Jedro

Načelno je mogoče pritrditi toženčevim trditvam, da ima pravico do stikov z mladoletno tožnico. Vendar mora vprašanje stikov urediti na centru za socialno delo in ne na sodišču (106. člen v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZZZDR) in seveda, ne sme tega vprašanja povezovati s svojo dolžnostjo plačevanja preživnine, ki torej ni odvisna ne od pripravljenosti roditelja, pri katerem živi otrok, za omogočanje stikov, ne od samega otroka, ko že nekoliko odraste, ali želi imeti stike ali ne.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej preživninski pravdi je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženec plačevati za ml. tožnico, roj. 1993, od 1.10.1994 dalje po 10.000,00 SIT preživnine na mesec na roke njene zakonite zastopnice ter ji povrniti pravdne stroške. Toženčevo pritožbo proti takšni odločitvi je sodišče druge stopnje zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da je ob nespornih ugotovitvah o socialnih, gmotnih in pridobitnih razmerah pravdnih strank nepomemben odnos zakonite zastopnice do njega.

Proti odločbi pritožbenega sodišča je toženec vložil pritožbo, ki jo je potrebno glede na njeno vsebino in fazo postopka v kateri jo je podal, šteti kot revizijo. V njej smiselno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ko očita sodišču, da ne izda dokumenta, po katerem bi lahko otroka prejemal ob vikendih, saj menda ni dolžan plačevati preživnine, če nima nobenih pravic do njega. Njegova mati je na centru za socialno delo odklonila vsakršne stike med otrokom in njim in tam celo uveljavlja spremembo otrokovega priimka.

Sodišče je vročilo revizijo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu RS, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (prečiščeno besedilo v Uradnem listu SRS, št. 14/89 - ZZZDR) določa, da morajo starši preživljati svoje otroke (prvi odstavek 123. člena) in jim morajo omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (102. člen). Zakon z nobeno določbo ne povezuje dolžnosti plačevanja preživnine s tem, ali so preživljalcu omogočeni stiki z otrokom, in tako tudi ne na način, da bi bil preživljalec oproščen plačevanja preživnine, če nima stikov z otrokom. Tudi kakšen drug predpis ne določa, da bi bilo plačevanje preživnine odvisno od tega, ali tisti izmed staršev, pri katerem živi otrok, omogoča njegove stike s preživljalcem. Sodišče druge stopnje in seveda tudi prve je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko zatrjevanega dejstva, da med strankama ni stikov, ni štelo kot razlog, ki bi toženca oprostil plačevanja preživnine. Prav vse povedano velja tudi za trditev, da je zakonita zastopnica ml. tožnice začela postopek za spremembo njenega priimka. Tudi takšna okoliščina ne more vplivati na preživninsko obveznost. Citirani zakon sicer tudi določa, da ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, pravico do osebnih stikov z njim, razen če center za socialno delo glede na korist otroka ne odloči drugače, in da mora tisti od staršev, pri katerem otrok živi, omogočiti takšne stike (106. člen ZZZDR). Še več, konvencija o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90) celo nalaga državam podpisnicam, naj spoštujejo pravico otroka, ki je ločen od enega ali obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema roditeljema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi (tretji odstavek 9. člena). Tako je načelno mogoče pritrditi toženčevim trditvam, da ima pravico do stikov z mladoletno tožnico. Vendar mora vprašanje stikov urediti na centru za socialno delo in ne na sodišču (106. člen v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZZZDR) in seveda, kot je bilo rečeno, ne sme tega vprašanja povezovati s svojo dolžnostjo plačevanja preživnine, ki torej ni odvisno ne od pripravljenosti roditelja, pri katerem živi otrok, za omogočanje stikov, ne od samega otroka, ko že nekoliko odraste ali želi imeti stike ali ne.

Sodišče prve in druge stopnje sta torej materialno pravo pravilno uporabili tako glede toženčeve obveznosti plačevanja preživnine, kakor tudi glede njene višine, ki ji toženec v reviziji niti ne oporeka in ki jo je vrhovno sodišče preizkusilo v okviru uradnega preizkusa. Revizijo je zato zavrnilo kot neutemeljeno.