Jedro

Kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego se priznava tudi pomoč in nega, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. V skladu s sodno prakso je uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP dopustna, ko cene pomoči, ki so ji oškodovancem nudili družinski člani, ni mogoče natančno ugotoviti.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

1. spremeni tako, da se: - v tretji alineji II. točke izreka znesek 1.039,48 EUR zniža za 125,98 EUR (na 913,50 EUR), znesek 660,00 EUR zniža za 80,00 EUR (na 580,00 EUR) in znesek 379,48 EUR zniža za 45,98 EUR (na 333,50 EUR), - v peti alineji II. točke izreka znesek 2.166,51 EUR zniža za 1.351,27 EUR (na 815,24 EUR), besedili v prvi in drugi podalineji pete alineje II. točke izreka črtata, znesek 746,94 EUR v tretji podalineji pete alineje II. točke izreka zniža za 186,69 EUR (na 560,25 EUR), v IV. točki izreka zavrne tudi višji zahtevek iz naslova izgubljenega zaslužka,

2. razveljavi v: - prvi alineji II. točke izreka za znesek 7.000,00 EUR (iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.l2007 dalje do plačila, - v drugi alineji II. točke izreka v celoti, - v III. točki izreka v celoti, - v IV. točki izreka glede zavrnitve višjega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (15.000,00 EUR) in za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (25.000,00 EUR) in glede zavrnitve višjega tožbenega zahtevka za tujo pomoč (4.520,00 EUR), - v V. točki izreka v celoti.

