Jedro

Proizvodna naprava tožnika ni obratovala zato je podan razlog za odvzem deklaracije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za energijo (Agencija) kot prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo pod 1. točko izreka odločila, da se deklaracija za proizvodno napravo X., ki je bila z odločbo z dne 4. 1. 2012 dodeljena proizvajalcu C. d.o.o., ... - sedaj tožniku in vpisana v register deklaracij za proizvodne naprave, odvzame ter se odločba z dne 4. 1. 2012 razveljavi; pod 2. točko izreka je odločila, da se proizvodna naprava X., vpisana v register deklaracij za proizvodne naprave, iz tega registra izbriše in pod 3. točko izreka odločila, da v postopku izdaje te odločbe niso nastali posebni stroški.

2. V svoji obrazložitvi navaja, da je dne 4. 1. 2012 izdala odločbo, s katero je tožniku za proizvodno napravo X. izdala deklaracijo za dobo petih let. Na podlagi navedene odločbe je bila deklaracija za proizvodno napravo tudi vpisana v register deklaracij pri Agenciji pod št. 1809-05-0307/2011-0452. Z odločbo z dne 20. 2. 2013 je odločila, da se tožniku deklaracija za navedeno proizvodno napravo odvzame, da se odvzem deklaracije vpiše v register in da se listina, ki je bila izdana ob vpisu naprave, s to odločbo razveljavi. Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor z odločbo z dne 5. 7. 2013 zavrnilo. Tožnik se z odločitvijo ni strinjal in je pri Upravnem sodišču vložil tožbo. Upravno sodišče je s sodbo I U 1297/2013 z dne 18. 12. 2013 tožbi ugodilo, odločbo Agencije odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Ugotovilo je namreč, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

