Jedro

Za družbo je nujno potreben cilj zagotovitev ohranitve in dolgoročnega poslovanja podjetja. V tem smislu je pomemben namen družbe, ki je določen zakonsko ali v aktu družbe. Namen tožene stranke je, da na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 69. člena ZOEE v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZOEE in v skladu s Pogodbo izvaja posamezne naloge gospodarske javne službe distribucije električne energije iz drugega odstavka 69. člena ZOEE. Zadržanje dobička bi bilo tako v tem primeru utemeljeno le, če bi bilo z izplačilom bilančnega dobička ogroženo doseganje navedenih ciljev in s tem dolgoročni obstoj družbe.

S tem, ko je sodišče druge stopnje kot relevantne upoštevalo poslovne rezultate, ki so se dejansko izkazali šele po sprejemu izpodbijanega sklepa (upoštevan negativni poslovni rezultat tožene stranke v letu 2022), je relevantne okoliščine v zvezi z uporabo bilančnega dobička dejansko presojalo ex post. Rezultate poslovanja v letu 2022 bi v zvezi z uporabo bilančnega dobička iz leta 2021 lahko upoštevalo le ex ante v okviru predvidevanj v času odločanja skupščine, v kar bi lahko sodili tudi predvidljivi učinki začasnega ukrepa v ZUOPVCE, ki je v času odločanja skupščine že prenehal veljati.

S tem, ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje ter na negativno poslovanje tožene stranke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1.Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sklep skupščine tožene stranke št. 4.1., ki je bil sprejet na 29. redni skupščini tožene stranke dne 23. 6. 2022, v delu, v katerem je bilo določeno, da preostanek bilančnega dobička v znesku 1.381.878,00 EUR ostane nerazporejen, spremenilo tako, da se preostanek bilančnega dobička v znesku 1.381.878,00 EUR uporabi tako, da se še ta del v celoti nameni za delitev delničarjem družbe, ki so vpisani pri KDD na dan 28. 7. 2022.

2.Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tudi navedeni del tožbenega zahtevka.

3.Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 96/2024 z dne 8. 4. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče v konkretnem primeru pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1 v delu, ki določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje, pravilno napolnilo pravni pojem "nujnosti."

4.Tožeča stranka je vložila revizijo, v kateri je uveljavljala razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču druge stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

5.Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje

6.Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki so za odločitev o reviziji odločilnega pomena in na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), so:

Tožeča stranka je imetnica 229.625 delnic tožene stranke, katere osnovni kapital znaša 104.136.615,39 EUR in je razdeljen na 17.273.475 navadnih imenskih kosovnih delnic. Tožeča stranka je imetnica delnic v skupnem emisijskem znesku 1.384.340,46 EUR.

Skupščina tožene stranke je 23. 6. 2022 sprejela sklep, da se bilančni dobiček, ugotovljen na dan 31. 12. 2021, v višini 2.763.756,00 EUR, uporabi tako, da se del bilančnega dobička v znesku 1.381.878,00 EUR uporabi za izplačilo dividend, preostanek bilančnega dobička v znesku 1.381.878,00 EUR pa ostane nerazporejen.

Bilančni dobiček tožene stranke za leto 2021 v višini 2.763.756,00 EUR ni dosegal 4 % njenega osnovnega kapitala.

Tožena stranka je lastnica infrastrukture, ki se uporablja za distribucijo električne energije. Z A., d. o. o. (prej B., d. o. o.) ima sklenjeno pogodbo o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za distribucijskega operaterja električne energije na ozemlju Republike Slovenije (v nadaljevanju Pogodba).

Tožena stranka večino svojih prihodkov ustvari od najemnine in storitev v razmerju do A., d. o. o., te pa se financirajo predvsem iz omrežnin, ki jih plačujejo končni odjemalci. Z Zakonom o nujnih ukrepih za omilitev posledic zaradi vpliva visokih cen energentov (v nadaljevanju ZUOPVCE) je bil določen ukrep oprostitve plačila dela omrežnine za distribucijski in prenosni sistem za končne odjemalce iz vseh odjemnih skupin za obdobje od 1. 2. 2022 do 30. 4. 2022. Zaradi ukrepa iz 4. člena ZUOPVCE so se prihodki tožene stranke v letu 2022 znižali za 9,7 milijonov EUR. Posledično je tožena stranka znižala investicijska sredstva za 9 milijonov EUR, in sicer iz 21 milijonov EUR na 12 milijonov EUR.

Čisti prihodki tožene stranke od prodaje so v letu 2021 znašali 35.710.944,00 EUR. Tožena stranka je v obdobju od 1. 1. 2022 do 31. 10. 2022 ustvarila izgubo v višini 2,4 milijone EUR, v celotnem letu 2022 pa je nato zabeležila izgubo v višini 1.899.658,66 EUR.

