Jedro

Pri tožnici je nesporno I. kategorija invalidnosti ugotovljena od 15. 8. 2011 in s tem nezmožnost za delo. Izvid iz leta 2019 izkazuje poslabšanje za kasnejše obdobje in je zato za rešitev predmetne zadeve pravno irelevanten. Ne gre namreč za takšen dokaz, ki bi obstajal že ob smrti zavarovanca leta 1998, niti ni bilo zatrjevano ali dokazovano, da bi bila tožnica ob moževi smrti popolnoma nezmožna za delo ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti ali da bi popolna nezmožnost za delo nastopila najkasneje do 7. 10. 2010 do konca uživanja družinske pokojnine. Iz navedenih razlogov je pravno povsem irelevantno pritožničino vztrajanje pri navedbah, ki se nanašajo na njeno zdravstveno stanje oziroma poslabšanje njenega zdravstvenega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. zadeve ... z dne 7. 9. 2021 (I. točka izreka). S sklepom pa je tožbo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva priznanje pravice do invalidske pokojnine, zavrglo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, kar je po njenem mnenju tudi razlog, da je njen tožbeni zahtevek zavrnjen. Povzema kronološki potek postopka. Svojo zahtevo opira na dejstvo, da je dopolnila starost 53 let in da je v zadnjih treh letih zbolela tako, da skoraj potrebuje pomoč in nego tretje osebe. Ima pa že priznano III. kategorijo invalidnosti s strani invalidske komisije I. stopnje v Sloveniji. Meni, da ima pravico do vdovske pokojnine na podlagi delovne dobe pokojnega moža, ki jo je pridobil v Republiki Sloveniji in ker je bila v času njegove smrti zakonita soproga, ker je imela nekaj let priznano družinsko pokojnino in ker je po izvidu in mnenju, ki ga prilaga, popolnoma nezmožna za delo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V obravnavani zadevi gre za spor o predlagani obnovi predsodnega postopka, končanega z odločbo 5. 8. 2020, s katero je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pri njej podana I. kategorija invalidnosti od 15. 8. 2011, da pa ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine na podlagi 392. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) v zvezi s 110. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) oziroma smiselno enakega 53. člena ZPIZ-2, ker ni postala popolnoma nezmožna za delo do zavarovančeve smrti, to je do 14. 8. 1998, eno leto po njej ali do konca uživanja družinske pokojnine, to je do 7. 10. 2010. 6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje, je podana v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP), ki določa pogoje za obnovo postopka. Gre za izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno upravno odločbo, ki ga je mogoče uspešno uveljaviti le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke, in sicer: da je predlog vložen v predpisanem subjektivnem roku enega meseca, v objektivnem roku treh let od izdaje odločbe, katere obnova se predlaga in če je izkazan vsaj eden od taksativno naštetih obnovitvenih razlogov določenih v 260. členu ZUP.

7. Po 1. točki 260. člena ZUP-a je postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni več rednega pravnega sredstva, mogoče obnoviti, če se izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Gre v bistvu za stara nova dejstva, ki so obstajala že v času izdaje pravnomočnega posamičnega upravnega akta, katerega obnova se zahteva, pa tedaj niso bila znana in uporabljena. Vendar v predmetni zadevi ni izpolnjena nobena od navedenih predpostavk, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stonje in pred tem toženec.

8. V obravnavani zadevi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni podan uveljavljeni obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Predloženi dokaz v zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja, in sicer izvid in mnenje prim. dr. A. A. z dne 20. 3. 2019 ne predstavlja novega dejstva niti novega dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je pri tožnici nesporno I. kategorija invalidnosti ugotovljena od 15. 8. 2011 in s tem nezmožnost za delo. Izvid iz leta 2019 izkazuje poslabšanje za kasnejše obdobje in je zato za rešitev predmetne zadeve pravno irelevanten. Ne gre namreč za takšen dokaz, ki bi obstajal že ob smrti zavarovanca leta 1998, niti ni bilo zatrjevano ali dokazovano, da bi bila tožnica ob moževi smrti popolnoma nezmožna za delo ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti ali da bi popolna nezmožnost za delo nastopila najkasneje do 7. 10. 2010 do konca uživanja družinske pokojnine. Iz navedenih razlogov je pravno povsem irelevantno pritožničino vztrajanje pri navedbah, ki se nanašajo na njeno zdravstveno stanje oziroma poslabšanje njenega zdravstvenega stanja.

9. Za pritožbeno rešitev zadeve in priznanje pravice do vdovske pokojnine pa so neupoštevne tudi pritožbene navedbe, da ima pravico do vdovske pokojnine na podlagi delovne dobe, ki jo je pokojni mož dopolnil v Republiki Sloveniji, ker je bila v času njegove smrti zakonita soproga, ker je nekaj let imela priznano pravico do družinske pokojnine. Na samo odločitev pa tudi ne vpliva dejstvo, da je tožnica dopolnila starost 53 let, da je v zadnjih treh letih zbolela in da skoraj potrebuje pomoč tretje osebe.

10. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) izpodbijano dokončno odločbo z dne 7. 9. 2021 štelo za pravilno in zakonito ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.