Jedro

Naloga pritožbenega sodišča na eni strani in pritožnikov na drugi strani je zamejena s pravilom o mejah pritožbenega preizkusa iz že navedenega 350. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih v točkah III in V izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženki naložilo plačati 3.320,00 EUR zavarovalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2018 dalje do plačila (III. točka izreka). V presežku za še zahtevanih 1.170,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) ter glede na uspeh pravdnih strank odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov (V. točka izreka).1

2. Zoper sodbo se tožena stranka (pritožnica) pravočasno pritožuje in izpodbija ugodilni del (III. točka izreka) in posledično tudi stroškovno odločitev (V. točka izreka). Navaja, da je odločitev sodišča v izpodbijanem ugodilnem delu materialnopravno zmotna, posledično tudi stroškovna odločitev, sodišče pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa zagrešilo tudi nekatere bistvene kršitve postopka, kar vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Kot primarno izpostavlja, da bi sodišče lahko in moralo v okviru dokaznega postopka zaslišati kot pričo tudi zdravnika cenzorja tožene stranke. Če je zaslišalo očeta tožnika, čeprav ni bil prisoten pri dogodku, ni bilo razlogov, da ne bi zaslišalo tudi zdravnika cenzorja, ki je vpogledal medicinsko dokumentacijo tožnika in podal strokovno oceno glede izplačila zavarovalnine pred to pravdo in pomagal toženki oceniti trajanje prehodne nesposobnosti za delo, na podlagi medicinske dokumentacije pa je ocenil, da invalidnosti pri tožniku, vezano na nezgodo, ni, prav tako pa ni ugotavljal takšne prehodne nesposobnosti za delo in hospitalizacije, kot se ugotavlja v tem postopku. Sodišče je res angažiralo dva neodvisna izvedenca medicinske stroke glede na naravo spora, pri čemer je bilo v njunih mnenjih zaznati nasprotja (stališča sodišča pa so neprepričljivo obrazložena), kar bi narekovalo, da bi sodišče v postopku vsaj zaslišalo kot pričo tudi zdravnika cenzorja. Toženka posebej kot dokazne listine ni vlagala njegovega mnenja, saj je pravno znano, da se takšne navedbe štejejo zgolj kot del trditvene podlage in ne kot dokaz, tega tudi ni zahteval tožnik, ampak je toženka navedbe zdravnika cenzorja povzela, je pa namesto pisnega mnenja predlagala njegovo neposredno zaslišanje, zato je obrazložitev sodišča o tem, zakaj te priče ni zaslišalo, za toženko predvsem presenečenje in onemogočanje toženki, da svoje navedbe dokaže, na drugi strani pa se je tožniku dovolilo, da se zasliši posredno pričo (oče), ki pa za postopek niti ni kaj bistvenega izpovedal. S takim postopanjem je sodišče odvzelo toženki možnost dodatnega dokazovanja njenih strokovno podkrepljenih navedb, posledično pa jo je nasproti tožniku postavilo v neenakopraven položaj in pri tem kršilo pravila procesnega zakona. Neposredno zaslišanje cenzorja tudi ne bi zavleklo reševanje spora, bi pa zaslišanje bilo pomembno z vidika materialne resnice. Sodišče prve stopnje je navedlo, da tožnik tekom dokaznega postopka ni založil predujma za izvedenca sodnomedicinske stroke (toženka je po pozivu založila preostanek predujma v izogib, da ne bi njene trditve ostale nedokazane) v zvezi z dokazovanjem zatrjevanega načina nastanka njegovih poškodb, zato je sodišče sicer pravilno zaključilo, da svojih trditev o poškodbi obeh kolen v obravnavanem škodnem dogodku ni uspel v celoti dokazati, posledično pa bi moralo zahtevek tožnika v celoti zavrniti, pa tega ni storilo. Tukaj pa je postopalo napačno in je kljub izostali dokazni podlagi razsodilo, da je tožnik v skladu z zavarovalno pogodbo in pripadajočimi splošnimi pogoji, podrobno navedenimi v sodbi, upravičen do izplačila nadaljnje zavarovalnine. Sodba ima pomanjkljivosti, odločilna dejstva, tudi z vidika procesa, so bila kršena, kar pa vpliva na vsebino materialnopravnega razmerja. Ker tožnik ni dokazal trditev o poškodbi kolen, bi moralo dokazni postopek zaključiti, ne pa z drugim izvedencem, pa še to je sodišče dokazno temo napačno označilo z vidika materialnega prava, ki je odločilno za predmetno pravdo. Trditveno in dokazno breme je v pravdnem postopku jasno in s postopanjem sodišča je bilo preseženo. Ob tem je izpostaviti, da so tako razlogi v sodbi sami s seboj v nasprotju, pri čemer na eni strani sodišče šteje, da je bilo poslabšanje zdravstvenega stanja na levem kolenu posledica nezgode (kar je po stališču toženke napačno in v nasprotju s pogodbeno vsebino, kaj je nezgoda - če ni poškodbe ni mogoče govoriti o posledici, poleg tega pa stanja tožnika ni mogoče umestiti pod nezgodo), na drugi strani pa stališče sodišča, da tožnik svojih trditev o poškodbi obeh kolen v obravnavanem škodnem dogodku ni uspel v celoti dokazati. Toženka tako sodbe v tem delu ne razume in je sodba napačna, vse ob upoštevanju dejstva, da je sodišče že tekom postopka zavzelo napačno dokazno temo, upoštevajoč materialnopravno podlago. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka, ker kljub vsem pripombam toženke v zvezi s podanim mnenjem izvedenca ortopeda ni sledilo toženki, da bi opravilo še soočanje obeh izvedencev, bodisi angažiralo drugega izvedenca (glede na očitne nejasnosti v mnenju ortopeda). Njegovo izvedensko mnenje je polno nejasnosti in nasprotij in je nedopustno, da se takšna mnenja v končni podobi štejejo za verodostojna, kar nenazadnje kaže tudi dejstvo nadaljnjega zasliševanja. Takšna mnenja bi se morala brati bolj kritično. Podrobna analiza obeh izvedenskih mnenj jasno kaže, da mnenji nista enoviti in da se mnenji razlikujeta, zato se toženka nikakor ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje o prepričljivosti mnenja ortopeda. Evidentno je, da ortoped ni v celoti upošteval mnenja izvedenca sodnomedicinske stroke, ki naj bi bilo osnova za dokazno temo, čeprav bi sodišče že tukaj moralo dokazni postopek ustrezno zaključiti, ker tožnik sploh ni primarno dokazal svojih navedb, in je preložilo dokazno breme s tožnika na toženko že takoj v osnovi, kakšne poškodbe naj bi tožnik utrpel 14. 