Tožena stranka je zadolžena. Količnik zadolženosti tožene stranke je 2,4 kratnik neto dolga na EBITDA. Bonitetna ocena tožene stranke je C1.

SID banka, d. d. je toženi stranki z računom z dne 2. 12. 2022 zaračunala nadomestilo za spregled finančnih ali drugih pogodbenih zavez v višini 1.500,00 EUR.

Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije (v nadaljevanju NEPN) iz leta 2020, za obdobje do leta 2030 določa cilje, politike in ukrepe tudi v zvezi z dejavnostjo distribucije električne energije. Razvojni načrt distribucijskega sistema električne energije (v nadaljevanju RN) iz leta 2020 vsebuje obstoječe stanje, potrebne investicije v distribucijski sistem in oceno pričakovanega stanja distribucijskega sistema ter načrtuje bistveno povečanje investicij v distribucijsko omrežje. Skupna ocena potrebnih finančnih sredstev za realizacijo RN v obdobju od 2021 do 2030 znaša 4.211,6 milijone EUR, kar ustreza ocenjeni vrednosti investicij iz NEPN, pri čemer na toženo stranko odpade ocenjena vrednost investicij v višini 514 milijonov EUR.

Tožena stranka je v letu 2022 planirala 14.700.000,00 EUR investicij od 24.458.000,00 EUR planiranih po RN, v letu 2023 je planirala 20.000.000,00 EUR investicij od 29.346.601,00 EUR planiranih po RN in v letu 2024 je planirala 20.000.000,00 EUR investicij od 33.018.300,00 EUR planiranih po RN.

Nosilni razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje

7.Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da poseg v pravico delničarjev do minimalnega bilančnega dobička ni bil nujen. Znižanje prihodkov tožene stranke v letu 2022 zaradi interventnega ukrepa, predvidenega v 4. členu ZUOPVCE, posledično pa tudi znižanje sredstev za investicije, ne zadostuje za izkaz nujnosti posega. Tudi sklicevanje tožene stranke na 5. člen Zakona o oskrbi z električno energijo (v nadaljevanju ZOEE) ter sklicevanje na RN in NEPN in v teh dokumentih določene cilje in ukrepe energetske politike ter pavšalno navajanje tožene stranke, da bodo za izvedbo investicij nujno potrebna vsa sredstva, ne zadostuje. Pri plačilu nadomestila za spregled finančnih in drugih pogodbenih zavez v višini 1.500,00 EUR, gre za nizek znesek, iz katerega ne izhaja, da bi bil ogrožen obstoj ali poslovanje tožene stranke. Tožena stranka je le pavašalno trdila, da bi morebitno (prekomerno) zadolževanje ogrozilo njen obstoj oziroma izvajanje distribucije električne energije. Tudi dejstvo, da je tožena stranka v letu 2022 poslovala z izgubo, niti v povezavi z ostalimi okoliščinami, ne zadostuje za ugotovitev, da je bil poseg v delitev bilančnega dobička nujen. Iz trditvene podlage tožene stranke glede na navedeno ne izhaja, da bi se le z neizplačilom do zakonsko določenega minimalnega dela bilančnega dobička za družbo lahko dosegli nujno potrebni cilji.

8.Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja električne energije v višini potrebnih investicij po RN in NEPN za toženo stranko nujno. Gre za nujnost investicij v razvoj osnovne dejavnosti tožene stranke (povečanje zmogljivosti in posodobitev omrežja za distribucijo električne energije), ki je potrebna za ohranitev konkurenčne ravni tožene stranke in je to nujno tudi v javnem interesu. Glede na to, da je tožena stranka lastnica elektroenergetske infrastrukture in izvajalka storitev gospodarske javne službe, pravnega standarda nujnosti posega v pravico delničarjev po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče razlagati tako ozko, da bi bila izjema možna le v primeru "prekomernega" zadolževanja. V konkretnem primeru, ko tožena stranka v javnem interesu opravlja storitve gospodarske javne službe, je prestrogo stališče tožeče stranke, da mora za utemeljeno zadržanje dobička insolventnost družbe vsaj neposredno in izkazano groziti. Zadoščajo ugotovitve, da je tožena stranka zadolžena in da so nujne velike investicije v elektroenergetsko infrastrukturo, zaradi katerih se bo tožena stranka morala neogibno v obdobju veljavnosti NEPN in RN (do leta 2030) dodatno zadolžiti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi zmotno ocenilo pomen spregleda finančnih ali drugih pogodbenih zavez, saj ta spregled potrjuje, da tožena stranka v letu 2022 ni izpolnjevala finančnih ali drugih pogodbenih zavez do banke, kar je bistveno (ni pa pomembno, koliko je znašalo nadomestilo za ta spregled). Sodišče druge stopnje je glede na posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje) ocenilo, da je tožena stranka zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje, nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala. Sodišče druge stopnje je še navedlo, da se je preneseni dobiček iz leta 2021 v višini 1.381.878,00 EUR moral prenesti v poslovni izid leta 2022, takrat pa skladno z 230. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) za kritje izgube poslovnega leta 2022, ki sodi v časovni okvir presoje upravičenosti zadržanja bilančnega dobička. Pojasnilo je, da ekonomska nujnost zadržanja dobička (iz leta 2021) izhaja že iz okoliščine negativnega poslovnega rezultata tožene stranke v letu 2022 (sklicevalo se je na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 45/2019 z dne 24. 9. 2019).

