Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 1480/2020-26

ECLI:SI:UPRS:2022:I.U.1480.2020.26 Upravni oddelek

denacionalizacijski postopek zavezanec za vrnitev lastninska pravica pravica uporabe razpolaganje z nepremičnino prepoved razpolaganja ničnost pravnih poslov
Upravno sodišče
2. februar 2022
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Kot se je izrekla že sodna praksa in kot izhaja tudi iz citiranega 51. člena ZDen, v postopku denacionalizacije pri določanju zavezanca res ni odločilno zgolj stanje v zemljiški knjigi. V času družbene lastnine namreč vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Potrebno je ugotoviti, v čigavem premoženju se dejansko nahajajo stvari, ki so predmet tega postopka, pri čemer je odločilno stanje v času vračanja. Zgolj oseba, ki ima nepremičnino v svojem premoženju v času vračanja, jo namreč lahko vrne. Prav tako ni izključeno, da v postopku nastopata dva zavezanca tj. zemljiškoknjižni lastnik in oseba, ki je na podlagi pravnega naslova uporabnik nepremičnine.

88. člen ZDen specialna določba, po kateri je nično vsako razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstaja po določbah ZDen dolžnost vrnitve in ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali na obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev, ne glede na to, ali gre za razpolaganje med denacionalizacijskim zavezancem in njegovim sopogodbenikom, ali kom drugim. Glede na pravne učinke izvzetja stvari iz pravnega prometa je tako prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen absolutna in velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje sukcesivne pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom A. A. se zavrneta.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se upravičencu do denacionalizacije B. B., vrne v last del zemljišča parc. št. ..., k.o. ... (ID ...) do izmere 379 m2 (kot del podržavljene parc. št. ... njiva v izmeri 19.973 m2, vpisane v tedanji vl. št. ..., k.o. ...), ki ima po načrtu parcelacije v izvedeniškem poročilu izvedenca C. C. št. DJ_115_2016 z dne 7. 10. 2016 naslednje nove katastrske podatke: parc. št. ... v izmeri 379 m2, k.o. ... (1. točka izreka), kot zavezanko določil tožnico kot dejansko lastnico dela te nepremičnine, o kateri se odloča s to odločbo, na kateri je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na D., d.o.o. (2. točka izreka), odločil še, da se s to odločbo vrnjeno premoženje da za čas zaključka postopka dedovanja po pokojnem upravičencu v začasno upravljanje skrbniku za posebni primer E. E. (3. točka izreka), da bo ta odločba po pravnomočnosti prve in druge točke izreka podlaga za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, kot izhaja iz načrta parcelacije v izvedeniškem poročilu izvedenca C. C. št. DJ_115_2016 z dne 7. 10. 2016 (4. točka izreka), da se po izvedbi sprememb v zemljiškem katastru izvede vknjižba lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. ..., k.o. ... (v skladu s prvo točko izreka) na upravičenca do denacionalizacije po uradni dolžnosti (5. točka izreka), da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, organ pa stroškov ni zaznamoval, ter, da je s tem o predmetnem denacionalizacijskem postopku odločeno v celoti (6. in 7. točka izreka).

2. V obrazložitvi je prvostopenjski organ navedel, da gre v zadevi za odločanje po sodbi Upravnega sodišča, I U 2444/2017 z dne 24. 5. 2018. Organ je, sledeč napotilom sodišča, ugotovil naslednje: da je predmet postopka še del parc. št. ..., k.o. ..., in oblika vrnitve, predvsem, ali obstajajo ovire po drugem odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po izvedenem ogledu je bilo ugotovljeno, da se južni krak parc. št. ..., v naravi makadamska pešpot, ne konča na ... (torej javni cesti), temveč na denacionalizirani parc. št. ..., ki je v lasti E. E., stranke z interesom, ter drugih dedičev upravičenca. To potrjujejo zemljiškoknjižni podatki in fotografije z ogleda. Zaradi določitve pripadajočega zemljišča k obstoječi stavbi št. 2215 na naslovu ..., je bila postavljena izvedenka urbanistične stroke F. F., iz njenega izvedeniškega mnenja pa izhaja, da le ta južni krak ne predstavlja pripadajočega zemljišča k stavbi. Gre za pas v dolžini cca 60 m, izmere 379 m2. Zaradi izvedbe parcelacije je bil postavljen izvedenec geodetske stroke C. C., ki je s svojim poročilom določil novo parcelno številko ... temu delu. Glede na povedano ni ovir za vračanje tega dela zemljišča v naravi. Zavezanka za vrnitev je po 51. členu ZDen tožnica kot pravna naslednica bivše Občine Bežigrad. Po pogodbi, sklenjeni med G. in bivšo občino Bežigrad z dne 14. 6. 1984, je bilo zemljišče s parc. št. ... kot nezazidano stavbno zemljišče preneseno v posest in upravljanje občini Bežigrad, s pravico vknjižbe v zemljiško knjigo, kar naj bi izvršila občina. V času sklenitve pogodbe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, ampak je bil mogoč prenos pravice uporabe tudi zunajknjižno. Že dejansko izvršen promet prenosa je zadoščal za prehod pravice uporabe (ki se je kasneje preoblikovala v lastninsko pravico). Zemljišče s parc. št. ... je bilo kasneje predmet pogodb (z dne 4. 1. 1990 in 8. 4. 1991), s katerimi naj bi občina prenesla pravico uporabe na drugi pogodbeni stranki, vendar sta bili pogodbi izrečeni za nični, kar je bilo potrjeno na Višjem sodišču v Ljubljani (sodbi, I Cp 770/94 z dne 10. 5. 1995, in I Cp 270/93 z dne 30. 3. 1993). Iz citiranih sodb med drugim izhaja, da ne glede na to, da občina ni predlagala vknjižbe v zemljiško knjigo, je bila parc. št. ... na dan 8. 4. 1991, ko je oddala del zemljišča G. v uporabo za gradnjo, imetnica pravice uporabe. Da je tožnica zavezanka za vračilo, potrjuje tudi sklenitev kupoprodajne pogodbe med G. in tožnico dne 7. 3. 2000, ki je bila tudi izrečena za nično (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 1410/2008-I z dne 19. 1. 2009, potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 2351/2009 z dne 26. 8. 2009). Iz te pogodbe med drugim izhaja, da je tožnica izrecno priznavala, da je lastnica (med drugim) zemljišča s parc. št. ...

