Jedro

Stališče, da je delodajalec v primeru, če delavec ne izpolni svojih obveznosti iz pogodbe o izobraževanju ob delu, upravičen le do povračila neto plač, ni pravilno. Iz 7. točke pogodbe o izobraževanju ob delu, v kateri so opredeljene posledice neizpolnitve, izhaja, da mora delavec v primeru razdrtja pogodbe povrniti delodajalcu vsa plačila in stroške, kar pomeni bruto plačo.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati znesek 549.109,00 SIT in pogodbene obresti v višini 12% letne obrestne mere od zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.3.1999 dalje. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo in toženi stranki naložilo povrnitev stroškov tožeči stranki v višini 4.402,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava zoper ugodilni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča prve stopnje spremeni v smeri zavrnitve zahtevka. Opozarja, da je del v sodbi ugotovljenih zneskov, od katerih je tožena stranka dolžna plačati obresti, nepravilno ugotovljenih, saj je sodišče v sodbo napačno povzelo podatke o toženčevi bruto plači. Nadaljuje, da postavke v višini 363.900,00 SIT ni mogoče preizkusiti, zato zaključuje, da je sodba v tem delu nesklepčna.

Tožeča stranka napada zavrnilni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, naj tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napadena sodba nerazumljiva in ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni moč preizkusiti, izrek pa je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. V razlogih sodbe namreč sodišče obrazlaga, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela praktično v celoti, iz v izreku prisojenih zneskov pa izhaja, da je tožeča stranka uspela z bistveno manjšim delom. Nadaljuje, da je sodišče napačno obračunalo pogodbene in zakonite zamudne obresti, ob upoštevanju delnih plačil toženca pa ni upoštevalo zakonskih določb, da se najprej poračunajo obresti in šele nato glavnica, od dne 31.8.1998 do 23.3.1999 pa obresti sploh ni priznalo. V nadaljevanju opozarja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan povrniti le neto plačo z obrazložitvijo, da gre za posebna delovnopravna razmerja, saj trdi, da zanjo strošek predstavlja bruto in ne neto plača in je zato tožena stranka dolžan povrniti zneske bruto plače. Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sodbe v okviru 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) ugotovilo, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z razlogi sodbe, oziroma da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče prve stopnje zavezalo toženca na plačilo zneska iz naslova s strani tožeče stranke plačane šolnine, prav tako pa tudi neto plače oziroma bruto I. za januar, februar, maj in junij 1998. Poleg glavnice 549.109,00 SIT, je sodišče prve stopnje tožnici priznalo pogodbene obresti v višini 12% od posameznih v izreku navedenih zneskov, ki niso ustrezno obrazloženi. Posamezne postavke predstavljajo obroke šolnine (npr. 472.187,00 SIT, 471.912,00 SIT, 470.475, 00 SIT), nekatere postavke plačo za posamezne mesece (po podatkih tožene stranke A5-bruto I. zneski), postavka 363.900,00 SIT, od katerga je tožena stranka dolžna plačati pogodbene obresti za čas od 25.7.1998, pa ni obrazložena in iz sodbe ni mogoče razbrati, kaj ta znesek predstavlja. Zato sodbe v tem delo ni mogoče preizkusiti, na kar utemeljeno opozarja pritožba tožene stranka. V razlogih sodbe sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo stališča do načina vračunavanja delnih plačil (313. člen ZOR), prav tako pa ni obrazložilo zavrnitve obrestnega zahtevka za čas od 31.8.1998 (prenehanje delovnega razmerja) do 23.3.1999 (vložitev tožbe).

Ob gornjih ugotovitvah je pritožbeno sodišče skladno s 1. odst. 354. člena ZPP iz razloga kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da o zadevi ponovno odloči. V zvezi s pravnimi vprašanji, ki so se tekom postopka že izpostavila, pa pritožbeno sodišče zaključuje, da stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen le do povračila neto plač, ni pravilno. Tožeča stranka je utemeljeno zahtevala povrnitev bruto plače, saj iz vsebine 7. točke pogodbe o izobraževanju ob delu, v kateri so opredeljene posledice neizpolnitve, jasno izhaja, da mora toženec v primeru razdrtja pogodbe povrniti delodajalcu vsa plačila in stroške, kar pomeni bruto plačo. Glede na določila sklenjene pogodbe pa je tožeča stranka tudi upravičena do povračila pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje pa naj v ponovljenem postopku tudi presodi, ali je glede na sklenjeno pogodbo o izobraževanju in glede na določila 312. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) in 313. člena ZOR, (ki ga bo potrebno uporabiti glede na 1060. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ul. RS št. 83/2001), ki se nanašata na vračunavanje izpolnitve, tožeča stranka tožbeni zahtevek pravilno oblikovala. Pri odločanju o tem bo moralo upoštevati sklenjeno pogodbo o izobraževanju, ki določa, da se v primeru razdrtja pogodbe vsa plačila in stroški na dan dejanskega plačila oziroma na dan nastanka stroška družbi preračunajo v nemške marke po srednjem tečaju Banke Slovenije. Nadalje ima skladno s pogodbenimi določili tožeča stranka pravico tako dobljene zneske do dne zapadlosti, (ki je s pogodbo določen kot 8. dan po prenehanju dela v družbi oziroma 8. dan po prejemu obvestila) obrestovati v višini 12% letne obrestne mere, po zapadlosti zneska v plačilo pa je od tako izračunane glavnice upravičena obračunati tudi zakonite zamudne obresti.

Ko bo sodišče prve stopnje o sporu ponovno odločilo, bo ponovno odločilo o stroških postopka, kot tudi o pritožbenih stroških, ki so skladno s 3. odst. 165. člena ZPP pridržani do končne odločitve.