Jedro

Z zahtevo je mišljena ne samo zahteva v formalnem smislu, temveč tudi v materialnem, zato mora organ vlogo, naslovljeno - zahteva za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici obravnavati tudi glede na postavljeni razlog, ki je po spremembi ZUP uvrščen med ničnostne razloge.

Pravni naslednik stranke, ki ji je naložena obveznost z upravno odločbo, je upravičen vlagatelj izrednega pravnega sredstva, kolikor gre za premoženjsko obveznost, saj vlagatelj varuje svoj pravni interes, ki temelji na zakoniti pravici do dedovanja po nosilcih obveznosti iz odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije z dne 22. 8. 2002 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla zahtevo tožeče stranke za odpravo odločbe Komisije za reševanje pritožb proti odločbam okrožnih komisij o ugotovljenem vojnem dobičku pri Ministrstvu za finance Vlade Republike Slovenije z dne 19. 2. 1947. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je vlagatelj postopka AA z vlogo z dne 1. 6. 2002 zahteval odpravo odločbe z dne 19. 2. 1947 v smislu 264. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Tožena stranka je vlogo zavrgla, saj vlagatelju, ki je vnuk pokojne BB in CC, katerima je Komisija za ugotavljanje vojnega dobička ugotovila višino vojnega dobička z odločbo z dne 19. 7. 1947, ni mogoče priznati statusa aktivne stranke, saj je vložil zahtevo za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici kot pravni naslednik BB in CC, katerima je bila določena višina vojnega dobička pred 58 leti v postopku, ki je veljal v tistem času in po takratnih veljavnih predpisih. V konkretnem primeru pa tudi niso podani razlogi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ki so določeni v 1. točki 279. člena ZUP, pa tudi ne razlogi po 2. odstavku 274. člena ZUP, saj bi izdano odločbo namreč lahko pristojni organ razveljavil po nadzorstveni pravici le, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Za očitno kršitev materialnega zakona gre, če je materialni predpis glede na dejansko stanje ugotovljeno z odločbo, uporabljen napačno.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je vnuk upravičencev CC in BB, katerima je Komisija za ugotovitev vojnega dobička z odločbo z dne 1. 4. 1946 odmerila vojni dobiček v znesku 238.827,00 din prištevši še 15 % kazen v znesku 35.824,00 din. Pritožbi je bilo le delno ugodeno. Odločba je bila izdana zaradi pritiska takratne politične oblasti kot posledica izsiljevanja, zaradi česar je bilo upravičencema dejansko odvzeto to, kar je oblast neupravičeno smatrala za vojni dobiček. Zahteval je odpravo odločbe v smislu 264. člena ZUP/86 po nadzorstveni pravici, ker je dobil tako navodilo v ustavni odločbi ob presoji ustavnosti 3. in 4. člena ZDen. Ustavno sodišče je navedlo, da predlagatelj lahko zahteva odpravo odločbe (smiselno po nadzorstveni pravici) v kolikor je bila ta izdana na podlagi izsiljevanja ali pritiska na uradnike, ki so o stvari odločali. Tožena stranka je zahtevo tožnika neutemeljeno zavrgla. Svojo odločitev je oprla na 42. člen ZUP, kar je nepravilno, saj bi morala v konkretnem primeru uporabiti določilo 50. člena ZUP, ki določa, da se v primeru, če stranka umre, postopek nadaljuje, če gre za pravico, ki lahko preide na pravne naslednike. Tak primer pa je podan tudi v tej zadevi. Ne gre tudi prezreti, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi U-I-267/95 tožniku priznalo status stranke. Nepravilno se tožena stranka opira na 2. odstavek 274. člena ZUP, saj je bil v zadevi očitno prekršen materialni zakon - Zakon o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega med sovražnikovo okupacijo, saj določila tega zakona v izpodbijani odločbi komisija ni upoštevala. V danem primeru ni šlo za izkoriščanje izjemnih vojaških razmer in ljudske stiske, dobiček tudi ni izviral iz gospodarskega delovanja. Pokojni tožnikov stari oče je bil cestni železničar in je poplačal dolg za hišo s svojo ne veliko plačo. Le del dolga v znesku 24.000,00 lir je bilo plačano s prodajo nabavljene zaloge špecerijskega in galanterijskega blaga, ki ga je prodala pokojna stara mati BB. V danem primeru je zato šlo za očitno kršitev materialnega prava, do katere pa je prišlo iz političnih razlogov. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka je na tožbo odgovorila, v njej vztraja pri svoji obrazložitvi in odločitvi ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka v tožbi.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka 1. 6. 2002 vložila vlogo naslovljeno kot zahteva za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici v smislu 5. točke 263. člena ZUP, v kateri je navedla, da jo vlaga po napotilu Ustavnega sodišča. V času vložitve navedene zahteve (od 1. 4. 2000) je tudi za izredna pravna sredstva veljal novi zakon ZUP (Uradni list RS, 80/99, 70/00), ki pa je uveljavljani razlog 5. točko 263. člena ZUP/86, prenesel med ničnostne razloge - 5. točka 1. odstavka 279. člena ZUP, česar pa tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala. Tožena stranka, ki je vlogo obravnavala po postopkovnih določbah in glede na zakonske razloge 274. člena ZUP, torej kot zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici in zahteve stranke ni presodila po vsebini - po uveljavljanem razlogu, je zato odločala mimo zahteve stranke. Z zahtevo je mišljena namreč ne samo formalna zahteva, temveč tudi zahteva v materialnem smislu, kar v obravnavanem primeru pomeni, da bi morala tožena stranka vlogo tožnika obravnavati tudi glede na postavljeni razlog po vsebini (" odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja").