3. V nadaljevanju je prvostopenjski organ po 144. in 146. členu Zakona o splošnem upravnem postopku/1986 (ZUP/86) sam obravnaval in rešil predhodno vprašanje ničnosti razpolaganja po 88. členu ZDen obravnavanega zemljišča. To je bilo predmet pogodbe o nakupu nepremičnin z dne 28. 12. 2010 z dodatkom z dne 29. 12. 2010, sklenjene med G. kot prodajalcem in D., d.o.o. kot kupcem. Pogodba je bila nesporno sklenjena po uveljavitvi ZDen in po vložitvi obravnavanega denacionalizacijskega zahtevka ter še v času trajanja postopka. Organ je zato, ob upoštevanju 88. člena ZDen, štel pogodbo za nično. Morebitna dobrovernost pogodbenih strank na veljavnost pravnega posla ne vpliva. Tako tudi sodna praksa (X Ips 271/2014 z dne 7. 12. 2016). Družba D. je bila s postopkom seznanjena, udeležbe v postopku ni priglasila, telefonsko je javila, da vrnitvi ne nasprotuje. Ovira za vračilo tudi ni izkazana po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, saj tožnica ni ne konkretno navedla, ne izkazala, za kateri prostorski kompleks naj bi šlo in v čem naj bi bil z vračilom južnega kraka parc. št. ... ta kompleks okrnjen, niti nobeno od teh dejstev ni bilo ugotovljeno v postopku. V zvezi s pripombami tožnice na poročilo po 65. členu ZDen je še navedel, da za opredelitev zavezanca po 51. členu ZDen (po sodni praksi, npr. IV U 45/2012) ne štejejo le podatki v zemljiški knjigi, saj je treba upoštevati stanje stvari, ki se vračajo. Z odločbo državnega organa vzpostavitev lastninske pravice v denacionalizacijskem postopku pa je originaren način pridobitve lastninske pravice, zato tudi za samo izvršitev te odločbe ne more biti odločujoče neusklajeno stanje v zemljiški knjigi (IV U 6/2012, II Ips 1070/2007).

4. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil in odločil, da stroškov postopka ni bilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da je tudi Ustavno sodišče že navedlo, da je treba vedno ugotoviti, kdo je bil ob uveljavitvi ZDen pravi (tj. ne samo domnevni zemljiškoknjižni) imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) so kasneje imetniki pravice uporabe pridobili lastninsko pravico, ne glede na to, ali so bili kot taki vpisani v zemljiški knjigi. Zato ni bistveno, da je tudi po sklenitvi pogodbe iz leta 1984 ostala vpisana pravica uporabe na G. Vsi kasnejši poskusi prenosa pravice uporabe te nepremičnine so bili namreč nični in kot taki brez učinka. Posledično zato tudi ni mogla pravno učinkovati pogodba z dne 28. 12. 2010 z dodatkom z dne 29. 12. 2010. Sodni postopki, ki tečejo glede te nepremičnine, pa ne morejo vplivati na potek tega postopka, bo pa od odločitve v tem postopku odvisen tudi njihov razplet. V zvezi z neurejenim stanjem v zemljiški knjigi in nemožnostjo vpisa pa se je drugostopenjski organ skliceval še na sodbo, I Up 193/2011 z dne 28. 12. 2011. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

5. Tožnica je vložila tožbo iz vseh tožbenih razlogov, zlasti napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, samo odloči o zadevi tako, da akt odpravi in v 2. točki izrek spremeni tako, da zahtevek upravičenca zavrne, podredno, da tožbi ugodi, akt odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek, v obeh primerih pa naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

