Jedro

Sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavki, zaradi poteka časa, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas, ima značaj obvestila, ker za zakonito prenehanje takšnega delovnega razmerja ni potreben pravni akt delodajalca. Tudi če tak sklep nima pravnega pouka, je dolžan delavec v roku 15 dni od dneva prenehanja delovnega razmerja vložiti ugovor pri delodajalcu, sicer ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo pravic delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 14.8.1997 (1. tč. izreka sklepa). S sodbo je zavrnilo tožničine zahtevke na razveljavitev sklepa sveta vrtca z dne 11.3.1997, spremembo delovnega razmerja iz določenega časa v delovno razmerje za nedoločen čas, na ugotovitev, da ji delovno razmerje 31.8.1997 ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami ter obveznostmi, uveljavljano reintegracijo in reparacijo (1. tč. izreka sodbe). Izreklo je tudi, da nosi tožnica sama svoje stroške postopka (2. tč. izreka sodbe).

Zoper citirano sodbo se pritožuje tožnica in predlaga spremembo v smeri stroškovne ugoditve zahtevku. Vztraja na stališču, da pri uveljavljanju varstva pravic zoper obvestilo z dne 14.8.1997 ni mogla biti prekludirana, ker ji je bil dan napačni pravni pouk, da se prijavi na zavodu za zaposlovanje. Je prava nevešča stranka, zato ji napačni pravni pouk ne more biti v škodo in se pri tem sklicuje na sodno prakso (sklep Sodišča združenega dela Sp 58/75 z dne 21.11.1975). Nadalje povdarja, da ji niso bili znani pogoji, pod katerimi se lahko sklepa delovno razmerje za določen čas in da je o nepravilnosti časovno omejenega delovnega razmerja začela razmišljati šele, ko je tožena stranka objavila potrebe po delu za isto delovno mesto. Pri toženi stranki se je zaposlila 1.3.1994, delovno razmerje za določen čas je bilo večkrat podaljšano vse do 31.8.1997, ko ji je prenehalo verjetno zato, ker je rodila in se je tožena stranka na ta način hotela izogniti problemom bolniškega staleža zaradi bolezni otroka. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica v pritožbi ne navaja nobenih novih dejstev, niti ne ponuja dokazov iz 352. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), da bi nastal kakršen koli utemeljen dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in sklepa, ki ju je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, na katero je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba in sklep sta obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, pač pa glede na pritožbene navedbe povdarja le še naslednje.

Po 2. odst. 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju ZDR) delovno razmerje za določen čas, ki je sicer izjema od pravila, da se ta pravna razmerja sklepajo za nedoločen čas, med drugim preneha tudi s potekom časa, za katerega je bilo sklenjeno.

Za zakonito prenehanje takšnega pravnega razmerja ni potreben konkretni pravni akt delodajalca oz. četudi ga ta že izda, bodisi v obliki sklepa ali kako drugače, ima lahko le značaj obvestila. Takšno pravno naravo ima tudi obvestilo tožene stranke št. 391/2 z dne 14.8.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnici z 31.8.1997, zato je sodišče tožbo na razveljavitev te listine utemeljeno zavrglo, ker je pravilno ugotovilo, da za vsebinsko sojenje v tem obsegu ni izpolnjena procesna predpostavka. Tožnica se namreč v konkretnem primeru ne more uspešno sklicevati na pomanjkljivost oz. nepravilnost pravnega pouka, saj izpodbijano obvestilo ni konstitutivni konkretni pravni akt, zato bi lahko v skladu z 80. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ( Ur. l. SFRJ, št. 60/89; v nadaljevanju ZTPDR) ugovor vložila le v 15-ih dneh od dneva prenehanja delovnega razmerja. Potrebno je šteti, da je najpozneje takrat zvedela za zatrjevano kršitev pravic iz delovnega razmerja. Ko varstva pravic v zvezi z zatrjevanim nezakonitim verižnim sklepanjem delovnega razmerja že ni uveljavljala ob samem sklepanju takšnega pravnega razmerja, bi to morala storiti najpozneje v 15-ih dneh od prenehanja delovnega razmerja, zaradi transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas po določbi 18. člena citiranega ZDR, če je menila, da so ji bile kršene pravice pri sklepanju delovnega razmerja za določen čas. Glede na to, da je tožnici delovno razmerje za določen čas prenehalo 31.8.1997, zahtevo za varstvo pravic pa je vložila šele 17.11.1997, torej po preteku 15-dnevnega prekluzivnega roka, jo je že tožena stranka s sklepom št. 121 z dne 11.3.1998 iz formalnopravnih razlogov zakonito, kot nepravočasno zavrnila. Ob takšnem dejanskem stanju zadeve je tudi sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožbo na razveljavitev obvestila z dne 14.8.1997 zakonito zavrglo, s sodbo pa tožničin zahtevek na razveljavitev zakonitega sklepa tožene stranke z dne 11.3.1997, reintegracijo in reparacijo stroškovno utemeljeno zavrnilo.

V obravnavani zadevi glede na prej obrazloženo tako pravno sploh ni relevantno tožničino vztrajanje pri navedbah o pomanjkljivem oz. nepopolnem pravnem pouku v obvestilu o prenehanju delovnega razmerja, ne more se uspešno sklicevati na drugačno sodno prakso, ki se očitno nanaša na konstitutivne individualne pravne akte, ko pomanjkljivi pravni pouk delovcem res ne more biti v škodo, niti niso bistvene navedbe o nepoznavanju razlogov za sklepanje delovnega razmerja za določen čas, saj vsebinsko odločanje o tem vprašanju, zaradi pomanjkanja procesne predpostavke itak ni dopustno.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti, potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje, ter glede na izid pritožbenega postopka na podlagi 154. člena ZPP skleniti, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.