Jedro

V vlogi za pridobitev finančnih intervencij je tožnik navedel nepravilne podatke glede površine posejane kulture. Ker je šlo za odstopanje večje od 1 ha, je tožena stranka pravilno naložila vrnitev pridobljenih sredstev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 28.6.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka tožniku naložila vračilo neupravičeno pridobljenih sredstev, skupaj s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi v znesku 453.569,76 SIT ter odločila, da tožnik za dobo dveh let od dneva vročitve te odločbe ni upravičen do intervencijskih sredstev tožene stranke. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na določbo 2. odstavka 11. člena in 13. Uredbe o uvedbi finančnih intervencij za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter proizvodnje hrane za leto 2000 (Uradni list RS, št. 27/00 – s spremembami; Uredba). Ugotovljeno je bilo namreč, da je A.A. v vlogi za pridobitev finančnih intervencij navajal neresnične podatke, saj prijavljene površine za predmetno kulturo za več kot 1 ha odstopajo od dejansko ugotovljenih, zaradi česar je bilo potrebno odrediti vračilo neupravičeno pridobljenih sredstev.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Ob pomanjkanju izrecnih pojasnjevalnih določb glede navajanja neresničnih podatkov kot pogoja za sankcijo vračanja že pridobljenih sredstev, je potrebno izhajati iz določbe 2. odstavka 11. člena Uredbe, ki določa še dopustna odstopanja za upravičenost do intervencijskih sredstev. Glede na dejstvo, da gre v obravnavanem primeru za odstopanje več kot 1 hektar v korist tožnika, je zaključiti, da tožnik v skladu s prvo alineo 2. odstavka 11. člena Uredbe do intervencijskih sredstev ne bi bil upravičen. Ker so mu bila ta že (neupravičeno) odobrena v višini 410.400,00 tolarjev, mu je bilo v skladu s 13. členom Uredbe utemeljeno naloženo vračilo neupravičeno pridobljenih sredstev in izrečena prepoved pridobivanja intervencijskih sredstev za dobo dveh let. Tožnik vlaga pritožbo, smiselno iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da kljub temu, da je res prišlo do razlike med prijavljeno in ugotovljeno površino, odločba ni utemeljena. Inšpektor je namreč ugotavljal v naravi velikost parcel na podlagi meritev v naravi, vendar je vsaka parcela bila merjena na dveh straneh. Ker parcele niso povsem pravokotne, je prišlo do odstopanja, ki minimalno presega 10 % dovoljene tolerance. Prijavljene površine so v mejah 10 % tolerance oziroma tako minimalno izven dovoljenega odstopa, da je upravna odločba iz tega razloga neživljenjska in nezakonita. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi sodbo prvostopnega sodišča in obe upravni odločbi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po oceni revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik v vlogi za pridobitev finančnih intervencij za uveljavljanje neposrednega plačila na površino za določeno poljščino (koruzo) navedel 15,20 hektara, ob inšpekcijskem pregledu na terenu pa je bilo izmerjeno, da je predmetna kultura posejana na površini 14,11 hektara, torej gre za odstopanje več kot 1 hektar v korist tožnika. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bila pravilno uporabljena določba 2. odstavka 11. člena citirane Uredbe, ki določa, da v primeru, da se pri inšpekcijskem nadzoru ugotovi odstopanje v korist upravičenca pri posameznem ukrepu do 10 %, vendar skupaj največ do enega hektara, se vlogi ugodi glede na ugotovljeno dejansko stanje, v primeru odstopanja več kot 10 %, pa se vlogi ne ugodi ter se izda odločba v skladu s 13. členom te Uredbe, ki določa, da se upravičencu naloži vrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.