3. Nadalje v obrazložitvi odločbe navaja, da je bil v času ponovnega odločanja v veljavi nov Energetski zakon (EZ-1), ki ga je bila v ponovljenem postopku tudi dolžna upoštevati. Pri tem se sklicuje na 6. člen ZUP, po katerem mora upravni organ upoštevati predpis, ki velja oziroma se uporablja v času ponovnega odločanja na prvi stopnji. Prav tako je uporabila določbe Uredbe o izdaji deklaracij za proizvodne naprave in potrdil o izvoru električne energije (Uredba), ki se v skladu s 554. členom EZ-1 uporablja do uveljavitve nove uredbe. V ponovljenem postopku je tudi razpisala ustno obravnavo. Navedbe tožnikove pooblaščenke, dane na ustni obravnavi, tudi povzema. V ponovljenem postopku je tudi pozvala družbo A. d.d. k posredovanju podatkov glede proizvodne naprave X.. Slednja je odgovorila, da je bila naprava X. iz internega omrežja odklopljena dne 25. 2. 2013 ter do datuma odgovora merilna naprava ni registrirala količin proizvedene električne energije iz te naprave. Ker torej proizvodna naprava od 25. 2. 2013 dalje ne obratuje, obstojijo razlogi, da je treba že izdano deklaracijo, na podlagi petega odstavka 365. člena EZ-1 in 13. člena Uredbe, odvzeti, saj niti EZ-1, niti Uredba, ne urejata drugačne možnosti za primer začasnega nedelovanja naprave. Ker se torej deklaracija za proizvodno napravo odvzame, se deklaracija tudi izbriše iz registra.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V odločbi poudarja, da niti EZ-1, niti Uredba, ne določata pravil za začasno prenehanje in ponovno proizvodnjo iste naprave. Iz obvestila tožnika je razvidno, da je naprava prenehala delovati dne 25. 2. 2013 zaradi hude poškodbe. Poškodovana naprava oziroma naprava, ki ne deluje, pa ni upravičena do podpore za proizvodnjo električne energije. Naprava ni obratovala od februarja 2013 do januarja 2015, saj je moral tožnik zaradi porušene konstrukcije pridobiti novo gradbeno dovoljenje. Iz gradbenega dovoljenja ni možno ugotoviti, koliko panelov je bilo zamenjanih oziroma novih. Poudarja še, da je sončna elektrarna celota, povezana tako s konstrukcijo, kot z vsemi preostalimi obveznimi sestavnimi deli, vključno s paneli. Ker je bila deklaracija izdana točno za konkretno proizvodno napravo, je ni možno uporabiti za prenovljeno oziroma novo, z novim gradbenim dovoljenjem.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Vlaga obširno tožbo, v kateri navaja, da je proizvodna naprava delovala vse do 24. 2. 2013, ko je bila zaradi večje količine zapadlega snega poškodovana nosilna konstrukcija, nadstrešek, na katerem je bila nameščena sončna elektrarna. Dne 6. 3. 2013 je Agencijo obvestil, da proizvodna naprava zaradi višje sile začasno ne deluje. Agencija je njegovo obvestilo štela za obvestilo o poškodbi same proizvodne naprave in mu izdala odločbo o odvzemu deklaracije. Kot razlog za odvzem deklaracije je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla nedelovanje proizvodne naprave, pri čemer pa je potrebno razlikovati med proizvodno napravo, ki trajno ne obratuje in proizvodno napravo, ki začasno ne deluje. Poškodba nosilne konstrukcije je bila začasne narave. Pridobiti je bilo treba gradbeno dovoljenje za novo nosilno konstrukcijo. Za začasno nedelovanje naprave negativnih posledic ne sme biti. Sicer tudi vzdrževanje, dela in popravila naprave ne bi bila možna. Izpodbijana odločba z dne 18. 6. 2014 po prepričanju tožnika tudi ne predstavlja ukrepa, ki bi prestal test sorazmernosti kot izhaja iz prakse Ustavnega sodišča RS. Pri odločanju je prišlo tudi do bistvenih kršitev pravil postopka, saj je na opravljeni ustni obravnavi predlagal, da se postopek začasno, vsaj za dobo šestih mesecev prekine; hkrati mu je bilo naloženo, da v osmih dneh predloži relevantno dokumentacijo v zvezi s stanjem naprave, tako da obravnava v predmetni zadevi ni bila zaključena, niti Agencija ni navedla, da bo izdana končna odločba v zadevi. Poleg tega je Agencija tudi sama pribavljala določene dokaze, ki jih je upoštevala pri izdaji izpodbijane odločbe, o čemer pa tožnika predhodno ni seznanila, zaradi česar je bil kršen 9. člen ZUP. Tako je Agencija pridobila dopis A. d.o.o. z dne 16. 4. 2014, kakor tudi morebitne medijske informacije, ki jih je upoštevala pri izdaji izpodbijane odločbe. Pred izdajo odločbe tudi ni preverila stanja glede izdaje gradbenega dovoljenja, torej ni ugotavljala vseh relevantnih dejstev. Upravna enota je izdala gradbeno dovoljenje dne 5. 6. 2014, iz katerega izhaja, da je bila v skladu s tem dovoljenjem postavljena nova nosilna konstrukcija, stabilnejša od prejšnje, nanjo pa nameščena prvotna sončna elektrarna z delno zamenjanimi paneli in torej identiteta proizvodne naprave ni bila spremenjena. Inšpektorat RS za infrastrukturo je dne 14. 10. 2016 na objektu tožnika opravil tudi redni elektro energetski inšpekcijski pregled in ugotovil, da naprava ustreza standardom in normativom in je skladna s tehnično dokumentacijo. Prenehanje veljavnosti deklaracije za proizvodno napravo je imelo za posledico prenehanje podpore tožniku, ki mu je bila odobrena z odločbo Agencije z dne 26. 6. 2012. Tožnik je namreč pogodbo o zagotavljanju podpore sklenil z družbo B. d.o.o. dne 8. 8. 2012. Te podpore pa tožnik zaradi odvzema deklaracije ne prejema, ker družba B. d.o.o. smatra, da je s prenehanjem veljavnosti deklaracije za proizvodno napravo prenehala tudi pogodba o podpori. Tožnik redno mesečno proizvede neto količino električne energije, ki jo odda; družba B. d.o.o. pa je noče plačati, kar zanj predstavlja materialno škodo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo Agencije z dne 18. 6. 2014 kot nezakonito odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v konkretni zadevi naprava ni obratovala skoraj 18 mesecev, kar se po njenem mnenju ne more označiti za začasno nedelovanje naprave. Poleg tega je tožnik za ponovno postavitev elektrarne potreboval gradbeno dovoljenje za novo nosilno konstrukcijo. Zato meni, da ne gre za isto napravo, temveč za novo napravo, za katero je potrebno izpeljati postopek pridobitve nove deklaracije in odločbe o podpori.

7. Tožnik v pripravljalnih vlogah vztraja pri svojih stališčih; prav tako tudi tožena stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri pravilnosti svoje odločitve.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta tožniku odvzel deklaracijo za proizvodno napravo-sončno elektrarno in deklaracijo izbrisal iz registra deklaracij. Pri svoji odločitvi se je oprl na določbe petega odstavka 365. člena Energetskega zakona (EZ-1) in določbe 13. člena Uredbe o izdaji deklaracij za proizvodne naprave in potrdil o izvoru električne energije (Uredba).

10. V petem odstavku 365. člena EZ-1 je določeno, da je proizvajalec električne energije dolžan obveščati Agencijo o vseh spremembah na proizvodni napravi, ki lahko vplivajo na veljavnost deklaracije in da Agencija z odločbo odvzame deklaracijo, če naprava za proizvodno električne energije ne obratuje ali ni vzdrževana in obnavljana tako, da izpolnjuje pogoje iz deklaracije ter v tem primeru, da je bila spremenjena tako, da to vpliva na pogoje iz zahteve iz deklaracije. Enako vsebino vsebuje tudi določba 13. člena Uredbe.

