Jedro

V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila tožnici kot rezidentki Republike Slovenije na podlagi njenih podatkov in podatkov davčne uprave odmerjena dohodnina za leto 2007. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za finance s svojo odločbo, št. DT-499-01-638/2011 z dne 30. 3. 2012. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bilo o tožničinem rezidentstvu odločeno z odločbo organa prve stopnje št. DT 4217-309/2009-7 (14013-00) z dne 29. 10. 2009, s katero je bilo ugotovljeno, da jo šteje za rezidentko Republike Slovenije od 1. 1. 2006. Tožnica se zoper to odločbo ni pritožila, zato je postala dokončna in pravnomočna. Glede na to, da se pri izdaji odločbe o rezidentstvu presoja dejstva in okoliščine nastale do izdaje odločbe oziroma vsaj do vložitve vloge za ugotovitev rezidentstva, navedena pravnomočna odločba pa je bila izdana 29. 10. 2009, na podlagi vloge, ki jo je tožnica vložila dne 25. 5. 2009, se odločba tako razteza na odmerno leto 2007. Glede na predhodno rešeno vprašanje rezidentstva je zato organ na takšno odločitev v skladu s 147. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) vezan. Kot neutemeljeno je zavrnil pritožbeno navedbo, da ji ni bila priznana posebna olajšava za sina A.A., glede na to, da posebne olajšave ni uveljavljala v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine.

Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da ji je bil v izpodbijani odločbi neutemeljeno upoštevan znesek 11.043,84 EUR, ki predstavlja odškodnino in ga je prejela v letu 2007, ker se je predčasno upokojila. Odškodnine pa v skladu z 44. členom ZDoh-2 niso osnova za odmero dohodnine. Razen tega zatrjuje, da gre za odškodnino za več koledarskih let, kar pomeni, da bi glede na uveljavljeno načelo obdavčitve za svetovni dohodek slovenskih rezidentov, ki je začel veljati 1. 1. 2007, dohodnina za prejemke, ki se nanašajo na obdobje pred 1. 1. 2007 ne smela biti odmerjena. Prav tako tožnici ni bila upoštevana olajšava v smislu stroškov iz Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da sodišče o zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije. Predlaga tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke navaja, da gre za nedopustno tožbeni novoto. Niti dohodek v znesku 11.043,84 EUR niti povračila stroškov v zvezi z delom niso bili predmet pritožbenega postopka in jih tožeča stranka prvič izpodbija v predmetni tožbi. Zato predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita iz razlogov, ki sta jih navedla upravna organa prve in druge stopnje v svojih odločbah, zato se sodišče nanje v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izrecno sklicuje.

V zvezi z tožbenimi navedbami, da tožnici ne bi smela biti odmerjena dohodnina od prejemka v višini 11.043,84 EUR in da ji pri odmeri dohodnine niso bila upoštevana povračila stroškov v zvezi z delom, pa pritrjuje toženi stranki, da gre za nedopustno tožbeno novoto. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). V obravnavani zadevi je bila tožnici odmerjena dohodnina za leto 2007 na podlagi dohodkov, ki jih je tožnica dejansko prejela v Nemčiji in jih v postopku pri davčnem organu (zapisnik z dne 28. 12. 2010, št. DT 4210-766/2009-7 (14013-01)) priznala za pravilne. V pritožbenem postopku je zatrjevala zgolj, da ji ni bila upoštevana olajšava za sina A.A., medtem ko ugovorov glede tega, da ji je bila nepravilno odmerjena dohodnina od prejemka v višini 11.043,84 EUR ter da ji niso bila upoštevana povračila stroškov, v pritožbi ni zatrjevala, čeprav je imela možnost navajati tudi te okoliščine. Razlogov, zaradi katerih teh ugovorov ni navajala že v postopku izdaje upravnega akta, tudi v tožbi ni navedla.

Zato sodišče ob dejstvu, da je bilo s pravnomočno odločbo rešeno tudi rezidentstvo tožnice za odmerno leto 2007, ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. čelna ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.