Jedro

Tožnik zatrjuje, da je neposredno izvršljiv notarski zapis, na podlagi katerega teče izvršba, neveljaven. Veljavnost izvršilnega naslova pa ni predmet tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe (59. čl. ZIZ), zato je obravnavana tožba nesklepčna. Morebitna ugotovitev ničnosti notarskega zapisa bo kvečjemu razlog za ustavitev izvršbe (5. točka 1. odst. 55. čl. ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 754,40 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo na nedopustnost izvršbe, ki jo je tožeča stranka vložila na podlagi določila 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je tožba nedopustna, ker niso podane procesne predpostavke za odločanje o nedopustnosti izvršbe, saj se lahko v skladu z že citiranim 59. členom ZIZ tožba na nedopustnost izvršbe lahko nanaša le na razloge, ki se nanašajo na terjatev, veljavnost izvršilnega naslova pa po mnenju prvostopnega sodišča ne predstavlja takšnega razloga.

Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da se v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe o ničnosti izvršilnega naslova ne odloča zmotno. Ničnost mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti in se nanjo strankam sploh ni potrebno sklicevati. Ničnost izvršilnega naslova je tako razlog, ki utemeljuje zaključek, da je terjatev tožene stranke prenehala po nastanku izvršilnega naslova. Če bi moral tožnik ničnost uveljavljati v pravdnem postopku, ne bi mogel doseči razveljavitev sklepa o izvršbi, ampak kvečjemu ustavitev izvršilnega postopka. Sodišče sploh ni odločalo o vsebini tožnikovega tožbenega zahtevka in se ni spustilo v obravnavanje o glavni stvari, zato je zaradi napačne uporabe materialnega prava odločitev sodišča ostala brez razlogov o glavni stvari.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ima sicer prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo tožbo, ker so podani pogoji za vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku. Dolžnik kot tožeča stranka je namreč v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora začel pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (59. člen ZIZ). Ali se neko dejstvo nanaša na terjatev ali ne, pa je vsebinsko vprašanje, o katerem mora sodišče odločiti ob pravilni uporabi materialnopravnih določil, s sodbo. Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je pravda za nedopustnost izvršbe dopustna le v primeru, če je izvršilno sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev. Zahtevek v takšnih primerih meri zoper samo izvršbo in ne zoper izvršilni naslov. Pravilno je tudi stališče, da odločitev o nedopustnosti izvršbe ni v ničemer povezana z zahtevkom za ugotovitev ničnosti izvršilnega naslova. Takšna ugotovitev ne povzroči nedopustnosti izvršbe, ampak njeno ustavitev (76. člen ZIZ). Prav ugotovitev ničnosti izvršilnega naslova kot predhodnega vprašanja pa uveljavlja tožeča stranka, ko zatrjuje, da notarski zapis ne izpolnjuje pogojev za veljavnost, zato izvršba na podlagi takšnega izvršilnega naslova ni dopustna. V konkretnem primeru gre namreč za izvršljiv notarski zapis, ki je v skladu z določilom 17. člena ZIZ izvršilni naslov. Ugotavljanje, ali gre morda za ničen notarski zapis, pa ni stvar pravde zaradi nedopustnosti izvršbe, ampak pravdnega postopka. Če bo tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti izvršilnega naslova uspela v pravdnem postopku, bo to samostojni ugovorni razlog za ustavitev izvršbe (5. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ).

Ker torej iz dejstev, navedenih v tožbi na nedopustnost izvršbe, utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja, je tožba nesklepčna, zato bi bilo pravilno, da bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker pa je v konkretnem primeru očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne more odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (3. in 4. odstavek 318. člena ZPP), pa ima zavrženje tožbe za tožečo stranko v tem primeru milejše posledice, kot bi jo imela zavrnitev tožbenega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnik, ki je v pritožbenem postopku propadel, sam nosi stroške pritožbenega postopka in je glede na neuspeh v pritožbenem postopku, dolžan plačati potrebne stroške tožene stranke za odgovor na pritožbo. Stroške tožene stranke je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, njihova specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).