Jedro

Soglasja pristojnih soglasodajalcev morajo biti priložena že zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (tretja alineja prvega odstavka 74.a člena ZGO-1) in predstavljajo materialni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, zato toženka ni bila dolžna ponovno podaljšati roka za predložitev naravovarstvenega soglasja. Rok, ki ga organ določi po prvem odstavku 67. člena ZUP, je namreč namenjen odpravi formalnih pomanjkljivosti v vlogi, ki preprečujejo njeno vsebinsko obravnavanje, ne pa temu, da bi stranka šele v tem roku poskrbela za izpolnjevanje vsebinskih pogojev za izdajo odločbe, ki jo zahteva s svojo vlogo. V zadevi ni sporno, da tožnica ni izpolnila vsebinskega pogoja (ni predložila naravovarstvenega soglasja), zato je toženka ravnala pravilno, ko je tožničino zahtevo obravnavala po vsebini in jo zavrnila in ne zavrgla.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za podaljšanje roka za dopolnitev vloge (I. točka izreka), zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – pomožno kmetijskega gozdarskega objekta, na zemljiški parceli št. 2295 k.o. A. (II. točka izreka), zavrnila pa je tudi tožničin zahtevek za povračilo stroškov (III. točka izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica 19. 8. 2013 zaprosila za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, ker še ni pridobila kulturnovarstvenega soglasja, kar po oceni toženke ni upravičen razlog za podaljšanje roka po tretjem odstavku 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zahtevo tožnice za podaljšanje roka je zato zavrnila kot neutemeljeno. Glede zavrnitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja navaja, da območje predvidene gradnje urejajo Prostorski ureditveni pogoji za ruralno območje planske celote 12 v Občini Piran (v nadaljevanju Odlok o PUP), ki v 38. členu izrecno določajo, da je za vse posege v območjih, za katere veljajo pogoji varstva naravne in kulturne dediščine, potrebno pridobiti soglasje pristojnega organa. Po določbi 3. alinee prvega odstavka 28. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1) je treba kulturnovarstveno soglasje pridobiti za posege v varstveno območje (kulturne) dediščine in po določbi 105. člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) naravovarstveno soglasje za posege, če je tako določeno v predpisih s področja ohranjanja narave. Toženka ugotavlja, da tožnica k predvidenemu posegu ni pridobila kulturnovarstvenega soglasja oziroma je bilo to zavrnjeno in naravovarstvenega soglasja, ki sta predpisana za to območje. Ugotavlja, da niso izkazani pogoji iz 74.c člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), zato je zahtevek zavrnila brez presoje izpolnjevanja preostalih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Ugotavlja, da je tožnica v času teka ponovljenega postopka podala novo vlogo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja, in sicer dne 9. 4. 2013, o kateri pristojni organ ni odločil v roku, določenem v 50.a členu ZGO-1. Tožnica ima zato prav, ko navaja, da obstaja domneva, da je kulturnovarstveno soglasje dano, kar pa na odločitev ne vpliva, saj ni sporno, da tožnica v času izpodbijane odločbe ni razpolagala z zahtevanim naravovarstvenim soglasjem. Navajanje tožnice, da je imela glede pridobitve naravovarstvenega soglasja zagotovilo, da ga bo v kratkem pridobila, po presoji upravnega organa ni upravičen razlog za predlagano podaljšanje odrejenega roka. Sklicuje se na 47.a člen ZGO-1, po katerem je potrebno zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta priložiti tudi soglasja pristojnih soglasodajalcev. Navaja, da med značilnosti postopka izdaje gradbenega dovoljenja ne sodi čakanje na pridobitev predpisanih soglasij in v tem smislu tudi ne odlaganje meritorne odločitve, zaradi izpolnjevanja pogojev, ki bi morali biti razrešeni že ob sami vlogi. Poudarja, da je dolžnost investitorja, da pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pridobi vso zahtevano listinsko dokumentacijo. Vsi postopki pridobivanja zahtevanih soglasij morajo biti takrat že zaključeni in sicer s pozitivno odločitvijo, ne pa, da se znotraj postopka izdaje gradbenega dovoljenje šele čaka na pravnomočno odločitev pristojnega soglasodajalca. Kakršnokoli postopanje upravnega organa v nasprotju s povedanim ni v interesu pravilnega vodenja postopka izdaje zahtevanega dovoljenja, ki bi lahko trajalo neomejeno časovno dolgo, kar pa vsekakor ni namen določbe 99. člena ZUP in je tudi v direktnem nasprotju z načelom ekonomičnosti iz 14. člena ZUP. Upravičenja za podaljšanje roka ni mogoče vezati na neka negotova dejstva, za katera se niti ne ve, ali se bodo sploh uresničila in kdaj.

