Jedro

I. Ker toženec ni ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbenem postopku zatrjeval, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, je regresni zahtevek utemeljen.

II. Ugovor zmanjšanja odškodnine po 191. čl. ZOR proti regresnemu zahtevku zavarovalnice po pogodbi o obveznem zavarovanju avtomobilistove odgovornosti bi bil utemeljen le, če bi toženec uspel dokazati, da je njegov položaj v regresnem razmerju glede višine vtoževanega zneska slabši, kot bi bil v odškodninskem razmerju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 218.028,00 SIT. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji očita sodiščema, da ne omenjata, da je bil vinjen tudi oškodovanec, kateremu je tožeča stranka izplačala odškodnino. Oškodovanec je tožencu skočil pred avto. Zatrjuje še, da naloženega zneska ne more izplačati zaradi slabega premoženjskega stanja, ki ga v reviziji tudi opisuje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je imel toženec v času prometne nesreče v krvi večjo koncentracijo alkohola od dopustne. Ker toženec ni ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbenem postopku zatrjeval, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, sta odločitvi sodišč materialnopravno pravilni. Izhajati je namreč potrebno iz predpostavke, da toženec ni dokazal, da nastanek škode, za katero je tožeča stranka (zavarovalnica) izplačala zavarovalnino oškodovancu iz naslova zavarovanja toženčeve odgovornosti, ni v vzročni zvezi s toženčevo alkoholiziranostjo (prim. 1. b tč. 2. odst. 3. čl. priloženih Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, priloga spisa A 4). Regresni zahtevek tožeče stranke, ki ga le-ta uveljavlja na podlagi 3. tč. 1. odst. 3. čl. Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, je zato utemeljen. Temu je potrebno dodati, da je takšna omejitev zavarovalnega kritja v pogodbi o obveznem zavarovanju avtomobilistove odgovornosti po presoji revizijskega sodišča dopustna (prim. 3. odst. 45. čl. zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - v nadaljevanju ZTSPOZ/76, Ur.l. SFRJ 46/76, ki je veljal v času obravnavane prometne nesreče, in 1. odst. 929. čl. ZOR v zvezi z 900. čl. ZOR). Ni odveč tudi poudariti, da pri omejitvi zavarovalnega kritja po 3. čl. Pogojev za zavarovanje avtomobilistove odgovornosti ne gre za situacijo iz 918. čl. ZOR, pa čeprav se naslov 3. čl. Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti glasi "Izguba zavarovalnih pravic".

Iz povedanega pa sledi tudi odgovor na revizijske trditve o oškodovančevi soodgovornosti za škodni dogodek, s katerimi revident smiselno oporeka vzročni zvezi med njegovo alkoholiziranostjo in nastalo škodo: teh ni moč presojati, ker pomenijo nedopustno revizijsko novoto (prim. 386. čl. ZPP). Sodiščema prve in druge stopnje pa tudi ni moč očitati, da nista presojali šele v reviziji zatrjevane oškodovančeve soodgovornosti. Kot je bilo že razloženo, za pravilno uporabo materialnega prava (3. čl. Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti) to ni bilo potrebno.

Tudi revidentovo sklicevanje na slabo premoženjsko stanje ne more vplivati na drugačno odločitev. Ugovor zmanjšanja odškodnine po 191. čl. ZOR proti regresnemu zahtevku zavrovalnice po pogodbi o obveznem zavarovanju avtomobilistove odgovornosti bi bil utemeljen le, če bi toženec uspel dokazati, da je njegov položaj v regresnem razmerju glede višine vtoževanega zneska slabši, kot bi bil v odškodninskem razmerju. Izenačenost zavarovančevega položaja je po presoji revizijskega sodišča utemeljena z vsebino zavarovalne pogodbe, po kateri je povzročitelj prometne nesreče zavarovan pred uveljavljanjem odškodninskih zahtevkov drugih (prim. 1. odst. 51. čl. ZTSPOZ/76). Zato zavarovanec ne sme biti v razmerju do zavarovalnice v slabšem položaju, kot bi bil v razmerju do oškodovanca, kateremu je povzročil škodo in proti kateremu bi lahko uveljavljal zmanjšanje odškodnine po 191. čl. ZOR. Česa takšnega pa toženec niti ni zatrjeval. Če ob tem upoštevamo še dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka iz naslova regresnega upravičenja ne zahteva celotnega zneska, ki ga je izplačala oškodovancu, in 3.tč. 2. odst. 3.čl. Pogojev o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, po kateri obstoji regresno upravičenje zavarovalnice le za znesek, ki je manjši od 12 povprečnih mesečnih plač zaposlenih v državi, smiselno sklicevanje revidenta na 191. čl. ZOR ne more biti utemeljeno.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).