Jedro

Na podlagi ugovornih navedb ni mogoče zaključiti, da je dal bančni referent toženke tožnici zgolj posplošeno in preohlapno pojasnilo glede valutnega tveganja. V ugovoru zatrjevana pojasnila so povsem konkretna in kažejo diametralno nasproten potek informiranja toženke o prevzetih tveganjih, kot ga je zatrjevala tožnica. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo podrobneje opredeliti do teh toženkinih navedb, zaključek o tem, navedbe katere stranke so verjetnejše, pa bi lahko podalo šele po izvedbi predlaganih dokazov.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 1. 2. 2024 ter sklep v I. in II. točki razveljavilo v delu, ki se nanaša na vpise v centralni kreditni register SISBON (I. točka izreka), v preostalem delu pa je ugovor toženke zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da bo o stroških postopka o ugovoru zoper začasno odredbo odločeno s končno odločbo (III. točka izreka).

2.Toženka je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu ugovoru v celoti ugodi, sklep o izdaji začasne odredbe razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, podredno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Predlaga še, naj se tožnici naloži povrnitev vseh toženkinih stroškov ugovornega in pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Kot bistveno v pritožbi izpostavlja, da je že v ugovoru opozorila, da tožnica ni z verjetnostjo izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe. Zgolj sklicevanje na obstoj nove sodne prakse ne izkazuje verjetnosti obstoja terjatve v konkretni zadevi. Tožnica bi morala v predlogu navesti vsaj to, katero terjatev želi zavarovati, na katere svoje trditve iz tožbe se sklicuje in katere dokaze v zvezi s tem predlaga. Sodišče je kršilo razpravno načelo s tem, ko je upoštevalo navedbe tožnice v tožbi in sámo dopolnjevalo njene navedbe iz predloga. Tožnica ni dopolnila svoje trditvene podlage niti v odgovoru na ugovor. Poleg tega sodišče strank ni obravnavalo enakopravno: odločalo je le na podlagi (dopolnjenih) trditev tožnice, medtem ko navedb toženke v ugovoru in odgovoru na tožbo ni upoštevalo. Z iskanjem razlogov za utemeljitev predloga tožnice je nedopustno prejudiciralo odločitev v sporu. Ponavlja ugovorne navedbe glede izpolnitve svoje pojasnilne dolžnosti, v zvezi s čimer je tudi predlagala izvedbo dokazov. Glede teh njenih navedb in dokazov se sodišče ni opredelilo in za to ni navedlo nobenega razloga. S tem ji je kršilo pravico do izjave ter ji onemogočilo učinkovito in celovito obrambo v kontradiktornem postopku. Možnost podaje ugovora je bila le navidezna, medtem ko je za izdajo začasne odredbe zadoščala vložitev kakršnekoli vloge, ne glede na vsebino. S tem, ko je sodišče v postopku zavarovanja odločalo le na podlagi verjetnosti in po načelu hitrosti postopka, je močno poseglo v njeno pravico do izjave in do obrambe v postopku. Opozarja na pomembnost možnosti konverzije kredita iz CHF v EUR. Ta možnost je bila predvidena tudi v konkretni pogodbi in je tožnica v letih 2013 in 2018 ni izkoristila. Do teh navedb toženke se sodišče ni opredelilo. Kršitve postopka so prerasle v kršitev pravic toženke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (URS) in do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Te kršitve so podane tudi v zvezi z obstojem drugega pogoja za izdajo začasne odredbe. Ustavno sodišče je izdajo regulacijskih začasnih odredb omejilo le na izjemne primere in ob restriktivnem pristopu. Zgolj ob izpolnjevanju predpostavke iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati. Pa tudi, če bi to veljalo, bi morale biti izkazane kakšne hujše neugodne posledice za tožnico, ki pa niso izkazane (med drugim niti ni izkazano, da ima tožnica kakršnekoli težave s plačevanjem). Regulacijska začasna odredba ne sme nadomestiti rednega sodnega varstva in se ne more nanašati na zgolj hipotetični predmet postopka. Zgolj hipotetično je navajanje, da bo morda tožnica morala zahtevati vračilo plačanih obrokov. Izkazana bi morala biti potreba po nujnem ukrepanju, tožnica pa ni navajala niti razlogov za potrebnost izdaje začasne odredbe. Začasni ukrepi, ki jih zahteva Direktiva 93/13, so bili v slovenski pravni red ustrezno implementirani z novelo ZIZ-M, ki dolžniku potrošniku omogoča odlog izvršbe brez izpolnjevanja drugih pogojev kot je vložitev ustrezne tožbe. To tožničino možnost je sodišče prezrlo oz. so njegovi razlogi v zvezi z možnostjo izvršbe v medsebojnem nasprotju in potrjujejo, da začasna odredba ni potrebna. Toženka še ni začela izvršbe zoper tožnico in je izdajanje začasnih odredb "na zalogo" neutemeljeno, poleg tega je toženka tožnici v preteklosti že večkrat na njeno zahtevo omogočila moratorij na odplačevanje kredita. Sodišče Direktive 93/13 ne more uporabiti neposredno. Pravila, ki se nanašajo na izvršilni postopek in postopek zavarovanja, so po načelu procesne avtonomije držav članic predmet njihovega nacionalnega reda. Ta procesna pravila so po državah članicah različna in ni mogoče avtomatično upoštevati odločbe Sodišča EU (SEU), izdane v zvezi s procesnim pravom druge države članice. V Sloveniji do situacije iz odločbe C-287/22 ne more priti. Poljsko procesno pravo, na katerega se nanaša omenjena zadeva, je drugačno od slovenskega. Iz več razlogov nasprotuje ugotovitvam sodišča, da naj bi se s plačevanjem obrokov njen položaj poslabšal, med drugih tudi zaradi nezadostne obrazložitve sklepa v tem delu. Sodišču očita, da je popolnoma izvotlilo pogoje za izdajo začasne odredbe. Utemeljuje, zakaj ni izpolnjen pogoj reverzibilnosti kot ključen pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe.