6. V tožbi je navedla, da je izrek nepravilno in nezakonito oblikovan, saj ni podlage, da organ odloči, da je tožnica zavezanka za vračilo kot dejanska lastnica, obenem pa ugotovi, kdo je zemljiškoknjižni lastnik. Odločitev o tem, kdo je dejanski in kdo zemljiškoknjižni lastnik, sodi v pristojnost sodišč, ki o tem odločajo v pravdnem postopku (2. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Organ bi lahko odločil le o tem, kdo je zavezanec za vračilo. Z odločitvijo v 2. točki izreka je storil tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka. Poudarila je, da ne more biti zavezanka za vračilo predmetnega zemljišča, saj ni njena zemljiškoknjižna lastnica, ker ni vknjižena v zemljiško knjigo. Tudi ni dejanska lastnica. Te parcele nima tožnica ne v posesti, ne v upravljanju, s tem pa tudi ne v svojem premoženju, zato ne more biti zavezanka glede na 51. člen ZDen. Prvostopenjski organ bi moral kot zavezanca določiti D., d.o.o., katerega pooblaščenec je izjavil, da vračanju ne nasprotuje. Ni mogoče trditi, da je ničen tudi pravni posel med G. in D., d.o.o., saj tega ni ugotovilo nobeno sodišče, vlagatelji tega niso zatrjevali. 88. člen ZDen se na G. in D. ne more nanašati, ker nista stranki tega postopka. Ključno je, da je D. vpisalo svojo pridobljeno pravico 15. 3. 2011, ki lastninske pravice ni pridobil od tožnice. Tako je treba posebej presojati tudi njegovo dobrovernost. Opozorila je na 10., 11. člen Stvarnopravnega zakonika in načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Prvostopenjski organ napačno ni upošteval dobrovernosti D., d.o.o., dejstvo seznanitve s postopkom denacionalizacije pa tudi ne more vplivati na dejstvo, da je bil D. ob sklenitvi pogodbe dobroveren. Organa se tudi nista izjasnila do teh navedb tožnice, s tem sta kršila njeno ustavno pravico iz 22. in 25. člena Ustave. Posledično je bilo v zvezi s tem nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Posest in upravljanje sta dejstvi, ne pravica. Leta 1984 je bila nepremičnina nepozidana. G. je nepremičnino pozidal, ne tožnica. Četudi so bile vse pogodbe nične, to ne pomeni, da ima nepremičnino v posesti in upravljanju tožnica, saj je posest in upravljanje kljub ničnosti pogodb prešla s tožnice na G., nato na D., d.o.o., ne G., ne D. pa te nepremičnine do izdaje odločbe tožnici nista vrnila v posest in upravljanje. Tožnica te nepremičnine tudi ne vodi v svojih računovodskih izkazih. Organa tudi nista ustrezno upoštevala navodil iz sodbe, I U 2444/2017. Tožnica poudarja, da organ ni pojasnil, kako naj bi pred uveljavitvijo ZDen prišlo do prenosa pravice z G. na tožnico, temveč zgolj napačno materialnopravno šteje, da je tožnica pridobila nepremičnino v posest in upravljanje s pogodbo iz leta 1984 kot nezazidano zemljišče. Ne drži, da je imela tožnica zemljišče v posesti in upravljanju neprekinjeno, ker sta bili kasnejši pogodbi razglašeni za nični. Nesporno je, da je bila nepremičnina po letu 1984 pozidana, po pozidavi tožnici ni bila nikoli vrnjena v posest in upravljanje. Organ tudi ni ugotavljal, kdo je imel pravico uporabe, kot je to naložilo sodišče. Sklicevala se je na sodbo, I Cp 1400/2011, v kateri je med drugim sodišče navedlo, da odsotnost posesti praviloma izključuje pravico do uporabe družbene lastnine. Pridobitev pravice uporabe, ki konvertira v lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, je bila mogoča samo, če je imetnik pravice uporabe dejansko izvrševal njeno posest (II Ips 985/2006, II Ips 664/2001, II Ips 553/2002). Ob uveljavitvi ZDen tožnica ni izvrševala posesti, temveč jo je G. To tudi pomeni, da je po ZLDNL lastninsko pravico pridobil G. Dejstvo je, da je imel G. nepremičnino v svojih družbenih sredstvih in v svoji posesti in je na njem zgradil stanovanjski objekt. Po določbah Zakona o združenem delu (ZZD) je bila ta nepremičnina produkcijsko oziroma delovno sredstvo. Zato je pomembno le, da je družbeno pravna oseba predmetno nepremičnino uporabljala za svojo dejavnost, kar G. je. S tem je še dodatno utemeljeno, da naknadna ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 4. 1. 1991 nima nikakršnega vpliva na dejstvo, da nepremičnina ni bila delovno sredstvo, niti ni bila v posesti niti v premoženju tožnice. Da se je imel G. za lastnika, kaže tudi dejstvo, da je na zemljišču ustanovil zemljiški dolg, ki je bil vknjižen v zemljiško knjigo. Ker je organ presojal ničnost po 88. členu ZDen, bi moral zavezanca presojati po 89. členu ZDen, kar je v tem primeru D., d.o.o. Tako tudi sodna praksa (IV U 6/2012, I U 752/2010). Tožnica tudi vztraja, da odločbe ne bo mogoče izvršiti v zemljiški knjigi, temveč bi bilo to možno le, če bi bil D., d.o.o. določen kot zavezanec. Če ostane tožnica zavezanka, nepremičnine ne bo mogla vrniti v posest (ker je nima), kot tudi ne v last (ker ni njena lastnica). Odločba je zato neizvršljiva in s tem nična. Še vedno tudi obstaja možnost, da bo predmetna nepremičnina določena kot pripadajoče zemljišče k večstanovanjski stavbi ali pa se bo vrnila v stečajno maso G. Zato ne drži, da tekoči sodni postopki niso relevantni. Da je odločitev (tj. da je tožnica zavezanka) absurdna, kaže tudi dejstvo, da je D., d.o.o. (telefonično) soglašal z vračilom. Odločba je tako obremenjena tudi z bistveno kršitvijo pravil postopka, saj je ni mogoče preizkusiti.

7. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

8. Stranka z interesom A. A. je v odgovoru na tožbo navedla, da je odločitev pravilna in zakonita, zato predlaga odločitev po 63. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Če bo sodišče menilo, da bi morala biti odločitev drugačna, predlaga razpis glavne obravnave in odločitev po 65. členu ZUS-1, primarno iz razloga, ker gre za postopek, trajajoč že tri desetletja. Ne drži, da tožnica ni pasivno legitimirana. Pasivna legitimacija je po 51. členu ZDen utemeljena z lastninsko pravico, ne pa z vprašanjem posesti oziroma upravljanja. Sklicevala se je na sodno prakso. Pravica uporabe in posest na spornem zemljišču sta prešla na občino, kar je izrecno določeno v pogodbi iz leta 1984, vsi kasnejši prenosi so brez pravnih učinkov. Tudi zgolj uporaba (posest) družbenega zemljišča ni vodila do pridobitve pravice uporabe, temveč je moral za to obstajati veljaven pravni naslov. Določbe ZZD so predvidevale ex lege prehod pravice uporabe na nepremičnine, ki so bile ob njegovi uveljavitvi (leta 1976) osnovna sredstva posamezne organizacije združenega dela (333. člen ZZD), le od tod pa sodna praksa o pomenu posesti posameznih družbenih sredstvih do leta 1976. Ex lege prehod pravice uporabe so določbe ZZD omogočale, če je posamezna družbeno pravna oseba 5 oziroma 10 let uporabljala brez pravnega naslova kot svojo osnovno sredstvo nepremičnine druge pravne osebe (226. člen ZZD), od tod sodna praksa o pomenu posedovanja posameznih osnovnih sredstev v družbeni lastnini v času od 1976 do 1989. S 1. 1. 1989 pa je ZZD prenehal veljati, zato tak prehod ni bil več mogoč na podlagi gole posesti in uporabe. Zato ne drži, da bi pravica uporabe na spornem zemljišču, ki jo je občina Bežigrad pridobila s pogodbo iz leta 1984, naknadno po ZZD prešla na G. Do poskusov vrnitve zemljišča je prišlo šele po letu 1990, ko ZZD ni več veljal. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje o kršitvi pravice do izjave. Odločba pa je bila tudi vročena D., d.o.o. in zato tudi nanjo učinkuje oziroma je tudi zanjo zavezujoča (Up-280/05, II Ips 162/2009, II Ips 180/2013). Čim je tako, predstavlja zadostno podlago za izvedbo zemljiškoknjižnega vpisa tudi proti D., d.o.o (druga alineja prvega odstavka 150. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). Sicer pa vpis v zemljiško knjigo ni odločilen za vprašanje izvršljivosti odločbe, saj gre zgolj za formalno izvršitev. Ker izpodbijana odločba učinkuje tudi zoper D., d.o.o, bodo dediči dosegli tabularni vpis lastninske pravice neposredno na podlagi izpodbijane odločbe, v vsakem primeru pa bodo lahko zahtevali bodisi sklenitev uskladitvene pogodbe (2. točka tretjega odstavka 40. člena ZZK-1), bodisi zoper družbo vložili izbrisno in/ali ugotovitveno tožbo (5. točka prvega odstavka 40. člena in 243. člen ZZK-1). Izrek odločbe je tako pojasnilen, ne pa nezakonit. Da bi bilo lahko to zemljišče določeno kot pripadajoče zemljišče, pa je špekulacija tožnice, še zlasti glede na v postopku rešeno vprašanje z izvedenko urbanistične stroke. Če bi bila v postopku po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVEtl-1) kasneje ugotovljena morebiti drugačna razmejitev, bo tožnica imela možnost predlagati obnovo postopka. Stranka z interesom je predlagala zavrnitev tožbe in naložitev tožnici povrnitev njenih stroškov postopka.

9. Stranki z interesom E. E. in D., d.o.o. na tožbo nista odgovorili.

10. Sodišče je v zvezi s sestavo sodišča sprejelo sklep, I U 1480/2020 z dne 18. 1. 2022, da v zadevi sodi sodnik posameznik (13. člen ZUS-1). Presodilo je namreč, da so pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani, ker gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi naslovnega sodišča ter postopek denacionalizacije ter iz njega izvirajoči ugovori, v zvezi s katerim obstaja uveljavljena sodna praksa.

11. Sodišče je razpisalo glavno obravnavo 2. 2. 2022. Na glavno obravnavo so pristopili tožnica, stranka z interesom E. E. in stranka z interesom A. A., ne pa toženka in stranka z interesom D., d.o.o.. Prisotne stranke so vztrajale pri svojih navedbah v postopku. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v prvostopenjsko odločbo, pritožbo tožnice, drugostopenjsko odločbo in vse ostale listine upravnega spisa. Zavrnilo je dokazni predlog tožnice za vpogled v zemljiškoknjižni izpisek za parc. št. ..., k.o. ..., in notarski zapis, opr. št. SV 1330/2010 z dne 15. 10. 2010. Razloge za zavrnitev dokaznih predlogov bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju sodbe. Tožnica zavrnitvi dokaznih predlogov ni ugovarjala.

