Jedro

Kadar je ena od pravdnih strank fizična oseba, praviloma ne gre za gospodarski spor, razen v primeru izjem, ki jih določa ZPP v členih 481 do 484. Ali gre za katero od zakonskih izjem, je mogoče presoditi že na podlagi trditev v tožbi. Tožeča stranka je tožbo vložila zoper osebno odgovorno družbenico dolžnice za dolgove dolžnice. Gre torej za premoženjskopravni spor med osebo iz prvega odstavka 481. člena ZPP na strani tožeče stranke in fizično osebo na strani tožene stranke, ki pa nima lastnosti nobene od oseb iz 481. člena ZPP.

Če bi se spor neposredno nanašal na razmerje med družbenico in družbo, torej če bi bila tožena stranka družbenica družbe, s katero bi bila v sporu, bi šlo za primer, ki ga ureja 1. točka prvega odstavka 482. člena ZPP in bi se v takem primeru uporabila pravila o postopku v gospodarskih sporih. V konkretnem primeru pa ne gre za spor med družbenico in družbo v smislu 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP, pač za spor med tujo pravno osebo in fizično osebo, ki med seboj nista v korporacijsko članskem razmerju.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru stvarne nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani ugodi. Za odločanje v zadevi je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 33,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od vročitve sklepa, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 11. 1. 2019 glede stvarne nepristojnosti okrožnega sodišča. 2. Tožena stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila. Izpodbijala ga je v celoti iz razloga, ker gre za spor s toženo stranko kot potrošnico, za katerega se ne uporabljajo pravila postopka v gospodarskem sporu. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sklep spremeni tako, da ugovoru stvarne nepristojnosti ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Od tožeče stranke je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo tožničinih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožeča stranka vložila tožbo zoper toženo stranko na Okrajno sodišče v Ljubljani, ki se je po uradni dolžnosti, še preden je tožbo vročilo toženi stranki v odgovor, s sklepom izreklo za stvarno nepristojno. Sklep je vročilo le tožeči stranki, ki se zoper sklep ni pritožila. Sklepa ni vročalo toženi stranki, pač pa je zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki je tožbo vročilo v odgovor toženi stranki. Tožena stranka je hkrati z odgovorom na tožbo vložila še ugovor stvarne nepristojnosti okrožnega sodišča. Pred tem tožena stranka ni imela možnosti ugovarjati odločitvi okrajnega sodišča, da je za sojenje pristojno okrožno sodišče iz razloga, ker je treba v sporu uporabiti pravila o postopku v gospodarskem sporu.

6. Okrožno sodišče je v razlogih sklepa, s katerim je ugovor stvarne nepristojnosti zavrnilo navedlo, da ima okrožno sodišče v primeru, če bo ocenilo, da je stvarno pristojno za odločanje tisto sodišče, ki mu je zadevo odstopilo, v skladu s 24. členom ZPP možnost samo pred višjim sodiščem sprožiti spor o pristojnosti. Pri tem je še navedlo, da pa bo moralo za presojo, katero sodišče je stvarno pristojno, v dokaznem postopku šele ugotoviti, ali gre za razmerje med družbo in družbeniki ali pa za spor med gospodarsko družbo in potrošnikom. Tak zaključek tožena stranka utemeljeno izpodbija.

7. Če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR, so za sojenje pristojna okrajna sodišča (30. člen ZPP). Ne glede na vrednost spornega predmeta pa so v gospodarskih sporih pristojna za sojenje okrožna sodišča (7. točka drugega odstavka 32. člena ZPP). V obravnavanem primeru vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR, prav tako pa po oceni pritožbenega sodišča niso podani pogoji za uporabo pravil o postopku v gospodarskih sporih. To pa pomeni, da za sojenje v tem sporu ni pristojno okrožno sodišče. 8. Kadar je ena od pravdnih strank fizična oseba, praviloma ne gre za gospodarski spor, razen v primeru izjem, ki jih določa ZPP v členih 481 do 484. Ali gre za katero od zakonskih izjem, je mogoče presoditi že na podlagi trditev v tožbi. Tožeča stranka L. iz Nemčije je v tožbi navedla, da ji komanditna družba S. GmbH&Co. dolguje 8.249,21 EUR z zamudnimi obrestmi iz naslova nevrnjenega kredita. Tožeča stranka pa je tožbo zaradi plačila 8.249,21 EUR z zamudnimi obrestmi vložila zoper Z.T., osebno odgovorno družbenico dolžnice za dolgove dolžnice. Gre torej za premoženjskopravni spor med osebo iz prvega odstavka 481. člena ZPP na strani tožeče stranke in fizično osebo na strani tožene stranke, ki pa nima lastnosti nobene od oseb iz 481. člena ZPP.

9. Če bi se spor neposredno nanašal na razmerje med družbenico in družbo, torej če bi bila tožena stranka družbenica družbe, s katero bi bila v sporu (družbenica tožeče stranke), bi šlo za primer, ki ga ureja 1. točka prvega odstavka 482. člena ZPP in bi se v takem primeru uporabila pravila o postopku v gospodarskih sporih. V konkretnem primeru pa ne gre za spor med družbenico in družbo v smislu 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP, pač za spor med tujo pravno osebo in fizično osebo, ki med seboj nista v korporacijsko članskem razmerju. To pa pomeni, da se v obravnavanem sporu tudi po kriteriju iz 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP ne uporabljajo pravila ZPP o postopku v gospodarskih sporih. Posledično se izkaže, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da se bo šele po izvedenem dokaznem postopku lahko izkazalo, ali gre za sporno razmerje med družbo in družbeniki. Ker ne gre za premoženjski spor med družbo in družbenico, se pravila postopka v gospodarskih sporih ne uporabljajo. Presoja, ali je treba priznati toženi stranki status potrošnice oziroma v razmerju do družbe S. GmbH&Co. status družbenice, pa se s tem izkaže kot nepomembna za odločitev o utemeljenosti ugovora stvarne nepristojnosti okrožnega sodišča. Navedeno vprašanje se bo sicer lahko izkazalo kot pomembno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki pa ni predmet presoje izpodbijanega sklepa. Zato se do tega vprašanja pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati.

10. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo (2. točka 365. člena ZPP) tako, da je ugovoru ugodilo ter posledično odločilo, da je v obravnavanem sporu za sojenje pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, na katero je tožeča stranka tudi prvotno vložila tožbo.

11. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odmerilo ji je stroške priglašene plačane takse za pritožbo v višini 33,00 EUR (zaporedna številka spisa 70). Stroškov za sestavo pritožbe pa pritožbeno sodišče ni naložilo v plačilo tožeči stranki, ker tožena stranka teh stroškov v stroškovniku ni opredeljeno navedla (drugi odstavek 163. člena ZPP).