II. V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati 46.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2007 dalje do plačila, znesek 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2008 dalje do plačila, znesek 1.039,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 660,00 EUR od 27.12.2007 dalje do plačila in od zneska 379,48 EUR od 20.12.2009 dalje do plačila, znesek 50,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2005 dalje do plačila in znesek 2.166,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 453,26 EUR od 31.12.2005 dalje do plačila, od 711,32 EUR od 31.12.2006 dalje do plačila, od 746,94 EUR od 31.12.2007 dalje do plačila in od 254,99 EUR od 8.3.2008 dalje do plačila (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačevati mesečno rento iz naslova tuje pomoči v višini 150,00 EUR mesečno od dneva vložitve tožbe, 15.4.2008 dalje, z zapadlostjo vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec, pri čemer mora zapadle zneske plačati v 15 dneh skupaj z nateklimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega zneska, v bodoče zapadajoče zneske pa do vsakega 10. dne v tekočem mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do izčrpanja zavarovalne vsote 125.187,78 EUR (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo višje nematerialne škode (49.500,00 EUR s pripadki), višji zahtevek za tujo pomoč (4.520,00 EUR s pripadki), višji zahtevek v zvezi s stroški zdravil (749,92 EUR s pripadki), znesek za rento v višini 150,00 EUR zaradi izgube na osebnem dohodku ter višji obrestni zahtevek od prisojenih odškodnin (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 5.607,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani pa je dolžna plačati znesek 1.739,02 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Navaja, da je glede na poškodbe, nevšečnosti med zdravljenjem, posledice in strah prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka in v neskladju s sodno prakso. Ugotovljene poškodbe in njihove posledice, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, številne nevšečnosti, ki jih je trpela med zdravljenjem, med njimi tudi jemanje analgetikov, ki jih jemlje še danes, obiskovanje psihiatra in jemanje antidepresivov (slednjega sodišče sploh ni upoštevalo), utemeljujejo odmero višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Ugotovljena stopnja in trajanje primarnega in sekundarnega strahu utemeljujeta odmero višje odškodnine za strah. Tožnico je bilo strah, kako bo z roko lahko karkoli delala. Zaradi strahu so se pri tožnici razvile psihične težave. Sekundarni strah je trpela do prejema odločbe ZPIZ-a, da je upokojena. Prisojena odškodnina iz tega naslova ni v skladu s sodno prakso v primerljivih primerih. Sodišče prve stopnje je trajne posledice poškodbe ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja, izpovedi tožnice in izpovedi prič. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi tožnice, da mora neprestano nositi opornico za roko in dejstva, da se zdravi pri psihiatru zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prav tako ni upoštevano, da je zmanjšanje življenjskih sposobnosti poslabšalo in še vedno slabša depresivno stanje tožnice. Priča B. je izpovedala, da je bila tožnica zelo depresivna in panična. Izvedenec medicinske stroke pa je v izvedenskem mnenju pojasnil, da lahko psihične težave, ki jih je sprožila poškodba v smislu depresivnega sindroma in osebnostne spremenjenosti po poškodbi, oceni le izvedenec psihiatrične stroke. Slednjega sodišče prve stopnje ni imenovalo, čeprav je tožnica to predlagala v pripombah na izvedensko mnenje, pred tem pa je že v vlogi z dne 14.6.2012 predlagala, da sodni izvedenec medicinske stroke pojasni vzroke osebnostne spremenjenosti tožnice po poškodbi. Nadomestilo za invalidnost, ki ga tožnica mesečno prejema, je upoštevano, vendar ni razviden odšteti znesek in znesek prisojene odškodnine. Prenizko je odmerjena odškodnina iz naslova skaženosti. Objektivna merila za priznanje odškodnine iz tega naslova so spremembe zunanjosti, opaznost, obseg, možnost zakrivanja, spol in starost. Sodišče prve stopnje je na zaslišanju tožnice samo ugotovilo, da ima tožnica ves čas tresočo roko, da je leva dlan drugačne barve, bolj rdeča, da ima roko ves čas skrito v levem žepu in da ima brazgotino nad zapestjem v dolžini 8 cm. Tožnica je izpovedala, da roko skriva, da ji je nerodno, da se počuti manjvredna in da se izogiba družbe. Roka je krempljaste oblike, kar vzbuja strah in gnus. Vnuki se je bojijo in bežijo stran od nje. Skaženost lahko skrije le z rokavicami ali ima roko v žepu, kar poleti ni možno. Skaženost zato ne more biti lažje stopnje, kot meni izvedenec. Sodišče prve stopnje bi moralo bolj upoštevati subjektivno doživljanje skaženosti. Prenizka je odškodnina za tujo pomoč. Tujo nego in pomoč je potrebovala med zdravljenjem, v večji meri prvih štirinajst dni po operacijah, ko je potrebovala pomoč po šest ur na dan, saj jo je potrebovala že pri najbolj osnovnih opravilih. Še vedno potrebuje več kot eno uro pomoči dnevno, saj si še vedno ne more pripraviti hrane, roka je preobčutljiva na toploto, ne more voziti avta in opravljati opravil, pri katerih sta potrebni obe roki. Prisojene odškodnine iz tega naslova ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, koliko ur tuje pomoči ji je sodišče priznalo, za katero obdobje in koliko so ovrednotene. Tožnica je po nasvetu zdravnikov kupovala mazila, v telefonskih klicih se je naročala na preglede, si urejala prevoz in tujo pomoč. Nejasna dejstva bi moralo sodišče prve stopnje s pravdnimi strankami razčistiti in na zaslišanju o teh dejstvih povprašati tožnico. Zahtevek po plačilu pavšalnega zneska za materialno škodo iz tega naslova je pri dolgotrajnem zdravljenju običajen. Napačno je zavrnjen tudi zahtevek iz nezgodnega zavarovanja. Tožnica je pojasnila, da je imela pri toženki sklenjeno nezgodno zavarovanje in v zvezi s tem predložila tudi dokaze, sicer pa toženka ni trdila, da takšno zavarovanje ne obstaja. Nadalje je navajala, da je upravičena do višje zavarovalnine iz naslova invalidnosti, kot dokaz pa je predložila izplačilo zavarovalnine druge zavarovalnice (ki je izplačala procentualno višji znesek) in predlagala postavitev sodnega izvedenca. Ker sodišče prve stopnje nejasnih dejstev ni razčistilo, temveč je brez opozorila odločilo v tožničino škodo, je prekršilo 285. člen ZPP. Tožnica je tožbeni zahtevek za plačilo mesečne rente povišala, ker je ugotovila, da bo tujo pomoč potrebovala vse življenje in ker je med postopkom ugotovila tudi, da nikoli ne bo mogla doseči polne pokojninske dobe in s tem polne pokojnine. Drži, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova uveljavljala šele v vlogi z dne 20.9.2011, vendar se je toženka na zastaranje sklicevala, ko je bila že prekludirana. Kvečjemu je zastaran tožbeni zahtevek za plačilo posameznih že zapadlih mesečnih rent. Pravice do mesečne rente iz navedenega naslova ni izgubila, ker prej ni razmišljala o izgubi na dohodku, mislila je, da ne bo nastala in je šele kasneje začela raziskovati, pri čemer je ugotovila, da nikoli ne bo dosegla polne pokojninske dobe, ki bi ji prinesla polno pokojnino. Absolutni zastaralni rok ob postavitvi tega zahtevka še ni potekel. Sodišče prve stopnje bi moralo v izreku natančno opredeliti revalorizirani znesek zavarovalne vsote in od njega odšteti prisojeno glavnico. Napačna je stroškovna odločitev. Sodišče prve stopnje bi ji moralo priznati stroške vseh prihodov na naroke in stroške prihoda na ogled, stroške za sestavo pripravljalnih vlog, stroške končnega poročila stranki, stroške vročitve sodbe in seznanitve s pomenom sodbe ter stroške zastopanja na naroku izven sodišča, na ogledu ali pri delu izvedenca (slednje ob upoštevanju višje vrednosti spornega predmeta).

3. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da ugovor samopridržaja v odnosu do tožnice ni relevanten. Vsakokratni oškodovanec mora pri direktni tožbi upoštevati vsebino zavarovalne pogodbe med odgovorno osebo in zavarovalnico. Poleg tega tožnica ni nasprotovala njenim navedbam, da znesek 2.086,46 EUR lahko bremeni le njenega zavarovanca, zato gre za nesporno dejstvo in bi ga sodišče prve stopnje moralo kot takega tudi upoštevati. V ravnanju tožnice je mogoče najti elemente nepravilnega ravnanja, ki predstavljajo relevantni soprispevek k nastanku poškodbe v višini 40%. Drugačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Tožnica ni pojasnila, zakaj bi morala z roko poseči v nevarno območje, upoštevajoč vse okoliščine primera. Iz Navodil za varno delo na stroju za vrtanje in vgradnjo okovja „Lama“ izhaja, kako je upravljalec stroja dolžan ravnati v primeru, če pride do okvare ali drugega nepredvidenega dogodka, do katerega je glede na izpovedbo tožnice v obravnavanem primeru prišlo (tožnica je izpovedala, da je imela večje težave pri nameščanju prednika pokrivala), iz izvedenega dokaznega postopka pa ne izhaja, da je tožnica ravnala v skladu s temi navodili. Po ugotovitvah sodnega izvedenca so bila navodila za varno delo tožnici posredovana, obešena so bila tudi na stroju, tožnica pa ni trdila drugače. Ob upoštevanju, da je tožnica imela na konkretnem delovnem stroju dolgoletne izkušnje, da je bila v zadostni meri usposobljena za varno delo in da folija ni ovirala pravilne namestitve v stroj, je tožnica prekršila pravila varnega dela, in sicer temeljno pravilo prepovedi poseganja v nevarno območje stroja, ker je z roko segla pod sveder, ki izvaja operacijo vrtenja. Slednje v sklopu opravljanja dela po mnenju toženke ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za posamezne postavke nepremoženjske škode napačno uporabilo materialno pravo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi znašala pravična denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 12.000,00 EUR. Ob upoštevanju, da je bila vzročna zveza med poškodbami tožnice in obojestranskim sindromom karpalnega kanala pretrgana, tožničine starosti ob izdaji sodbe ter načela objektivne pogojenosti odškodnine, znaša pravična denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le 18.000,00 EUR in ne 25.000,00 EUR. Odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Upoštevajoč prvi odstavek 216. člena ZPP in višino tožbenega zahtevka iz tega naslova, o višini odškodnine ni mogoče odločiti na podlagi prostega preudarka. Tožnica, na kateri je trditveno in dokazno breme, bi morala podati trditve glede obdobja in obsega tuje pomoči in jih dokazati z vprašanji sodnemu izvedencu. Tožnica je zatrjevala, da se je zaradi plačila tuje pomoči njeno premoženje zmanjšalo, vendar tega ni dokazala. Vtoževano škodo iz tega naslova je tožnica izračunala ob upoštevanju urne postavke za tujo pomoč v višini 6,00 EUR. Toženka je ugovarjala, da tožnica uporabljene urne postavke ni podrobneje pojasnila in da je urna postavka za leto 2005 in za naslednja leta ob upoštevanju, da so ji pomoč nudili bližnji, močno pretirana. Tožnica ni predlagala nobenega dokaza, da je upravičena do navedene urne postavke. Ob upoštevanju pravil o dokaznem bremenu je utemeljen sklep, da tožnica ni dokazala obstoja ali vsaj obsega škode. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora toženke, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz enakih razlogov je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo mesečno rento za tujo pomoč in nego v celotnem vtoževanem znesku. Poleg tega je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo tožničinim navedbam, da bo v bodoče potrebovala tujo pomoč 25 ur mesečno, čeprav iz tožničine izpovedi izhaja, da ji ne bo nudena. Vtoževano odškodnino za materialno škodo iz naslova stroškov prevozov je tožnica opredelila s številom poti, oddaljenostjo poti in kilometrino 0,33 EUR/km. Toženka je ugovarjala, da bi bilo treba glede na cene goriva v letu 2005 upoštevati kilometrino 0,29 EUR/km. Ker tožnica temu ni ugovarjala in tudi ni predložila nobenih dokazov, ki bi utemeljevali kilometrino 0,33 EUR/km, je tožnica upravičena do nižje odškodnine. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora toženke, da je odškodninska terjatev iz naslova izgube na dogodku, nastale do 30.3.2007, zastarala, zastarale pa so tudi stranske terjatve v obliki zakonskih zamudnih obresti. Tožnica je šele v vlogi 30.3.2010 zahtevala povračilo te škode, iz trditev pa izhaja, da se izguba na dohodku nanaša na obdobje od 15.4.2005 do 8.3.2008. Poleg tega je ugotovljena izguba na dohodku v znesku 2.166,51 EUR napačna, saj potrdilo delodajalca tožnice ne predstavlja ustrezne dokazne podlage. Sodni izvedenec je pojasnil, da v potrdilu delodajalca ni specificiran znesek osnovne plače, regresa, stimulacije, prevoza in prehrane. V izračunu izgube na dohodku zadnjih dveh postavk ni mogoče upoštevati. Tako je treba upoštevati izvedensko mnenje, v katerem je sodni izvedenec na podlagi dokazov tožnice ugotovil, da znaša znesek prikrajšanja tožnice v vtoževanem obdobju med 667,56 EUR in 1.710,26 EUR, kar utemeljuje slep, da tožnica ni uspela dokazati natančnega obsega izgube na dohodku. Stroškovna odločitev je napačna. Ob upoštevanju uspeha v pravdi je toženka upravičena tudi do povračila stroškov izvedencev.