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka, saj je ob sedanjem stanju stvari vloga tožeče stranke nejasna, v skladu z načelom varstva pravic strank tožečo stranko opozoriti na vsebino določb ZUP, ki obravnavajo nadzorstveno pravico in ničnost odločbe in jo pozvati, da postavi svoj zahtevek tako, da bo nesporno, katero izredno pravno sredstvo uveljavlja (in kateri izpodbojni razlog) ter šele nato o zadevi ponovno odločiti.

Glede na odločitev tožene stranke, ki temelji na stališču, da tožnik ni aktivna stranka za vložitev zahteve, sodišče zaradi ekonomičnosti postopka pripominja, da je tožena stranka pravilno izhajala pri ugotavljanju aktivne legitimacije iz določbe 42. člena ZUP, ki sposobnost biti stranka opredeljuje kot sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti, ki so predmet upravnega odločanja, vendar jo je razlagala preozko. Odgovor na vprašanje ali lahko pravni naslednik stranke, ki je nosilec pravic in obveznosti iz upravne odločbe vloži izredno pravno sredstvo, ter torej nastopa kot aktivna stranka v postopku izrednega pravnega sredstva, je odvisen od narave upravne stvari, od tega kakšna pravica oziroma obveznost je bila predmet postopka. Z odločbo z dne 19. 2. 1947 se je odločalo o premoženjski obveznosti BB in CC, kar posledično pomeni, da tožnik uveljavlja oziroma varuje svoj pravni interes, ki temelji na zakoniti pravici do dedovanja po nosilcih obveznosti iz odločbe. Po mnenju sodišča je torej tožena stranka preuranjeno zaključila, da tožnik, ki je sicer res le zatrjeval, da je vnuk BB in CC, ni aktivna stranka. Po predložitvi ustreznih listin, ki bodo zatrjevano nasledstveno razmerje dokazovale, bo tožeča stranka morala ponovno presoditi upravičenost vlagatelja do vložitve izrednega pravnega sredstva, pri tem pa upoštevati pravno mnenje sodišča izraženo v sodbi.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 1. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).