3.Tožnici je bila pritožba pravilno vročena v odgovor, vendar nanjo ni odgovorila.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Glede na pritožbene navedbe toženke in njen pravni interes za pritožbo je pritožbeno sodišče štelo, da se toženka ne pritožuje zoper odločitev v I. točki izreka (glede delne ugoditve ugovoru), saj ji je ta odločitev v korist, temveč se pritožuje le zoper odločitvi v II. in III. točki izreka, ki sta zanjo neugodni in glede katerih tudi izrecno predlaga spremembo. Sklep je zato preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in glede razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, le v navedenem delu (prvi in drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

6.Pritožbeni očitek glede kršitve razpravnega načela1 ni utemeljen. Ne drži, da je sodišče prve stopnje sámo dopolnjevalo trditveno podlago predlagane začasne odredbe. Tožnica se je v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicevala na določbo 272. člena ZIZ, kar v povezavi z njenimi navedbami kaže na to, da je predlagala zavarovanje vtoževane nedenarne terjatve (za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe). Obstoj te terjatve pa je v tožbi utemeljila zelo obširno, pri čemer je predlog za izdajo začasne odredbe podala v isti vlogi kot tožbo. Ker gre za isto vlogo, tožnici ne more iti v škodo, če se v predlogu za izdajo začasne odredbe ni izrecno sklicevala na svoje navedbe v tožbi, temveč je izpostavila le nedavno spremembo sodne prakse (ta je sledila sodbi SEU C-287/2022 z dne 15. 6. 2023) in navedla, da je njena terjatev na ničnost kreditne pogodbe verjetno izkazana. Zato tudi ni bila dolžna dopolnjevati trditvene podlage v odgovoru na ugovor. Pritožnica se tako neutemeljeno zavzema za neupoštevanje navedb tožnice glede verjetnosti obstoja terjatve, ki so podane v tožbi.