Povzetek revizije in odgovora na revizijo

9.Tožeča stranka v reviziji navaja, da je izvajalka gospodarske javne službe družba A., d. o. o., kateri je podeljena koncesija za opravljanje dejavnosti operaterja distribucije električne energije, in ne tožena stranka. Interes izvajanja gospodarske javne službe je mogoče upoštevati samo pri tistih gospodarskih družbah, ki so izvajalke gospodarske javne službe v pomenu iz prvega odstavka 6. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS). Tega interesa ni mogoče upoštevati pri toženi stranki kot zasebni družbi z mešanim lastništvom, ki ne opravlja gospodarske javne službe na podlagi podeljene koncesije, temveč zgolj oddaja takšni družbi svoja sredstva, hkrati pa na trgu opravlja prosto tržno dejavnost. Sicer bi bila manjšinskim delničarjem kršena ustavno zavarovana pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Nadalje pojasnjuje, da NEPN in RN toženi stranki ne nalagata nobenih finančnih obremenitev, saj so obveznosti iz teh aktov (zagotavljanje investicij) breme Republike Slovenije. Meni, da stališče sodišča druge stopnje, da je poslovanje z izgubo samo po sebi razlog, s katerim je mogoče utemeljiti zadržanje bilančnega dobička, nasprotuje sodni praksi Vrhovnega sodišča (III Ips 45/2019). Prav tako meni, da je sodišče druge stopnje v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodba III Ips 14/2009 z dne 20. 12. 2011) napolnilo pravni standard nujnosti, glede na ugotovljeno dejstvo, da bi lahko tožena stranka nujno potrebne cilje dosegla na drug, s stališča dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način (npr. z dodatnim zadolževanjem).

10.Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da na podlagi sklenjene Pogodbe in 69. člena ZOEE dejansko izvaja storitve gospodarske javne službe (dejavnost distribucijskega operaterja), kar je tudi temeljni namen njenega obstoja. Zmotno je revidentkino stališče, da zagotavljanje javnega interesa ne bi bilo mogoče prek tožene stranke. Kot neutemeljeno označuje revidentkino stališče, da naj NEPN ne bi predstavljal pravnega akta, ki bi ji lahko naložil obveznosti investicij in delovanje v javnem interesu. Neutemeljene so tudi revizijske trditve o tem, da naj bi bile glavni vir prihodka tožene stranke, poleg najemnin od oddajanja elektrodistribucijske infrastrukture, tudi storitve za A., d. o. o. in tržne storitve za končne uporabnike. Izpodbijana sodba glede na okoliščine tega primera ne predstavlja odklona od dosedanjih stališč Vrhovnega sodišča. Sodišče druge stopnje svoje odločitve ni utemeljilo izključno na podlagi dejstva, da je tožena stranka v letu 2022 poslovala z izgubo, ampak je to upoštevalo kot eno izmed relevnatnih okoliščin. To dejstvo predstavlja le enega izmed elementov presoje, ali bi bilo izplačilo bilančnega dobička v nasprotju z načelom dobrega gospodarstvenika. Neutemeljene in pavšalne so trditve revidentke, da bi lahko nujno potrebne cilje dosegla na drug, s stališča dobrega gospodarstvenika, sprejemljiv način. Sodišče druge stopnje je kriterij nujnosti pravilno razlagalo v kontekstu sistemske vloge tožene stranke, ki presega običajno delovanje gospodarske družbe.

Presoja utemeljenosti revizije

Izhodišča za presojo

11.Prvi odstavek 399. člena ZGD-1 določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je v nasprotju z zakonom ali statutom ali če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Smisel navedene določbe je v varstvu manjšine pred politiko izstradanja večinskih delničarjev in o določitvi minimalne dividende, ki pripada vsakemu delničarju. Pravica do dela dobička je namreč temeljna premoženjska pravica, ki pripada imetniku deleža v gospodarski družbi.