4. V odgovoru na pritožbo toženke tožnica predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Pritožbi tožnice in toženke sta delno utemeljeni.

6. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je tožnica poškodovala pri delu v družbi na svojem običajnem delovnem mestu na stroju za vgradnjo in vrtanje okovja „Lama“. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je predstavljal obravnavani stroj v tedanjih okoliščinah (ko so številne okoliščine lahko povzročile njegov samodejni vklop, in ko se je po izklopu stroja s pritiskom na rdeči gumb glava stroja spustila na tožničino dlan), nevarno stvar, delo z njim pa nevarno dejavnost, zato je podana objektivna odškodninska odgovornosti zavarovanca toženke. Toženka v pritožbi ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o obstoju objektivne odškodninske odgovornosti njenega zavarovanca. Prav tako ne nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, ki je na podlagi ugotovitve, da v nasprotju z navedbami toženke tožnica ni posegla v stroj med njegovim delovanjem (temveč jo je stroj presenetil, saj se je nepričakovano in samodejno vključil), zaključilo, da zavarovanec toženke ni v celoti razbremenjen odgovornosti imetnika nevarne stvari (drugi odstavek 153. člena OZ). Po presoji vseh okoliščin, na katere se je sklicevala toženka, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da zavarovanec toženke ni niti delno prost svoje odgovornosti (tretji odstavek 153. člena OZ). Pritožba neutemeljeno vztraja, da je k nastanku škode s svojim ravnanjem prispevala tudi tožnica. Trditveno in dokazno breme v zvezi s soprispevkom tožnice kot oškodovanke je na toženki. V postopku pred sodiščem prve stopnje toženka (ta tožnici ni očitala poseganja v nevarno območje stroja pred njegovim vklopom, kot ji to očita v pritožbi, češ da delovni proces (nameščanje prednika) tega ni zahteval. Kot že omenjeno, je toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje kot neskrbno ravnanje tožnice (pravočasno) opredelila le nožni vklop stroja, še preden je bil prednik vanj ustrezno nameščen in kasnejši poseg tožnice v stroj med njegovim delovanjem, vendar teh svojih navedb ni uspela dokazati. Na podlagi tožničine izpovedi in izvedenskega mnenja je namreč sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da se je med nameščanjem prednika stroj samodejno vključil. Zgoraj navedene trditve, s katerimi toženka v pritožbi utemeljuje oziroma iz njih (ob hkratnem sklicevanju na tožničine dolgoletne delovne izkušnje in usposobljenost za varno delo, poznavanje navodil in dejstvo, da folja ni ovirala vstavljanja prednika) izpeljuje delno razbremenitev odgovornosti njenega zavarovanca, so po pojasnjenem pritožbene novote, ki jih pritožba ne opraviči, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo in nanje ni odgovarjalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Utemeljeno pa toženka v pritožbi graja materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se vtoževane terjatve toženka ne more uspešno ubraniti s sklicevanjem na samopridržaj, ki je bil dogovorjen v zavarovalni pogodbi, sklenjeni med toženko in tožničinim delodajalcem. V obravnavanem primeru je tožnica zoper toženko kot zavarovalnico naperila direktno tožbo iz 965. člena OZ. Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti (prvi odstavek 965. člena OZ). Iz navedenega izhaja, da lahko oškodovanec neposredno od zavarovalnice zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, vendar mu slednja povrne nastalo škodo namesto zavarovanca (le) v okviru pogodbenega dogovora z zavarovancem(1). Navedeno bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju upoštevati.

