Jedro

Prosti dokazni oceni ne konkurirajo pravila, ki povedo, kdo nosi tveganje nedokazanosti (212. člen ZPP), saj prosta dokazna ocena ne izključuje možnosti, da ostane določena trditev nedokazana.

Dokazovanje pravno pomembnega dejstva (plačila spornih računov) bremeni tožečo stranko, upoštevaje ob tem, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji tej trditvi odločno nasprotovala, zlasti v smeri, da tožeča stranka v dokaznem postopku ni predložila nobenega pisnega dokazila oz. potrdila o predhodnem plačilu spornih storitev tretjim osebam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.228,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 1 z dne 22.2.2010 razveljavi v prvem in četrtem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 5.604,58 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede vseh spornih računov iz razloga, ker tožeča stranka ni uspela dokazati dejstva, da so bili ti računi, ki so bili nato prefakturirani na toženo stranko, dejansko tudi plačani. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je bil med E.P. in S.V. sklenjen ustni dogovor o načelnem prefakturiranju vseh stroškov, ki se nanašajo na gradbena dela oz. dejavnost, ki je bila v delitvenem načrtu z dne 15.1.2008 prenesena na toženo stranko. To so potrdile tudi zaslišane priče S.V., I.B. in M.S. Logično je, da je bil smisel dogovora v tem, da se prefakturira vse račune, ki so bili plačani, saj drugačen dogovor ne bi imel nobenega smisla. Da so bili sporni računi dejansko tudi plačani, je potrdila tudi zaslišana priča M.S. Ta priča je zelo konkretno in jasno izpovedala, da so bili vsi računi dobaviteljem tudi plačani. Če računi ne bi bili plačani, bi dobavitelji tožečo stranko terjali na plačilo, kar se pa ni zgodilo. V tem delu je obrazložitev sodišča sama s seboj v nasprotju. Glede dolžnosti plačila spornih računov velja upoštevati tudi določbo 635. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki ureja solidarno obveznost prenosne družbe in nove družbe. Če računi dobavitelja ne bi bili plačani, bi dobavitelji nedvomno terjali tudi toženo stranko na plačilo teh računov. To pa se ni zgodilo. V poslovnem svetu je običajno, da IOP obrazce podpisuje pristojna oseba, ki je praviloma zaposlena v računovodsko-finančni službi družbe in ima od direktorja družbe za to pooblastilo. Ta oseba je bila pri toženi stranki K.M. Ta oseba je redno podpisovala oz. potrjevala IOP obrazce, zato je tožeča stranka utemeljeno pričakovala, da ima zato pooblastilo direktorja tožene stranke. Tožeča stranka ne more trpeti neugodnih posledic zgolj zato, ker je direktor tožene stranke retroaktivno preklical veljavnost že potrjenih IOP obrazcev.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V sistemu proste dokazne ocene je torej sodnik tisti, ki ocenjuje dokaze, pri čemer ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokazov. Prosti dokazni oceni tudi ne konkurirajo pravila, ki povedo, kdo nosi tveganje nedokazanosti (212. člen ZPP), saj prosta dokazna ocena ne izključuje možnosti, da ostane določena trditev nedokazana. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje kljub izvedbi vseh dokazov ni našlo dovolj argumentov za utemeljitev teze tožeče stranke o dokazanosti trditve, da so bili vsi sporni računi (ki so bili nato prefakturirani na toženo stranko) s strani tožeče stranke tretjim osebam (dobaviteljem) dejansko plačani. Dokazovanje tega pravno pomembnega dejstva bremeni tožečo stranko, upoštevaje ob tem, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji tej trditvi odločno nasprotovala, zlasti v smeri, da tožeča stranka v dokaznem postopku ni predložila nobenega pisnega dokazila oz. potrdila o predhodnem plačilu spornih storitev tretjim osebam. Po oceni pritožbenega sodišča tega pravno pomembnega dejstva sama po sebi še ne potrjuje okoliščina (ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo), da je obstajal med takratnima zakonitima zastopnikoma pravdnih strank E.P. in S.V. sklenjen načelni ustni dogovor o prefakturiranju vseh stroškov, ki se nanašajo na gradbena dela oz. na dejavnost, ki je bila v delitvenem načrtu prenosne družbe (tožeča stranka) z dne 15.1.2008 prenesena na oddeljeno družbo (tožena stranka). Zato ni mogoče nekritično slediti pritožbeni navedbi, da že samo to dejstvo (sklenitev načelnega ustnega dogovora) kaže, da je tožeča stranka sporne račune dobaviteljem plačala in celoten znesek nato prefakturirala na toženo stranko.

