Jedro

Ker je bila obdolženka spoznana za krivo, da je krivo podjemno pogodbo uporabila kot pravo, vprašanje kdo je ponaredil podpis direktorja za presojo njenega ravnanja ni pomembno.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolžene J. T. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku mora obdolženka plačati kot stroške pritožbenega postopka 350,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženko spoznalo za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obdolženko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec svétnik F. H. je v pisnem predlogu, podanem po določbi 2. odstavka 445. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe.

Obdolženka in zagovornik na predlog višjega državnega tožilca nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, ko je po izvedbi vseh potrebnih dokazov in njihovi oceni vsa odločilna dejstva ugotovilo pravilno in za svoje dokazne zaključke, da je obdolženka storila kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ na način kot je naveden v izreku sodbe z direktnim naklepom, v sodbi navedlo prepričljive razloge. Pri tem se je oprlo na izpovedbo priče J. K., jo v sklopu z zbranimi listinskimi dokazi, ki jih navaja v sodbi, utemeljeno ocenilo kot verodostojno in prepričljivo izključilo zagovor obdolženke, da očitanega kaznivega dejanja ni storila. Ob pravilnih dejanskih ugotovitvah, da J. K. kot direktor gospodarske družbe K. storitve d.o.o. z obdolženko, kot bivšo delavko, ki ji je delovno razmerje sklenjeno za določen čas prenehalo dne 31.3.2004, dne 1.10.2004 ni sklenil podjemne pogodbe, po kateri da naj bi obdolženka za gospodarsko družbo opravljala prodajo na sejmih in da je njegov podpis na pogodbi ponarejen, kar vse je z gotovostjo dokazano vedela tudi obdolženka, je utemeljeno zaključilo, da je obdolženka s tem, ko je kot prodajalka na sejmišču v Z. ob inšpekcijskem pregledu izročila tržnemu inšpektorju podjemno pogodbo, zavestno uporabila ponarejeno in s tem krivo listino, kar je zato, da bi z njo upravičila trgovsko dejavnost, tudi hote storila, pri tem pa se je brez dvoma zavedala, da je njeno dejanje prepovedano.

Dokazne ocene in zaključkov o krivdi obdolženke, kar vse je v izpodbijani sodbi tudi dovolj jasno in razumljivo obrazloženo, zagovornikove pritožbene navedbe ne morejo niti malo omajati. Pritožbeno ponovljen zagovor obdolženke je natančno in izčrpno ocenilo že sodišče prve stopnje in v sodbi navedlo popolnoma sprejemljive razloge o tem, na podlagi katerih dokazov in zakaj mu ni moč verjeti. V pritožbi izpostavljeno vprašanje, kdo je ponaredil podpis direktorja J. K. na podjemni pogodbi, za presojo obdolženkinega ravnanja sploh ni pomembno. Obdolženka je bila namreč z izpodbijano sodbo spoznana za krivo, da je krivo podjemno pogodbo uporabila kot pravo. Ta izvršitvena oblika kaznivega dejanja po 1. odstavku 256. člena KZ pa je obdolženki z gotovostjo dokazana. Iz teh razlogov pritožba zagovornika zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji po določbi 386. člena ZKP je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in upoštevalo vse okoliščine pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Obdolženki je izreklo pogojno obsodbo, to je kazensko sankcijo opominjevalne narave. V njej določena kazen treh mesecev zapora je primerna teži kaznivega dejanja, krivdi obdolženke, kot tudi ugotovljeni olajševalni okoliščini, ki jo predstavlja obdolženkina skrb za mladoletnega otroka ter obteževalni okoliščini, ki jo predstavlja obdolženkina predkaznovanost pred sodiščem, še zlasti pa, da je obravnavano kaznivo dejanje storila v času preizkusne dobe. Preizkusna doba pa je bila obdolženki tako določena v najkrajšem zakonskem možnem trajanju. Zato niso podani razlogi za spremembo izpodbijane sodbe tudi v tem delu v obdolženkino korist. Iz teh razlogov in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obdolženke s pritožbo ni uspel, zato mora obdolženka plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino. Ta je bila glede na nezapletenost zadeve in z upoštevanjem gmotnih razmer, kot jih je za obdolženko ugotovilo sodišče prve stopnje, odmerjena na 350,00 EUR.