**Razlogi in odločitev sodišča**

12. Tožba ni utemeljena.

13. V primeru je izpodbijana odločitev, izdana v denacionalizacijskem postopku o vračilu dela zemljišča s parc. št. ..., k.o. ..., sedaj (po načrtu parcelacije) s parc. št. ... v izmeri 379 m2, k.o. ..., v last denacionalizacijskemu upravičencu B. B. 14. Tožnica kot poglavitno ugovarja, da ni zavezanka za vračilo predmetnega zemljišča, kar utemeljuje z več ugovori, ki jih bo sodišče obravnavalo po vsebinskih sklopih.

15. Uvodoma sodišče sodi, da ugovor tožnice o nepravilnem in nezakonitem izreku ni utemeljen. Drži, da je organ kot zavezanca/ko označil tožnico kot _dejansko lastnico_ dela parc. št. ..., o katerem se odloča s to odločbo, na kateri je _v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica za_ _D.,_ d.o.o., kar pa ne predstavlja kršitve pravil postopka, saj je s tem organ pravilno povzel pravni položaj premoženja, ki se vrača, zaradi lažje izvršitve odločbe. Zato tudi ne vzdrži trditev, da je s tem organ prevzel pristojnost sodišč, ki o tem (tj. o lastništvu nepremičnin/e) odločajo v pravdnem postopku (1. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj je ''le'' določil zavezanca oziroma zavezanko, kot mu to nalaga 66. člen ZDen. Zatrjevana absolutna kršitev določb postopka (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP oziroma 244. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki se po 6. členu ZDen uporablja v postopkih denacionalizacije) tako ni podana.

16. Po prvem odstavku 51. člena ZDen je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Po 32. členu Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (v nadaljevanju Navodilo) pristojni upravni organ z odločbo o denacionalizaciji odloči o zahtevku oziroma pravici z navedbo: - upravičenca ali upravičencev, ki se jim vračajo stvari oziroma podjetje; - _zavezanca za vrnitev stvari oziroma podjetja_; - premoženja, ki se vrača; - oblike vračanja premoženja; - roka izvršitve odločbe o denacionalizaciji; - morebitnih odredb o bremenih; - da je odločba podlaga za zemljiškoknjižni vpis oziroma vpis v sodni register podjetij po uradni dolžnosti; - koga bremenijo morebitni stroški postopka.

17. Opredelitev zavezanca je torej sestavni del odločbe o denacionalizaciji, pri čemer iz same narave stvari izhaja, da sta premoženje in oseba, ki ga mora vrniti, med seboj neločljivo povezana. Pravnomočna odločba o denacionalizaciji je originaren način pridobitve lastninske pravice, po katerem se premoženje "odvzame" tistemu, ki ga v času izdaje odločbe o denacionalizaciji _ima_ in "dodeli" osebi, kateri je bilo podržavljeno. Prav tako se odvzame iz posesti osebi, ki to posest ima. Kot se je izrekla že sodna praksa in kot izhaja tudi iz citiranega 51. člena ZDen, v postopku denacionalizacije pri določanju zavezanca res ni odločilno zgolj stanje v zemljiški knjigi. V času družbene lastnine namreč vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Potrebno je ugotoviti, v čigavem premoženju se dejansko nahajajo stvari, ki so predmet tega postopka, pri čemer je odločilno stanje v času vračanja. Zgolj oseba, ki ima nepremičnino v svojem premoženju v času vračanja, jo namreč lahko vrne. Prav tako ni izključeno, da v postopku nastopata dva zavezanca tj. zemljiškoknjižni lastnik in oseba, ki je na podlagi pravnega naslova uporabnik nepremičnine. Pri tem tudi ni nepomembno dejstvo, da je obdobje družbene lastnine, ki je v času sprejema ZDen prevladovalo, mimo, saj je bila od tedaj vsa družbena lastnina preoblikovana v zasebno. Sodišče sodi, da zato v sedanjem času kot zavezanec vedno nastopa (tudi) oseba, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik nepremičnine. Upoštevaje 150. člen ZZK-1, je vpis dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena (...) pravica, glede katere se bo opravil vpis in: (...) če (...) odločba drugega državnega organa, na podlagi katere se (...) o vpisu odloča po uradni dolžnosti, učinkuje proti tej osebi. Odločba lahko učinkuje zoper to osebo le v primeru, če je oseba, ki je vknjižena v zemljiški knjigi, sodelovala v postopku, v katerem je bila odločba izdana, če je odločba izdana zoper njo in je to iz odločbe tudi razvidno.

18. Med strankami je nesporno, da je zemljiškoknjižni lastnik zemljišča s parc. št. ... D., d.o.o., kot tudi, da je (bil) ta s postopkom seznanjen in v postopek povabljen (v katerem ni želel nastopati kot stranka - op. sod.), sporočil pa je tudi, da vračanju ne nasprotuje.

19. Vprašanje pa je, ali ima tožnica predmetno zemljišče dejansko v svojem premoženju (v lasti in posesti) v času vračanja in posledično status zavezanke po 51. členu ZDen.