Sodnik mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, nakar sledi še končna ocena, ki upošteva uspeh celotnega postopka (procesna dejanja strank, navedbe strank in način sodelovanja strank v postopku). V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ne le, da ni dovolj konkretno opisala okoliščin glede posameznih plačil računov tretjim osebam, marveč ni podala tudi nobenih razumnih razlogov, zakaj je kot gospodarska družba s pisnimi dokazili o plačilih tretjim osebam ne razpolaga, oz. zakaj teh dokazil ne predloži v sodni spis. V tej zvezi je treba upoštevati, da je tožeča stranka v predmetnem postopku sicer predložila v sodni spis dokazilo o plačilu določenih računov, ki se nanašajo na storitve družbe M., vendar jih sodišče prve stopnje upravičeno ni moglo upoštevati, ker so bila ta dokazila vložena v sodni spis prepozno (nespoštovanje pravil o prekluziji po 286. členu ZPP).

Glede dokazovanja omenjenega pravno pomembna dejstva je sicer priča M.S. (računovodkinja tožeče stranke, ki je izdajala sporne fakture) izpovedala, da so bili vsi računi zagotovo plačani, pri čemer je bila izjava te priče pred sodiščem podana na posplošen način (1), saj je priča o plačilih le logično sklepala glede na to, da bi sicer dobavitelji tožečo stranko izključili (odklopili) iz mreže svojih storitev (2). Zato po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tega dokaza upravičeno ni štelo kot primernega oz. zadostnega dokaza (tudi ob izostanku objektivnih listinskih dokazil), upoštevaje ob tem omenjene prepričljive argumente dokazne nevrednosti (nezadostnosti) tega dokaza. Iz teh razlogov tudi logična razlaga, ki jo ponuja obravnavana pritožba (če sporni računi ne bi bili plačani, bi dobavitelji ob upoštevanju določbe 635. člena ZGD-1 terjali plačilo od tožene stranke), ne ovrže racionalne argumentacije, ki jo je glede nedokazanosti obravnavanega pravnega pomembnega dejstva zavzelo sodišče prve stopnje.

IOP (izpis odprtih postavk) obrazec predstavlja uskladitev knjigovodskega stanja med računovodstvi dveh družb. Če tega obrazca ne podpiše zakoniti zastopnik družbe, takšen izpis za družbo nima pravnega učinka, razen v primeru, če je podpisnik s strani zakonitega zastopnika družbe pooblaščen za potrjevanje takšnih obrazcev. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da spornega IOP obrazca ni podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke, temveč ga je podpisala uslužbenka v računovodsko-finančni službi tožene stranke K.M. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji niti ni trdila, da je imela omenjena uslužbenka tožene stranke pooblastilo zakonitega zastopnika tožene stranke za podpis takšnega obrazca. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ravno tako ni trdila, da je bila omenjena uslužbenka upravičena izjavljati voljo tožene stranke tudi na kakšni drugi pravni podlagi, zato je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da tožeča stranka tudi na tej zatrjevani podlagi (priznanje terjatve) ni uspela dokazati utemeljenosti svojega tožbenega zahtevka. Takšnega zaključka vsekakor ne more ovreči pritožbena navedba, da je v poslovnem svetu običajno, da imajo pristojne osebe v računovodsko-finančni službi družbe pooblastilo direktorja za podpisovanje IOP obrazcev. Dovolj prepričljiv (tudi iz razloga posplošenosti) ni niti pritožbeni očitek, da je tožeča stranka utemeljeno pričakovala, da ima omenjena uslužbenka takšno pooblastilo iz razloga, ker je IOP obrazce pri toženi stranki redno potrjevala oz. podpisovala.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 1.228,78 EUR (nagrada za postopek po tarifni št. 3210 ZOdvT v višini 987,20 EUR, pavšalni znesek po tarifni št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22% DDV, upoštevaje ob tem določbo 20. člena veljavne Odvetniške tarife).

op. št. 1: Upoštevaje ob tem, da so bile tudi trditve tožeče stranke o tem dejstvu izražene na pavšalen oz. nekonkretiziran način.

op. št. 2: V tej zvezi pa je treba upoštevati, da gre pri spornih računih tudi za druge storitve; npr. plačilo za dobavo kuhinje, plačilo bančnih stroškov ali plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.