemer se je oprlo na prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ter razlago Sodišča EU glede obveznosti ustne obravnave v azilnih zadevah na podlagi neposrednega učinka člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in člena 47(1) in (2) Listine o temeljnih pravicah EU.24

104. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1; C-585/16, Alheto, 25. 7. 2018, odst. 148-149).

1 Natančneje o teh standardih iz prava EU glej: „Vulnerability in the Context of Applications for International Protection: Judicial Analysis, EASO Professional Development Series for members of courts and tribunals, produced by the IARMJ-Europe under contract to EASO, 2021 - posebej: razdelki in poglavja 2.4., Part 3 (še posebej razdelek 3.4.2.), Part 6 (zlasti razdelka 6.2., 6.8.1.1.) in Part 7. 2 Člen 25 procesne direktive 2013/32/EU. 3 Po tem določilu, ki ima več samostojnih odstavkov, morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da osebni razgovori potekajo v razmerah, ki prosilcem omogočajo, da razloge za svojo prošnjo celovito predstavijo. 4 Po tem določilu organ za presojo med osebnim razgovorom o vsebini prošnje za mednarodno zaščito zagotovi, da se da prosilcu ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU. To vključuje možnost podati pojasnilo glede elementov, ki morda manjkajo, in/ali morebitne neskladnosti ali nasprotja v izjavah prosilca. 5 C-550/16, A.S., odst. 64. 6 Ibid. odst. 55. 7 Ibid. odst. 58. 8 Dopis tožene stranke centru za socialno delo z dne 16. 8. 2018. 9 Elektronsko sporočilo z dne 9. 8. 2018. 10 Izjava z dne 25. 3. 2019 11 Potrdilo Srednje gozdarske in lesarke šole Postojna z dne 29. 5. 2019. V spisu so tudi razna potrdila omenjene šole z dne 7. 11. 2018, 6. 3. 2019, 29. 4. 2019. 12 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 11. 9. 2018, str. 3. 13 Soering v. the United Kingdom, [GC], odst. 85, 117; L.M. and others v. Russia, odst. 104, M.A. and others v. Lithuania, odst. 66, 83; glej tudi Ilias and Ahmed v Hungary, [GC], odst. 136; B, C-233/19, odst. 63-66. 14 J. K. and others v. Sweden, [GC], odst. 79. 15 Odločba Ustavnega sodišča U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011, odst. 14-16. 16 C-249/13, Boudjlida, EU:C:2014:2341, odst. 30-34, 36-37, 39, 43, 55-56; C-277/11, M.M., EU:C:2012:744, odst.. 86, C-166/13, Mukarubega, EU:C:2014:2336, odst. 42-45, 49; C-560/2104, M., EU:C:2017:101, odst. 25, 32, 36, 40. 17 J.K. and others v. Sweden, App. no. 59166/12, odst. 93. 18 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05, 19. 1. 2006, odst. 9; Up-360716-22 z dne 18. 6. 2020, odst. 13. 19 Zahteva za sodelovanje države članice zato dejansko pomeni, da če dokazi, ki jih predloži prosilec za mednarodno zaščito, iz katerega koli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevni, mora zadevna država članica na tej stopnji postopka s prosilcem aktivno sodelovati, da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo. Poleg tega lahko država članica do nekaterih vrst dokumentov lažje dostopa kot prosilec (C-277/11, M.M. [GC], 22. 11. 2012, odst. 65-66). 20 J.K. and others v. Sweden, [GC], odst. 87, 83, 90; glej tudi: F.G. v. Sweden, [GC], odst. 156-158. 21 Glej na primer: C-585/16, Alheto, [GC], 25. 7. 2018, odst. 100-101, 118. 22 C-604/12, H.N., [GC], 8. 5. 2014, odst. 34. 23 C-585/16, Alheto, 25. 7. 2018, odst. 103, 116; C-C-517/17, Addis, 16. 7. 2020, odst. 61-73. 24 C-348/16, Sacko, odst. 24, 26, 28-33, 37, 39-45, 47-49 (ter Ramos Nunes de Carvalho E Sá v. Portugal, [Gc], odst. 190-191); C-585/16, Alheto, odst. 102, 107, 109-114, 116, 127, 130, 147-149; C-556/17, Torubarov, odst. 52-56, 73; C-652/16, Ahmedbekova, odst. 91, 94, 92-100; C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38-39; C-414/16, Egenberger, 17. 4. 2018, odst. 82.