Jedro

Razlaščenka je s sklenitvijo poroke z madžarskim državljanom po takrat veljavnih predpisih postala madžarska državljanka, s tem pa je izgubila državljanstvo Kraljevine SHS. Zato je ni mogoče šteti za jugoslovansko državljanko v smislu prvega odstavka 9. člena ZDen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se A., rojena ... v Lendavi, hči B. in C., po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štela za jugoslovansko državljanko. Iz obrazložitve izhaja, da je ob rojstvu upravičenke Lendava spadala pod ozemlje tedanje Ogrske, zato je na tem območju veljala tudi zakonodaja Kraljevine Ogrske. Glede državljanstva je v tem času veljal Zakonski člen 50 iz leta 1879. Na osnovi tega upravni organ domneva, da je upravičenka z rojstvom pridobila ogrsko državljanstvo in domovinstvo. S podpisom Trianonske mirovne pogodbe, ki je začela veljati 26. 7. 1921, je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS. Po Uredbi o postopanju pri pridobitvi in izgubi državljanstva Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z opcijo in prošnjo, izdani kot izvršilni uredbi k Trianonski mirovni pogodbi, z dne 30. 8. 1921 je postal državljan Kraljevine SHS tisti nekdanji ogrski državljan, ki je imel na dan 1. 1. 1910 domovinsko pravico na prenesenem ozemlju in jo je ohranil do uveljavitve mirovne pogodbe 26. 7. 1921. Upravičenka je tako s tem dnem pridobila (po očetu, ker je bila mladoletna) državljanstvo Kraljevine SHS.

Iz arhiva županije Zala, kjer se nahajajo matične knjige židovske skupnosti za območje Lendave v času med obema vojnama, je upravni organ pridobil kopijo zapisa iz poročne matične knjige za leto 1925, iz katere je iz zaporedne št. 3 razvidno, da se je upravičenka dne 10. 6. 1925 poročila s D., roj. ... iz Nagybaracske. Urad za imigracijo in državljanstvo Republike Madžarske je dne 17. 5. 2011 preko Veleposlaništva RS prvostopnemu organu sporočil, da je bil mož upravičenke madžarski državljan od rojstva do smrti, umrl pa je 15. 7. 1944 v Auschwitzu. Upravičenka je postala madžarska državljanka s sklenitvijo zakonske zveze z madžarskim državljanom. Upravni organ namreč ugotavlja, da je na dan poroke glede državljanstva veljal Zakonski člen 50 iz leta 1879, po tem predpisu pa je upravičenka ob poroki pridobila državljanstvo moža, torej madžarsko državljanstvo. Prav tako je upravičenka možu sledila v domovinstvu. Pridobitev madžarskega državljanstva upravičenke v dopisu z dne 6. 5. 2011 potrjuje tudi Urad za priseljevanje in državljanstvo Republike Madžarske. Po tem členu je tuja državljanka, ki se je poročila z ogrskim državljanom, pridobila s poroko ogrsko državljanstvo. To državljanstvo ji je ostalo, če je zakonska zveza prenehala s smrtjo moža ali z razvezo ali ločitvijo zakona.

Prvostopni organ je tožečo stranko seznanil z zgoraj navedenimi dejstvi, tožeča stranka pa je zaprosila za podaljšanje roka za opredelitev do navedenih ugotovitev. Prvostopni organ je s sklepom z dne 5. 7. 2011 tožeči stranki ugodil in ji navedeni rok podaljšal. Dne 5. 9. 2011 je tožeča stranka prvostopnemu organu posredovala odgovor Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Direktorata za družino z dne 29. 8. 2011, kjer se le-to pridružuje stališču odvetnika E., da se je v letu 1925 na območju Lendave glede zakonskih zvez še zmeraj uporabljalo predvojno madžarsko pravo. Tožeča stranka je predlagala, da se ji rok za odgovor do ugotovitev prvostopnega organa podaljša še za dodatnih 60 dni, da bi tožeča stranka lahko sama pridobila pisno stališče madžarskih organov o spornem vprašanju glede na nove podatke, ali pa da upravni organ ponovno opravi poizvedbe pri madžarskih organih o tem, ali je upravičenka res pridobila madžarsko državljanstvo z versko omožitvijo z madžarskim državljanom. Tudi prvostopni organ je opravil poizvedbe pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, v katerem pa je le-to pojasnilo, da je tožeči stranki podalo le neobvezno pravno mnenje, saj ministrstvo ni pristojno za razlago vprašanja, katero pravo se je v letu 1925 uporabljalo na področju Prekmurja glede sklepanja zakonskih zvez.

