Jedro

Glede na to, da tožena stranka ni podala predloga po 118. členu ZDR-1 za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, v pritožbi neutemeljeno ugovarja reintegraciji, sklicujoč se na to, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb o tem, da je zaupanje v tožnika porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Te navedbe so bile očitno podane v zvezi s 1. odstavkom 109. člena ZDR-1, ki poleg razloga iz 1. odstavka 110. člena ZDR-1 predpisuje še nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi. Ker pa že sam odpovedni razlog po prvi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan, uporaba te določbe niti ne pride v poštev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: ''1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2011, ki jo je tožena stranka dne 27. 12. 2013 podala tožeči stranki nezakonita. 2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 27. 12. 2013 ni prenehalo, temveč še traja. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in jo za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od dne 27. 12. 2013 dalje prijaviti v vsa ustrezna socialna zavarovanja, vse v roku 8 dni. 3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji obračunati bruto nadomestilo plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki v višini, kot jo določa pogodba o zaposlitvi z dne 23. 5. 2011, od tega zneska odvesti in plačati pripadajoči davek in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila ter ji priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, vse v roku 8 dni.'' Odločilo je še, da mora tožena stranka v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 734,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da ne drži, da v izredni odpovedi ni navedla enega izmed znakov kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1 (namen pridobitve protipravne premoženjske koristi). Zato je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini odpovedi in med odpovedjo samo. Navedba, da je tožnik z obračunavanjem nepravilnih zneskov oškodoval in ogoljufal kupce, nedvomno pomeni, da je ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Beseda oškodovati lahko pomeni zgolj pridobitev protipravne premoženjske koristi na račun ogoljufanih kupcev. Drugačen zaključek je iz izkustvenega in življenjskega vidika nesprejemljiv. Sodišče je zmotno uporabilo 1. odstavek 211. člena KZ-1. Ker sam pridobitelj protipravne premoženjske koristi ni bistven, v odpovedi ni bila dolžna navesti, za koga je tožnik pridobil korist. Šestindvajset kršitev v zgolj enem mesecu ne pomeni napake ali malomarnosti, temveč direktni naklep in namen pridobitve protipravne premoženjske koristi. V zvezi s tem, kdo bi lahko imel korist od očitanih kršitev in ali je bilo denar zaradi kamer sploh možno odtujiti iz blagajne, sodišče ni upoštevalo izpovedi prič o tem, da blagajniki zaključek blagajne opravijo v posebnem prostoru - v števnici, ki ni nadzorovana s kamerami. Tožnik je tako lahko v števnici odtujil presežek, ki ga je z manipulacijo POS terminala neupravičeno obračunal kupcem. Če presežkov ne bi odtujeval, bi bili ob zaključku blagajn v vseh šestindvajsetih primerih ugotovljeni viški, pa ni bilo tako. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v zavrnilno.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške vložitve odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja tako z dejanskimi ugotovitvami glede odločilnih dejstev kot z materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi, podane po prvi alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Ugotovilo je, da je tožnik sicer kršil delovne obveznosti (nepravilno je obračunaval zneske na POS terminalu tako, da je kupcem v šestindvajsetih primerih izdal račun za kupljeno blago, na terminalu pa odtipkal višji znesek, in sicer po 1,00 EUR več, razen enkrat za 0,90 EUR in enkrat za 2,00 EUR več), kršitev pa nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.)(1) , saj tožena stranka ni dokazala tožnikovega namena pridobitve protipravne premoženjske koristi.

7. Tožena stranka se je v odpovedi sicer sklicevala na to, da ima tožniku očitana kršitev znake kaznivega dejanja, vendar pa navedenega znaka kaznivega dejanja ni konkretizirala. V pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je iz njenih navedb v odpovedi jasno razbrati očitek namena pridobitve protipravne premoženjske koristi. V to smer kažejo pravzaprav šele njene pritožbene navedbe o tem, da je tožnik zneske, ki so bili predmet nepravilnega obračuna na POS terminalu, nato odtujil v števnici, v prostoru brez kamer, kjer blagajniki zaključijo blagajne, saj bi sicer v blagajni ostali viški, ki pa jih tožena stranka ni ugotovila. Gre za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), ki pa tudi, če bi bila podana pravočasno, torej že v času trajanja prvostopenjskega postopka, ne bi mogla biti upoštevna, saj v sodnem postopku pri presoji zakonitosti odpovedi ni dopustno širiti dejanskega okvira izpodbijane odpovedi. Kot je v zvezi s tem pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, dopolnjevanje znakov kaznivega dejanja šele v sodnem postopku ni dopustno.

8. Na podlagi navedenega izhaja, da ni podana zatrjevana postopkovna kršitev protispisnosti iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v izredni odpovedi ni navedla enega izmed znakov kaznivega dejanja goljufije, ni v nasprotju z vsebino same odpovedi. Prav tako sodišče prve stopnje pri izpostavljanju tega odločilnega dejstva ni zmotno uporabilo materialnega prava.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja določene dele odpovedi, iz katerih naj bi izhajal navedeni manjkajoči očitani znak kaznivega dejanja goljufije. Ta ne izhaja iz navedbe na 5. strani odpovedi (''Delodajalec glede na navedeno očita kršitev delovne obveznosti delavcu s tem, ko je na POS terminalu obračunaval nepravilne zneske, s čimer je oškodoval kupce in jih goljufal, kot tudi škodo, ki jo je in jo še bo utrpel delodajalec zaradi delavčevega opredeljenega ravnanja...'') in tudi ne iz navedbe na 6. strani odpovedi (''Delodajalca je z nepravilnim obračunavanjem zneskov na POS terminalu izpostavil nezadovoljstvu strank, ki so bile zaradi njegovega ravnanja oškodovane in ogoljufane.''). Povzročitev škode in goljufija sta različna pravna instituta - eden izrazito s civilnega področja, drugi s kazenskega. Prav tako oškodovanje in pridobitev protipravne premoženjske koristi nikakor nista sopomenki, kot to neutemeljeno navaja pritožba.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je bil tožnik (ne pa kdo drug) tisti, ki je delal na blagajni in izvedel manipulacijo, pomeni ravno to, da je tožnik kupce z lažnivim prikazovanjem spravil v zmoto in jih s tem zapeljal, da so v škodo lastnega premoženja plačali več, kot je znašala vrednost nakupa. Prav tako ni pravilno zatrjevanje pritožbe, da že samo število kršitev v enem mesecu dokazuje, da pri tožnikovem delu ni šlo le za napako ali malomarnost, ampak za direktni naklep oziroma za namen pridobitve protipravne premoženjske koristi. Ker v odpovedi ni bilo obrazloženo, zakaj je tožnik storil očitane kršitve, kakšen namen je pri tem imel, tudi sodišče ni moglo ugotoviti drugače, kot je - da navedeni znak kaznivega dejanja ni dokazan, odpoved pa je posledično nezakonita.

11. Glede na to, da tožena stranka ni podala predloga po 118. členu ZDR-1 za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, v pritožbi neutemeljeno ugovarja reintegraciji, sklicujoč se na to, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb o tem, da je zaupanje v tožnika porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Te navedbe so bile očitno podane v zvezi s 1. odstavkom 109. člena ZDR-1, ki poleg razloga iz 1. odstavka 110. člena ZDR-1 predpisuje še nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi. Ker pa že sam odpovedni razlog po prvi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan, uporaba te določbe niti ne pride v poštev.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (155., 165. člen ZPP).

(1) Kaznivo dejanje goljufije stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.