Glede ugovora nepravilnega odločanja ter omembe 67. člena ZUP pa upravni organ druge stopnje pojasnjuje, da je treba v skladu s 67. členom ZUP nepopolno vlogo zavreči. V obravnavanem primeru pa je toženka zahtevo pravilno obravnavala po vsebini, saj so zahtevana soglasja k predvideni gradnji sicer res obvezna priloga k podani vlogi, vendar hkrati niso nujni sestavni del vloge oziroma brez njih vloge ni mogoče šteti kot nepopolne. Predpisana soglasja pristojnih soglasodajalcev je treba šteti le kot eno izmed dokazil, ki jih mora investitor predložiti vlogi, da bo mogoče njegovemu zahtevku ugoditi.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da glede kulturnovarstvenega soglasja obstaja fikcija izdanega soglasja, saj Zavod za varstvo kulturne dediščine, OE Piran, od 7. 5. 2013, ko je tožnica vlogo dopolnila, do vložitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja (19. 8. 2013), ni odločil o tožničini zahtevi za izdajo kulturnovarstvenega soglasja. Pri tem se sklicuje na deveti odstavek 29. člena in drugi odstavek 30. člena ZVKD-1 ter peti odstavek 50.a člena ZGO-1. Nadalje navaja, da ji je toženka postavila neprimeren in nerazumno kratek rok za dopolnitev vloge za predložitev naravovarstvenega soglasja, zato je pred iztekom roka zaprosila za njegovo podaljšanje in prošnji priložila kopijo vlog in poštnih povratnic kot dokaz, da je sprožila ustrezne postopke za pridobitev zahtevanih soglasij. Meni, da bi morala toženka pred odločitvijo o tem, ali bo tožnici podaljšala rok za predložitev soglasja, upoštevati, da tožnica na hitrost reševanja zadev pri pristojni Agenciji za okolje ne more vplivati in da ji notranje poslovanje soglasodajalcev ni znano. Zato bi morala odobriti podaljšanje roka oziroma odločitev pridržati do predložitve potrdila Agencije za okolje. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 99. člena ZUP. Meni, da pridobitev naravovarstvenega soglasja v konkretnem primeru ni mogoče šteti za neko bodoče, negotovo dejstvo, za katerega ne bi bilo možno predvideti, kdaj bo do njega prišlo, saj je bilo tožnici zagotovljeno, da bo izdano v roku meseca dni. Navaja tudi, da je po vložitvi pritožbe zoper izpodbijano odločbo dne 6. 9. 2013 prejela naravovarstveno soglasje Agencije RS za okolje, ki ji dovoljuje gradnjo kmečke lope in vinske kleti na parceli št. 2295 k.o. A. Tudi to dejstvo potrjuje njeno trditev, da je bila odločitev toženke preuranjena in napačna.

Poleg tega navaja, da upravni organ prve stopnje svoje odločitve glede zavrnitve prošnje za podaljšanje roka ni obrazložil tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb splošnega upravnega postopka. Zavrnitev prošnje za podaljšanje roka pa tudi ne govori v prid načelu materialne resnice iz prvega odstavka 8. člena ZUP. Meni, da zavrnitve podaljšanja roka ni mogoče utemeljiti samo z argumentom, da je treba postopek voditi hitro, s čim manjšimi stroški in s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku. Navaja, da je bila odločitev toženke preuranjena, saj je dejansko stanje do izdaje izpodbijane odločitve še ni bilo popolnoma in pravilno ugotovljeno. Dokler investitor v postopku ne predložil vseh potrebnih dokumentov in soglasij, ni mogoče vsebinsko odločiti o zadevi. Zato bi morala toženka tožničin zahtevek tožnice zavreči, ne pa zavrniti. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in ugoditev tožničinemu zahtevku oziroma podrejeno, vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek. V obeh primerih pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Iz odločbe upravnega organa druge stopnje izhaja, da drugostopenjski upravni organ ugotavlja, da ima tožnica prav, ko navaja, da se v obravnavanem primeru šteje, da je kulturnovarstveno soglasje dano, in se pri tem sklicuje na zakonsko domnevo iz petega odstavka 50.a člena ZGO-1, pri čemer ugotavlja, da to na odločitev ne vpliva, ker tožnica ni predložila naravovarstvenega soglasja. Tožnica zato nima prav, da drugostopenjski upravni organ tega ni upošteval, sodišče pa se zato do tožničnih ugovorov, s katerimi navaja, da je pri njej podana zakonska domneva izdaje kulturnovarstvenega soglasja, ni opredeljevalo.