20. Sodišče sodi, da je organ pravilno ugotovil, da je predmetno zemljišče (s parc. št. ..., k.o. ...) v premoženju tožnice, zaradi česar je določitev tožnice kot zavezanke tudi pravilna. Organ je svojo odločitev oprl na ugotovitve, povzete na str. 10, 11 in 12, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato tudi ne drži, da organa nista pojasnila, kako naj bi pred uveljavitvijo ZDen prišlo do prenosa pravice uporabe z G. na tožnico.

21. Tudi po oceni sodišča je nesporno, da je bivša občina Bežigrad (kot pravna prednica tožnice) s pogodbo, sklenjeno s G. z dne 31. 7. 1984 in ki je vsebovala tudi zemljiškoknjižno dovolilo, prejela _v posest_ in upravljanje (med drugim) zemljišče s parc. št. ..., dvorišče v izmeri 7979 m2 (takrat torej nezazidano stavbno zemljišče), k.o. ..., s pravico vknjižbe v zemljiško knjigo. Organ se je tudi pravilno skliceval na uveljavljeno sodno prakso, po kateri je treba veljavnost prenosa pravice uporabe in posledično lastninske pravice presojati v okviru določene pravne ureditve, veljavne v času, ko je do prenosa prišlo. Na to je tudi obširno in jasno opozorilo sodišče v sodbi, I U 2444/2017 z dne 24. 5. 2018. V tem primeru je do prenosa prišlo v sistemu družbene lastnine (leta 1984), po katere pravni ureditvi vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, ampak je bil mogoč prenos pravice uporabe tudi zunajknjižno (kot je pravilno navedel tudi že upravni organ). V sodbi, I U 2444/2017, je sodišče še navedlo možen prehod pravice uporabe: s pisnim samoupravnim sporazumom oziroma pogodbe ali drugega pravnega posla. V tem primeru torej je pravica uporaba prešla na občino Bežigrad na podlagi pogodbe z dne 31. 7. 1984. Nadaljnji prenosi pravice uporabe predmetnega zemljišča pa so bili vsi (razen prenosa lastninske pravice na D., d.o.o., ki ga bo sodišče obravnavalo v nadaljevanju sodbe) pa so bili izrečeni za nične (pogodba, št. 425-177/89-B z dne 4. 1. 1990, sklenjena med občino Bežigrad in G., je bila izrečena za nično s sodbo, I Cp 770/94 z dne 10. 5. 1995, pogodba, št. 703-51/90-B z dne 8. 4. 1991, sklenjena med občino Ljubljana Bežigrad, Skladom stavbnih zemljišč mesta Ljubljane in G., je bila izrečena za nično s sodbo, II P 768/92-17 z dne 16. 12. 1992, kar je bilo potrjeno s sodbo, I Cp 270/93 z dne 30. 3. 1993, pogodba z dne 7. 3. 2000, sklenjena med tožnico in G., je bila izrečena za nično s sodbo, P 1410/2008 z dne 19. 1. 2009, potrjena s sodbo, I Cp 2351/2009 z dne 26. 8. 2009). Kot je ugotovil tudi že prvostopenjski organ, je tako iz citiranih sodb, kot tudi pogodb, razvidno, da je pravna prednica tožnice (bila) kljub neizvedbi vknjižbe v zemljiško knjigo _imetnica pravice uporabe_ oziroma, da je tožnica (in kot je tudi sama nastopala v postopkih) _lastnica_ parc. št. ..., k.o. ... Slednja ugotovitev tudi negira očitek, da organ ni sledil napotilom iz sodbe, I U 2444/2017 z dne 24. 5. 2018, češ da ni ugotavljal imetništva pravice uporabe, temveč le posest in upravljanje. Iz povzetega je tako tudi po presoji sodišča nedvomno, da tožnica predmetno zemljišče v svojem premoženju ima, zaradi česar je zavezanka po 51. členu ZDen. Sklicevanje na sodbo, I Cp 1400/2011, zaključka organa zato ne more omajati, saj gre v tem primeru za drugačno pravno in dejansko stanje.