11. Sodišče je po preučitvi podatkov in listin upravnega spisa presodilo, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da proizvodna naprava tožnika ni obratovala ter da je tako podan razlog za odvzem deklaracije iz petega odstavka 365. člena EZ-1 in 13. člena Uredbe. Izpodbijana odločitev je tudi ustrezno utemeljena. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe, zato, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

12. Po presoji sodišča je bilo dejansko stanje v obravnavanem primeru pravilno in popolno ugotovljeno, saj odločilna okoliščina, da tožnikova naprava za proizvodnjo električne energije v obdobju od 25. 2. 2013 do januarja 2015 ni obratovala, med strankama niti ni sporna. Sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, da obdobje neobratovanja proizvodne naprave od 25. 2. 2013 do januarja 2015, to je v času skoraj 18 mesecev, ni mogoče šteti kot obdobje začasnega nedelovanja naprave. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da gre tudi v primeru vzdrževanja, del in popravil na napravi za začasno nedelovanje naprave, pa zato ne nastopi posledica odvzema deklaracije. Vzdrževalna dela na napravi namreč ne trajajo tako dolgo, ampak se opravijo v čim krajšem možnem času. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati navedba, da je bilo tožniku izdano gradbeno dovoljenje (priloženo k tožbi) zgolj za drugačno konstrukcijo, medtem ko naj bi sama naprava ostala nespremenjena. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je sončna elektrarna celota, povezana tako s konstrukcijo, kot tudi z vsemi ostalimi obveznimi deli, vključno s paneli. V konkretnem primeru pa so bili paneli delno zamenjani. Relevantna tudi ne more biti navedba, da je bil pri tožniku dne 16. 3. 2015 (že po izdaji izpodbijane odločbe) opravljen pregled električnih inštalacij, s katerim je bilo ugotovljeno, da naprava ustreza standardom in normativom in je skladna s tehnično dokumentacijo.

13. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je upravni organ tudi pravilno uporabil materialno pravo in sicer določbo petega odstavka 365. člena EZ-1 in določbo 13. člena Uredbe. Glede na to, da se na podlagi citiranih določb, če proizvodna naprava ne obratuje, deklaracija odvzame in posledično izbriše iz registra, ni utemeljen tožbeni očitek, da gre v konkretnem primeru za nesorazmernost ukrepa, ker proizvodna naprava ni začasno delovala, saj je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da v konkretnem primeru naprava ni obratovala.

14. Sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka. Prvostopenjski organ je v konkretnem primeru za razjasnitev zadeve opravil ustno obravnavo in tako imel podlago za izdajo izpodbijane odločbe. Tožnik je torej možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, imel. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor kršitve 9. ZUP. V izpodbijani odločbi se prvostopenjski organ sicer res ni opredelil do, na ustni obravnavi, predlagane šestmesečne prekinitve postopka, vendar je to pomanjkljivost saniral drugostopenjski organ v svoji odločbi. Tožnik je pred izdajo izpodbijane odločbe relevantno dokumentacijo v zvezi z napravo in sicer, kot izhaja iz podatkov v spisu, slikovno gradivo predmetne proizvodne naprave, predložil in jo je prvostopenjski organ pri svoji odločitvi tudi upošteval. Tožnik ima sicer prav, ko v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ v postopku zahteval od A. d.d. posredovanje podatka glede delovanja predmetne proizvodne naprave, o čemer tožnik v postopku ni bil obveščen. Vendar pa, ker je šlo za pridobitev podatka, ki je bil tožniku znan (da je bila njegova naprava dne 25. 2. 2013 odklopljena iz internega omrežja in od tedaj dalje ni registrirala količin proizvedene električne energije), navedena pomanjkljivost ni mogla vplivati na pravilnost odločitve. Drugih dokazov, kot je razvidno iz listin upravnega spisa, prvostopenjski organ v ugotovitvenem postopku ni pridobival in zato je neutemeljen tožbeni očitek o kršitvi 138. člena ZUP. V zapisniku o ustni obravnavi pa je po mnenju sodišča očitno pomotoma namesto “ustna obravnava se zaključi“, pomotoma nepravilno zapisano “zapisnik se zaključi“.

15. Tožnik v tožbi zatrjuje tudi, da mu družba B. d.o.o., s katero je sklenil pogodbo o zagotavljanju podpore, dobavljene električne energije noče plačati, s čemer mu nastaja materialna škoda. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da iz pogodbe (ki jo je tožnik predložil k tožbi) izhaja, da vse morebitne spore v zvezi s to pogodbo, vkolikor jih stranki ne bosta rešili po mirni poti, rešuje pristojno sodišče v Ljubljani.

16. Ker je glede na navedeno izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da lahko poda vlogo za izdajo nove deklaracije in odločbe o podpori.

17. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.