Iz vsebine tožbe izhaja, da je za tožnico sporna predvsem odločitev toženke, s katero je zavrnila tožničino zahtevo za podaljšanje roka za dopolnitev vloge. Sodišče uvodoma poudarja, da je odločitev o zavrnitvi zahteve za podaljšanje roka za predložitev dokazov odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo upravnega postopka, v konkretnem primeru postopka izdaje gradbenega dovoljenja in se z njo ne odloča o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice, določeni v materialnem predpisu, zato ne more biti predmet samostojne presoje v upravnem sporu. Glede na to, da tožnica s tožbo izpodbija tudi zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je bila po njenem mnenju izdana preuranjeno, ker ji ni bil podaljšan rok za predložitev naravovarstvenega soglasja, je sodišče štelo, da tožnica z ugovori, ki se nanašajo na odločitev o zavrnitvi tožničine zahteve za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, izpodbija zakonitost odločitve o glavni stvari.

V zadevi ni sporno, da se zemljišče predvidene gradnje nahaja v naravovarstvenem območju, zato bi tožnica zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta morala priložiti tudi naravovarstveno soglasje. Prav tako ni sporno, da ga do izdaje izpodbijane odločbe ni predložila, kljub temu, da je bila k temu pozvana. Toženka zato tudi po presoji sodišča ni imela podlage za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnica ima sicer prav, da je obrazložitev odločitve glede zavrnitve zahteve za podaljšanje roka za dopolnitev vloge v izpodbijani odločbi pomanjkljiva, vendar je to pomanjkljivost obrazložitve odpravil upravni organ druge stopnje, ki je s pravilnimi razlogi natančno obrazložil, zakaj organ v tej zadevi ni bil dolžan ponovno podaljšati tožničine vloge za podaljšanje roka za dopolnitev vloge. Ker morajo biti soglasja pristojnih soglasodajalcev priložena že zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (tretja alineja prvega odstavka 74.a člena ZGO-1) in tudi po presoji sodišča predstavljajo materialni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, toženka ni bila dolžna ponovno podaljševati roka za predložitev naravovarstvenega soglasja. Rok, ki ga organ določi po prvem odstavku 67. člena ZUP, je namreč namenjen odpravi formalnih pomanjkljivosti v vlogi, ki preprečujejo njeno vsebinsko obravnavanje, ne pa temu, da bi stranka šele v tem roku poskrbela za izpolnjevanje vsebinskih pogojev za izdajo odločbe, ki jo zahteva s svojo vlogo. Zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, brez priloženih soglasij, pa ni nepopolna v tem smislu, da je ne bi bilo mogoče vsebinsko obravnavati.

Ker ni sporno, da tožnica navedenega vsebinskega pogoja ni izpolnila, je toženka ravnala pravilno, ko je tožničino zahtevo obravnavala po vsebini in jo zavrnila, in ne zavrgla.

Ker se v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijane odločbe po pravnem in dejanskem stanju v času njene izdaje, na drugačno odločitev ne more vplivati naravovarstveno soglasje, ki ga je tožnica pridobila 6. 9. 2013, torej po datumu izdaje izpodbijane odločbe in poteku roka za pritožbo. Poleg tega določba 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) med drugim določa, da se novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji izdaje upravnega akta. Pri tem sodišče še pripominja, da izpodbijana zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ne pomeni, da je tožnica na podlagi prejetega naravovarstvenega soglasja ne bi mogla vložiti ponovno.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.