Prvostopni organ zaključuje, da veljavnost sklenitve zakonske zveze ni sporna, saj so se zakonske zveze vseh veroizpovedi v letih med 1919 in 1945 v Prekmurju sklepale zgolj v verski obliki. Način sklepanja zakonskih zvez v Prekmurju v tem času je naveden v vrsti zgodovinskih in strokovnih virov, pri upravnem organu pa se hranijo tudi matične knjige drugih veroizpovedi iz tega obdobja. Glede na to upravni organ zaključuje, da je upravičenka s poroko z dne 10. 6. 1925 izgubila državljanstvo in domovinstvo Kraljevine SHS, iz listinske dokumentacije pa izhaja, da tako ni imela pogojev, da bi pridobila jugoslovansko državljanstvo. Glede na to zaključuje, da upravičenke ni mogoče šteti za jugoslovansko državljanko na podlagi prvega odstavka 35. člena in prvega odstavka 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, posledično pa tudi ne za državljanko LR Slovenije, oziroma SR Slovenije.

Tožeča stranka se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za notranje zadeve pa je njeno pritožbo zavrnilo. Iz njegove obrazložitve izhaja, da je v postopku ugotavljanja državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen glede na določbo drugega odstavka 9. člena ZDen in 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije predpis, na podlagi katerega se ugotavlja jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo potencialnih upravičencev, Zakon o državljanstvu FLRJ, prvotno Zakon o državljanstvu DFJ, ki je v prvem dostavku 35. člena opredelil, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zato je v postopku ugotavljanja državljanstva v konkretnem primeru potrebno predhodno ugotoviti ali je bila prednica pritožnika na dan 6. 4. 1941 tudi državljanka Kraljevine Jugoslavije po določbah Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS.

Tudi drugostopni organ se strinja z ugotovitvami prvostopnega organa in njegovo dokazno oceno. Glede na podatke upravnih spisov je A. dne 10. 6. 1925 v Lendavi sklenila zakonsko zvezo z D., rojenim ..., to dejstvo pa je vpisano v konfesijsko poročno matično knjigo. Res je obstoj zakonske zveze predhodno vprašanje, o katerem upravni organ ne sme sam odločati (prvi odstavek 148. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP), vendar pa v konkretnem primeru ta okoliščina ni sporna, saj jo je posredno potrdil pristojni organ države, katere državljanstvo je A. pridobila. Po podatkih, ki jih je sporočil Urad za priseljence in državljanstvo, Direkcija za državljanstvo Republike Madžarske z dopisom z dne 3. 2. 2011, je A. v skladu s prvim odstavkom 2. člena L zakona iz leta 1879 o madžarskem državljanstvu s poroko s D., madžarskim državljanom, postala madžarska državljanka. Ker je poroka nastopila po združitvi v Kraljevino SHS (po 1. 12. 1918) in pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu SHS (21. 9. 1928), je državljanstvo A. potrebno presojati po prehodnih določbah paragrafa 56 Zakona o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Drugi odstavek paragrafa 56 tega zakona je določba, po kateri so izgubile državljanstvo Kraljevine SHS tudi državljanke, ki so pridobile v obdobju od 1. 12. 1918 do 21. 9. 1928 tuje državljanstvo s tem, da so se omožile s tujim državljanom. Ker A. na dan uveljavitve Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS ni postala državljanka te države, je tudi na dan uveljavitve Zakona o državljanstvu FLRJ v smislu prvega odstavka 35. člena ni mogoče šteti za jugoslovansko državljanko.