7.Prav tako ne drži, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati (tudi) navedbe toženke iz odgovora na tožbo. Pravno sredstvo dolžnika v postopku zavarovanja je ugovor zoper sklep o začasni odredbi in ta ugovor mora biti vložen v 8 dneh od vročitve sklepa o začasni odredbi.2 V ugovoru zoper začasno odredbo dolžnik uveljavlja razloge za nasprotovanje izdani začasni odredbi, medtem ko je odgovor na tožbo namenjen oporekanju navedbam in dokazom iz tožbe. Poleg tega konkretni odgovor na tožbo ni bil vložen hkrati z ugovorom, temveč v posebni vlogi in po poteku 8-dnevnega roka (znotraj 30-dnevnega roka za odgovor na tožbo). Sodišče prve stopnje torej s tem, ko v izpodbijanem sklepu ni presojalo tudi navedb toženke, ki jih je ta podala v odgovoru na tožbo (npr. glede možnosti konverzije kredita, ki je tožnica ni izkoristila), toženke ni obravnavalo neenakopravno, temveč v skladu s procesnimi določili ZIZ.

8.Pritožnica pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v postopku ni obravnavalo enakopravno, ko ni upoštevalo vseh njenih navedb in predlaganih dokazov v ugovoru ter se do njih ni ustrezno opredelilo. Toženka je med drugim argumentirano oporekala tudi verjetnosti obstoja terjatve, ko je v zvezi s tem zatrjevala in dokazovala, da je pravilno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost do tožnice. Na podlagi njenih navedb ni mogoče zaključiti, da je dal bančni referent toženke tožnici zgolj posplošeno in preohlapno pojasnilo glede valutnega tveganja.3 V ugovoru zatrjevana pojasnila so povsem konkretna4 in kažejo diametralno nasproten potek informiranja toženke o prevzetih tveganjih, kot ga je zatrjevala tožnica. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo podrobneje opredeliti do teh toženkinih navedb in pretehtati verjetnost trditev vsake stranke. V primeru če tehtanje verjetnosti trditev ene in druge stranke ne uspe, sodišče izvede dokaze, ki (s stopnjo verjetnosti) potrdijo utemeljenost ali neutemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe. Ker sodišče prve stopnje ni tako postopalo, je toženki kršilo pravico do izjave ter ji onemogočilo učinkovito obrambo v postopku (absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je treba pritožbi ugoditi že iz tega razloga in sklep v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Posledično se pritožbeno sodišče do utemeljenosti vseh ostalih uveljavljenih pritožbenih očitkov ne opredeljuje vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje glede vseh med strankama spornih dejanskih in pravnih vprašanj neargumentirano sledilo tožnici, medtem ko bi argumente toženke povsem zanemarilo in nanje ne bi odgovorilo ničesar. Prav tako ni razvidno, da bi razpravljajoča sodnica v sklepu razkrila kakšna svoja osebna stališča in izkušnje z najemanjem kreditov pri toženki.5 Zato po oceni pritožbenega sodišča ni izkazan dvom v nepristranskost sodišča, ki bi ob vrnitvi zadeve v novo odločanje narekoval dodelitev zadeve drugemu sodniku (356. člen ZPP).

10.V novem postopku naj sodišče prve stopnje pri odločanju upošteva vse toženkine ugovorne navedbe, v prvi vrsti tiste glede verjetnosti obstoja terjatve, kar predstavlja prvi in osnovni pogoj za obstanek izdane začasne odredbe v še nerazveljavljenem obsegu (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Če bo sodišče ocenilo, da so trditve toženke glede izpolnjene pojasnilne dolžnosti zadostne in posledično enako verjetne kot diametralno nasprotne trditve tožnice glede neizpolnjene pojasnilne dolžnosti, bo moralo, kot je zgoraj navedeno, izvesti predlagane dokaze obeh strank. V primeru, da bo izvedlo narok za obravnavo ugovora v postopku zavarovanja, naj upošteva vsebino vlog in navedbe obeh strank v postopku zavarovanja vse do zaključka naroka. Ob ponovni presoji utemeljenosti ugovora naj sodišče upošteva načelo hitrosti postopka zavarovanja in uporabi dokazni standard (večje) verjetnosti.

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

2Glej drugi in tretji odstavek 9. člena ter prvi odstavek 53. člena ZIZ, vsi v zvezi z 239. členom ZIZ.

3Glej 28. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

4Glej zlasti konec 13. in začetek 14. strani ugovora.

5Primerjaj VSM sklep I Cp 60/2022 z dne 7. 6. 2022.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/3 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.