Jedro

S posplošenim navajanjem, da je zaradi navzočnosti oškodovanca pri podaji zagovora njegova izpovedba neverodostojna, obramba ne more biti uspešna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju je bil S. Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo treh let. Oškodovani R. T. je bil s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napoten na pravdo. Višje sodišče je pritožbo zagovornikov obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov, kot navaja uvodoma, iz prvega odstavka 420. člena ZKP, predvsem pa zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, obe izpodbijani odločbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Odločba ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, uveljavljanega razloga procesne kršitve, ki naj bi bil v tem, da je bil oškodovanec navzoč pri podaji zagovora obdolženca, pa nima podlage v zbranem procesnem gradivu. Ob vpogledu, vendar zgolj vpogledu v zapisnik z glavne obravnave, bi sicer lahko podvomili v njen pravilen potek, čeprav bi tudi temu težko verjeli glede na prisotnost obdolženčevega zagovornika, vendar pa je tožilka v izogib vsakršnemu dvomu na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kočevju poslala dopis in iz odgovora, ki ga je poslal na obravnavi prisotni okrožni državni tožilec svetnik B. Š. povzela, da oškodovanec ni prisostvoval obdolženčevemu zagovoru.

4. V odgovorih na odgovor vrhovnega državnega tožilca pa zagovornik in obsojenec vztrajata pri navedbah v zahtevi, obsojenec pa je poudaril, da je med podajanjem zagovora oškodovanec R. T. sedel za njim v zadnji klopi skrajno desno.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Skladno s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče vlagati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek istega člena).

7. V konkretni kazenski zadevi zagovornik sicer uvodoma uveljavlja kršitve procesnega in materialnega zakona, vendar pa teh kršitev kasneje v pretežnem delu ne obrazloži. Z navedbami, da izpovedbe priče R. K. ni mogoče šteti za verodostojno, da bi sodišče moralo verjeti predvsem pričam D. in Z., da so ugotovitve sodišča glede na navedeno neprepričljive ipd. namreč ne uveljavlja kršitev določb procesnega zakona (11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) temveč le izraža svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Edina procesna kršitev, ki jo uveljavlja zagovornik v zahtevi, je kršitev prvega odstavka 319. člena ZKP, ki določa, da morajo po ugotovljeni obdolženčevi istovetnosti priče in izvedenec zapustiti sodno dvorano in počakati, dokler niso poklicane k zaslišanju. V konkretnem primeru naj bi bil oškodovanec R. T. navzoč v sodni dvorani med podajanjem zagovora obdolženca. To dejstvo je po mnenju obrambe razvidno iz druge strani zapisnika z glavne obravnave z dne 23. 12. 2010. Na ta način je bilo priči R. T. omogočeno, da je svojo izpovedbo prilagodil zagovoru obdolženca, zaradi česar je njegova izpovedba neverodostojna.

9. Iz podatkov kazenskega spisa izhajajo naslednja dejstva: iz zapisnika z glavne obravnave, opravljene dne 23. 12. 2010 (stran 53 spisa), je razvidno, da je sodnik najprej odredil, da priče odidejo na kraj, ki je zanje določen, in čakajo, dokler ne bodo poklicane k zaslišanju (238., 332. in 319. člen ZKP); sledi ugotovitev, da priče zapustijo razpravno dvorano, sodnik navzočega oškodovanca pouči, da lahko poda predlog za uveljavitev svojega premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, če ga še ni priglasil in o pravicah iz 59. člena ZKP; sledi pravni pouk obdolžencu, je sodnik vprašal oškodovanca glede na to, da se kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ preganja na predlog, ali vztraja pri predlogu ali ga je pripravljen pod določenimi pogoji morebiti umakniti, nakar je zagovorniku pojasnil, da poravnava ne pride v poštev; za tem je okrožni državni tožilec prebral obtožni predlog, obdolženec pa je podal svoj zagovor; vprašanja so obdolžencu postavljali sodnik, državni tožilec in zagovornik; po končanem zagovoru se je začel dokazni postopek, in sicer je v nadaljevanju zapisnika navedeno „pristopi priča R. T., osebni podatki ...“; za tem se nadaljujejo zaslišanja ostalih prič (za katere obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izrazila nikakršnega dvoma v procesno dejstvo, da so bile med zaslišanjem obdolženca zunaj sodne dvorane, pri vseh pa je v zapisnik navedeno (enako kot pri oškodovancu) pred navedbo osebnih podatkov, da so „pristopile“; v zapisniku tudi nikjer ni navedeno, da bi imela obramba kakršnokoli pripombo na potek obravnave, ne glede na to, da je bil tako pri zagovoru obdolženca kakor tudi med izpovedbo oškodovanca navzoč obsojenčev tedanji zagovornik odvetnik M. S.; ta odvetnik (odvetnik Odvetniške družbe Č.) je podal tudi pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in navedene kršitve v pritožbi ni uveljavljal; vrhovna državna tožilka V. N. je v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti opravila poizvedbe pri tožilcu B. Š., ki je v dopisu z dne 6. 6. 2012 pojasnil, da ima sodnik B. V. navado, da pričam na začetku obravnave poda ustrezni pravni pouk in jih napoti iz sodne dvorane, nato ustrezno pouči o njegovih pravicah tudi oškodovanca, še posebej o njegovi pravici do uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka in o eventualnih pravicah v zvezi s pregonom ter ga šele nato napoti iz razpravne dvorane. To v konkretnem zapisniku sicer ni navedeno, se je pa tudi tokrat tako zgodilo. Gre za očitno pomanjkljivost v zapisniku, ki pa z dejanskim potekom dogodka na sodišču nima vsebinske zveze; v odgovoru na odgovor pa obsojenec vztraja, da je oškodovanec bil navzoč, zagovornik pa opozarja na to, da je zapisnik o glavni obravnavi listina, ki izkazuje potek glavne obravnave, iz te listine pa ne izhaja, da bi bil oškodovanec napoten iz sodne dvorane.