Tožeča stranka je vložila tožbo v tem upravnem sporu zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in napačne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka se pri tem sklicuje na to, da sta se zakonca A. in D. poročila leta 1925 v Lendavi zgolj z versko poroko, ne pa tudi civilno. Takšna poroka, torej poroka, ki ni bila sklenjena pred civilnimi oblastmi, pa po takratnem veljavnem pravu na območju Lendave, kakor tudi po madžarskem pravu ni bila veljavna poroka, ki bi prinesla kakršnekoli pravne posledice. A. po poroki s D. ni nikoli prijavila svojega bivališča, ni registrirala zakonske zveze, ni podala nikakršne vloge za priznanje madžarskega državljanstva na podlagi poroke z madžarskim državljanom in se ni kako drugače registrirala pri madžarskih oblasteh in nikoli ni bila vpisana v nobene madžarske javne evidence. Edini podatek o A., ki so jo madžarske oblasti kdaj imele, je to, da je v letu 1960 javila svoj odhod v tujino. Tujka, ki se je omožila z madžarskim državljanom, pa je morala skladno s takrat veljavno madžarsko zakonodajo podati vlogo za priznanje madžarskega državljanstva, če naj bi tega tudi dejansko dobila, česar pa A. ni nikoli storila. Tožeča stranka zatrjuje, da je dopis madžarskega urada za priseljence in državljanstvo z dne 6. 5. 2011 nepravilen in posledica tega, da je prvostopni organ na madžarske oblasti naslovil poizvedbe z nepravilnimi podatki, saj je madžarskim oblastem zamolčal dejstvo, da sta zakonca A. in D. sklenila zgolj versko in ne tudi civilne poroke, zato njuna zakonska zveza ni mogla biti veljavna. Madžarski organ se pri tem sklicuje zgolj na zakonska določila, ki so upravičevala pridobitev državljanstva v korist ženske, ki se je omožila z madžarskim državljanom, ne pa na kakšne javne evidence madžarskih oblasti. Tožeča stranka je zato želela, da se ugotovitveni postopek dopolni s ponovnimi preverbami pri madžarskem organu, vendar pa te niso bile opravljene. Tožeča stranka zato meni, da odločitve ni mogoče opreti na dopis madžarskega urada z dne 6. 5. 2011. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri v odločbi navedenih razlogih in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije in kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije. Zato je treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen. Po določbi prvega odstavka 9. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno po predpisu ali na način določen v 3., 4. ali 5. členu ZDen, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Jugoslovansko državljanstvo se izkazuje s potrdilom o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu (točka b drugega odstavka 62. člena ZDen), če upravičenec v evidenco ni vpisan, pa z odločbo, s katero državljanstvo ugotavlja organ pristojen za notranje zadeve (tretji odstavek 63. člena ZDen). Izpodbijana odločba je bila izdana prav na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen.

V predmetni zadevi se torej ne odloča o tem, ali je A., rojena ... madžarska državljanka, ampak ali je imela jugoslovansko državljanstvo v smislu tretjega odstavka 9. člena ZDen. Zakon o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45), ki je pričel veljati 28.8.1945, je v prvem odstavku 35. člena določil, da se za jugoslovanske državljane štejejo vsi tisti, ki so bili na dan 28.8.1945 jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Sodišče se po zgoraj obrazloženem pridružuje zaključku iz izpodbijane odločbe, da imenovana ni štela za jugoslovansko državljanko.

Dejstvo, da je A. sklenila zakonsko zvezo dne 10. 6. 1925 ni sporno, izhaja pa tudi iz pridobljenega zapisa iz poročne matične knjige. Trditev tožeče stranke je, da naj navedena zakonska zveza ne bi imela pravnega učinka, ker je bila sklenjena kot verska poroka. Oba upravna organa sta to trditev tožeče stranke prepričljivo zavrnila. Na območju Prekmurja je v tem času veljal ODZ, zakonske zveze pa so se sklepale pred verskimi organi. Glede na to, da je tožnica sklenila zakonsko zvezo z madžarskim državljanom, pa je, kot izhaja iz dopisa Urada za priseljence in državljanstvo, Direkcije za državljanstvo z dne 3. 2. 2011 postala madžarska državljanka, s tem pa je izgubila državljanstvo Kraljevine SHS (drugi odstavek paragrafa 56 Zakona o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev). Po obrazloženem A. ni mogoče šteti za jugoslovansko državljanko v smislu prvega odstavka 9. člena ZDen.

Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami pravilnosti takšne odločitve ne more izpodbiti. Glede na zgoraj obrazloženo se sodišče strinja z zaključkom upravnih organov, da je A. s poroko z madžarskim državljanom izgubila državljanstvo Kraljevine SHS. Pri tem je po presoji sodišča neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na to, da upravna organa pri svoji odločitvi ne bi smela uporabiti dopisa Urada za priseljence in državljanstvo, Direkcije za državljanstvo z dne 3. 2. 2011, ker da ta ni bil seznanjen s tem, da je šlo za versko poroko. Poroka je bila sklenjena na območju Kraljevine SHS, po predpisih, ki so veljali na tem območju, madžarski organ pa je le pojasnil, kako je poroka z madžarskim državljanom vplivala na državljanstvo A. Glede na to tudi po presoji sodišča niso bili podani razlogi za dodatne poizvedbe pri madžarskih organih.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.