Jedro

Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) je imel oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ki so zavedeni kot prosti.

Glede večernih sestankov, na katerih je moral biti tožnik tudi na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti, nanašali pa so se na potek dela naslednjega dne oziroma na priprave za naslednji dan, je tožnik izpovedal, da so bili navedeni sestanki kratki, da so potekali v sobah ali na hodniku in da so se na njih razdeljevale naloge za naslednji dan. Zato ta ugotovitev sama zase še ne pomeni kršenja tožnikove pravice do tedenskega počitka. Tožnikove navedbe so povsem splošne, saj ni konkretiziral, na kakšen način bi aktivno sodeloval na njih, prav aktivna udeležba na sestankih pa je glede na materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča RS ključna za ugotovitev o onemogočanju 24-urnega tedenskega počitka zaradi udeležbe na sestanku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek plačati znesek 3.654,72 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2014 dalje do plačila."

II. Tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v znesku 2.518,38 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila."

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške pritožbe v znesku 306,00 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek plačati znesek 3.654,72 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2014 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 2.441,74 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje, kljub revizijskim razlogom in razlogom iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 32/2019 z dne 19. 11. 2019, izdanega v tej zadevi, napisalo praktično enako sodbo kot v prvem sojenju. V novem sojenju je ponovno zaslišalo tožnika, kljub obrazloženemu ugovoru tožene stranke glede prekluzije navajanja novih navedb tožnika. Ni pa obrazložilo, zakaj ni ponovno zaslišalo prič, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnik šele v svojih izpovedih podrobno opisuje, kaj konkretno je počel, ko je čistil orožje, se pripravljal na naloge, kako je pregledoval vozilo in kako zgleda stanje pripravljenosti A.. Izpodbijana sodba zato ne upošteva določb ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje pregledu vozila pripisuje izredno pomembnost. Tožniku delo ni bilo odrejeno na dan počitka. Tožnik namenoma meša zgolj formalno pisno razporeditev v pripravljenost za A. in dejansko aktivacijo A., ko so hitro odzivne sile dejansko delujoče. Materialnopravno zmotno je označevanje večernega srečanja in informiranja pripadnikov v njihovih bivalnih prostorih kot sestanka in opravljanja dela za delodajalca. Pripadnikom se v času tedenskega počitka ni bilo treba udeleževati sestankov. Tožnik glede pregleda in čiščenja orožja ni podal ustrezne trditvene podlage ter mu je bilo šele v dodatnem zaslišanju omogočeno, da je o tem podrobneje izpovedal. Tožena stranka je o zagotavljanju tedenskega počitka vodila mesečne evidence, predložila pa je tudi mesečna poročila poveljnika kontingenta, iz katerih prav tako izhaja sistemsko zagotavljanje in izvajanje tedenskega počitka. Tožnik ni navedel, da bi bili sestanki obvezni. Tožniku po navodilih nadrejenih ni bilo treba čistiti orožja. Na dan tedenskega počitka se mu tudi ni bilo treba udeležiti postrojev, usposabljanj, sestankov, čistiti orožja, skladišča, ter ni imel nobenih nalog, razen morda pripravljenosti A.. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča glede števila dni, za katere mu pripada odškodnina, prav tako pa meni, da je zmotno odločeno o stroških postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe v pritožbi predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik vtožuje odškodnino, ker mu v obdobju, ko je bil napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru mirovnih sil KFOR Kosovo, ni bila omogočena izraba tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je odločilo drugič ter ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku. V prvem sojenju je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 538/2018 z dne 11. 10. 2018 zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. IV Pd 911/2016. Vrhovno sodišče RS je reviziji tožene stranke ugodilo s sklepom opr. št. VIII Ips 32/2019 z dne 19. 11. 2019, sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo. Iz razveljavitvenega sklepa izhaja, da je za presojo odločilno vprašanje, katere zadolžitve oziroma obveznosti je imel tožnik oziroma, kaj konkretno je počel v dneh, ko naj bi imel po evidenci prosto. Ugotovilo je, da iz sodbe sodišča prve stopnje ni jasno, katere zadolžitve in obveznosti je imel tožnik ob domnevno prostih dnevih.

7. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni bil nikoli 24 ur povsem prost. 8. Iz sodbe izhajajo naslednje zadolžitve, ki naj bi jih tožnik imel na dan tedenskega počitka: - Tožnik je moral sodelovati na sestanku (t.i. brifing), kjer je bilo povedano, kaj se bo delalo naslednji dan, ti sestanki pa so bili obvezni.

- Ko je tožnik izvedel podrobnosti glede naloge, je lahko odšel po dokumentacijo in ključe vozila, saj tega ni mogel storiti brez povelja. Pregledal je vozilo, kar pomeni, da je preveril gorivo, strojno olje, čistilno tekočino, "antifriz", pnevmatike in delovanje radijske postaje.

- Tožnik je orožje čistil večkrat tedensko.

- Na dan počitka oziroma prosti dan je bila odrejena A. pripravljenost. Tožniku je bila lahko odrejena 4-urna pripravljenost ali 8-urna pripravljenost A..

- Pripadniki so podpisovali evidence, pri čemer so dobili prazne razpredelnice, kjer so morali vpisati svoje ime in priimek ter datum.

- Pripadniki so morali biti ves čas v uniformi, saj civilnih oblek niso smeli imeti.

9. Tožnik je sicer podal skope navedbe o delovnih obveznostih, ki jih je imel na prosti dan, vendar zadostne v smislu, da ga je lahko sodišče o tem (tudi ponovno) zaslišalo. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo določb postopka s tem, ko bi njegove pomanjkljive navedbe nadomestilo z vsebino njegove izpovedi.