22. Enako velja tudi glede razlogovanja tožnice o pravici uporabe G. na predmetnem zemljišču na podlagi ZZD. Kot že povzeto v tožbi (in tudi v odgovoru na tožbo stranke z interesom A. A.) je določba prvega odstavka 14. člena ZZD lastninsko pravico na delovnih sredstvih izključevala, kar je logična posledica takratne koncepcije družbene lastnine, ki je bila vezana izključno na namen in način uporabe stvari. Odsotnost posesti je tako praviloma izključevala pravico razpolaganja oziroma pravico uporabe, ki je bila neločljivo vezana na ekonomsko bistvo stvari. Čeprav se je za prehod stvari v družbeno lastnino praviloma zahteval pravni naslov, je lahko stvar kot delovno sredstvo delovne organizacija prešla v družbeno lastnino tudi brez pravnega naslova, če je imela takšen položaj glede na svoj ekonomski namen. Odraz te ureditve kaže prvi odstavek 226. člena ZZD, po kateri je lahko stvar kot delovno sredstvo delovne organizacija prešla v družbeno lastnino tudi brez pravnega naslova, če je imela takšen položaj glede na svoj ekonomski namen. Stvar je torej postala delovno sredstvo v družbeni lastnini takoj, ko je, ekonomsko gledano, delovna organizacija z njo začela opravljati svojo funkcijo. Tako tudi Vrhovno sodišče v, II Ips 336/2013, na katero se sklicuje stranka z interesom A. A. 23. Vendar ne glede na povedano, obravnavana nepremičnina glede na v zgornjih točkah obrazložitve navedene pravne posle takega statusa, torej statusa produkcijskega oziroma delovnega sredstva te delovne organizacije, tj. G. ni mogla pridobiti, saj je bila pravica uporabe na tem zemljišču s pogodbo, sklenjeno med občino Bežigrad in G. v letu 1984, torej s pravnim poslom, prenesena na občino. Na drugačen zaključek tudi ne more vplivati dejstvo o v letu 1990 sklenjeni pogodbi med tožnico in G., po kateri je zemljišče prešlo nazaj na G., saj je bila (kot tudi že povedano) tudi ta pogodba izrečena za nično. Če pa je ugotovljena ničnost pravnega posla, pa to pomeni, da mora vsaka pogodbena stranka drugi pogodbeni stranki vrniti vse, kar je prejela (87. člen Obligacijskega zakonika), torej velja, kot da pravni posel sploh nikdar ni bil sklenjen. Zato trditev, da se je G. očitno štel za lastnika zemljišča, ko je na njem ustanovil zemljiški dolg, še ne pomeni, da je G. lastnik zemljišča dejansko tudi bil. 24. Sodišče tudi ne sprejema tožbenega ugovora o napačni rešitvi predhodnega vprašanja o veljavnosti pravnega posla, sklenjenega med takratnim zemljiškoknjižnim lastnikom G., d.d. in družbo D., d.o.o. Kot je to sodišče navedlo že v, I U 2444/2017 z dne 24. 5. 2018, je 88. člen ZDen specialna določba, po kateri je nično vsako razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstaja po določbah ZDen dolžnost vrnitve in ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali na obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev, ne glede na to, ali gre za razpolaganje med denacionalizacijskim zavezancem in njegovim sopogodbenikom, ali kom drugim (kot v tem primeru - op. sod.). Za takšno razlago se je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 123/2015 z dne 16. 7. 2015. Z 88. členom ZDen je bilo tako s prepovedjo razpolaganja premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa. Stvari, izvzete iz pravnega prometa, pa nimajo sposobnosti biti objekt stvarnih pravic. Slednje pa v klasičnih stvarnopravnih razmerjih pomeni, da lastninske pravice na njej ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Gre namreč za lastnost stvari kot take in ne za lastnost oseb, ki bi s to stvarjo želele razpolagati. Glede na pravne učinke izvzetja stvari iz pravnega prometa je tako prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen absolutna in velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje sukcesivne pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih. Ta tožbeni ugovor sodišče zato zavrača. 25. Posledično pa določba 88. člena ZDen ne dopušča razlage, po kateri bi bil ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstoja dolžnost vrnitve, medtem, ko nadaljnji pravni posli ne bi bili nični oziroma bi se ničnost ne raztezala tudi na nadaljnja razpolaganja s premoženjem. Le ob takem razumevanju 88. člena ZDen so lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev. Tako tudi sodna praksa (npr. Cp 40/2021 z dne 18. 3. 2021). Organ je zato v takšni situaciji, še zlasti, ko sodišče v pravdnem postopku ni odločalo o ničnosti pogodbe med G. in D., d.o.o., mogel in smel na podlagi 144. člena ZUP/86 sam obravnavati to predhodno vprašanje.

26. Kot se je tudi že izrekla ustavnosodna in upravno sodna praksa, je (ob že povedani takrat veljavni ureditvi o prenosu pravice uporabe zunajknjižno) ne glede na zemljiškoknjižno stanje treba ugotoviti, kdo je bil ob uveljavitvi ZDen dejanski imetnik pravice uporabe na spornem zemljišču in s tem vidika presoditi, ali sporna pogodba pomeni razpolaganje s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije. Sodišče je že potrdilo v prejšnjih točkah obrazložitve, da je organ pri reševanju tega predhodnega vprašanja kot pravno odločilno pravilno štel, da je bila ob uveljavitvi ZDen tožnica imetnica pravice uporabe. Pogodba, sklenjena med G. in D., d.o.o. je bilo nedvomno sklenjena po uveljavitvi ZDen in vložitvi obravnavanega denacionalizacijskega zahtevka ter še v času trajanja denacionalizacijskega postopka za to zemljišče. Glede na povzeto je zato, upoštevajoč drugi odstavek 88. člena ZDen, to pogodbo organ pravilno štel za nično.

27. Tožbeni ugovor, da bi moral organ, ob izreku pogodbe za nično po 88. členu ZDen, posledično presojati tudi zavezanca za vrnitev po 89. členu ZDen, tudi ne vzdrži. 89. člen namreč ne predstavlja ureditve posledic v primerih, ko je ugotovljena kršitev 88. člena ZDen. Gre namreč za samostojno določbo, ki določa, da je v primeru, če je premoženje, na katero se nanaša vrnitev ali odškodnina, prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih aktov in poslov, zavezanec za vrnitev oziroma odškodnino pravna oziroma fizična oseba, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo lastnik takega premoženja. Tudi pravne posledice so drugačne, saj je obstoj morebitnih opredeljenih poslov zgolj naslov za vrnitev premoženja, podobno kot to velja za 5. člen ZDen. Ugotovitev, da je prišlo do odsvojitve na podlagi takšnih poslov, določa le zavezanca za vrnitev in s tem pravico upravičenca, da takšno vrnitev premoženja zahteva tudi od fizične osebe. Ta določba je izjema od pravila iz 51. člena ZDen, da je zavezanec le pravna oseba (Komentar ZDen, GV Ljubljana 2000, str. 547). O posledici izreka ničnosti pa se je sodišče izreklo že zgoraj.