8. O odškodnini za nepremoženjsko škodo:

9. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v znesku 15.000,00 EUR. Tožnica se v pritožbi zavzema za odmero višje odškodnine, toženka pa vztraja, da je odmerjena odškodnina previsoka. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica v škodnem dogodku utrpela zmečkanino leve roke in odprt zlom dlančnice leve roke, okvaro senzornega nitja koželjničnega živca in delno okvaro medialnega živca, po poškodbi pa se je pri tožnici razvil algoneurodistrofični sindrom. Dejanskih ugotovitev glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin pravdni stranki v pritožbah ne izpodbijata. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je tožnica neposredno po poškodbi trpela šestnajst dni zelo hude telesne bolečine, najmanj dva meseca kumulativno hude telesne bolečine, zatem dva meseca bolečine srednje hude intenzitete in pol leta blage in stalne bolečine, še vedno pa ima občasne blage telesne bolečine in jih bo imela tudi v bodoče. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, pravilno oprtih na izvedensko mnenje in na tožničino izpoved, kolikor je ta skladna z izvedenskim mnenjem in medicinsko dokumentacijo, je tožnica med zdravljenem, ki je trajalo skupno dve leti, osem mesecev in petnajst dni, trpela številne nevšečnosti, ki so natančno opisane v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Upoštevajoč povzeti razpon bolečin od zelo hudih do manj intenzivnih in njihovo trajanje ter ugotovljene nevšečnosti med dolgotrajnim in zapletenim zdravljenjem (ki je med drugim vsebovalo kar štiri operacije, trimesečno mavčno imobilizacijo, štirimesečno nošnjo opornice, dvomesečno nošnjo elastične rokavice, dvaindvajsetkratno izpostavljenost sevanju, dolgotrajno fizioterapijo in številne obiske zdravnikov) predstavlja prisojena odškodnina v znesku 15.000,00 EUR pravično denarno odškodnino. Zaradi jemanja analgetikov (kar tožnica v pritožbi posebej izpostavlja) prisojene odškodnine za to vrsto škode ni mogoče zvišati.

10. Tožnica v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje v okviru nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo obiskovanja psihiatra in jemanja antidepresivov. Gre za nevšečnosti, ki jih je tožnica v trditveno podlago uvedla z navedbami, da so se zaradi posledic poškodb, ki jih je utrpela v škodnem dogodku, med zdravljenjem pojavile psihične težave, ki so zahtevale zdravljenje pri psihiatru in jemanje antidepresivov. Kot dokaz je predlagala svoje zaslišanje, postavitev izvedenca medicinske stroke in medicinsko dokumentacijo. Zatrjevanih nevšečnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in se do njih ni opredelilo, čeprav so relevantne za odmero odškodnine, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (za znesek 15.000,00 EUR) je bilo treba zato razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

11. Zgoraj pojasnjene navedbe v zvezi s psihičnimi težavami je tožnica dopolnila s trditvami, da predstavlja trajno posledico poškodbe tudi osebnostna spremenjenost po poškodbi, zaradi katere je prišlo do depresivne dekompenzacije. Navajala je, da trpi za hudimi psihičnimi težavami (je depresivna, anksiozna, zapira se vase in je brezvoljna), ki so se pojavile med zdravljenjem, stanje pa se slabša. Kot dokaz za svoje navedbe je predlagala tudi postavitev izvedenca medicinske stroke. Toženka je ugovarjala, da psihične težave niso posledica škodnega dogodka. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (poleg omejitev, ki so posledica funkcionalnih trajnih posledic, ki so jih pustile poškodbe levice) upoštevalo dejstvo, da se tožnica zdravi pri psihiatru. Na podlagi takšne ugotovitve ni jasno, ali je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da so zatrjevane psihične težave in osebnostna spremenjenost tožnice samostojna trajna posledica poškodbe, ali je ugotovljeno dejstvo upoštevalo le kot dokazno pomembno dejstvo, na podlagi katerega je mogoče sklepati o duševnem trpljenju tožnice zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odmerjene odškodnine za to škodo zato ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prisojeno odškodnino v znesku 25.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti napadata obe pravdni stranki. Tožnica se zavzema za odmero višje odškodnine, češ da predstavljajo trajno posledico poškodbe tudi psihične težave tožnice, glede katerih pa izpodbijana sodba ne vsebuje jasnih ugotovitev. Toženka nasprotno vztraja, da predstavlja primerno odškodnino za to škodo že znesek 18.000,00 EUR. Zgoraj pojasnjeni razlogi utemeljujejo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tako v ugodilnem delu kot v zavrnilnem delu, razen za prisojeni znesek 18.000,00 EUR, ki ga toženka v pritožbi ne izpodbija (prvi odstavek 354. člena ZPP). Na pritožbene navedbe toženke, s katerimi se ta zavzema za odmero nižje odškodnine, in na preostale pritožbene navedbe tožnice, s katerimi želi ta doseči odmero višje odškodnine (da mora nositi opornico za roko), zato pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo. Sodišče prve stopnje bo moralo s pomočjo sodnega izvedenca psihiatrične stroke najprej ugotoviti med pravdnima strankama sporno dejstvo, ali predstavljajo trajne posledice poškodbe tudi zatrjevana osebnostna spremenjenost in psihične težave tožnice. Pritožba utemeljeno opozarja na pojasnilo sodnega izvedenca travmatologa, da lahko psihične težave tožnice kompetentno oceni le sodni izvedenec s področja psihiatrične stroke. Kljub takšnemu pojasnilu in vztrajanju tožnice ga sodišče prve stopnje ni postavilo, razlogov za takšno odločitev pa ni pojasnilo. Predlog za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke nedvomno zajema tudi predlog za postavitev sodnega izvedenca, ki je specializiran za ožje področje medicinske stroke. Glede na ugotovljene trajne posledice poškodbe in iz njih izvirajoče omejitve ter duševno trpljenje tožnice bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo (dodatne) odškodnine v znesku 32.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da nima pomisleka glede pristopa sodišča prve stopnje k upoštevanju invalidnine pri odmeri odškodnine za navedeno škodo.

12. Na podlagi ugotovitev, da je tožnica utrpela izredno hud primarni strah, nato pa je trpela strah za izid zdravljenja, ki je bil štiri mesece hud, šest mesecev srednje hud ter leto in pol blag, je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova strahu priznalo odškodnino v višini 3.000,00 EUR. V pravilnost navedenih dejanskih ugotovitev pritožbeno sodišče nima pomisleka, saj imajo dokazno podlago v izpovedi tožnice in izvedenskem mnenju, v katerem je njena izpoved glede obsega te škode objektivizirana. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da so se zaradi strahu pri tožnici pojavile psihične težave, pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma glede ugotovljene intenzivnosti strahu. Glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje primarnega in sekundarnega strahu predstavlja odškodnina, ki jo je iz tega naslova odmerilo sodišče prve stopnje, pravično denarno odškodnino (179. člen OZ). Okoliščine, ki jih tožnica posebej izpostavlja, ne utemeljujejo prisoje višje odškodnine in ne drži, da sodna praksa v podobnih primerih prisoja višjo odškodnino(2).

13. Iz naslova skaženosti je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Sodišče je vezano na opis posledic poškodb v objektivnem smislu in ne na oceno skaženosti, ki jo poda izvedenec. Skaženost je namreč pravni in ne medicinski pojem. V konkretnem primeru je na podlagi izvedenskega mnenja, izpovedi tožnice in priče B. ugotovilo, da ima tožnica po poškodbi brazgotine v predelu leve dlani in prstov ter zaradi deformacije nekoliko „krempljasto roko“ in na podlagi navedenega zaključilo, da je objektivni element skaženosti podan. Obenem se je o tožničinem duševnem trpljenju (subjektivni element skaženosti) prepričalo na podlagi tožničine izpovedi. Ugotovljeno duševno trpljenje tožnice v povezavi z ugotovljenimi spremembami tožničine zunanjosti, možnostjo njihovega zakrivanja, spolom in starostjo tožnice pa po presoji pritožbenega sodišča ne narekujejo odmere drugačne (višje ali nižje) odškodnine od tiste, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

O odškodnini za premoženjsko škodo:

14. Odškodnina za škodo zaradi stroškov tuje pomoči ima podlago v prvem odstavku 174. člena OZ. Sodna praksa kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. V tem primeru gre za netipično obliko materialne škode, saj se v denarni znesek materializira šele s sodbo(3). S pritožbeno navedbo, da tožnica ni dokazala, da je za tujo pomoč in nego plačala, se zato toženka ne more uspešno ubraniti tožbenega zahtevka za povračilo te škode. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 8.500,00 EUR odškodnine za tujo pomoč. Takšno odločitev v pritožbah napadata obe pravdni stranki (tožnica se zavzema za odmero višje odškodnine, toženka pa za odmero nižje odškodnine). Utemeljeno navajata, da je ni mogoče preizkusiti. Iz razlogov sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati vseh pravno odločilnih dejstev, ki so potrebna za ovrednotenje odškodnine iz tega naslova (časovno opredeljen obseg tuje pomoči, uporabljena urna postavka za ovrednotenje stroškov tuje pomoči). V nasprotju s pritožbenimi navedbami toženke jih je tožnica sicer zatrjevala (v pripravljalni vlogi z dne 21.12.2009 je podrobno navedla opravila, pri katerih je potrebovala tujo pomoč, in predvsem koliko ur tuje pomoči dnevno je potrebovala v posameznem časovnem obdobju), v zvezi z zatrjevanimi dejstvi glede obsega tuje pomoči pa je sodišče prve stopnje izvajalo tudi dokaze (izvedensko mnenje, izpoved tožnice). Sodba sodišča prve stopnje je zato v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je razveljavitveni razlog (prvi odstavek 354. člena ZPP). Poleg tega toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega ugovora, da je treba pri vrednotenju te odškodnine upoštevati nižjo vrednost urne postavke. Tožnica je vtoževano odškodnino zaradi stroškov tuje pomoči namreč izračunala ob upoštevanju urne postavke 6,00 EUR. Pritožbeno sodišče zato še pojasnjuje, da je v skladu s sodno prakso(4) uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP dopustna, ko cene pomoči, ki so ji oškodovancem nudili družinski člani, ni mogoče natančno ugotoviti. Navedeno pa ne pomeni, da se do primernosti višine urne postavke, sodišču prve stopnje sploh ni treba opredeliti, kar še posebej velja v primeru, ko uporabljeni urni postavki toženka nasprotuje.

15. Ob ugotovitvi, da tožnica še vedno potrebuje in bo tudi v bodoče potrebovala tujo pomoč, in sicer povprečno 25 ur mesečno, je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 150,00 EUR mesečne rente zaradi tuje pomoči, ki ga je tožnica utemeljevala z navedbami, da bo tudi v bodoče potrebovala 25 ur tuje pomoči mesečno in ob upoštevanju urne postavke 6,00 EUR. Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dejanski ugotovitvi, da bo tožnica tujo pomoč potrebovala tudi v bodoče, saj je potreba po tuji pomoči pri posameznih, v izpodbijani sodbi natančno navedenih opravilih, objektivno izkazana z izvedenskim mnenjem, potrjuje pa jo tudi tožničina izpoved. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri večjem obsegu tuje pomoči (eno uro dnevno). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica potrebuje in bo potrebovala tujo pomoč v celotnem zatrjevanem obsegu (petindvajset ur mesečno). Poleg tega se obseg tuje pomoči, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo po prostem preudarku, ne izmika razumni presoji glede na vrsto opravil, ki jih tožnica ne bo zmogla brez pomoči. Utemeljeno pa toženka v pritožbi opozarja, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do njenega ugovora, da je urna postavka 6,00 EUR previsoka. Ker sodišče prve stopnje ni presodilo primernosti urne postavke 6,00 EUR za ovrednotenje odškodnine iz tega naslova, čeprav ji je toženka nasprotovala, je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje glede prisojene rente za tujo pomoč razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti v novo sojenje (prvi odstavek 354. člen ZPP). Na preostale pritožbene navedbe pravdnih strank zato pritožbeno sodišče ni odgovarjalo.

16. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 749,92 EUR iz naslova stroškov zdravil, mazil in zdravstvenih storitev. Tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni ustrezno specificirala vtoževanega zneska za stroške zdravil, mazil in zdravstvenih storitev. Izjema je bil zahtevek za povračilo stroškov nevrološkega pregleda v višini 50,08 EUR. Ker je na odsotnost ustrezne trditvene podlage opozarjala že toženka, sodišču prve stopnje v zvezi s tem ni bilo treba opraviti materialnega procesnega vodstva. Pritožbeni očitki o kršitvi 285. člena ZPP so zato neutemeljeni.

17. Zahtevek iz naslova invalidnosti po kolektivnem nezgodnem zavarovanju v znesku 3.801,84 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je kljub večkratnim opozorilom toženke ostal nesubstanciran. Zaključku (in razlogom) sodišča prve stopnje, ki ga je slednje sprejelo po natančni analizi vseh tožničinih navedb (primerjaj 21. in 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Navedbe, da je upravičena do višje zavarovalnine zaradi invalidnosti, ne zadostujejo za substanciranje obravnavanega tožbenega zahtevka, saj bi jih morala tožnica dopolniti z navedbami, ki jih je izpostavilo že sodišče prve stopnje. Dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev. S pritožbenim sklicevanjem na predložene in predlagane dokaze zato tožnica ne more uspeti. Na neustreznost oziroma pomanjkljivost trditvene podlage je tožnico opozorila toženka in ji zato sodišče prve stopnje na podlagi 285. člena ZPP ni bilo dolžno dajati dodatnih opozoril. 18. Tožnica je zahtevala tudi povračilo stroškov prevozov v zvezi z zdravljenjem v znesku 1.039,48 EUR. Njihovo višino je izračunala ob upoštevanju števila prevoženih kilometrov (skupno 3156 km) in kilometrine v višini 0,33 EUR. Ob ugotovitvi, da listinski dokazi potrjujejo zatrjevani obseg prevoženih kilometrov(5), je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Toženka v pritožbi utemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu višine škode upoštevati nižjo kilometrino glede na nižje cene goriva(6) v vtoževanem obdobju, in sicer 0,29 EUR. Odškodnina zaradi prevoznih stroškov tako znaša 913,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 580,00 EUR od 27.12.2007 in od zneska 333,50 EUR od 20.12.2009. V tem delu je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (358. člen ZPP).

19. Zaradi posledic škodnega dogodka je bila tožnica v bolniškem staležu. Tožnica je od toženke šele dne 30.3.2010 zahtevala povračilo razlike med plačo, ki bi jo dobivala, in nadomestilom zaradi bolniškega staleža v obdobju od 15.4.2005 do 8.3.2008. Toženka je ugovarjala zastaranje. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do ugovora zastaranja ni opredelilo, čeprav gre za relevanten ugovor, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo na seji senata. Dejstva, ki so pravno odločilna za presojo njegove utemeljenosti, so bodisi ugotovljena v izpodbijani sodbi bodisi o njih med pravdnima strankama ni bilo spora. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je tožničina izguba na zaslužku že od vsega začetka izkazovala v denarnih zneskih, ki so mesečno zapadali v plačilo. Zastaranje je zato teklo od vsakega posameznega mesečnega izplačila dalje in ne šele od takrat, ko je bil znan celoten obseg te škode. Ker so bili tožnici znani posamezni mesečni zneski izgube na zaslužku najkasneje ob zapadlosti vsakega zneska v plačilo, je njen zahtevek za povračilo škode zaradi izgube na zaslužku zastaran v delu, ki se nanaša na obdobje več kot treh let pred postavitvijo tožbenega zahtevka za njeno povračilo. Toženka je tako dolžna povrniti tožnici le izgubljen zaslužek v obdobju od 30.3.2007 do 8.3.2008. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je višino izgubljenega zaslužka ugotovilo na podlagi dokazne listine na A75 (in ne na podlagi izvedenskega mnenja), saj gre za potrdilo tožničinega delodajalca, iz katerega je razvidno, da v izračunanem znesku izgubljenega zaslužka, upoštevanem s strani sodišča prve stopnje, stroški prehrane in prevozni stroški niso vključeni. S strani sodnega izvedenca podan izračun izgubljenega zaslužka, na katerega opozarja toženka v pritožbi, namreč upošteva splošne podatke (povprečno neto plače v RS v relevantnem obdobju oziroma povprečno neto plačo po dejavnosti SKD 2002 v RS). Dejstvo, da v omenjenem potrdilu ni posebej specificiran znesek osnovne plače, regresa in stimulacije, pa ni ovira za njegovo uporabo, kot to zmotno meni toženka v pritožbi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je izgubljen zaslužek v letu 2007 znašal skupno 746,94 EUR, v letu 2008 pa skupno 254,99 EUR. Ob upoštevanju, da je tožbeni zahtevek za povračilo škode zaradi izgubljenega zaslužka v prvih treh mesecih leta 2007 (oziroma do vključno 29.3.2007) zastaran, tožnica utemeljeno zahteva povračilo izgubljenega zaslužka v znesku 560,25 EUR (za devet mesecev v letu 2007) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2007 dalje do plačila in znesek 254,99 EUR (za leto 2008) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2008 dalje do plačila, skupno torej 815,24 EUR (in ne 2.166,51 EUR, kot ji je prisodilo sodišče prve stopnje). V tem delu je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

20. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo mesečne rente v znesku 150,00 EUR iz naslova izgube na dohodku, utemeljeno zavrnilo zaradi zastaranja. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je toženka prepozno podala ugovor zastaranja. Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava, materialnopravne navedbe pa lahko pravdne stranke podajajo do zaključka obravnave oziroma do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Bistveno je, da so bila dejstva, potrebna za presojo njegove utemeljenosti, podana pravočasno. Da ni bilo tako, tožnica v pritožbi ne zatrjuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ob postavitvi rentnega zahtevka iz tega naslova dne 20.9.2011 zastaranje še ni nastopilo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil rentni zahtevek iz naslova izgube na dogodku, ob postavitvi tožbenega zahtevka že zastaran. Zastaranje začne teči, ko je tožnik izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil (oziroma bi ob lahko izvedel, če bi bil skrben). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila tožnica najkasneje dne 16.7.2008, ko ji je bila odmerjena pravica do invalidske pokojnine v znesku 398,19 EUR na mesec, seznanjena z višino invalidske pokojnine. Po seznanitvi z višino invalidske pokojnine je začel teči tudi triletni zastaralni rok, ki se je do vložitve rentnega zahtevka že iztekel. Glede na pojasnjeno tožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je šele kasneje začela raziskovati, kako bo invalidska upokojitev vplivala na njene dohodke, in da absolutni zastaralni rok še ni potekel. 21. Ker je že delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje glede glavne stvari narekovala razveljavitev stroškovne odločitve, pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo na pritožbene navedbe, s katerimi sta pravdni stranki grajali stroškovno odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama tožnice in toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (355. člen ZPP), delno pa razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (iz izreka predmetne odločbe je razvidno v katerem delu). V preostalem delu je pritožbi pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Ob upoštevanju že pojasnjenega dodatni napotki za delo sodišča prve stopnje niso potrebni.

24. Na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

(1) Primerjaj VSL sodba I Cpg 403/2013, VSM sodba I Cp 719/2008 z dne 27.8.2008. (2) Primerjaj II Ips 277/2004 z dne 22.9.2005. (3) VS RS sodba II Ips 129/2012 z dne 24.4.2014. (4) Primerjaj VS RS sodba II Ips 129/2012 z dne 24.4.2014, VS RS sodba II Ips 322/2009 z dne 6.6.2013. (5) Sodišče prve stopnje je pri izračunu upoštevalo 3150 kilometrov, zato je iz navedenega števila kilometrov izhajalo tudi pritožbeno sodišče. (6) Tožnica ni prerekala navedbe toženke, da je cena goriva v letu 2005 znašala 0,895 EUR za liter goriva.