2. 2016. Toženka se tako tudi v okviru te pritožbe sklicuje na njene pripombe, do katerih pa se tudi sodišče ob upoštevanju materialnopravne podlage ni opredelilo. Izvedenec ortoped je šel preko dokazne teme, kar bi sodišče moralo bolj kritično presojati in ustaviti, vsekakor pa to kaže, da ni bilo dovolj prepričljivo za zaključke, ki jih je sodišče napačno napravilo. Toženka meni, da ji je bila s tem kršena pravica do izjave, posledično zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in na tej podlagi je sodišče kljub jasnim argumentom toženke, ki so ji ostali nepojasnjeni tudi v sodbi, nepravilno uporabilo materialno pravo. Najmanj kar bi sodišče moralo iz razloga ekonomičnosti in smotrnosti postopka storiti tudi v smislu zavarovanja zakonitosti in pravilnosti sodbe je, da bi po zaslišanju ortopeda soočilo oba angažirana izvedenca, podredno pa angažiralo drugega izvedenca. Sodišče je vsekakor na podlagi podlage tega spornega pravnega razmerja nepravilno zaključilo, da je poslabšanje že predhodno okvarjene pogačice na kolenu šteti pod pojem nezgode upoštevajoč 5. člen Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje, pri čemer je bilo evidentno poudarjeno, da patološka sprememba na pogačici ni nezgoda, torej tudi posledica ne more biti. Tukaj je sodišče napačno interpretiralo izvedensko mnenje, posledično pa nepravilno uporabilo materialno pravo. Zavarovalnine ne gre enačiti z odškodninsko terjatvijo, pri čemer sodišče ne upošteva jasnega stališča sodne prakse (sklep VSK Cp 971/2007). Glede na navedeno je sodišče zavzelo napačno stališče, da je poslabšanje zdravstvenega stanja na levem kolenu, ki je bilo nesporno patološko spremenjeno, mogoče umestiti pod pojem nezgode in nadalje tudi interpretacijo zavarovančeve prehodne nesposobnosti za delo, čeprav je glede na celotno medicinsko dokumentacijo bilo jasno, da je zdravljenje (posledično nesposobnost za delo) potekalo zaradi drugega kolena in zaradi že predhodnega stanja in ne zaradi nezgode. Tukaj je sodišče prezrlo mnenje izvedenca sodne medicine, ki je bil glede na mehanizem poškodovanja jasen, da bi se težave izrazile prej, če bi stanje na kolencu bila posledica neke sile. Sodišče je tako nepravilno ugotavljalo dejansko stanje tudi v smislu zdravljenja, posledično pa nepravilno uporabilo tudi materialno pravo v smislu določanja zavarovančeve prehodne nesposobnosti za delo. Zdravljenje je potekalo zaradi kronične okvare obeh kolenskih sklepov, pri čemer izvedenec ortoped ni podal jasnega odgovora. Poškodbe kolena ni bilo, za posledico je potrebna poškodba, vsekakor pa ni upoštevalo, da je vpliv na zdravljenje predhodno stanje (obolenje tožnika). Nepravilen je zaključek, da je poslabšanje zdravstvenega stanja pomenilo zavarovančevo prehodno nesposobnost za delo kar v trajanju 166 dni, saj je evidentno, da ni upoštevalo povprečnega trajanja zdravljenja poškodbe, ki je posledica nezgode, torej blaga udarnina stopala, poškodbe kolena pa ni bilo; podredno pa ni upoštevalo obolenja in predhodnega stanja zavarovanca. Že v tem delu sta si bili mnenji obeh izvedencev kontradiktorni in bi sodišče že iz navedenega razloga moralo vsaj soočiti izvedenca, tako pa je sodišče nepravilno izpeljalo dokazni postopek. Mnenje ortopeda je bilo polno nejasnosti, kontradiktornosti in tudi ustno zaslišanje ni tega odpravilo, zato bi sodišče moralo po predočitvi vseh pripomb slediti predlogu toženke, v izogib nezakonitosti in nepravilnosti sodbe, zaradi česar je potrebna ta pritožba. Sodišče je v obrazložitvi povzelo mnenje izvedenca sodne medicine, ki je ugotovil, da tožnik ni utrpel poškodbe kolen, ampak je dogodek kot močnejši pritisk telesa krave lahko sprožil le poslabšanje zdravstvenega stanja na levem kolenu ob predhodni kronični okvari kolenskega sklepa. Takšna okvara na pogačici in poslabšanje ne spada pod pojem nezgode oziroma splošni pogoji jasno navajajo, da se takšno stanje za nezgodo ne šteje in je zmotna uporaba materialnega prava evidentna. Na podlagi mnenja izvedenca sodne medicine, je sodišče izvajalo dokaz z izvedencem ortopedom, ki pa je na ustni obravnavi vztrajal, da gre za travmatsko poškodbo na kolenu, kar pa je v nasprotju z mnenjem izvedenca sodne medicine, ki je pojasnil, da travmatske poškodbe ni bilo, to pa nenazadnje dokazujejo tudi listinski dokazi (izvidi). Že takšni zaključki narekujejo, da se v postopek pritegne nov izvedenec oz. da se izvedenca med sabo vsaj soočita. Sodišče je premalo kritično in nepravilno ugotavljalo dejansko stanje v smeri tožnikovega predhodnega obolenja, degenerativnih sprememb in stanj, ki so se predhodno manifestirale. Pri tem je obrazložitev v 26. točki povsem v nasprotju z nadaljnjimi zaključki, da gre tožniku v posledici nezgode zavarovalnina v zvezi s prehodno nesposobnostjo za delo. Zdravljenje po 17. 2. 2016 je kazalo, da gre za ugotovljene kronične okvare levega kolena, povsem enake kot že v letih 2013 in 2014. Vsekakor izvedenec ni mogel natančno opredeliti poslabšanja stanja levega kolena, ki pa dejansko ni bilo v ničemer bolj poslabšano, kot pred 14. 2. 