28. Ob ugotovitvi, da je tožnica dejanska lastnica obravnavanega zemljišča, pa tudi pomeni, da ima iz tega naslova na razpolago sodno varstvo posesti (32., 33., 34. člen SPZ). Zato tudi ugovor, da ne more biti zavezanka, ker zemljišča nima v svoji posesti, ni utemeljen.

29. Tudi sicer pa tožnica z ugovori o napačni ugotovitvi organa, da je pravni posel, ki sta ga dne 15. 3. 2011 sklenila takratni zemljiškoknjižni lastnik predmetne nepremičnine družba G., d.d. in družba D., d.o.o., in na podlagi katerega se je družba D., d.o.o. v zemljiško knjigo vpisala kot lastnica predmetne nepremičnine, in da bi morala v predmetnem postopku sodelovati kot stranka tudi navedena družba, ne varuje svojih pravnih koristi, ampak pravne koristi podjetja D., d.o.o. Ta pa je - kar tudi ni sporno in kot že navedeno - organu (sicer telefonsko) sporočil, da vračanju ne nasprotuje.

30. Sodišče se tudi strinja z organom, da tek drugih sodnih postopkov, ki tečejo v zvezi s tem zemljiščem (po ZVEtl-1 in v gospodarskem sporu) na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. Če bo v teh postopkih pravnomočno odločeno tako, da bo s tem poseženo v način vračila obravnavanega zemljišča, bo postopek denacionalizacije možno v tem delu obnoviti.

31. Tudi ugovor o ničnosti odločbe po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan. Po tej določbi se namreč za nično izreče odločba, ki je _sploh ni mogoče_ izvršiti. Gre torej za objektivno nemožnost izvršitve.

32. V tem primeru sodišče sodi, da bo odločbo možno izvršiti, ne glede na neizveden vpis tožnice kot lastnice v zemljiški knjigi. Četudi verjetno do vpisa ne bo prišlo neposredno na podlagi odločbe (ki je bila vročena tudi D., d.o.o. in torej učinkuje tudi zanj), bodo pravni nasledniki upravičenca vpis lahko dosegli (kot je navedla tudi že stranka z interesom A. A.) na podlagi določb ZZK-1 (2. in 5. točka prvega odstavka 40. člena in 243. člen).

33. V zvezi z ugovori tožnice o neobrazloženosti odločitve drugostopenjskega organa pa sodišče še pripominja:

34. Po 2. členu ZUS-1 odloča v upravnem sporu sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (v nadaljnjem besedilu: tožnik). O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. To v tem primeru pomeni prvostopenjsko odločbo. Že iz tega razloga zato ugovorov, ki se nanašajo na morebitno nezakonitost drugostopenjske odločbe, sodišče ne obravnava. Ne glede na povedano pa sodišče še pripominja, da je bila tudi odločitev drugostopenjskega organa v zadostni meri obrazložena in utemeljena s pravilnimi razlogi, upoštevajoč pritožbo tožnice.

35. Sodišče je glede na povedano tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.

36. Sodišče je o zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (51. člen ZUS-1). Sodišče je vpogledalo v prvostopenjsko odločbo, pritožbo tožnice, drugostopenjsko odločbo, kot tudi ostale listine upravnega spisa.

37. Zavrnilo je dokazni predlog tožnice za vpogled v zemljiškoknjižni izpisek za parc. št. ..., k.o. ..., kot nepotreben. Med strankami je namreč nesporno, da je stranka z interesom D., d.o.o. lastnik zemljišča s parc. št. ..., k.o. ... Vpogled v notarski zapis, opr. št. SV 1330/2010 z dne 15. 10. 2010, pa je sodišče zavrnilo kot prepoznega. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Koncept instituta tožbene novote je torej v ZUS-1 drugače urejen kot v ZPP (286. člen) in po oceni sodišča je urejen tudi v celoti, upoštevajoč pri tem specifiko upravnega spora (presoja zakonitosti in pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta po končanem upravnem postopku na podlagi izpodbojne tožbe - prvi odstavek 33. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru je bil pred izdajo izpodbijane odločbe izveden posebni ugotovitveni postopek, v katerem je imela tožnica možnost pošteno in skrbno uveljaviti svoje pravice, ki ji jih daje predpis, relevanten v tem primeru. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožnica navedeni notarski zapis predložila organu med upravnim postopkom, v tožbi (in na glavni obravnavi, kljub izrecnemu vprašanju) pa tudi ni upravičila, zakaj tega ni storila oziroma mogla storiti. Zato gre za nedovoljeno tožbeno novoto.

38. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 39. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom A. A. je sodišče sprejelo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. ZUS-1 namreč vprašanja povrnitve stroškov postopka strankam z interesom ne ureja, zaradi česar se v teh primerih uporablja ZPP. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom (objektivno gledano) uspela s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena, je zaradi navedenega načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom ni podala navedb, s katerimi bi vplivala na odločitev sodišča. Glede na navedeno stranki z interesom stroški postopka ne gredo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia