Jedro

Zaradi akcesorne narave pravice podstanovalca uporabljata stanovanjske prostore (1. odst. 76. čl. ZSR) se toženca ne moreta v konkretnem primeru uspešno sklicevati na podnajemno pogodbo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženima strankama naložilo izpraznitev stanovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji vztraja pri trditvi, da toženca imata pravni naslov za uporabo spornega stanovanja. M.G. namreč ni prenehala stanovanjska pravica, saj je v spornem stanovanju pustil precej svojih stvari. Poleg tega je s tožencema sklenil pogodbo za določen čas (do preklica, t.j. dokler se sam ne bi vrnil v sporno stanovanje). Stanovanjska pravica pa mu tudi na podlagi 3. odst. 58. čl. ZSR ni mogla prenehati, saj je v R Srbijo moral oditi zaradi dela. Tožeča stranka tudi ni postavila zahtevka po 3. odst. 187. čl. ZPP, da naj se ugotovi, ali mu je prenehala stanovanjska pravica.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče se strinja s presojo, da je M.G., s katerim naj bi toženca sklenila podnajemno pogodbo, prenehalo stanovanjsko razmerje (1. odst. 58. čl. ZSR). Toženca se v konkretnem primeru ne moreta sklicevati njemu v prid na 4. tč. 3. odst. 58. čl. ZSR. To določilo se nanaša na pomen prenehanja uporabe stanovanja za prenehanje stanovanjskega razmerja zaradi odhoda na delo v drug kraj v (istiĐ) državi, medtem ko pomen odhoda na delo v tujino ureja 61. čl. istega zakona. Da M.G. ni odšel na delo v ... - R Srbija (iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč sledi, da je M.G. tam vojaški uslužbenec) kot delavec oz. uslužbenec domačega delodajalca oz. s soglasjem pristojnega organa domače države pa je že pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče. Vprašanje prenehanja stanovanjskega razmerja, ki je za to zadevo predhodno vprašanje (1. odst. 76. čl. ZSR in 1. odst. 12. čl. ZPP), sta tedaj sodišči prve in druge stopnje rešili pravilno. Iz povedanega pa sledi tudi odgovor na revizijski očitek, češ da sodišči ne bi smeli odločati o prenehanju stanovanjske pravice M.G., ker da tožeča stranka ni z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom po 3. odst. 187. čl. ZPP tega posebej uveljavljala.

Zaradi akcesorne narave pravice podstanovanca uporabljati stanovanjske prostore (1. odst. 76. čl. ZSR) se toženca ne moreta v konkretnem primeru uspešno sklicevati na podnajemno pogodbo. Ta tako ni pravni naslov za uporabo spornega stanovanja. Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni (50. člen ZSR v zvezi z 2. odstavkom 159. člena SZ).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).