10. Pri odločanju o tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določb 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.), ki dajeta pravico do tedenskega počitka. Vendar pa sodišče prve stopnje ni sledilo novejšim stališčem Vrhovnega sodišča RS, da je treba pri presoji, ali je vojaku na mednarodni misiji zagotovljen tedenski počitek, izhajati iz narave in namena te pravice. Upoštevanje Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009 in nadalj.), zlasti režima dela in bivanja na mednarodni misiji (omejitev gibanja izven baze, nošenje uniforme, spoštovanje urnika in hišnega reda,…), in s tem povezane omejitve same po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka (prim. odločbe VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 94/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 18/2020). Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) je imel oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ki so zavedeni kot prosti (odločbe VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019, VIII Ips 18/2020).

11. Tožnik je svoje navedbe sicer vezal na izvajanje določenih nalog, vendar pa gre za takšne obveznosti, ki same po sebi ne pomenijo kršitve počitka. Formalna razporeditev v A., kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, se ne šteje za opravljanje dela za delodajalca, ki onemogoča izrabo prostega dneva tedenskega počitka. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (denimo iz odločb v zadevah VIII Ips 22/2020, VIII Ips 40/2020) izhaja, da sama formalna razporeditev v A. pripravljenost z dvournim odzivnim časom ne posega v pravico do tedenskega počitka, če zaposleni v tem času ni tudi aktiviran. Tožnik ni zatrjeval, da bi bil v času pripravljenosti A. tudi aktiviran, tega tudi ni ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je pritožba v tem delu utemeljena.

12. Glede večernih sestankov, na katerih je moral biti tožnik tudi na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti, nanašali pa so se na potek dela naslednjega dne oziroma na priprave za naslednji dan, je tožnik izpovedal, da so bili navedeni sestanki kratki, da so potekali v sobah ali na hodniku in da so se na njih razdeljevale naloge za naslednji dan. Zato ta ugotovitev sama zase še ne pomeni kršenja tožnikove pravice do tedenskega počitka. Tožnikove navedbe so povsem splošne, saj ni konkretiziral, na kakšen način bi aktivno sodeloval na njih, prav aktivna udeležba na sestankih pa je glede na materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča RS ključna za ugotovitev o onemogočanju 24-urnega tedenskega počitka zaradi udeležbe na sestanku (primerjaj zadeve VIII Ips 31/2019, VIII Ips 11/2019, VIII Ips 94/2019, VIII Ips 3/2020 in VIII Ips 22/2020).

13. V zvezi s čiščenjem orožja je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka bistveno, ali je bila ta obveznost tožniku odrejena in jo je moral opraviti prav na dan, ko je imel prosto, ali je lahko to opravil katerikoli drug dan (VIII Ips 11/2019). V zvezi s tem je tožnik izpovedal, da ni vsak dan čistil orožja (list. št. 200). Orožje se je po njegovi izpovedi čistilo velikokrat, potrdil pa je tudi, da je bil za to opravilo predviden poseben dan v tednu. Tožnik je povsem na splošno izpovedal, da se je orožje čistilo tudi po streljanju, s tem da se ni spomnil, kolikokrat se je streljalo. Ker čiščenje orožja po izpovedi tožnika ni bilo vsakodnevno opravilo, na podlagi njegovih povsem pavšalnih navedb ni mogoče sklepati, da bi mu bilo čiščenje odrejeno prav vsakič v času tedenskega počitka. Za sklepčnost tožbe v tem delu ne zadostuje navedba, da je moral čistiti orožje na prosti dan, posledica nesklepčne tožbe pa je zavrnitev tožbenega zahtevka (Pdp 389/2019, Pdp 373/2020). Smiselno enako velja za ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik moral na prosti dan pregledati vozilo in preveriti njegovo tehnično brezhibnost. Tudi v tem delu je odločilno, ali je bila takšna naloga tožniku odrejena. Ni odločilna izpoved tožnika, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje, da je moral tožnik vozilo pregledati že en dan pred odhodom, da mu ni bilo treba tega opraviti v zgodnjih jutranjih urah (ob štirih zjutraj). Tožnik namreč ni izpovedal, da bi se z vojaki iz baze vsakič odpravil ob tej uri, zato ni razloga, da se tak pregled vozila ne bi opravil pred samim odhodom, glede na čas trajanja takšnega pregleda, o katerem je izpovedal tožnik. Tudi v tem delu so navedbe tožnika pavšalne in ne dajejo podlage za zaključek, da je bil pregled vozila odrejen na dan tedenskega počitka.

14. Ker je torej sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na naloge, ki jih je tožnik opravljal, zmotno pa štelo, da je bila s tem kršena določba 156. člena ZDR-1 oziroma 97.f člena ZObr, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo.

16. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (154. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik zaradi neuspeha v sporu sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Ti znašajo: 400 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 8. 9. 2017, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 27. 9. 2017, 400 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 16. 10. 2017, 100 točk za trajanje, 40 točk za odsotnost iz pisarne, 300 za točk pripravljalno vlogo z dne 23. 10. 2017, 200 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo dne 5. 3. 2018, 50 točk za trajanje in 40 točk za odsotnost iz pisarne, 500 točk za pritožbo zoper prvo sodbo, 350 točk za predlog za dopustitev revizije, 450 točk za revizijo, 20 točk za predlog z dne 7. 1. 2020, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 10. 3. 2020, 300 točk za narok dne 8. 6. 2020, 40 točk za odsotnost iz pisarne, skupaj z 2 % materialnimi stroški. Tožena stranka je upravičena do nagrade v znesku 4.197,30 točk, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR skupaj znaša 2.518,38 EUR.

17. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožnik dolžan v skladu z določili OT za pritožbo zoper sodbo povrniti 500 točk, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 306,00 EUR.

18. Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo uspela, tožnik po določbi 154. člena ZPP sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.