10. Pri presoji vložnikovega očitka procesne kršitve Vrhovno sodišče najprej pritrjuje navedbam, da je zapisnik listina in ne samo to, zapisnik je javna listina. Njegova funkcija je praviloma deklaratorna oziroma dokazna ter je izrednega pomena za postopek s pravnimi sredstvi. Po svoji funkciji je tesno povezan s pravico do pritožbe. Kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano. Ne velja pa le domneva v pozitivni smeri, temveč tudi v negativni. Tako se domneva, da na naroku ni bilo opravljeno ničesar, razen tisto, kar je navedeno v zapisniku. Seveda pa to ne pomeni, da stranke nimajo možnosti dokazovati, da so v zapisniku dejstva neresnično ugotovljena ali da je nepravilno sestavljen. Kot pri drugih javnih listinah je tudi zoper sodni zapisnik dovoljen nasproten dokaz. Tako lahko stranka dokazuje, da so dejstva, ki so v njem zapisana, neresnična ali pa, da določena pomembna dejstva, ki so se odigrala na naroku, niso zapisana. Vprašljiv je sicer uspeh takšnega ugovarjanja, kolikor stranka ni podala na zapisnik določenih pripomb.

11. V konkretni kazenski zadevi, kot izhaja iz navedenih procesnih dejstev, manjka zapis, da je pred branjem obtožnega predloga oškodovanec zapustil sodno dvorano. Iz nadaljevanja zapisnika pa bi se dalo sklepati, da je sodnik postopal skladno z določili člena 319. člena ZKP. Na to kažejo dejstva, da je po končanem zagovoru (obdolžencu so zastavljali vprašanja izključno sodnik, državni tožilec in zagovornik – o oškodovancu ni niti besede) sodnik v zapisnik navedel, da je priča R. T. (oškodovanec) pristopil, za tem pa, da mu je bila zadeva predočena (če bi bil navzoč, mu vsekakor ne bi bilo potrebno predočati zadeve). K presoji, da je sodišče ravnalo v skladu z zakonom, bi govorila tudi navedba državnega tožilca, ki jo je pridobila vrhovna državna tožilka ter dejstva, da obramba (obsojenec se je zagovarjal s pomočjo zagovornika) ni imela nikakršne pripombe na vodenje postopka in to ne na zapisnik o glavni obravnavi in ne v pritožbi. Vse prej kot prepričljive so tudi navedbe obsojenca, da je med podajanjem njegovega zagovora oškodovanec sedel za njim v zadnji klopi skrajno desno, medtem ko sedanjega zagovornika obsojenca na obravnavi ni bilo. Vse navedeno bi govorilo v prid zaključku, da očitana procesna kršitev iz prvega odstavka 319. člena ZKP ni podana oziroma, da oškodovanec ni bil navzoč med zaslišanjem obdolženca.

12. Ne glede na navedeno, pa bi tudi v primeru, če bi oškodovanec bil navzoč tedaj, ko je obsojenec podajal zagovor, sodišče s tem ne storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, za uspešno uveljavljanje kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa bi bilo potrebno izkazati vzročno zvezo med kršitvijo in zakonitostjo sodbe. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala obramba natančno navesti glede katerega relevantnega dejstva je oškodovanec prilagodil izpovedbo zagovoru obdolženca. S posplošenim navajanjem, da je zaradi navzočnosti pri podaji zagovora njegova izpovedba neverodostojna namreč ne more biti uspešen, v konkretni zadevi še posebej ne, saj je obdolženec storitev očitanega kaznivega dejanja zanikal, medtem ko je oškodovanec ves potek dogodkov do podrobnosti opisal. Vrhovno sodišče namreč samo po uradni dolžnosti ničesar ne presoja, temveč je glede na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP izključno vezano na trditve v zahtevi, pri čemer ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge ali neke posplošene navedbe o kršitvah, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile te kršitve zakona podane, pri uveljavljanju razloga iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP pa mora tudi utemeljiti vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo sodne odločbe.

13. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti v pretežni meri podana iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, uveljavljana procesna kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa ni podana, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.