12.Namen presojane zakonske določbe, ki zahteva ekonomsko nujnost za poseg v pravico delničarja do minimalnega dela dobička, je treba videti v ohranitvi obstoja in relativnega položaja (konkurenčnosti) družbe. Vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 14/2009 z dne 20. 12. 2011 že zavzelo stališče, da za napolnitev nedoločnega pravnega pojma nujnosti iz prvega odstavka 339. člena ZGD-1 ne zadošča, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika nujni. Navedlo je, da se tudi nujni ukrepi načelno lahko opravijo brez posega v pravico do delitve (dela) dobička ter da mora biti nujen poseg v pravico do udeležbe na dobičku. Stopnja varovanja dobrine, v katero posega ukrep, je na ta način določena zelo visoko. Nujnost (ukrepa) je mnogo več kot le koristnost, primernost ali potrebnost. Zavzelo je stališče, da je mogoče pravico do zakonsko določenega najmanjšega deleža udeležbe na dobičku odreči šele, če se sodišče prepriča, da za družbo nujno potrebnega cilja ni mogoče doseči na noben drug s stališča dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način, kot ravno z odrekom pravice do zakonsko določenega najmanjšega deleža na dobičku. Prav tako je tudi v zadevi III Ips 45/2019 z dne 24. 9. 2019 obrazložilo, da je izpodbojnost sklepa o nedelitvi bilančnega dobička v višini 4 % osnovnega kapitala izključena, kadar je ekonomsko nujno prav zadržanje dobička tudi v tej višini. Poudarilo je, da ker gre za izjemo od načelne obveznosti delitve t. i. skupne dividende, je treba tako izjemo razlagati restriktivno. Namen ureditve iz obravnavane določbe je zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi.

13.Vrhovno sodišče je tudi že obrazložilo, da so v zvezi s presojo nujnosti zadržanja dobička po prvem odstavku 339. člena ZGD-1 pomembne okoliščine ob sprejemanju sklepa o uporabi dobička, pro futura pa so pomembne okoliščine za prihodnje poslovanje družbe. Relevantno časovno obdobje torej ni omejeno na tekoče bilančno leto, temveč na predvidljiv čas, v katerem bi izplačilo minimalnega dobička povzročilo tveganje za obstoj družbe (kar zajema tako preživetje družbe kot njeno relativno odpornost na predvidljiva bodoča tveganja). Povedano drugače: zadržanje dobička je ekonomsko nujno, če bi izplačilo dividende na podlagi verodostojnega poslovnega načrta v predvidljivem času povzročilo tveganje za obstoj družbe. Upoštevni kriteriji (okoliščine) za presojo so na primer lahko namen družbe in potrebna sredstva za njegovo dosego, finančno stanje družbe, kapitalska struktura, višina in razpoložljivost obstoječih rezerv, kreditna sposobnost in način izkoriščenosti najetih kreditov, višina in ročnost obveznosti, splošne gospodarske razmere in tržni pogoji ter napovedi za zadevno gospodarsko panogo.

Presoja konkretnih okoliščin

14.Kot je že povedano, je za družbo nujno potreben cilj zagotovitev ohranitve in dolgoročnega poslovanja podjetja. V tem smislu je pomemben namen družbe, ki je določen zakonsko ali v aktu družbe. Namen tožene stranke je, da na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 69. člena ZOEE v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZOEE in v skladu s Pogodbo izvaja posamezne naloge gospodarske javne službe distribucije električne energije iz drugega odstavka 69. člena ZOEE. Zadržanje dobička bi bilo tako v tem primeru utemeljeno le, če bi bilo z izplačilom bilančnega dobička ogroženo doseganje navedenih ciljev in s tem dolgoročni obstoj družbe.

Ta določa, da lahko distribucijski operater po predhodnem soglasju vlade s pogodbo začasno prenese izvajanje nalog iz drugega odstavka tega člena (tj. izvajanje nalog gospodarske javne službe dejavnosti distribucijskega operaterja) na drugo fizično ali pravno osebo, ki razpolaga z ustreznimi kadri in tehnično opremo, ki je potrebna za izvajanje prenesenih nalog, ter ki v isti osebi ne izvaja dejavnosti dobave ali proizvodnje električne energije.

Ta določa, da če distribucijski operater ni lastnik distribucijskega sistema ali njegovega dela, ki ima javni značaj, mora z lastnikom ali drugo osebo, ki lastnino upravlja ali z njo razpolaga, skleniti pogodbo, s katero uredi vsa vprašanja uporabe tega sistema za opravljanje nalog distribucijskega operaterja po tem zakonu. V pogodbi se zlasti uredijo obseg in namen uporabe sistema, višina najemnine oziroma drugega plačila distribucijskega operaterja, pogoji in način tekočega in investicijskega vzdrževanja omrežja ter druga vprašanja, ki distribucijskemu operaterju omogočajo, da učinkovito opravlja svoje naloge po tem zakonu. Agencija nadzira vsebino pogodbe in način njenega izvrševanja z vidika skladnosti s splošnimi akti agencije.

Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-343/22 z dne 20. 9. 2022, 8. točka obrazložitve.