Jedro

Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odpravnino ob upokojitvi, ker je tožnik izpolnil pogoje, ki jih določa ZDR-1 v 132. členu. Ni pomembno, na kakšen način oziroma na kakšni podlagi je delavcu delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, bistveno je, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala in da se je upokojil takoj po prenehanju delovnega razmerja ter da med statusom zaposlenega in statusom upokojenca ni bilo nobene časovne prekinitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.521,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 615,98 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je nesporno, da je tožniku njegova zadnja pogodba o zaposlitvi z dne 27. 12. 2016, ki je bila sklenjena za določen čas, prenehala dne 23. 5. 2017 zaradi poteka določenega časa. Za ta spor je odločilno, da se tožnik ni upokojil takoj po prenehanju delovnega razmerja, temveč je še imel namen delati, zato je na Zavod RS za zaposlovanje vložil vlogo za prejem nadomestila za brezposelnost, vendar so ga odslovili, ker je dopolnil starost 65 let. Tožnik se je torej odločil, da se bo upokojil, ko so ga na Zavodu RS za zaposlovanje odslovili in je prvo vlogo za upokojitev na ZPIZ podal šele 14 dni po prenehanju delovnega razmerja, to je 6. 6. 2017. Zato je tožena stranka sodišču predlagala, da pri Zavodu RS za zaposlovanje preveri v zvezi z morebitno prijavo tožnika za pridobitev nadomestila zaradi brezposelnosti o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Sodišče tega dokaznega predloga, ki bi bil potreben za ugotovitev odločilnega dejstva, ni izvedlo, kot tudi ni izvedlo dokaznih predlogov v zvezi z zaslišanjem s strani tožene stranke predlaganih prič, s tem pa je sodišče, skladno z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je rezultiralo tudi v napačni uporabi materialnega prava. V kolikor bi sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, bi prišlo do zaključka, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala zaradi upokojitve, temveč zaradi poteka časa. V konkretnem primeru ob prenehanju delovnega razmerja tožnik še sam ni vedel, da se bo upokojil, kar pomeni, da tožena stranka s tem ni bila seznanjena. Tožnikova naknadna odločitev, na to dejstvo ne more vplivati. Glede na navedeno je iz zapisnika z naroka z dne 28. 5. 2019 razvidno, da pogoji za izplačilo odpravnine ob upokojitvi na podlagi 132. člena ZDR-1 niso podani, zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, da je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna.

5. Glede neizvedbe dokazov z zaslišanjem nekaterih prič oziroma poizvedbami sodišča pri Zavodu RS za zaposlovanje, tožena stranka očita sodišču prve stopnje kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka se ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da izvedba teh dokazov ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je izvedbo dokazov (zaslišanje tožnika, direktorja tožene stranke prof. dr. A.A. ter s strani toženke predlaganih prič B.B., C.C. in D.D.), kot nepotrebne zavrnilo in pravilno obrazložilo, da odločilna dejstva za rešitev tega spora med strankama niso sporna oziroma izhajajo že iz listin v spisu. Med strankama je bilo sporno predvsem pravno vprašanje in sicer, ali je tožnik upravičen do odpravnine zaradi upokojitve. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev predlaganih dokazov tožene stranke. Iz določb ZPP med drugim izhaja, da obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo; o tem, kateri dokazi se naj izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče (213. člen ZPP). Predlagane dokaze, za katere sodišče prve stopnje misli, da niso pomembni za odločitev, senat zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil (drugi odstavek 287. člen ZPP). Velja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, saj zavrnitev predlaganih dokazov utemeljujejo le upravičeni razlogi, ki pa jih je sodišče prve stopnje v sporni zadevi tudi navedlo.

6. Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da mora biti delodajalec že pred prenehanjem delovnega razmerja seznanjen z delavčevo namero, da se bo takoj po prenehanju pogodbe o zaposlitvi upokojil in da je ta seznanitev pogoj, da je delodajalec dolžan izpolniti svojo obvezo po 132. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik starostno upokojil naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja pri toženki, to je dne 23. 5. 2017. Navedeno potrjuje odločba ZPIZ z dne 14. 7. 2017 in potrdilo o odjavi iz zavarovanj (iz katerega izhaja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 22. 5. 2017). Iz izpisa tožnikovih zavarovanj izhaja, da med prenehanjem delovnega razmerja in upokojitvijo tožnika ni bilo časovnega zamika, kar je tudi, po presoji pritožbenega sodišča, bistveno za ta spor. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 22. 5. 2017, tožnik pa ima od 23. 5. 2017 dalje pravico do starostne pokojnine.

7. ZDR-1 v prvem odstavku 132. člena določa, da je delodajalec, če s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni določeno drugače, delavcu, ki je bil pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let in se upokoji, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dolžan izplačati odpravnino. Delavec ni upravičen do odpravnine le, če se po upokojitvi ponovno zaposli (drugi odstavek); če ima pravico do odpravnine po 108. členu ZDR-1 (če se delavcu odpove pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razlogov nesposobnosti) in če je delodajalec zanj financiral dokup pokojninske dobe. Delavec je upravičen do izplačila razlike, če je znesek odpravnine po 108. členu ZDR-1 oziroma znesek za dokup pokojninske dobe nižji od zneska odpravnine ob upokojitvi (peti odstavek).

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino ob upokojitvi, ker je tožnik izpolnil pogoje, ki jih določa ZDR-1 v 132. členu. V skladu z ustaljeno sodno prakso, ki jo je citiralo sodišče prve stopnje, ni pomembno, na kakšen način oziroma na kakšni podlagi je delavcu delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, bistveno je, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala in da se je upokojil takoj po prenehanju delovnega razmerja ter da med statusom zaposlenega in statusom upokojenca ni bilo nobene časovne prekinitve.

9. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).