2016, ko tožnik niti ni izkazal mehanizma poškodovanja. Kljub temu, da tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, je sodišče prve stopnje na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, zato toženka meni, da bi sodišče moralo še nadalje dosojeni znesek zavarovalnine v celoti kot neutemeljen zavrniti. Nepravilno je interpretiralo 5. člen Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb PG-NE 806-11 in Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb PG-NE/10-4, posledično pa nepravilno sklenilo, da je tožnik upravičen do zavarovalnine za čas prehodne nesposobnosti za delo. Poslabšanje zdravstvenega stanja na levem kolenu ob predhodni kronični okvari kolenskega sklepa ni mogoče šteti za nezgodo, pri čemer Splošni pogoji še izrecno navajajo v 11. točki četrtega odstavka 5. člena Splošnih pogojev, da kronična okvara kolenskega sklepa (kot je bila verificirana pri tožniku) ni nezgoda, posledično tudi razlaga poslabšanja zdravstvenega stanja ne more iti v tej povezavi (vzročna zveza med poškodbo in posledico mora biti podana, tega pa v konkretnem primeru ni) sodišče pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Opisane zdravstvene težave z levim kolenom niso posledica nezgode, ampak posledica predhodnega razvoja zdravstvenih težav in predhodno potrjeno identične okvare hrustanca na pogačici. Sodišče je spregledalo, da je prišlo do očitnih nejasnosti tudi glede zatrjevanj o morebitnem poslabšanju na levem kolenu, kjer je izvedenec sodne medicine obrazložil, da je vprašljiv močnejši topi pritisk na levo koleno (on je izvedenec sodne medicine), medtem ko je izvedenec ortoped kljub odsotnosti strokovnega znanja sam ocenjeval laično, da je bil močnejši pritisk, ker bi se v takšnem primeru verjetno hitreje razvile zdravstvene težave. Tukaj je izvedenec ortoped odgovoril precej nestrokovno in tudi nasprotno in bi sodišče kot bolj verodostojno in strokovno moralo upoštevati mnenje izvedenca sodne medicine. Takšno stanje pa zagotovo ne gre podvreči materialno pravni podlagi, ki opredeljuje, kaj je šteti za nezgodo. Ob tem se sodišče do vseh navedb toženke očitno ni opredelilo oziroma je povsem nepravilno tudi povzelo zaključke enega in drugega izvedenca. Takšno postopanje pa pomeni, da je sodba nepravilna in je sodišče izven okvirja materialno pravne presoje razsodilo, da tožniku pripada zavarovalnina. Sodišče bi moralo zavrniti zahtevek tudi iz naslova hospitalizacije, saj je prišlo do operativnega posega zaradi predhodnega obolenja, degenerativne spremembe in stanj, ki niso posledica nezgode, kar evidentno izhaja iz medicinske dokumentacije in tudi mnenja sodnega izvedenca s področja sodne medicine. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da je v posledici nezgode upravičen tožnik tudi do procenta trajne invalidnosti. Napačno je uporabilo mnenje izvedenca ortopeda, ki očitno ni upošteval vprašanj oziroma dokazne teme sodišča, ki je postavilo vprašanje, vezano na predhodno mnenje izvedenca sodne medicine. Izvedenec ortoped je zavzemal stališče, da je invalidnost zapustila udarnina kolena, čeprav je izvedenec sodne medicine jasno pojasnil, da tožnik v nezgodi ni utrpel udarnine. Ker pa je prišlo samo do poslabšanja, je izvedenec povsem nepreverljivo ocenil, da je to po tabeli 2 %. Točka 194 tabele določa invalidnost v primeru travmatske hondromalacije pogačice rentgenološko verificirane, torej poškodbe pogačice, ki se pojavi zaradi nenadnega močnega udarca na sprednji del kolena. Pojavi se osnovno vprašanje, kakšna je to udarnina, ki na koži in v podkožju ne zapusti nobene sledi, v globini pa povzroči hujšo poškodbo in toženka vztraja, da travmatske hondromalacije pogačice (po tabeli invalidnosti) tožnik ni utrpel, ker tega ne izkazuje medicinska dokumentacija tako, da bi sodišče že v tej smeri ob vseh podanih pripombah in tudi neprepričljivi izpovedi in dopolnitvi mnenja, moralo v postopek pritegniti novega izvedenca oziroma zahtevek zavrniti. Izvedenec ortoped nikakor ni prepričljivo pojasnil ocene invalidnosti, pri tem pa očitno ni upošteval materialno pravne podlage tega spora. Da je mnenje izvedenec ortoped baziral na svojih predvidevanjih (kar velika sila), ki v trenutku podaje izvedenskega mnenja niso bila preverljiva in dejansko v nasprotju z ugotovitvami izvedenca sodne medicine, kažejo na to, da bi sodišče moralo zaradi jasnosti, popolnosti in strokovnosti slednje bolj razčistiti, predvidevanje ni dovolj. Pri vsebinskem odločanju o pravno pomembnih okoliščin v pravdnem postopku, bi moralo upoštevati potrebni dokazni standard prepričanja o relevantnih dejstvih, česar pa ni storilo. Toženka meni, da je na podlagi povzetega sodišče z izvajanjem dokaznega postopka storilo bistvene kršitve postopka, dokazni postopek je bil izveden v nasprotju s procesnimi pravili, prav tako po pripombah toženke ni bil izveden v celoti v iskanju materialne resnice, kar je vplivalo na nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je tudi prešlo trditveno in dokazno breme tožnika in prihaja v obrazložitvi samo s seboj v nasprotje, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je potrebna pritožba. Tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti je glede na podane razloge nepravilna, posledično pa tudi odmera stroškov postopka. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, posledično pa bi moralo tudi stroške postopka naložiti v plačilo tožeči stranki. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki (op. očitno prav tožeči) pa naloži v plačilo celotne stroške tega postopka, skupaj s priglašenimi pritožbenimi stroški, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik po pooblaščenki obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in predlaga zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje skladno s pravilom o mejah pritožbenega preizkusa po določbah prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo v delu, ki se s pritožbo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, opredeljenih v drugem odstavku 350. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in pravilne uporabe materialnega prava.

6. Predmet pritožbenega preizkusa je sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (točka III izreka) in posledično v stroškovni odločitvi (točka V izreka).2

7. Ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki je v bistvenem povzeta tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih (točka 7 obrazložitve) delno ugodilo nazadnje (v pripravljalni vlogi 30. 3. 2023 - točka 4 obrazložitve) postavljenemu tožbenemu zahtevku tožnika in toženki naložilo tožniku plačati zavarovalnino po med pravdnima strankama nesporno sklenjenih dveh zavarovalnih pogodbah in sicer skupaj v znesku 3.320,00 EUR, kar predstavlja: dnevno nadomestilo za 152 dni - po zavarovalni polici 4504907 v višini 1.520,00 EUR in po zavarovalni polici 8462921 v višini 760,00 EUR; zaradi poslabšanja stanja na levem kolenu 2 % invalidnost po točki XIX/194 Tabele invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode PG-NE-tinv-06-11 in po točki XIX/181 Tabele invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode PG-NE-tinv-10-4, po polici 4504907 v znesku 400,00 EUR in po polici 8462921 v znesku 600,00 EUR, ter po tej polici še zavarovalnino za dva bolnišnična dneva (zaradi opravljanja artroskopije levega kolena) v znesku 40,00 EUR, od skupnega zneska tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 7. 2018 dalje, v presežku pa je zahtevek zavrnilo3. 8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče v okviru dokaznega postopka po predlogu toženke moralo zaslišati kot pričo tudi njenega zdravnika cenzorja.

Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov po predlogih pravdnih strank, ampak tiste, ki so pomembni za odločbo (213. člen ZPP), da stranki ne krši pravice do izjave, pa mora z razumnimi razlogi obrazložiti zavrnitev dokaznega predloga. Temu je sodišče prve stopnje zadostilo. Pojasnilo je, da z mnenjem zdravnika cenzorja nista bila seznanjena niti tožnik niti sodišče in da je sodišče v skladu z 243. členom ZPP v tem postopku določilo tudi dva neodvisna sodna izvedenca medicinske stroke, o mnenjih katerih sta se imeli možnost izjaviti obe stranki, zato zaslišanje zdravnika cenzorja tožene stranke ni bilo potrebno.4 Takšne razloge kot pravilne in razumne sprejema tudi sodišče druge stopnje. Zaslišanje zdravnika cenzorja, čeprav gre za strokovnjaka medicinske stroke, v dokaznem postopku ne predstavlja izvedenskega mnenja, o v postopku določenih dveh izdelanih izvedenskih mnenjih dveh izvedencev medicinske stroke pa sta se imeli obe pravdni stranki možnost izjaviti, sodišče prve stopnje je oba izvedenca tudi neposredno ustno zaslišalo in je bil tako obema strankama omogočen tudi neposredni dialog z izvedencem. Tožnikov oče (op. priča A. A.) je bil predlagan in zaslišan kot priča glede samega škodnega dogodka, torej glede drugačnih dejstev in ne glede medicinskih vprašanj, pri čemer iz procesnega vidika ni pomembno, kakšna je bila njegova izpoved vsebinsko (kar s podano lastno oceno, da ni povedal nič bistvenega, smiselno izpostavlja pritožba). Zato ni jasno, v čem naj bi bila tožena stranka v neenakem položaju ob tem, da je sodišče kot pričo zaslišalo tožnikovega očeta, dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju njenega zdravnika cenzorja pa je zavrnilo. Ob zgoraj obrazloženem pa tudi ni pritrditi toženi stranki, da je bila prikrajšana glede možnosti dokazovanja svojih trditev. Ker pritožba ne konkretizira, katero procesno pravilo je sodišče prve stopnje z (obrazloženo) zavrnitvijo dokaznega predloga tožene stranke kršilo, se sodišče druge stopnje določneje, razen zgoraj že pojasnjenega, do teh pritožbenih očitkov ni moglo opredeliti.

9. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita kršitve postopka glede dokazovanja z izvedenci.

Najprej je ob že povzetih pritožbenih navedbah pojasniti, da je sodba sodišča prve stopnje razumljivo obrazložena, ima potrebne in jasne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju in tudi niso v nasprotju z odločitvijo o zahtevku v izreku, obrazložena je tudi glede procesnega postopanja sodišča, tako da nedvomno omogoča pritožbeni preizkus tako strankama (za sestavo pritožbe), kot tudi pritožbenemu sodišču, kar je bistvo postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero morda meri pritožba, nanjo pa tudi sicer pritožbeno sodišče pazi uradoma.

Postopkovne kršitve glede izvedbe dokazov, tudi dokaza z izvedencem, so relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče na te kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, zanje pa po določbi 286.b člena ZPP velja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. To določilo velja tudi glede kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, torej za tiste absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih ne zajema uradni pritožbeni preizkus po drugem odstavku 350. člena ZPP. Med takšne kršitve pa spada tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki vključuje tudi kršitev pravice stranke do izjave. Ob pojasnjenem je torej na pritožnici breme, da v pritožbi najprej določno (čeprav ne nujno z navedbo zakonske določbe) opredeli, katero postopkovno kršitev uveljavlja, glede na določbo 286.b člena ZPP pa tudi, ali jo je in če, kdaj, uveljavila že pred sodiščem prve stopnje oziroma pojasni razloge, čemu tega brez svoje krivde ni mogla storiti in jo uveljavlja šele v pritožbi. Namen te določbe namreč je, da se morebitne postopkovne kršitve (če je to glede na njihovo naravo mogoče) odpravijo že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Naloga pritožbenega sodišča na eni strani in pritožnikov na drugi strani je zamejena s pravilom o mejah pritožbenega preizkusa iz že navedenega 350. člena ZPP. V tej določbi je določeno, na kaj je pritožbeno sodišče dolžno in pooblaščeno paziti po uradni dolžnosti ter kaj je po drugi strani pooblaščeno preizkusiti le v mejah strankinih konkretiziranih navedb. To pravilo je treba po sodni praksi uporabljati striktno, da sojenje ni arbitrarno. Takšna striktna razlaga tega pravila pa pritožbenemu sodišču nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne.5 Pritožnica v pritožbi določno ne opredeli nobene postopkovne kršitve, ko pa meri na kršitve glede izvajanja dokaza z izvedencema, pa predvsem tudi določno ne pojasni, ali je kršitev v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavila, če jo je, kdaj (v kateri vlogi oziroma na katerem naroku) oziroma čemu tega brez svoje krivde ni mogla storiti. Ob striktni razlagi pravila o mejah pritožbenega preizkusa namreč sodišče druge stopnje ob ne dovolj konkretiziranem očitku o bistvenih kršitvah določb postopka, na katere ne pazi po uradni dolžnosti, ne sme samo po spisovnem gradivu preverjati, ali je morda kakšna takšna kršitev bila storjena in če jo je stranka (pritožnik) pravočasno in dovolj konkretizirano uveljavljala, saj bi s tem samo (nedopustno) dopolnjevalo pritožbo in kršilo pravila pritožbenega odločanja.

10. Nekonkretizirani so tudi pritožbeni očitki o preseženem trditvenem in dokaznem bremenu in očitek, da je bila tekom postopka po sodišču zavzeta napačna dokazna tema upoštevajoč materialnopravno podlago. Tudi kršitev razpravnega načela (če na to meri pritožba), to je določb 7. in 212. člena ZPP predstavlja relativno postopkovno kršitev (prvi odstavek 339. člena ZPP). Materialno dokazno breme je zaradi vezanosti na materialno pravo v postopku nedvomno ves čas enako, procesno dokazno breme pa se glede na uspeh dokazovanja lahko spreminja od ene stranke k drugi6. Ker tožena stranka v pritožbi te kršitve določno ne konkretizira in tudi ne pojasni, ali jo je pred sodiščem prve stopnje že uveljavila oziroma čemu tega brez svoje krivde pred sodiščem prve stopnje ni mogla storiti, tudi v tem delu pritožbeno sodišče teh pritožbenih očitkov ni moglo upoštevati.

11. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo zavarovalnine tožniku po s toženko sklenjenih dveh zavarovalnih pogodbah. Materialno dokazno breme za obstoj zavarovalnega primera - nezgode in posledic, za katere tožniku po sklenjenih zavarovalnih policah in zavarovalnih pogojih kot njunem sestavnem delu pripada zavarovalnina, je na tožeči stranki. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče materialno dokazno breme pri presoji in vrednotenju izvedenih dokazov pravilno upoštevalo, ko je obrazloženo zaključilo, da je tožnik uspel dokazati, da je v zatrjevanem škodnem dogodku 14. 2. 2016 zaradi blažjega pritiska krave z nogo na tožnikovo levo stopalo oziroma delnega pohojenja utrpel poškodbo levega stopala (ki med pravdnima strankama ni bila sporna in ni predmet tožbenega zahtevka in je zanjo bila tožniku že izplačana zavarovalnina) in poslabšanje zdravstvenega stanja na levem kolenu ob predhodni kronični okvari kolenskega sklepa oziroma okvari hrustanca na pogačici zaradi močnejšega pritiska telesa krave na sprednjo stran levega kolena na pogačico, kar je v smislu 5. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb PG-NE/06-11 in PG-NG/10-4 povzročilo njegovo prehodno nesposobnost za delo in ustreza pojmu nezgode, v zvezi s čimer je sodišče nadalje ugotavljalo v tem obsegu tudi upravičenost do dnevnega nadomestila in invalidnosti, zatrjevanj o poškodbi (poškodovanju) obeh kolen pa ni dokazal. 12. Pri dejanskih zaključkih se je predvsem oprlo na dve v dokaznem postopku izdelani izvedenski mnenji dveh izvedencev medicinske stroke različnih specializacij, ki jima je tudi sledilo, ker se sodišču ni pojavil dvom v njuno pravilnost in popolnost. Glede nastanka nezgodnih posledic in vzročne povezanosti s škodnim dogodkom se je najprej oprlo na v postopku izdelano izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke s področja sodne medicine, ki je po sklepu sodišča prve stopnje z dne 1. 2. 2022 z določeno nalogo izdelal pisno izvedensko mnenje, nato pa je bil (po pripombah tožnika) tudi neposredno zaslišan na glavni obravnavi. Sledilo je njegovim strokovnim ugotovitvam, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku, ki se je zgodil 14. 2. 2016, najverjetneje utrpel le blago udarnino levega stopala (ki med pravdnima strankama v postopku ni bila sporna), poškodbe kolen ni utrpel, je pa močnejši pritisk telesa krave na sprednjo stran tožnikovega levega kolena (na pogačico) lahko sprožil poslabšanje zdravstvenega stanja na levem kolenu ob predhodni kronični okvari kolenskega sklepa (hrustanca na pogačici), ni pa utrpel poškodbe notranjega meniskusa desnega kolena in zato tudi tožnikove zdravstvene težave in bolečine desnega kolena ne morejo biti posledica obravnavanega škodnega dogodka. Mnenje in zaključke tega izvedenca je v bistveni vsebini v razlogih sodbe korektno povzelo, vključno z njegovimi pojasnili pri ustnem zaslišanju7 in ob tem tudi, da je izrecno dopustil možnost, da je tožnik utrpel tako udarec, ko ga je krava, ki je nekako zdrsnila, udarila v področje levega kolena, kakor tudi možnost, da je ob tem prišlo do lažjega zvina kolena zaradi prekomernega zasuka ali pa upogiba kolena v trenutku delovanja sile na koleno.8 Prav tako je korektno in v bistveni vsebini povzelo tudi mnenje in zaključke izvedenca ortopeda, ki je po v sklepu z dne 9. 2. 2023 določeni nalogi izdelal najprej pisno mnenje, nato pa je bil na pripombe strank tudi ustno zaslišan na glavni obravnavi.9 Ta izvedenec je v ustnem zaslišanju tudi pojasnil, da je bila hondromalacija spornega levega kolena res prisotna že pred škodnim dogodkom, ker pa je prišlo še do delovanja sile na okvarjeno površino, se je ta površina hitreje okvarjala še naprej, pri čemer pa morda te motnje sploh ne bi prišle do izraza v takšni meri, če ne bi bilo delovanja sile na koleno.10

13. Zaključek sodišča prve stopnje, da je mnenje izvedenca ortopeda skladno z mnenjem izvedenca sodne medicine v delu, da je poslabšanje zdravstvenega stanja povzročila sila, s katero je tožnik ustavil nagnjenje krave oziroma močan pritisk krave na njegovo koleno, pri čemer sta izvedenca tudi skladno ugotovila, da je bil tožnik zaradi posledic le-tega in bolečin v levem kolenu (in levem stopalu) prehodno nesposoben za delo, in da v mnenjih izvedencev medicinske stroke ni bilo nejasnosti in neskladij, ki bi terjale po toženi stranki predlagano vsaj soočenje izvedencev ali določitev drugega izvedenca ortopeda, je pravilen. Pritožba, ki se s kritiko osredotoča predvsem na mnenje izvedenca ortopeda, vendar le z v pritožbi ponujeno lastno in posplošeno (dokazno) oceno, da je njegovo mnenje polno nejasnosti, nasprotij in nedopustno ter s selektivnim povzemanjem posameznih ugotovitev izvedencev in lastno interpretacijo, ne more omajati sprejetih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. V razlogih sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do pripomb toženke na izvedensko mnenje izvedenca ortopeda, do katerih pripomb konkretno in v čem konkretno so pripombe toženke ostale nepojasnjene, pa toženka v pritožbi konkretno ne pove. Zgolj posplošeno in nedoločno sklicevanje na že podane pripombe ne zadošča, saj je pritožba samostojno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča prve stopnje, v kateri je treba pritožbene razloge navesti s konkretno opredelitvijo, kot je bilo že pojasnjeno. Le nestrinjanje stranke z zaključki izvedenca, ki je na svojem področju strokovnjak, pa po ustaljeni sodni praksi ni podlaga niti za določitev novega izvedenca niti za dopolnjevanje dokazovanja z izvedenci s soočenjem le-teh.

14. Sodišče prve stopnje je pri presoji tožbenega zahtevka izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, to je določb 921. in prvega odstavka 922. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in med pravdnima strankama sklenjenih dveh zavarovalnih pogodb, katerih sestavni del so tudi Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb PG-NE/06-11 in PG-NE/10-4, s Tabelama invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode PG-NE-tinv 10-4 in PG-NE-tinv 06-1111. Pravilno je povzelo, da se v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 5. člena navedenih Splošnih pogojev za nezgodo šteje nenaden, nepredviden in od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje od zunaj in naglo na zavarovančevo telo ter povzroči njegovo smrt, trajno invalidnost, prehodno nesposobnost za delo, nastanitev in zdravljenje v bolnišnici ali nastanek stroškov zdravljenja, pri čemer nezgoda predstavlja zlasti: povozitev, trčenje, udarec s predmetom ali ob kakšen predmet, udarec električnega toka ali strele, padec, zdrs, ranitev z orožjem, drugimi predmeti ali z eksplozivnimi snovmi, vbod s kakšnim predmetom, udarec ali ugriz živali. Namen zavarovalne pogodbe je izplačilo zavarovalnine zavarovancu v primeru nastanka zavarovalnega primera - nezgode. Bistvena je torej vzročna zveza med nezgodo in nastalo posledico - v obravnavanem primeru zatrjevano invalidnostjo, prehodno nesposobnostjo zavarovanca za delo ter nastanitev in zdravljenje v bolnišnici, kot posledico škodnega dogodka 14. 2. 2016, slednjo pa je sodišče prve stopnje prepričljivo in dokazno podprto ugotovilo na podlagi izvedenskih mnenj dveh v pravdi določenih sodnih izvedencev. Utemeljeno in dokazno podprto opirajoč se na izvedenski mnenji je zaključilo, da je tožnik v škodnem dogodku 14. 2. 2016 utrpel poleg poškodbe levega stopala (ki med pravdnima strankama ni bila sporna), še poslabšanje zdravstvenega stanja na levem kolenu ob predhodni kronični okvari kolenskega sklepa oziroma okvari hrustanca na pogačici zaradi močnejšega pritiska telesa krave na sprednjo stran levega kolena na pogačico, kar je povzročilo zavarovančevo prehodno nesposobnost za delo v trajanju 166 dni (od česar je sodišče prve stopnje odštelo že plačano zavarovalnino za prehodno nesposobnost za delo za 14 dni) in je torej prisodilo odškodnino za prehodno nesposobnost za delo za 152 dni.12

15. Prav tako je na podlagi mnenja izvedenca ortopeda imelo dejansko podlago za zaključek, da je tožnik v posledici škodnega dogodka utrpel tudi 2 % invalidnost, saj je v posledici tega škodnega dogodka prišlo do poslabšanja stanja že predhodnih okvar hrustanca na pogačici levega kolena13, zato je opredelil tudi nižji % invalidnosti po že povzetih točkah Tabel, pri čemer se je oprl na četrti odstavek 8. člena (obeh) Splošnih pogojev, ki določajo, da če so na okvaro zdravja, povzročena z nezgodo, vplivala tudi obolenja, degenerativne spremembe oziroma stanja ali hibe, se obveznost zavarovalnice zmanjša; v primeru ugotovljenih obolenj, degenerativnih sprememb oziroma stanj ali hib, ki se niso predhodno manifestirale, zavarovalnica izplača do 75 % zavarovalnine, v primeru, ko so bila ta stanja že predhodno ugotovljena, pa zavarovalnica izplača 50 % zavarovalnine. To določbo Splošnih pogojev, ki jo je utemeljeno upoštevalo tudi sodišče, ko je sledilo izvedencu, pa pritožba v očitkih o nestrokovnosti izvedenskega mnenja in nepravilni interpretaciji 5. člena Splošnih pogojev ter zmotni uporabi materialnega prava spregleda in z njo tudi v pritožbi ne polemizira. Sodišče prve stopnje pa je v izvedenskem mnenju imelo tudi dejansko podlago za prisojo zavarovalnine za dva bolnišnična dneva zaradi artroskopije levega kolena.

16. Sodišče prve stopnje je tako ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

17. Obrazložene stroškovne odločitve pritožba vsebinsko ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo o glavni stvari, s katero pa toženka ob zgoraj obrazloženem ni bila uspešna. Odločitev o povrnitvi stroškov pravdnega postopka ob delnem uspehu pravdnih strank v pravdi pa sicer pravilno temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP, potrebnost stroškov pa na 155. členu ZPP in veljavni Odvetniški tarifi.

18. Sodišče druge stopnje je ob obrazloženem in ker tudi ni ugotovilo postopkovnih kršitev, na katere pazi uradoma, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih delih v točkah III in V izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, mora svoje priglašene stroške pritožbe na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP kriti sama. Na podlagi istih zakonskih določb pa mora tožeči stranki povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo. Te predstavljajo pravilno priglašeni odvetniški stroški za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT v višini 375 točk ter materialni stroški v višini 2 %, skupaj 382,5 točk, s priznanim 22 % DDV in ob vrednosti točke 0,60 EUR pa znesek 279,99 EUR. Ta znesek stroškov mora tožena stranka tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje.14 1 Sklep sodišča prve stopnje v točkah I in II izreka - glede spremembe tožbe z dne 6. 10. 2021 in glede delnega umika tožbe - ni izpodbijan. 2 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je odločilo o pritožbi tožene stranke zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na seji dne 25. 7. 2024, čeprav je predhodno za dne 12. 7. 2024 že razpisalo pritožbeno obravnavo, ki pa jo je ob ponovni proučitvi zadeve preklicalo, saj je presodilo, da je o pritožbi mogoče odločiti na seji senata, pri čemer na procesne odločitve tekom odločanja o pritožbi sodišče druge stopnje ni vezano. 3 Glej točki 38 in 39 obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 O tem podrobno sodba VS RS II Ips 25/2020. 6 Primerjaj npr. odločbi VS RS II Ips 308/2013 in II Ips 47/2016. 7 Glej točke 17, 18, 19, 20, 22, 23, 25 in 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Glej 26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Glej točke od 31 do 38 obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Glej 34. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 11 Priloge od B1 do B7 v spisu in glej točke 12, 13 in 30 obrazložitve izpodbijane sodbe. 12 Glej točki 31 in 37 obrazložitve izpodbijane sodbe. 13 Glej točke od 32 do 36 obrazložitve izpodbijane sodbe. 14 Glej: Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, 13. 12. 2006.